Hitro je sledilo spoznanje, da sploh ne gre za ločene zadeve. So del iste geografije, so del geografije Londona," izpostavlja Liam Young, ki s Kate Davies vodi nomadski oblikovalski raziskovalni studio Unknown Fields Division.

Liam Young in Kate Davies v zadnjem desetletju pod okriljem svojega studia organizirata odprave v med drugim prezrte, izkopane ali celo obsevane pokrajine, ki pa so povezane z vsakim izmed nas, četudi so z vidika oddaljenosti, ki jo merimo v kilometrih, zelo daleč stran. Vendar, kot izpostavljajo pri Unknown Fileds Division, so te pokrajine na presenetljive in zapletene načine povezane z nami. Ali kot pravi Young: "Sodobna mesta mečejo po vsem planetu sence, ki jih je ustvarila lakomnost razvitega dela sveta."

Na njihovih odpravah nastajajo filmi, ki vključujejo dokumentarno snemanje, animacijo in infografiko. Ustanovitelja studija pa s sabo vzameta tudi reportažne fotografe, pisce in druge ustvarjalce z različnih področij. Do danes jih je pot ‒ z vsakič drugačnim vprašanjem ‒ med drugim vodila na Galapaške otoke, v Južno Ameriko, na severni tečajnik, v Avstralijo, na černobilsko območje, Bajkonurski kozmodrom v Kazahstanu, na Aljasko, v nevadsko puščavo Black Rock, na Madagaskar, Kitajsko, v Bolivijo in čilsko puščavo Atacama.

Več pa v spodnjem intervjuju z Liamom Youngom!

Lahko na kratko razložite idejo, ki stoji za osnovanjem nomadskega oblikovalskega studia?
Ko sva si s Kate zamislila studio, sva izhajala iz ideje, da če želimo zares razumeti moderno mesto, dandanes ne zadošča več zgolj pogled nanj kot na neko posamično točko na zemljevidu oziroma pač neko posamično geografsko lokacijo. Da bi zares razumel moderno mesto, moraš potovati skozi pokrajine, ki igrajo ali so igrale vlogo v nastajanju tega mesta. Ali pa obratno ‒ da spoznaš, na kak način je mesto oblikovalo pokrajine.

Danes smo priča razmeram, ko nimamo več opravka s posamičnimi mesti oziroma lokacijami, temveč s celimi mrežami njih, razprostrtimi po našem planetu. Vzpostavitev nomadskega studia je omogočila, da se podamo tudi na zelo dislocirane kraje in raziskujemo, kako ti funkcionirajo med samimi mesti. Nomadski format organizacije se zdi skorajda nujen, če se želimo posvetiti raziskovanju povezanega sveta, znotraj katerega obstajamo vsi mi. Tako tudi laže sledimo podnebnim spremembam, razvoju tehnologije in nasploh sistemom, ki so jih vzpostavila sodobna mesta.

Kako na praktični ravni funkcionira tovrstna organizacija?
Preprosto se odpravimo na izbrana območja in dokumentiramo tamkajšnje stanje, ki seveda praviloma ni vključeno na siceršnje zemljevide. Tako se lahko lotevamo snovanja projektov, ki komunicirajo s temi novonastalimi okoliščinami vsesplošno povezanega sodobnega sveta. Velik del tega, kar počnemo, je tako rekoč potovanje v zakulisje krajev, kar nam omogoča, da razkrivamo obstoječe povezave, na katerih so pravzaprav osnovana tudi naša življenja.

Prinašate na ta način torej celostnejši pogled na sicer razpršene zgodbe sodobnega sveta? V smislu, da nimamo več opravka z eno samo ali pa eno nadvse dominantno razlago delovanja sveta?
Unknown Fields Division poskuša sporočiti, da so vsi ti mnogi po svetu razpršeni takšni ali drugačni kraji dejansko medsebojno povezani bolj, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled. Naj gre na primer za avstralski rudnik zlata in tovarno na Kitajskem, ki sta si sicer prostorsko zelo oddaljena in sta del nekih ločenih sistemov, je v ozadju bistveno večja povezanost, kot bi morda sprva ocenili ‒ že zdaj sta del nekega večjega omrežja.

