Žiga Koritnik je eden najbolj priznanih fotografov na naših tleh, ki pa ga zaradi njegovih glasbenih fotografij poznajo tudi v mednarodnih krogih, usmerjenih predvsem v džezovsko in sodobno improvizirano glasbo.

Knjiga fotografij Žige Koritnika, ki jo je oblikoval Marek Wajda, na 376 straneh prinaša 272 fotografij priznanih oziroma tudi kar največjih imen džeza in sodobne improvizirane glasbe. Foto: MMC RTV SLO

Nedavno je izdal knjigo glasbenih fotografij Cloud Arrangers/Urejevalci oblakov, ki na 376 straneh prinaša 272 fotografij. V veliki večini črno-belih. Vendar to ni njegova prva knjižna izdaja, saj je v 90. letih prejšnjega stoletja izšla njegova knjiga fotografij Jazzy-ga!. V letu 2009 pa sta ji sledili kar dve, in sicer Un punto di luce (Pikica svetlobe), ki prinaša prizore praznovanja konca zime na Sardiniji, ter Jezero/Lake, ki velja za fotografski esej o Bohinjskem jezeru.

Žiga Koritnik je bil 18 let zaposlen na RTV Slovenija kot snemalec, zdaj pa je že več kot dobro desetletje samozaposlen v kulturi. Foto: MMC RTV SLO

Leta 1964 rojeni Koritnik je popoln fotografski samouk, in kot pove, so ga v mladosti učili, da "se moraš prebiti s svojim delom in s svojo kakovostjo. Sposoben moraš biti tudi prepričati nekoga, da znaš narediti to, kar on potrebuje.” Kar mu očitno uspeva, saj so njegove stvaritve skozi tri desetletja doživele objave tudi v referenčnih tujih medijih, bile uporabljene za naslovnice glasbenih albumov, plakate, najave glasbenih dogodkov ... Sicer pa se poleg glasbene posveča tudi portretni, hotelski, arhitekturni in interierni fotografiji.

Več pa v spodnjem intervjuju!


Knjiga nosi naslov Urejevalci oblakov, vendar ne gre za vašo prvo uporabo tega naslova. Od kod vam ta poetična besedna zveza in zakaj odločitev, da tako naslovite svojo knjižno izdajo glasbenih fotografij?
Projektu pod tem naslovom sem se začel posvečati leta 2011, sprva je šlo za razstavo, ki je nastala v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom in je bila na ogled na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli. V tistem času je bil Joseph Mussomeli veleposlanik ZDA v Sloveniji, in še preden je takratna ekipa prišla v Ljubljano, je v stik z mano stopil njegov sodelavec Christopher Wurst. Stopil je v stik z mano v želji, da bi skupaj pripravili razstavo in kmalu po njihovem prihodu smo že delali za Jazz Appreciation Month v mesecu maju in če se ne motim, je bila razstava na sprehajališču nato na ogled dva meseca.

Gregory Porter. Foto: Žiga Koritnik

Besedno zvezo Urejevalci oblakov sem prvič uporabil za naslov te razstave. Od kod torej poimenovanje? Pred leti sva bila s prijateljico v Bohinju in sva ležala na obrežju, jaz sem se zaziral v nebo, ko se je mimo pripeljal moj prijatelj iz Škotske, ki je v tistem času še živel v Sloveniji. Z njim sta bila njegova otroka, ki sta ga, po tem ko smo se pozdravili, povprašala, kdo sem. Odvrnil jima je, da sem cloud arranger, torej urejevalec oblakov. Ta prijatelj je sicer tudi pesnik, vendar ne vem, od kod mu ta besedna zveza, najbrž mu je ob pričujoči sceni padla na pamet ta asociacija. Meni se je takoj zazdela čudovita povezava z mojim subjektom džeza, glede na to, da so glasbeniki nekakšni urejevalci naših oblakov. Marsikdaj so tudi v moji glavi razvedrili nebo, ko so sicer divjale nevihte.

