Pini Bausch je uspelo ples narediti za umetnost, ki zanima tudi širše občinstvo in ne le poznavalcev. Foto: EPA
Pini Bausch je uspelo ples narediti za umetnost, ki zanima tudi širše občinstvo in ne le poznavalcev. Foto: EPA
Pina Bausch
Z ekspresionističnim plesom se je Bauschova tesneje srečala že med študijem na Folkwangu, njegove sledi pa je kasneje mogoče zaznati v skoraj vseh njenih koregrafijah. Foto: EPA
Pina Bausch
Leta 2007 je Pina Bausch v Benetkah prejela zlatega leva za življenjsko delo. Foto: EPA
Pina Bausch
Bauscheva je v javnosti le redko komentirala svoje predstave, slavja premier pa je raje spremljala v ozadju, kot verižna kadilka s cigareto v roki. Foto: EPA

Dobitnica številnih najvišjih mednarodnih nagrad je bila umetniška direktorica in koreografinja po njej poimenovanega Plesnega teatra v Wuppertalu.

Bauschova se je začela s plesom ukvarjati že v mladih letih. Leta 1955 se je vpisala na študij na Akademijo Folkwang v Essnu, ki jo je takrat vodil eden najbolj vplivnih koreografov in ustanovitelj nemškega ekspresionističnega plesa, Kurt Jooss. Tam je diplomirala leta 1958, vpliv ekspresionističnega plesa pa je ostal vedno prisoten v njeni plesni govorici.

Po končanem šolanju sta ji nadarjenost in plesni dosežki prinesli štipendijo za študij na prestižni šoli Juilliard v New Yorku, kjer je začela s šolanjem leta 1960. Tam je svoje znanje med drugim izpopolnjevala pod budnim očesom učiteljev Anthonyja Tudorja, Joséja Limóna in Paula Taylorja. Bauschova je postala članica baletnega ansambla metropolitanske opere, nastopala pa med drugim tudi s skupino New American Ballet.

Povratek k Joossu
Joossovemu novemu baletnemu društvu Folkwang se je kot solistka in njegova pomočnica pridružila leta 1962, svojo prvo samostojno koreografijo pa je predstavila leta 1968. Leto kasneje je postala umetniška direktorica Folkwanga, leta 1972 pa je začela delovati na čelu wuppertalske operne in baletne hiše.

Odmevnejše koreografije
V njeni karieri so bila ključna predvsem sedemdeseta leta, ko se je predstavila s koreografijami, med katerimi velja omeniti predvsem Gluckov balet Orfej in Evridika, triptih Wind von West, Der zweite Frühling, Le sacre du printemps Igorja Stravinskega. Poleg teh vrhunskih del pa se pogosto kot njena resnična mojstrovina izpostavlja Cafe Müller iz leta 1978. Nič manj uspešno ni bilo naslednje desetletje, ko je poskrbela še za enega vrhuncev kariere, in sicer predstavo Palermo, Palermo leta 1989.

Previharila plesno umetnost
Bauschovo je v njenem delu kot stalnica zanimala predvsem interakcija med žensko in moškim, odmev česar nenazadnje zasledimo tudi v filmu Govori z njo režiserja Pedra Almodóvarja. Nastopanje na filmskem platnu ji tudi sicer ni bilo tuje. Leta 1982 jo je bilo mogoče videti v E la nave va Federica Fellinija, njen lastni film Die Klage der Kaiserin pa je nastal leta 1990.
Odmik od ustaljenih obrazcev
Njene prve koreografije se bile pod močnim vplivom modernega plesa (Modern Dance). Sredi 70. let je začela vse bolj spreminjati stil in predstave obogatila s petjem, govorjenimi besedami in gestami iz vsakdanjega življenja. Tako koreografija kot kostumi in glasba Bauschinih predstav so precej odstopali od ustaljenih obrazcev. 'Njeni' plesalci so se včasih gibali v vodi do gležnjev, po zemlji ali med plastičnimi nageljni.
Njena dela sestavljajo nadrealistično obarvani prepleti dialoga in akcije, strukturo pa gradi tudi na ponavljajočih sekvencah. Svoje velike multimedijske predstave je koreografinja rada dodelala z monumentalno izdelanimi scenografijami in glasbo iz vseh vetrov.
Ko je pred dvema letoma na Mednarodnem festivalu sodobnega plesa v Benetkah prejela zlatega leva za življenjsko delo, so v obrazložitvi med drugim zapisali, da je popolnoma izvirni pristop Pine Bausch k uprizoritveni umetnosti revolucioniral plesno in njej sorodne umetnosti. Njene inovacije so plesno gledališče naredile bolj fizično, kot je bilo kadar koli prej, ob tem pa koreografinja plesa ni oropala njegove narativne sposobnosti.
Pina Bausch je bila poročena z kostumografom Rolfom Borzikom, ki je predstavljal pomembno oporo njenemu plesnemu teatru, vse dokler ni ta dosegel mednarodne veljave le malo pred njegovo smrtjo leta 1980.
Poleg zlatega leva za življenjsko delo ji je leto 2007 prineslo tudi Kyotsko nagrado v Tokiu. Leto kasneje pa je ji je mesto Frankfurt na Maini podelilo Goethejevo nagrado.