Tudi, da bi bolje razumeli lakomno mesto, kot je na primer London, kjer živiva s Kate in kjer je sedež najinega studia, smo se morali odpraviti do avstralskih rudnikov zlata in bolivijskih rudnikov litija, pa do proizvodnega jedra na južnem Kitajskem ali pa v tovarno oblačil v Bangladešu. Hitro sledi spoznanje, da sploh ne gre za ločene zadeve. So del iste geografije, so del geografije Londona.

In kakšna je tukaj vloga vašega studia?
Naše delo je usmerjeno v to, da razločno pokažemo te povezave, tudi s kazanjem nanje prek intimnejših načinov, prek katerih smo povezani z vsemi temi prostori, ki se morda nahajajo tako rekoč na robu sveta. Ne gre torej za to, da bi vzpostavljali povezave med temi prostori, temveč razodevamo povezave med njimi, ki tako ali tako že obstajajo. Diskurz sveta dominantnih medijev tovrstne povezave v veliki meri ignorira ‒ če jih ne vidimo in posledično sploh ne razmišljamo o njih, te za nas preprosto ne obstajajo. Zato se trudimo prikazati, kako mesto dandanes ni več neki samostojni objekt, temveč gre za razpršeno konstelacijo več krajev z več koncev planeta.

Kako po vašem mnenju sodobni človek dojema lastno povezanost s svojim življenjskim prostorom? In kakšno vlogo igra vaš nomadski oblikovalski studio na tem področju?
Naše delovanje je med drugim usmerjeno v to, da poskušamo spremeniti pogled ljudi na objekte, ki jih bolj ali manj vsi uporabljamo, in prostore, ki jih naseljujemo. Med drugim sledimo ideji, da če ljudje vemo, od kod zares prihajajo naši prenosni telefoni, bomo z njimi ravnali drugače ali pa jih bomo morda celo začeli oblikovati drugače. S povečanjem zavedanja, kako je telefon nastal, bi se povečala tudi možnost, da bi se dobiček iz njegove prodaje lahko pravičneje razdelil in bi večji delež dobila recimo tudi skupnost, v katere rudnikih v Afriki je proizvajalec pridobil surovine.

Nadalje gre tudi za to, da če se na primer nekdo, ki živi v Sloveniji, zaveda, da je njegov telefon tako rekoč "potegnjen" iz tal nekje daleč stran, saj je narejen iz zelo dragocenih rudnin in kovin, pridobljenih na več koncih sveta, bo nemara dvakrat pomislil, preden ga bo zavrgel.

Vendar, ali ne menite, da je v sodobni družbi, kjer so neskončne količine informacij zgolj klik stran, marsikomu jasno, da v tovrstnih rudnikih v skrajno nečloveških razmerah recimo delajo tudi otroci, pa kljub temu večina ne ravna bistveno drugače?
Ne zagovarjamo ideje sveta, kjer bi vsi ti predmeti prenehali obstajati. Tudi se ne zavzemamo, da bi morali biti na primer vsi prenosni računalniki narejeni iz okoliško pridobljenih surovin. Zavzemamo se za to, da bi se spremenilo vrednotenje teh predmetov, ki jih posledično ne bi tako zlahka zavrgli in bi se bolj potrudili glede tega, da bi jih nadgrajevali. Poglejmo recimo primer babičinega zaročnega prstana, ki se ga prenaša iz roda v rod. Pravzaprav je tudi v prenosnem telefonu veliko dragocenih kovin, tako kot je prstan najverjetneje narejen iz zlata, mogoče tudi diamanta. Vendar na prstan gledamo zelo drugače kot na prenosni telefon, ki ga dojemamo kot potrošni material. Prav tako menim, da bi boljša seznanjenost s tem, koliko vode in raznih kemikalij se porabi za izdelavo ene same majice, ki pa na koncu stane zgolj tri evre, spodbudila odgovornejše obnašanje. Predvsem pa, če bi majica zaradi drugačne izdelave stala na primer 30 evrov, bi najverjetneje z njo ravnali drugače.