Del fotografij, ki so bile na ogled na tej razstavi, je torej pristal tudi v knjigi?
Nekaj jih je vsekakor bilo že razstavljenih tudi prej, saj knjiga prinaša zbirko fotografij, ki so nastajale vse od sredine 80. let preteklega stoletja. Res pa je, da je v knjigi večja koncentracija fotografij iz zadnjega obdobja. Najstarejša fotografija, na kateri je Miles Davis, je nastala leta 1986 na koncertu v Beogradu. Ta koncert lahko poudarim kot neki moment, ko sem se odločil, da bom začel raziskovati še kaj drugega kot rock’n’roll, rock ali druge podobne glasbene izbire, ki so bile do tedaj v moji domeni.

Ta fotografija Milesa Davisa je na naših tleh precej znana, saj je bila uporabljena za naslovnico slovenske izdaje njegove avtobiografije, ki je pri založbi Tangram izšla v prevodu Jureta Potokarja. Foto: Žiga Koritnik

Kaj je povzročilo ta premik oziroma kaj se je premaknilo?
Premaknili so se ritmi v moji glavi, ta glasba me je preprosto prevzela. Nasploh me je Miles Davis začel še bolj zanimati, začel sem si kupovati njegove plošče in raziskovati to glasbo. Prek tega pa sem seveda prišel še do drugih povezav in imen. Tudi Pat Metheny je v tistih letih nastopil v Ljubljani na najbrž nenapovedanem koncertu, dejansko pa je potem dve ali tri ure koncertiral na odru Hale Tivoli.

"Črno-bela fotografija zagotovo omogoča, da se bolj skoncentriraš na samo vsebino posnetka," pravi Koritnik. Foto: MMC RTV SLO

Sicer pa sem Ljubljanski Jazz festival tako ali tako že prej obiskoval in tudi nasploh sem v 80. letih imel pregled nad celotnim glasbenim dogajanjem v Ljubljani, ne glede na glasbeno zvrst. Že takrat me je zanimalo fotografiranje koncertov. To je bil čas, ko so pri nas koncertirali na primer Weather Report, Deep Purple ali pa Dr. Feelgood. Dogajal se je cel kup zanimivih zadev, omeniti velja še legendarni koncert slovenskih glasbenikov Ljubljana je zaspana, na katerem so v Hali Tivoli med drugim nastopili Jani Kovačič in Buldožerji.

So prav vse v knjigi objavljene fotografije v črno-beli tehniki? Kaj je glavni razlog za odločitve za črno-belo fotografijo?
Dve fotografiji v knjigi sta barvni, ena na sredini in ena na koncu. Za presekati, kot se reče (nasmešek). Črno-bela fotografija zagotovo omogoča, da se bolj skoncentriraš na samo vsebino posnetka. Torej vsi drugi dejavniki, ki bi te v barvah lahko motili, tukaj odpadejo. Džez je črno-bel, od nekdaj je bil tak in tako ga tudi sam vidim. Gre zgolj za globlje dojemanje tega, kar vidiš. Na barvni fotografiji, ki je na sredini knjige, so nastopajoči zasedbe Marc Ribot's Ceramic Dog tako zelo barvno usklajeni, da sem se odločil, naj ostane v barvah.

Marc Ribot's Ceramic Dog. Foto: Žiga Koritnik

Kolikšno vlogo ima za vas igra senc pri privlačnosti črno-bele tehnike?
Sence so bolj kot ne predmet tega, kaj hočeš spraviti na fotografijo. Koncertni fotografi se plazimo ali skačemo nekje spodaj in se trudimo biti čim manj opazni ter ne moremo tako zelo vplivati na svetlobo. To pomeni, da pač poleg same vsebine lovimo tudi luč in moramo ob tem paziti še na ostrino, na ekspozicijo, na ljudi okoli sebe in ne na zadnje paziti moramo tudi nase.

Portret Hana Benninka. Foto: Žiga Koritnik

Kdaj ste prešli na digitalno fotografijo? Se je s tem povečalo število fotografij, ki jih posnamete na en koncert? V mislih imam radikalno povečanje njihovega števila ...
V preteklosti sem se omejil približno tako, da sem za en koncert porabil tri filme. Ko pa sem se podal na festival, je to pomenilo nabavo 50 do 70 filmov. Nekje okoli preloma tisočletja sem si nabavil Nikonov digitalni aparat. Takrat sem nekaj časa delal med drugim za Hit v Novi Gorici, kjer sem fotografiral koncerte v njihovi igralnici. Tako nam je fotografom ta takratni prehod na digitalno fotografijo prišel prav že zaradi samih stroškov.

