velja za uradno obliko pisanja.

Sistem za zapis kitajskih pismenk s črkami latinične abecede je Džov Jovguang po navodilih kitajske komunistične partije razvijal kar tri leta v 50. letih 20. stoletja. Poenostavitev, ki jo je prinesel pinjin, je revolucionarno spremenila način, po katerem so se kitajski otroci v šolah učili jezika, in pomagala drastično zmanjšati nepismenost v državi, je poročal spletni BBC. Pinjin temelji na standardni mandarinski kitajščini, kot jo govorijo v okolici prestolnice Peking.

Jovguang, ki se je rodil leta 1906 v obdobju dinastije Čing, je sicer pozneje v življenju postal goreč kritik kitajskih komunističnih oblasti. Umrl je v soboto v Pekingu, vsega dan po svojem 111. rojstnem dnevu, so poročali kitajski mediji.

Kot mladenič je živel v ZDA, kjer je delal kot bankir na Wall Streetu. Na Kitajsko se je vrnil po zmagi komunistov leta 1949, ki so ga zadolžili, naj ustvari nov sistem pisanja, ki bo uporabljal latinične črke. "Tri leta smo porabili za razvoj pinjina. Ljudje so se iz nas norčevali, kako smo lahko porabili toliko časa za ukvarjanje z zgolj 26 črkami," je Džov za BBC dejal leta 2012.

Odpravljena nepismenost
Preden so na Kitajskem uvedli pinjin, je bilo kar 85 odstotkov Kitajcev nepismenih, zdaj pa nepismenosti tako rekoč ni več. Postal je najbolj razširjen sistem zapisovanja kitajščine po svetu, čeprav nekatere skupnosti, predvsem v Hongkongu in Tajvanu, še vedno uporabljajo alternative.

Pinjin je prav tako daleč najpogostejši način zapisa na računalnikih in pametnih telefonih, tako da se nekateri že bojijo, da bi to lahko privedlo do vsesplošnega opuščanja uporabe pismenk.

Ideološka reedukacija v taborišču
Velik dosežek razvoja sistema pinjin je do komunistov kritičnega Jovguanga sicer precej časa ščitil pred preganjanjem kitajske kulturne revolucije, ki se je začelo pod 'gorečim' voditeljem Mao Cetungom. Vseeno se mu preganjanju ni uspelo povsem izogniti in je v tistem času končal v enem izmed Maovih taborišč za ideološko reedukacijo.

V zrelih letih je nadaljeval svojo kritično držo do kitajskih oblasti, tako da je sledil niz knjig, ki pa so jih na Kitajskem večinoma prepovedali. V nekem intervjuju leta 2011 je izjavil, da si želi, da bi živel dovolj dolgo, da bi lahko dočakal dan, ko bodo kitajske oblasti priznale, da je bilo krvavo in brutalno zatrtje demonstracij študentov, intelektualcev in delavcev za večjo politično in družbeno svobodo na Trgu nebeškega miru leta 1989 napaka. Velika večina navadnih ljudi ne verjame več v komunistično partijo, glavnina kitajskih intelektualcev pa podpira demokratizacijo, je še dejal v intervjuju.