Mlada Donna, ki jo igra Lily James (v sredini), sicer ni preveč podobna odrasli Donni v vlogi Meryl Streep – to lahko nekoliko zmoti – je pa zato toliko bolj podobna hčeri Sophii, to pa je pravzaprav najpomembnejše, saj se njuna lika zaradi simbolne ilustracije podobnosti prelivata skozi obe zgodbi. Foto: Kolosej
Mlada Donna, ki jo igra Lily James (v sredini), sicer ni preveč podobna odrasli Donni v vlogi Meryl Streep – to lahko nekoliko zmoti – je pa zato toliko bolj podobna hčeri Sophii, to pa je pravzaprav najpomembnejše, saj se njuna lika zaradi simbolne ilustracije podobnosti prelivata skozi obe zgodbi. Foto: Kolosej

Vizualno se je nekoliko osvobodila nasičenih podob, vse teče naravneje, še vedno so tu številni preobrati v ustaljenih vzorcih, ki gledalcu ponujajo snov za upanje, da je vse mogoče. Kot v obzorje zazrta poletna sanjarjenja, da bomo nekoč morda le obpluli svet.

Kar nekaj domišljije moraš imeti kot gledalec, da pojoči Pierce Brosnan (na desni), ki je sicer poznan npr. kot James Bond, postane kaj več kot le komedija. Foto: Kolosej

In tudi to gre razumeti: kar nekaj domišljije moraš imeti kot gledalec, da pojoči Pierce Brosnan, ki je sicer poznan npr. kot James Bond, postane kaj več kot le komedija. Še posebno če je postavljen v osladen grški ambient, kjer prepeva z Meryl Streep in drugimi starejšimi in mlajšimi zvezdniki, med drugim z Amando Seyfried, ki kot 20-letna Sophie tik pred poroko v družinskem hotelu zakuha burlesko. A Mamma Mia! se ne ustavi na tem mestu – to je izdelek, ki pravzaprav vse, kar je značilno za film kot izrazno sredstvo, navije do skrajnosti. Rezultat je zvokovna, barvna in plesna eksplozija – karikatura žanra, ki glede na enostavnost zgodbe niti ne bi potrebovala igralskega potenciala tako bogate zasedbe, vendar si jo kljub vsemu privošči.

Če opišem s prispodobo, pa se rahlo presladka in zagatna poročna torta iz leta 2008 v letošnjem filmu Mamma Mia! Spet začenja se spremeni v osvežujočo limonado. Vizualno se je nekoliko osvobodila nasičenih podob, vse teče naravneje, še vedno so tu številni preobrati v ustaljenih vzorcih, ki gledalcu ponujajo snov za upanje, da je vse mogoče. Kot v obzorje zazrta poletna sanjarjenja, da bomo nekoč morda le obpluli svet. Glede na prvi film je osrednje dogajanje postavljeno za nekaj let v prihodnost, ko je mlada Sophie že bolj zrela in tudi noseča, obenem pa polna zanosa. Cveti, kot je nekoč njena mati Donna, katere mladostne prigode hkrati spremljamo. Film, ki je tokrat manj gledališki, si prizadeva za kompleksnejšo pripoved. Postopoma prinaša subtilna spoznanja o podobnostih med materjo in hčerjo. Mlada Donna, ki jo igra Lily James, sicer ni preveč podobna odrasli Donni v vlogi Meryl Streep – to lahko nekoliko zmoti – je pa zato toliko bolj podobna hčeri Sophii, to pa je pravzaprav najpomembnejše, saj se njuna lika zaradi simbolne ilustracije podobnosti prelivata skozi obe zgodbi. Najbrž bi filmu morali oprostiti še nekaj drugih nerodnosti, ki so že stara dota – npr. razlage predzgodbe gledalcu ali pa nekatere umetelne scenske postavitve, ki želijo pričarati zunanjost, vendar so preveč očitno studijske. Tudi pevske sinhronizacije niso vedno najbolj usklajene.

Čeprav je film Mamma Mia! Spet začenja se nadaljevanje prvega, sta si v več plasteh različna. In to je dobro, kajti to je tudi pripoved o zorenju, odraščanju. A naj zadnje ne zavede, Mamma mia! ostaja igriva parada zabave in zvezd. Tokrat sta v film vstopila med drugim še Andy Garcia in Cher, ki s pevskim nastopom kar poletita – še posebej Cher s svojo izrazito intonacijo in barvo glasu. Sicer pa celotna igralska zasedba na neki način deluje, kot bi se v Mamma Mio! naselili že izdelani liki iz drugih filmov. Ob tem pa ne pozabimo, da je izdelek zase že sama glasba skupine Abba. Torej polno vsega. In s tem ni nič narobe, nasprotno: je izredno zabavno. Kajti to je pravljica za odrasle. Bleščeča in prikupna ter kdaj pa kdaj nerodna kot dva zaljubljena najstnika.

Vizualno se je nekoliko osvobodila nasičenih podob, vse teče naravneje, še vedno so tu številni preobrati v ustaljenih vzorcih, ki gledalcu ponujajo snov za upanje, da je vse mogoče. Kot v obzorje zazrta poletna sanjarjenja, da bomo nekoč morda le obpluli svet.