Ocenil bi, da odkar je prisotna digitalna fotografija, naredim okoli desetkrat več posnetkov na dogodkih, vendar se tudi zdaj držim nazaj in čakam na izstopajoče trenutke. Malo je prisotno seveda tudi vprašanje, koga fotografiram. Če bi recimo fotografiral Toma Waitsa, bi se seveda zelo potrudil. To nikakor ne pomeni, da se ne potrudim vselej zelo! Je pa res, da sem za nekatere pri nas bolj redko videne glasbenike pripravljen res vložiti več energije in časa ‒ že zaradi same namembnosti, ker mi je toliko pomembneje, da dobim zares dobro fotografijo. Odnos do dela ohranjam vedno profesionalen. Seveda je dobra motivacija tudi naročilo fotografiranja, plačano delo.

Fotografija Toma Waitsa, ki je bila leta 2012 razstavljena na newyorškem festivalu fotografije. Foto: Žiga Koritnik

Vam je kdaj kot očitnemu ljubitelju nekaterih zvrsti glasbe težko "ohraniti mirno roko"? V smislu, da bi se raje prepustili godbi in ne razmišljali o luči, o ekspoziciji, o pravem trenutku ...? Ali pa se nemara ravno iz uživanja v glasbi porodijo vaše najboljše fotografije?
To dvoje se nikakor ne izključuje! Seveda se moraš osredotočati na fotografiranje, kar pa ne pomeni, da ne moreš uživati. V bistvu celo moraš poslušati in vedeti, koga fotografiraš, saj sicer ne moreš imeti odnosa do tega, kar fotografiraš. Pravzaprav me celo moti, če kdaj vidim, da v opisu fotografije ni napisano, kdo je na njej. Na en način se mi zdi, da to ni pravično niti do glasbenikov, ki so na teh posnetkih, saj dobim vtis, da jih je posnel nekdo, ki nima odnosa do njih oziroma sploh nima odnosa do glasbe.

Če se vrnem k vprašanju, pa naj povem, da lahko konec koncev kdaj tudi odložim aparat in se zabavam. Kdaj gre v teh primerih recimo za trenutke, ko veš, da boš nekaj časa čakal med enim in drugim posnetkom ter lahko takrat še malo dodatno poplesuješ. Glasba pa tako ali tako ves čas prihaja v moja ušesa.

V knjigi je tudi nekaj fotografij slovenskih glasbenikov. Med drugim so pred Koritnikovim objektivom pristali Matija Krečič, Vasko Atanasovski, Jure Pukl, Kaja Draksler, Samo Šalamon in Zlatko Kaučič, ki je nastopil tudi na nedavni predstavitvi knjige v Galeriji Fotografija. Foto: Petra Cvelbar

Začetki projekta Cloud arrangers segajo torej že nekaj let v preteklost, knjiga pa je izšla nedavno. Katere korake ste morali ubrati od zametka ideje o knjižni izdaji do njenega izida?
Leta 2011 sva se tako rekoč našla s poljskim oblikovalcem Marekom Wajdo, ki mi je predlagal, da bi kaj ustvarila skupaj. Sam sem že prej razmišljal o knjigi, tako da sem Marekov predlog razumel kot pravi trenutek, da se vržem v to. Njegovo delo sem občudoval že prej, med drugim zaradi izdaj, ki jih je oblikoval za glasbeno založbo NotTwo Records. Predvsem mi je bilo pomembno, da sodelujem z nekom, ki ima soroden pogled na subjekt, ki ga pokrivava. Oba imava namreč rada sodobno improvizirano glasbo in nasploh glasbo kot tako.

Z Marekom sva tako začela klesati izdajo in istočasno iskati založnike, ki pa so v veliki večini vsi odgovorili, da se danes tovrstne knjige težko prodajo in da bi se morali združiti trgi in če prinesem denar, so takoj pripravljeni distribuirati knjigo. Nato pa mi je novinarski kolega iz Izraela jeseni leta 2017 predlagal, da se poslužim Kickstarterja. Sicer sem že prej sam malo razmišljal o tej opciji, on pa mi je še natančneje očrtal, kako se to izvede. Sledilo je veliko angažmaja, tudi birokratskih podvigov, da sem projekt lahko v želeni obliki prijavil za to množično financiranje.

