Zanimiva avtorska odločitev je dramo o "bitki med spoloma" postaviti v petdeseta leta prejšnjega stoletja, globoko seksistično obdobje tradicionalnih vlog spolov. Temu dodajmo še milje modnega sveta, ki je tradicionalno neizprosen do svojih muz - te po navadi prežveči in izpljuni, ko prerastejo okvire rosne mladosti. K sreči Paul Thomas Anderson vidi onkraj enoznačnih definicij tradicionalne "moškosti" in "ženstvenosti" in pripravi bojišče za spopad strahospoštovanja vrednih nasprotnikov; v ponos bi bila celo Choderlos de Laclosu.
Čeprav ime "Reynolds Woodcock" zveni, kot da je revež statist v nizkoproračunski parodiji Petdesetih odtenkov sive (boljšega pornografskega imena v mainstream filmu nismo imeli že od Dirka Digglerja), je zelo lahko razumeti, zakaj si ga je Daniel Day-Lewis izbral za svojo poslednjo vlogo na filmskem platnu. (Še vedno sicer obstaja upanje, da odločitev za upokojitev ni bila dokončna: če je enkrat lahko izginil v Italijo in se vrgel v čevljarstvo, pa se potem vseeno spet vrnil k filmu, je vse mogoče.)
Kakor koli že, Daniel Day-Lewis ne potrebuje rekvizitov, protetike ali afektiranega naglasa, da bi se popolnoma prelevil v drugo osebnost. (Da, to je opazka na račun Garyja Oldmana v Najtemnejši uri.) Reynolds Woodcock je na prvi pogled veliko manj vpadljiv lik kot kak Bill Mesar ali Daniel Plainview, a upam si trditi, da se nam bo na enak način globoko zasidral v kolektivno zavest. Vloga je morda manj teatralna, a nič manj sistematično poglobljena in ponotranjena.
Fantomska nit je tudi sad vsestranskega umetniškega izgorevanja Paula Thomasa Andersona, ki je film režiral, zanj napisal scenarij in ga posnel (čeprav uradno ni naveden kot direktor fotografije). V kombinaciji z natančno montažo (Dylan Tichenor) je nastal čudovito tempiran, subtilen, vizualno razkošen film, v katerem bi lahko užival tudi nekdo, ki ne bi slišal niti ene besede dialoga. Scenografija in kostumografija imata ogromno vlogo, prav tako kot orkestralna glasbena podlaga radioheadovca Johnnyja Greenwooda.
Velika romanca med protagonistoma je veliko bolj krepostna in zadržana, kot morda pričakujete (spolnost je, kot v starih časih, samo nakazana z diskretno zaprtimi vrati). Odnos med protagonistoma prekipeva od strasti, hrepenenja, odpora in prezira, a spolnost je tu drugotnega pomena. Valuta, s katero v resnici trgujeta Reynolds in Alma, ni ljubezen ali nežnost, pač pa nadvlada in nadzor. Nedolžna, naivna Alma je sprva videti kot nepopisan list, kot Eliza Doolittle, ki jo bo Pigmalion lahko preoblikoval v svojo mojstrovino.
Končna nagrada zgodbe je počasno razkritje, da je dekle v enaki meri trmasto in spletkarsko, kot je njen ljubimec krut in neizprosen. Ljubezen v jedru Fantomske niti je kompleksna in nekonvencionalna, tako kot je nekonvencionalen fetiš, ki ljubimca dokončno poveže. Obenem je to odnos, ki bo pri marsikom zbudil vsaj rahlo nelagodje: kdo je moški, ki ne zmore interakcije z žensko, v kateri ne bi bilo vsaj drobca poniževanja? Kdo je ženska, ki strateško eksploatira šibkost, da bi lahko igrala vlogo matere in bolniške sestre?
Ocena: +4; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje