Film Poredne mame, ki je prišel v kinematografe lani, je s temi osnovnimi gradniki komičnega nagovarjal del populacije, ki je bil zapostavljen, čeprav so novejše komedije kot Dekliščina, Seks na eks, Razuzdanka in druge nakazovale, da se lahko ženske v transgresivnosti merijo z moškimi. V nasprotju s pustolovščinami pretežno samskih žensk Poredne mame nagovarjajo sodobne zapeljive in moderne, hkrati pa zgarane helikopterske matere, ki bedijo nad domom in otroki med lovljenjem nenehno dvigajočih se idealov "pravilne" vzgoje. Tri matere šoloobveznih otrok, ki jih je igralsko vodila Mila Kunis, so se v filmu odločile upreti družbenim normam in razkriti dvojna merila vsakdanjosti.

V čisto filmskem pomenu besede je celovečerni film upravičeno doživljal kritike, da kot komedija ni uspel, predvsem zaradi parade neslanih šal, s katerimi je prežet. Da pa v resnici ne gre za popolnoma zamujeno priložnost, je pokazal izjemni odziv občinstva. Avtorsko je za delo zaslužen dvojec Jona Lucasa in Scotta Moora, ki je ustvaril že niz filmov, kot je Prekrokana noč, ki dobro opisuje tip komike pri Porednih mamah. In na podobnih tleh se je znašlo tudi nadaljevanje, posneto le leto dni za izvirnikom, v katerem se je trojica mam soočila s travmami izobraževalnega sistema in jih kljub slabim možnostim premagala.

V drugem delu se uporniška trojica sreča s stresno situacijo na kvadrat: najprej je tu bližajoče se praznovanje božiča, v okviru katerega zahteva presežno količino truda že osnovno vzpostavljanje harmonije, temu pa se postavijo nasproti še družinski obiski njihovih mam. Veliko priložnosti za konflikte, zamere in zaplete, ki pa se po obdobju kaosa znova pozitivno rešijo v obliki prevzemanja osebne moči in sprejemanja svoje nepopolnosti.

Če smo že začeli z anarhijo, pa je treba na koncu povedati, da se v obeh filmih svet znova čisto spodobno in konvencionalno utiri; v prvem so bila za to zaslužna načela demokracije, v drugem pa božičnega duha.