Smiselno je razmišljati tudi v smeri, kako oblikovati izdelke, da se ne bi gledalo predvsem, kje priti do najcenejših surovin in delovne sile, temveč da bi na ta način tudi dobavna veriga delovala tako, da bi se stvarna, otipljiva korist od teh izdelkov porazdelila po širšim območju oz. med več ljudi. Zanimiva je na primer raziskava Anatomy of an AI system, v okviru katere se je preučilo dobavno verigo za izdelavo Amazonovega sistema umetne inteligence, imenovanega Amazon Echo. Nekatere izmed ključnih točk raziskave so pokazale nečloveško gromozanski razkorak v plačilu izvršnega direktorja Amazona Jeffa Bezosa in tistega, ki ga dobi rudar za izkopavanje surovine za izdelavo tega proizvoda.

Če se vrneva k temu, da bi se odgovornejša uporaba posamičnih izdelkov spodbujala tudi s tem, da bi ti bili dražji. Mar ne bi to vodilo predvsem v to, da si jih nepremožni ljudje preprosto ne bi mogli privoščiti ‒ tukaj nimam v mislih, da si ne bi mogli privoščiti recimo pač najnovejših modelov ‒ in bi se jih na ta način pravzaprav znova zgolj rinilo na rob?

Da, sicer lahko obstaja ta nevarnost, vendar menim, da je mogoče inkorporirati tudi sisteme, ki ljudem omogočijo, da si lahko privoščijo nekatere stvari, ki si jih sicer ne bi mogli. Vzemimo za primer avtomobil, lastništvo katerega je precej draga zadeva, vendar se lahko na primer odločimo za sistem skupne uporabe. En tak sistem je recimo tudi kupovanje stvari iz druge roke.

Nenehno ponujanje najnovejših modelov izdelkov je nedvomno nekaj zelo varljivega, saj običajno sploh ne prinašajo tako velike nadgradnje prejšnjih, zato tudi ni smiselno dajati takega poudarka na posedovanje nujno najnovejšega modela. Gre predvsem za ustvarjanje nuje po nenehni potrošnji, za katero med drugim stoji zmotna ideja, da je z lansiranjem novega modela postal prejšnji povsem nezadosten.

Lahko za konec namenite še nekaj besed projekciji s performansom, s čimer se boste predstavili v Ljubljani?
Projekcijo filma Unknown Fields: Zgodbe s temne strani mesta bo spremljalo moje pripovedovanje v živo. Gre za zbirko zgodb različnih pokrajin, ki smo jih obiskali skozi mnoga leta. Ideja je, da se občinstvo popelje na potovanje skozi to, kar s Kate imenujeva "temna stran mesta". Sodobna mesta mečejo po vsem planetu sence, ki jih je ustvarila lakomnost razvitega dela sveta.

Občinstvo bom prek zgodb popeljal na primer v Bolivijo in tamkajšnje rudnike litija, na Kitajsko na krovu kontejnerske ladje, na izvidniško odpravo v iskanju domnevnega niza srečanj z nezemljani na robu ZDA in še nekaj drugih krajev. Nekateri izmed posnetkov, ki bodo na ogled, so nastali pred več kot desetletjem, nekateri pa so zelo sveži. Odločitev za pripovedovanje v živo je bila sprejeta iz prepričanja, da se na ta način ljudi veliko bolj vključi v to, kar prinaša projekcija. Živa naracija je veliko bolj čustvena, kot pa podajanje abstraktnih podatkov na filmu, tako da želim izkoristiti ta potencial tradicionalnega pripovedovanja za boljši prenos idej, ki jih želimo širiti med ljudi.