Prvine detektivskega žanra so v enodejanki Vrh ledene gore zgolj ogrodje, ki omogoča raziskovalni potek zgodbe in naraščanje napetosti, kar pa ne vodi v raziskovanje kakšnih kriminalnih dejavnosti oziroma v iskanje krivca za nenadne samomore v podjetju Technocenter, ki, odkar ima novega direktorja, kar poka po šivih od produktivnosti. Četudi na račun lastnih delavcev. Bolj kot dejansko raziskovanje nastalih okoliščin je Vrh ledene gore drama o posameznikih, ki jim delo v brezkompromisni korporaciji kroji življenje. Je drama o vpetosti v mehanizme, iz katerih je dobesedno mogoče samo izskočiti.

Mlada režiserka Mojca Madon je ob pomoči dramaturginje Anje Krušnik Cirnski sledila besedilu in na Malo sceno MGL-ja postavila zaokroženo predstavo, ki sicer mestoma teče nekoliko v prazno in jo nerazumljivo uvede (pre)počasen uvod, podložen z mirno glasbo (avtor glasbe Luka Ipavec) – konec koncev smo le v korporaciji, kjer se brez prestanka dela noč in dan. V to pretirano umirjeno prizorišče vstopi Sofía Cuevas (Mirjam Korbar Žlajpah), nekoč zaposlena v

Tehnocentru, zdaj pa ena izmed vodilnih lastnic omenjenega podjetja, multinacionalne gigantske družbe s sedežem v Madridu. Njena naloga je raziskati nenadne samomore in napisati interno poročilo. Skozi jasno strukturirano dramo se pri njej v devetih prizorih zglasijo štirje sodelavci pokojnikov, o katerih pa pravzaprav ne zvemo veliko. Sofia je največja žrtev korporacije, ki ji – kot se izkaže – služi do konca; je ženska v moškem svetu, je ženska, ki je zatrla lastna čustva, je ženska, ki se je za svojo kariero odpovedala marsičemu, in je ženska, ki ji končno ne preostane drugega kot še naprej živeti že davno začrtano pot. Izstopov pač ni, so le izskoki. Po njeni poti stopa tudi mlada Gabriela Benassar (Miranda Trnjanin).

Mirjam Korbar Žlajpah vlogo osrednje prostagonistke, vodilne sile celotne drame, prevzame z ledeno površino neomajne poslovne ženske, ki ji nihče nič ne more, razen cigaret, ki so – kot pravi – njena edina slabost in morda njenega nekdanjega ljubimca Alejandra Garcie. Boris Kerč ga skozi lahkotnost nekdanjega hipija, ki se, kot kaže, še vedno rad bojuje za dobro sodelavcev, predstavi kot dobronamernega sindikalista, v katerem se pa kažejo razpoke skrbi za lastno blaginjo. Profilno predstavitev delavcev izpolnjujejo še ambiciozen, na robu izgorelosti in po vsej verjetnosti na kokainsko energijo navlečen Jamie Salas (Jernej Gašperin), nekoliko preveč ezoterična tajnica Carmela Luis (Tanja Dimitrievska), ki vse o vseh ve, in neomajen, na vse pripravljen direktor podružnice Carlos Fresno (Lotos Vincenc Šparovec).

Realistična režija Mojce Madon, ki stavi predvsem na igralce, se v redkih trenutkih obrne v lirično obarvano ozračje, okrepljeno s spremembo luči, in z njo sporočilnosti same scenografije. Kopanje po korporacijskem drobovju se iz arhivske kleti, polne v pregledne vrste postavljenih škatel zgolj z lučjo, ki zasije iz teh škatel, spremeni v prostor, tako ali drugače povezan s smrtjo. Škatle pa postanejo še zadnja vez z ljudmi, ki jih današnji kapitalistični sistem tako brezčutno popredalčka.