Biografski film LBJ, ki ga je režiral Rob Reiner, je vsebinsko in časovno razpet med ozadjem dogajanja ob izrednem prevzemu predsedniškega mesta ter sprejemanjem zakona o državljanskih pravicah, ki je de facto ukinil rasno razlikovanje. V nasprotju z večno simpatičnim, mladostnim »paradnim konjem« Kennedyjem je bil ostareli, nekarizmatični Johnson v resnici tisti "vlečni konj", ki je izpeljal ključne reforme 60. let in poskušal modernizirati Ameriko oziroma, natančneje, storiti institucionalni korak nasproti živahnim družbenim gibanjem. Kar mu je uspelo na ravni priznavanja enakopravnosti, demokratičnih svoboščin in blaginje, je na drugi strani uničilo stopnjevanje podedovane vojne v Vietnamu, ki je pustila izrazitejši odtis na njegovi javni podobi.

Glavni namen avtorjev filma je bil vpogled v človeka za to javno podobo ponekod vulgarnega in brezkompromisnega političnega mešetarja in hkrati osebnosti, ki se zaveda svojih omejitev, a hrepeni po veličini. Zgodovinsko se Lyndon Johnson umešča med JFK-ja in Nixona, ki jima je odlična in kompleksna filmska portreta v 90. letih posvetil Oliver Stone. Temu šopku lahko dodamo še introspektivno Jackie Pabla Larraína.
Naracija LBJ-ja se izogne širšemu zgodovinskemu kontekstu, ki vdira v pripoved pretežno skozi poročila, in temelji na prikazu oseb v sobah, pisarnah in spalnicah. Deluje nekako komorno, a ne na način eksperimentalne in vase zapredene Jackie, pa tudi "spodobno", v dobrem in slabem pomenu besede. Na celovečercu je nekaj muzejskega in rahlo karikiranega ob vseh prostetičnih obrazih, med katerimi je v ospredju maska Woodyja Harrelsona v naslovni vlogi. V filmskem smislu je delo skratka bolj opomba k prej navedenemu, kljub očitnemu prepričanju tudi samih avtorjev, in zgodovinskemu dejstvu, da si LBJ zasluži opaznejše mesto ...