Vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v NUK-u Marijan Rupert je ob tej priložnosti dejal, da so v današnjih zaostrenih ekonomskih pogojih, v katerih se je znašla kultura, darovalcem izjemno hvaležni. Nove pridobitve so ob tej priložnosti razstavili v avli pred Veliko čitalnico NUK-a, kjer si jih lahko ogledate še jutri.

Miklavž Komelj je NUK-u podaril nekaj svojih rokopisov, priznanje pa prejme predvsem zaradi ukvarjanja z zapuščinami. Pomagal je pridobiti in urediti zapuščino Vojka Gorjana, ki je izšla v knjigi Planetarium (Beletrina), posredoval je pri zapuščini Jureta Detele in najprej izdal Orfične dokumente (Hyperion) in pozneje še Zbrane pesmi (Beletrina). Izreden podvig pa je bil po Rupertovih besedah tudi monumentalna izdaja neobjavljenega dela literarne zapuščine Srečka Kosovela Vsem naj bom neznan (Goga).

Prispevek Antona Janka je predstavila umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, ki pravi, da je dobitnik Trubarjevega priznanja del svojega opusa posvetil srednjeveški posvetni književnosti, ki je povezana tudi z našimi kraji. Za NUK je pomemben, ker so se zaradi njega zavedli pomembnosti fragmentov viteških epov Parzivala in Wigaloisa, saj jim je namenil razpravo Viteški pesnik kot ustvarjalec viteškega mita (2012) in razstavo Vitez, dama in zmaj. Ravno po njegovi zaslugi je del srednjeveškega fonda fragmentov postal prezenten za javnost, kar bodo nadaljevali tudi v naslednjem letu, ko bodo v sodelovanju z ZRC-jem SAZU-jem izdali tri posebne publikacije.

Zahvalne listine za darove NUK-u prejmejo letos Tadej Ocvirk, Iztok Durjava, Marjeta Prelesnik Drozg, Matej Šurc, Aldo Milohnić, Katarina Bogataj Gradišnik, Barbara Suša, Aleš Jan, Brane Mozetič, Jani Oswald, Milan Dolgan, Smiljan Trobiš, Društvo za domače raziskave in Lojzka Špacapan.

Najstarejša Carte Caritatis se je ohranila na slovenskih tleh
Letos mineva 900 let od zapisa ustanovne listine cistercijanskega reda, najstarejši znani izvod pa se je ohranil prav na slovenskih tleh. Ob tej priložnosti je dokument Carte Caritatis, kot mu pravimo, dobil tudi faksimilirano različico, razstavo in znanstveno aktualizacijo. S tem je Cistercijanska opatija Stična pomembno prispevala k ohranjanju pisne kulturne dediščine na Slovenskem in si zato prislužila posebno zahvalo za prispevek v zakladnico slovenske pisne kulturne dediščine v letu 2019.

Carte Caritatis je v Licejsko knjižnico, predhodnico današnjega NUK-a, prišel ob reformah Jožefa II. že okoli leta 1782. Po besedah Nataše Golob je tja prišel iz cistercijanskega samostana v Kostanjevici. Gre za Carto Caritatis prior – najstarejšo različico, ki je bila napisana najpozneje sredi 12. stoletja. Rokopis je pomemben tudi zato, ker gre za najstarejši rokopis, ki ga je mogoče nesporno povezati s samostanom Stična in je torej povezan z začetkom delovanja skriptorija znotraj samostana.

Schwentnerjeva zapuščina, dragocen vpogled v čas slovenske moderne
Posebna zahvala gre tudi Mladinski knjigi, saj je NUK z njeno finančno pomočjo odkupil arhiv založnika in knjigotržca Schwentnerja. Čeprav ni obsežen, arhiv založnika slovenske moderne Lavoslava Schwentnerja, s svojo vsebino pripoveduje marsikaj o njegovem času, zato je pomemben vir za znanstveno proučevanje knjigotrštva in založništva, pravi Rupert. Kot zanimivost je navedel beležnici s honorarji, iz katerih lahko natančno vidimo, kakšne honorarje je denimo prejemal Ivan Cankar. Tu je tudi Schwentnerjeva pogodba z Antonom Aškercem, ki jo je pesnik napisal kar sam.