Komedija Tarzan s podnaslovom Eksotična drama je bila na letošnjem 45. Tednu slovenske drame nominirana za Grumovo nagrado in je najnovejša v vrsti številnih dramskih in radijskih iger uveljavljenega avtorja, ki se podpisuje s psevdonimom rokgre. Foto: SNG Drama/Peter Uhan
Komedija Tarzan s podnaslovom Eksotična drama je bila na letošnjem 45. Tednu slovenske drame nominirana za Grumovo nagrado in je najnovejša v vrsti številnih dramskih in radijskih iger uveljavljenega avtorja, ki se podpisuje s psevdonimom rokgre. Foto: SNG Drama/Peter Uhan
Eva Nina Lampič je leta 2011 diplomirala na AGRFT in l. 2012 nastopila v videoprojektu Tima Etchellsa Be Stone No More – A Tabletop Shakespeare, v katerem je ustvarila videopripoved Hamlet. Leta 2013 je končala enoletni podiplomski študij na Sheffieldski univerzi v Veliki Britaniji, med oktobrom 2013 do januarja 2014 je opravljala pripravništvo pri skupini The Wooster Group v New Yorku. Foto: SNG Drama/Peter Uhan

Na začetku spremljamo zgodbo para, ki se po toliko in toliko letih skupnega življenja znajde v težavah, v to življenje pa vstopi nov moški, ki seveda razburka odnose. Hkrati pa se igra iz intimnih odnosov prevesi v boj med dvema različnima konceptoma, med dvema različnima svetovoma.

Eva Nina Lampič
Mike očara Jane, ko ji požrtvovalno priskrbi civilizacijske dobrine, a to je samo njegova pot do zakladov, ki jih skriva pragozd. Dialog v igri je na prvi pogled lahkoten in spreten, izjemno zabaven Foto: SNG Drama/Peter Uhan
Ženska (z začetka 20. stoletja) je tako naučena zatiranja seksualnosti in emocij, ki jih sme izražati samo skozi določene družbeno sprejemljive in prepoznavne vzorce. Tarzanov življenjski stil »nazaj k naravi« ji tako pomeni osvoboditev vseh dušečih konvencij. (Simona Hamer) Foto: SNG Drama/Peter Uhan

Natančno teden dni pred premiero, ki bo v petek ob 20.00, sem ustvarjalce eksotične drame Tarzan slovenskega dramatika Roka Vilčnika alias Rokgre zmotila na eni izmed vaj in izkazalo se je, da gre za s humornimi drobci posejan tekst, ki pa pronicljivo posega v naša vsakdanja življenja in nam sporoča, da je džungla lahko kjer koli (in pravzaprav tudi kar koli).

Tarzan in Jane sta dolgoleten par - sicer v nasprotju z drugimi živita v džungli, pleteta lijane in z njimi skačeta z drevesa na drevo -, ki se zaradi zdolgočasenosti in notranje izpraznjenosti znajde v krizi. Pot jima prekriža s človeško govorico podkovana hijena Mike, pretkan zapeljivec, ki si z vnosom materialnih dobrin v idilo džungle prisvoji Jane. Zgodbo lahko, kot pravi režiserka Eva Nina Lampič, "razumemo kot zgodbo para, ki se po toliko in toliko letih skupnega življenja znajde v težavah, hkrati pa se iz te intimne zgodbe prevesi v boj dveh različnih konceptov, dveh različnih svetov.

Nasprotje med materialnim in prvniskim
Vsak študij za gledališko uprizoritev ima svoj tempo in zakonitosti, pogojene predvsem z ustvarjalci predstave. Zunanja podoba uprizoritve, ki je bila teden dni pred premiero še v polnem delovnem razmahu, je v džungelsko podobo odeta scenografija Jasne Vastl, polna travnatega podrastja (obenem asociira tudi na smetje), uporabljenega za urejanje bivališča, kamor mora elektrika šele priti. Džezovska glasbena podlaga Boštjana Narata je s tem - kot kaže - v precej ostrem nasprotju.

Maša Derganc, ki igra Jane, pravi, da "gre za nasprotje med materialnim svetom in džunglo, prvinskostjo. V tem besedilu je civilizacija tisto, kar vabi, kar mami in daje lažno obljubo zapolnitve notranje praznine. Jane je na začetku prazna, ne zaveda se, da je nesrečna, in vse skupaj prelaga na Tarzana, čeprav gre za njeno izpraznjenost, ki jo začne zapolnjevati z materialnimi stvarmi - kot to danes počnemo tudi mi. Vendar se v nekem trenutku zave, da te notranje praznine ni mogoče kar tako zapolniti. Zato mislim, da sta Tarzan in Jane večen par, kljub nezgodi, ki se jima zgodi."

Boj za svoj prostor
Jane je torej v tem ljubezenskem trikotniku nekdo, ki išče uteho v materialnih dobrinah civilizacije, medtem ko se Tarzan znajde v precepu obeh svetov (idilično prvinskega živalskega in človeško civiliziranega), vendar zaradi svoje dvojne izkušnje ne (z)more dokončno prestopiti ne v enega ne v drugega.

Marko Mandić o svojem liku pravi, da je izpisan na podlagi vseh mogočih stereotipov o Tarzanu. Vilčnik je določene stvari, ki so se mu zdele uporabne, uporabil, druge prestavil v današnji čas in še bolj napel strune ekologije, boja za svoj prostor, za ohranjanje avtohtonosti ter jih predstavil v pozitivni luči, medtem ko je v (kvazi)negativno luč postavil napredek, tehnologijo ... Čeprav smo se med študijem trudili, da bi obe strani prikazali kredibilno in enakovredno. Na koncu pa se izkaže, da ni ne ena ne druga pot prava, ampak je prava srednja, oziroma tako kot pravi na nekem mestu 'bad guy' Mike, da ostaja upanje, da se bo nekoč našlo bitje, ki bo združilo človeško in živalsko.

Brezkompromisnost Homo sapiensa
Kljub temu pa ni vse tako črno-belo. "Zdi se mi, da je Rok Vilčnik lik Mika napisal z moškega stališča, s posameznimi replikami lika se je res mogoče identificirati, čeprav je on 'bad guy', ampak pri tem besedilu ni vse tako črno-belo, o svojem liku meni Uroš Fürst in dodaja, da se mu zdi, "da bi se morali prepoznati v liku hijene, da samo hijene, da podlegamo kolesju kapitala in se podrejamo kolesju velikih korporacij. Mike pa s točno temi stvarmi pride v idiličen svet Tarzana in Jane in jo z njimi premami."

Vse kaže, da se bomo znašli v s sodobnostjo prežetem svetu večnega Tarzana in njegove Jane, ki pa ju zmotijo popolnoma vsakdanje tegobe. Invazija, ki ju zaloti v podobi Mika, pa nam nastavlja ogledalo in razkriva naše lastnosti.

Dramaturginja predstave je Simona Hamer, kostumografka Gordana Bobojević, oblikovalec luči Vlado Glavan, lektor Arko, scenografki pa je pomagala asistentka Tina Bonča.

Na začetku spremljamo zgodbo para, ki se po toliko in toliko letih skupnega življenja znajde v težavah, v to življenje pa vstopi nov moški, ki seveda razburka odnose. Hkrati pa se igra iz intimnih odnosov prevesi v boj med dvema različnima konceptoma, med dvema različnima svetovoma.

Eva Nina Lampič