Gre za monodramo o mladem moškem Marvinu in njegovem težkem odraščanju v zakotnem delavskem okolju, kjer so tradicionalne vrednote zakoreninjene skoraj enako trdno kot stereotipi, vsakršno odstopanje od družbeno sprejemljivega pa grdo zasmehovano že od najzgodnejšega otroštva. Foto: Kolosej
Gre za monodramo o mladem moškem Marvinu in njegovem težkem odraščanju v zakotnem delavskem okolju, kjer so tradicionalne vrednote zakoreninjene skoraj enako trdno kot stereotipi, vsakršno odstopanje od družbeno sprejemljivega pa grdo zasmehovano že od najzgodnejšega otroštva. Foto: Kolosej

Predvidevamo lahko, da je režiserka, ki se je pri delu opirala tudi na knjižno predlogo, želela s tem pristopom poudariti predvsem Marvinovo trganje iz starih spon k novemu polnejšemu življenju, vendar se ji to ni najbolje posrečilo. Pretirana pripovedna razdrobljenost namreč prepreči gledalčevo navezovanje na glavnega protagonista in ga tako od njegovega notranjega sveta prej oddalji kot nasprotno.

Prenovljeni Marvin
Filmu, ki je dolg skoraj dve uri, pa niso nič kaj v prid niti preveč monotoni posnetki "praznega teka", ki naj bi poudarjali junakovo stisko, in samo upočasnjujejo že tako prepočasen ritem. Foto: Kolosej

To je monodrama o mladem moškem Marvinu in njegovem težkem odraščanju v zakotnem delavskem okolju, kjer so tradicionalne vrednote zakoreninjene skoraj enako trdno kot stereotipi, vsakršno odstopanje od družbeno sprejemljivega pa grdo zasmehovano že od najzgodnejšega otroštva. In Marvin je drugačen. V nasprotju z okolico je nežen, občutljiv fantek, ki se nikakor ne zmore, ne zna, pa tudi noče vklopiti v sivi vsakdanjik neperspektivnega okolja, v katerem je največji dosežek, da voziš viličarja, največja zabava pa potujoči lunapark.

Poleg tega so Marvinu všeč fantje. Moški. To pa je za njegovo družino, ki poleg brata sicer ni nagnjena k fizičnemu nasilju, a je do vsakršne drugačnosti kljub temu skrajno nestrpna, popolnoma nesprejemljivo, razumljivo pa še toliko manj. Ujetnik samega sebe tako Marvin bolj kot ne po naključju odkrije gledališko igro in se – prenovi.

Luksemburška režiserka Anne Fontaine, ki smo jo pri nas že pred leti spoznali prek biografske drame o Coco Chanel, na Liffu leta 2014 pa je bilo mogoče videti tudi njeno posodobljeno in izredno duhovito videnje klasičnega knjižnega dela Gospa Bovary Gemma Bovery, se je tokrat odločila za drugačen pristop s poudarkom na počasnem ritmu in časovnem prehajanju med različnimi obdobji Marvinovega življenja. Njegove zgodbe, ki po svoje precej spominja na britanskega Billyja Elliota in njegov boj z družbenimi stereotipi, gledalec tako ne spremlja na klasični pripovedni način, ampak ob nenehnih preskokih iz preteklosti v sedanjost, pa tudi iz realnosti v monodramo, ki jo hkrati ustvarja Marvin kot nekakšen poslednji korak k svoji dokončni prenovitvi, k ponovnemu samoizumljenju.

Predvidevamo lahko, da je režiserka, ki se je pri delu opirala tudi na knjižno predlogo, želela s tem pristopom poudariti predvsem Marvinovo trganje iz starih spon k novemu polnejšemu življenju, vendar se ji to ni najbolje posrečilo. Pretirana pripovedna razdrobljenost namreč prepreči gledalčevo navezovanje na glavnega protagonista in ga tako od njegovega notranjega sveta prej oddalji kot nasprotno. Poleg tega so časovni prehodi, obogateni z veliko količino dodatnih likov, ki vstopajo in izstopajo iz Marvinovega življenja, včasih preveč nejasni, zaradi česar zgodba deluje fragmentarno in celo nekoliko zmedeno.

Filmu, ki je dolg skoraj dve uri, pa niso nič kaj v prid niti preveč monotoni posnetki "praznega teka", ki naj bi poudarjali junakovo stisko, in samo upočasnjujejo že tako prepočasen ritem. Kljub nekaterim simpatičnim igralskim bombončkom in večno aktualni temi o stereotipih tako Prenovljeni Marvin žal ne deluje nič kaj sveže ali inovativno, kaj šele zares prenovljeno.

Predvidevamo lahko, da je režiserka, ki se je pri delu opirala tudi na knjižno predlogo, želela s tem pristopom poudariti predvsem Marvinovo trganje iz starih spon k novemu polnejšemu življenju, vendar se ji to ni najbolje posrečilo. Pretirana pripovedna razdrobljenost namreč prepreči gledalčevo navezovanje na glavnega protagonista in ga tako od njegovega notranjega sveta prej oddalji kot nasprotno.