Védenje, sporočilnost in vseživljenjsko iskanje resnice so postulati, iz katerih izrašča udejanjenje Boruta Loparnika: muzikologa, raziskovalca, zgodovinarja, publicista, kritika, urednika in profesorja.

Loparnikova pot ni bila niti enosmerna niti uhojena. Bil je namreč tiste vrste muzikolog, ki je stroko uveljavljal zunaj strokovno varnih in zavarovanih okolij.

Zgradil je temelje dvema nacionalnima ustanovama. Bil je prvi urednik 3. programa tedaj Radia Ljubljana in tu utiril prostor številnim glasbenim oddajam s področja umetnostne glasbe. Odločilen pečat Loparnikovega dela pa ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je kar šestnajst let z neprecenljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine.

Ob tem je bil ves čas dejaven kot pronicljiv znanstvenoraziskovalni in publicistični mislec. Izkušnje, vedoželjnost, dvom, pa garaško delo so ga izoblikovali v enega največjih poznavalcev slovenske glasbene preteklosti poznega 19. in prve polovice 20. stoletja.

Kot je muzikološko društvo zapisalo v utemeljitvi Mantuanijeve nagrade, to dokazujejo njegove znanstvene razprave, ki še danes predstavljajo temelj nadaljnjim raziskovalnim študijam.

"Na publicističnem področju ga uvrščamo med legitimne nadaljevalce medvojne glasbene publicistike. S svojimi zapisi velja za referenčnega pričevalca, misleca in kritika glasbe in z glasbo povezanega življenja, še posebej takratne nove glasbe osrednjih jugoslovanskih glasbenih prizorišč," še piše v utemeljitvi. Med drugim je raziskoval opus modernističnega skladatelja Marija Kogoja.