Urejevalci oblakov so izšli pod okriljem KUD Pega, ki ga je Koritnik ustanovil s svojo partnerko Petro Cvelbar, prav tako glasbeno fotografinjo. Foto: Žiga Koritnik

Bi lahko izpostavili nekaj podpornikov projekta na Kickstarterju, ki so omogočili, da se je knjiga materializirala? Od kod pretežno prihajajo in ali je med njimi tudi kaj organizacij? So vas podprli tudi kateri izmed glasbenikov, ki so upodobljeni v knjigi?
Glede na moje štetje je med podporniki največ Slovencev, velika večina druge polovice prihaja iz preostale Evrope ‒ predvsem iz Anglije, Francije, Švedske, Italije, Belgije in Norveške. Omenim lahko še več podpornikov iz Rusije, Avstralije, ZDA in Kanade. Zelo veliko ljudi ‒ džez festivali, mediji, promotorji, glasbeniki, tudi tisti, ki so v knjigi ‒ me je podprlo že znotraj same kampanje, tudi z deljenjem same novice o nabiranju sredstev, kar je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov. Prek tega sem bil povezan še z mednarodnimi mediji, tako da je novica o nastajanju knjige bila vzporedno objavljena na Japonskem, pa v ZDA, Kanadi, Franciji in pri nas …

Elvin Jones. Foto: Žiga Koritnik

Za potrebe zbiranja sredstev na Kickstarterju smo med drugim posneli kratek video z izjavami glasbenikov, kot so Mats Gustafsson, Evan Parker, Hamid Drake, Paul Lovens in Kaja Draksler, ki so v njem razlagali, zakaj je za to knjigo tako pomembno, da izide. Pri montaži tega videa mi je pomagal Boštjan Perovšek. Poleg tega je bilo treba ustvariti še en filmček, ki je bil nekakšna vizija tega, kako bo videti knjiga, pri tej animaciji pa mi je pomagal Jure Lavrin.

Med podporniki je bilo tudi nekaj novinarjev, izmed glasbenikov lahko omenim na primer še imena, kot so Martin Küchen, Paal Nilssen-Love ali Ingebrigt Håker Flaten. Podprli so me recimo tudi Skopje Jazz Festival, za katerega delam že dolga leta, pa Cankarjev dom in Jazz Cerkno. Zdaj sem navedel zgolj nekatere in želim poudariti, da ko zbiraš sredstva, vsaka podpora šteje kot največja in vsake sem bil zares blazno vesel.

Sicer pa se je med zbiranjem sredstev tudi že dokončevalo oblikovanje knjige, tako da sva bila z Marekom ves čas na vezi. Moral sem imeti že neko idejo, kdaj se bom lahko dejansko odpravil v tiskarno, s katero sem se predhodno moral že dogovarjati. Naj omenim še, da je knjigo natisnil Gorenjski tisk, ki pa je na veliko žalost trenutno v postopku likvidacije. Moja knjiga je bila tako med zadnjimi, ki so se natisnile v tej legendarni tiskarni.

Fotografija Matsa Gustaffsona ob njegovi zbirki plošč je nastala v okviru reportaže za spletno stran, posvečeno vinilnim ploščam. Gustaffson svojih vinilk ne šteje po številu kosov, temveč po teži. Ko je nastal ta posnetek, jih je bilo okoli tri tone in pol, Koritnik ocenjuje, da jih je do danes nemara že za 0,2 tone več. Foto: Žiga Koritnik
Paul Lovens s svojimi pošvedranimi bobnarskimi čevlji na naslovnici knjige, ki jo je mogoče kupiti prek spletne strani Žige Koritnika in v nekaterih knjigarnah po državi. Foto: Žiga Koritnik

Kako ste se izmed vseh teh fotografij, ki ste jih ustvarili skozi več desetletij, odločili, kateri bo pripadla čast, da krasi naslovnico? In kako je prišlo do te ljubeče poze med moškim in njegovim parom čevljev na naslovnem posnetku? Ste zgodbo teh čevljev poznali že od prej?
Odločitev za naslovno fotografijo je bila Marekova. Na posnetku je Paul Lovens, nemški bobnar z improvizatorske scene, ki objema svoje čevlje, s katerimi igra oziroma je še do pred nekaj leti igral vse od davnega leta 1964, zato so tudi tako zelo pošvedrani. Preden je posnetek nastal, sem ga kakšni dve leti nagovarjal k temu, da bi ga slikal z njimi. Najprej ni bil za, nato pa je na skopskem festivalu končno privolil in fotografija je nekako sama nastala taka, kot je.

