Z majhnim objektom v borjač skritih trgovine in pošte je Vojteh Ravnikar leta 1978 začrtal linijo svoje arhitekture, ki so jo poimenovali tudi koncept zidu. Foto:
Z majhnim objektom v borjač skritih trgovine in pošte je Vojteh Ravnikar leta 1978 začrtal linijo svoje arhitekture, ki so jo poimenovali tudi koncept zidu. Foto:
Vojteh Ravnikar
Vojteh Ravnikar je za svoj arhitekturni opus leta 2003 prejel veliko Prešernovo nagrado. Foto: Ustanova Fundacija Piranesi
Vojteh Ravnikar skupaj z Robertom Potokarjem in Marušo Zorec: Knjižnica v Novi Gorici (1995-1999)
Novogoriška knjižnica je verjetno vrhunec avtorske arhitekturne govorice Vojteha Ravnikarja.
Vojteh Ravnikar: Gledališče v Novi Gorici (1994)
Središče Nove Gorice je Vojteh Ravnikar oblikoval tudi z gledališko stavbo, ki prav tako govori o tem, da je bil Ravnikar eden glavnih predstavnikov postmodernizma pri nas. Foto: Ravnikar Potokar

Leta 1978 so po načrtih Vojteha Ravnikarja in njegovih sodelavcev Marka Dekleve, Matjaža Garzarollija in Egona Vatovca v Vremskem Britofu znotraj kraškega borjača uredili novo pošto in trgovino. Projekt je bil prva Ravnikarjeva večja realizacija, a tudi že projekt, s katerim je začrtal ključne linije svoje arhitekture in se umestil v kontekst pri nas tedaj še neuveljavljenega postmodernističnega pristopa. Hkrati so Ravnikarjevo arhitekturo tudi zaradi Vremskega Britofa začeli imenovati koncept zidu. O tem projektu, ki je nakazal tudi Ravnikarjevo usmeritev k arhitekturi, ki upošteva lokalno okolje, pa je Ravnikar sam povedal: "Hecna stvaritev. Naša prva reč, ki je tudi najmanjša, pa vendar sem imel pri njej opravka z več dimenzijami kot v vseh drugih svojih projektih."
Ko je pred nekaj leti Stane Bernik izdal odličen pregled slovenske moderne arhitekture, je Vremski Britof prav tako označil za paradigmatični primer postmodernizma pri nas in med drugim zapisal: "Stavbni kompleks je značilen primer postmodernističnega duhovitega obrazca s sklicevanjem na regionalistična izhodišča, kar je kajpak povsem odveč, saj je stavba pošte in trgovine umeščena dobesedno v kraško kamnito visoko obzidano štiristranično dvorišče v pravokotnem vogalu, kjer je stalo porušeno gospodarsko poslopje. Nova stavba je njegov organski del, tako da na zunaj še vedno komuniciramo s spomeniško arhitekturo v njeni prvotni podobi."
Navezanost na Kras in Mediteran
Vojteh Ravnikar se je leta 1943 rodil v Ljubljani, vendar pa sta njegovo formativno obdobje zaznamovala kraški in mediteranski vpliv. Tako Bernik, ki je Ravnikarja sicer umestil na konec linije avtorsko jasno definiranih slovenskih arhitektov Jože Plečnik-Edvard Ravnikar-Milan Mihelič-Vojteh Ravnikar, Ravnikarja izpostavi tudi kot enega redkih slovenskih arhitektov, ki je vzore iskal tudi v tipološko pestrem in izvirnem delu 'ajdovskega' arhitekta Svetozarja Križaja in na katerega je obenem vplival tudi italijanski racionalizem. Sinteza teh vplivov je bil tudi prizidek k sežanski občinski stavbi (1977-19779), za katerega je skupina KRAS leta 1980 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.
Vrhunec v Novi Gorici
Ravnikarjeva arhitekturna govorica je vrhunec verjetno dosegla v devetdesetih. Predvsem novogoriška knjižnica Franceta Bevka izkazuje Ravnikarjev občutek za scenografijo, ko v treh v različnem diskurzu oblikovanih stranicah predstavi razgibano, skoraj igrivo arhitekturo, ki pa se s priklopom na racionalno modernistično izročilo izogne padcu v kičasti pastiš. S knjižnico in na drugi strani z nekoliko manj posrečeno stavbo novogoriškega gledališča je Vojteh Ravnikar v devetdesetih tudi končal arhitekturno linijo okoli poljane v samem središču Nove Gorice, ob kateri je dolgo samevala občinska stavba Vinka Glanza.
Novogoriški sklop je Ravnikar že oblikoval v sodelovanju z Robertom Potokarjem, s katerim sta pozneje razvila uspešno prakso v okviru biroja Ravnikar Potokar. Med zadnjimi realiziranimi projekti biroja so bili poslovni objekti ob Masarykovi cesti v Ljubljani, srednja zdravstvena šola v Celju, poslovno-stanovanjski objekt v Kopru, Vila Mon Repos na Bledu in stanovanjska stolpnica v Novi Gorici. Vojteh Ravnikar je sicer načrtoval tudi več scenografij in postavitev razstav.
Že v sedemdesetih se je Vojteh Ravnikar začel posvečati tudi arhitekturni teoriji in kritiki. S skupino somišljenikov, ki so pogrešali medij za izražanje konstruktivne kritike slovenske arhitekture, je ustanovil revijo Arhitektuni bilten, bil pa je tudi pobudnik Piranskih arhitekturnih dni. Poleg velike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada je prejel tudi Plečnikovo nagrado (1987), Herderjevo nagrado (2006), priznanje Piranesi (skupaj z Marušo Zorec in Robertom Potokarjem) in mednarodno nagrado Premio Piranesi.