Rekel bi, da je čar fotografije prav v tem, da imaš neko svojo vizijo, na katero se osredotočiš in težiš k temu, da bi jo tako tudi izvedel. S to idejo se podaš na delo oziroma do osebe, ki jo želiš fotografirati, delaš tako, da spraviš svojo vizijo na medij, na koncu pa se tako ali tako večinoma zgodi popolnoma drugače. Tako da sta čar in bistvo fotografije prav v tem ‒ tukaj je na delu improvizacija. In prav pojem improvizacije gre tako dobro s to knjigo.

In da, vsekakor sem od prej poznal zgodbo teh legendarnih Lovensovih čevljev! Nedavno sem mu peljal knjigo v Nickelsdorf v Avstriji, kjer zdaj živi, in mi je povedal, da je vmes enega izmed njiju izgubil, vendar ga je k sreči spet našel. Kot sem dejal, ne igra več z njimi, kljub temu pa jih vselej vzame s sabo na koncerte kot amulet.

Vrniva se od nedavne izdaje knjige, ki je ena izmed kron vašega ustvarjanja, k vašim začetkom. Kako ste sploh prišli do ukvarjanja s fotografijo?
Že od nekdaj mi je bilo jasno, da se želim ukvarjati s fotografijo. Sem popolni samouk, sem pa odraščal v zelo ustvarjalnem okolju. Med drugim je bil naš sosed Janez Kališnik starejši, ki je posnel marsikateri slovenski film in je kot direktor fotografije sodeloval tudi s Františkom Čapom in Boštjanom Hladnikom. Naš sosed in mož mamine sestrične je bil tudi slavni saksofonist Ati Soss, čez cesto pa je živel še amaterski, vendar zelo dober fotograf Janez Pogačnik.

Prav tako so se moji starši in njihovi prijatelji popolnoma amatersko ukvarjali s fotografijo, doma smo si pogosto pogledali diapozitive s kakšnih družinskih izletov. Vse to je vplivalo na razvoj moje domišljije v tej smeri in želje po raziskovanju, kaj sploh je fotografija.

Mariza. Foto: Žiga Koritnik

Kakšen je proces razvoja od mladostniškega navdušenca do fotografa, ki ga je nekdo pripravljen plačati za njegovo delo?
To je neskončen boj. Predvsem moraš biti prepričan v svoje delo in ga tudi sam spoštovati. Delo seveda mora biti plačano, je pa v tvoji presoji odločitev, ali boš kaj opravil brez plačila zaradi lastne promocije. Na to "lastno promocijo" pa te tako ali tako želi večina loviti. Pomembna je sinergija, tako da lahko obe strani profitirata.

Tomi Janežič: Protagonist predstave so ženske fantazije, Don Juan je le projekcijsko platno

Tam, kjer vem, da razpolagajo s sredstvi in bodo znali posnete fotografije dobro izkoristiti, seveda tudi pričakujem, da bom plačan za svoje delo. Imel pa sem to srečo oziroma sem se toliko znašel, da sem delal tudi v komercialnih vodah. Na ta način sem zaslužil sredstva za svoj prvi malo konkretnejši fotoaparat. Fotografiral sem na primer med drugim za ljubljansko toplarno in nasploh težil k temu, da sem dobival tovrstne posle.

Vendar sem hkrati zelo rad delal predvsem stvari, ki so mi blizu, in seveda je tako tudi danes. Res dolga leta sem fotografiral na primer za Slovensko mladinsko gledališče, lani sem znova po daljšem času spet sodeloval z njimi ob prekrasni, skoraj celodnevni predstavi Tomija Janežiča. Omenim lahko še sodelovanje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, ukvarjam pa se tudi s portretno, hotelsko, arhitekturno in interierno fotografijo. Ves čas se borim, da lahko preživim, ob tem pa ves čas skrbim še, da razstavljam in da se seveda posvečam glasbeni fotografiji.

Joe McPhee in Peter Brötzmann. Foto: Žiga Koritnik

Bi ocenili, da je dandanes, ko ima večina populacije s tem, da ima v žepu prenosni telefon, posledično tudi fotoaparat ves čas s sabo, preboj za mlade fotografe konkretno drugačen?
Način preboja je po mojem mnenju popolnoma enak. V mladosti so me učili, da se moraš prebiti s svojim delom in s svojo kakovostjo, ne pa s komolčarstvom oziroma lomljenjem kolen, kot smo rekli nekdaj. Sposoben moraš biti tudi prepričati nekoga, da znaš narediti to, kar on potrebuje. Prav tako se moraš biti sposoben prilagoditi in biti profesionalen v vsakem trenutku, pa naj ti bo tema zelo blizu ali tudi ne tako zelo.

Koliko je razvoj tehnologije spremenil oziroma vplival na naravo vašega dela, še prav posebej v sferi koncertne fotografije?
Če govorimo o koncertni fotografiji, je med drugim pomembno, da nimaš preglasnega fotoaparata. Razvoj tehnologije je privedel do tega, da imamo zdaj na razpolago že zelo tihe aparate. V primeru Nikona Z6 ali Z7 lahko govorimo pravzaprav že o neslišnih aparatih ‒ kar me je prepričalo, da si ga bom moral počasi omisliti tudi sam.

Fotograf je še posebej na koncertih, na katerih je prisotne tudi veliko tišine, lahko zelo moteč dejavnik, tega pa si seveda nihče ne želi. Koncertna fotografija je namreč zelo specifična, upoštevati je treba veliko vidikov. Nedvomno moraš paziti na glasbenika, paziti moraš na občinstvo in še en kup dejavnikov vpliva na to, da kot končni rezultat dobiš res dober posnetek. Ko fotografiraš v glasbeni sferi, moraš tudi vedeti, koga fotografiraš oziroma če poznaš svoj subjekt, bo rezultat boljši. Vendar pa je nova tehnologija seveda privedla tudi do tega, da imamo poplavo fotografov, za katere kdaj radi rečemo, da so zgolj lastniki fotoaparatov.

Portret Cesarie Evore. Foto: Žiga Koritnik

Glede na to, da knjiga zajema daljše časovno obdobje, so v njej najverjetneje tako analogne kot digitalne fotografije. Kakšno je številčno razmerje med njimi?
Knjiga prinaša prerez vseh tehnologij, ki sem jih uporabljal skozi leta. Na začetku je to seveda bil film "Leica", takrat sem fotografije še sam razvijal v svoji temnici in jih včasih tudi sam povečeval za potrebe razstav. Pravzaprav je bila to velika prednost, saj sem se na ta način zares naučil, kaj je kontrast, kaj je ostrina, kaj je pravilna osvetlitev …

Nova tehnologija ti sicer vse to olajša, vendar pa lahko z obdelavo na računalniku tudi fingiraš občutke, kot da si delal še vedno analogno. V preteklosti pridobljeno znanje pa pomeni določene prednosti tudi za današnji čas, saj na primer takoj vem, kam se postaviti in podobno ter kaj je tisto, kar me zanima, kar bom prenesel na fotografijo.

Se kdaj kot fotograf ujamete v nekakšen ples z glasbeniki na odru? Ali pa nasprotno, da so vam dali vedeti, da niste zadosti diskretni in ste posledično celo moteči za nastopajoče?
Ne bi zatrdil, da se ujamemo v ples. Glasbeniki na odru večinoma dejansko garajo, da dajo občinstvu najboljše, kar je mogoče. V preteklosti se mi je dvakrat zgodilo, da so me glasbeniki vrgli iz dvorane, ker sem se jim preveč približal. V modernih časih smo marsikdaj nebodigatreba, v starih časih smo bili bolj dobrodošli. Zato rad delujem v okoljih, kjer sem dobrodošel. In še se najdejo.

Seveda se je mogoče v naprej dogovoriti, kako in kaj bi rad fotografiral, se naznaniti ter se tudi seznaniti z glasbeniki. Hkrati pa nikoli ne moreš vedeti, kdaj lahko komu s čim stopiš na žulj. Tako da zdaj z organizatorji praviloma vselej dorečem, kakšna so pravila igre in se jih nato zagotovo držim. Zdaj sem že prestal to šolo.

Žiga Koritnik izdal urejevalce oblakov
Nastop Zlatka Kaučiča ob predstavitvi knjige v Galeriji Fotografija.