Pripoved o načrtni kolonizaciji tujega planeta potem, ko je življenje na Zemlji postalo nevzdržno, z glavnim igralcem Samom Worthingtonom (na fotografiji) že v napovedniku poda očitno referenco na Cameronov film Avatar, poleg tega pa je njegovo izhodišče v marsičem identično tistemu iz Nolanovega Medzvezdja. Foto: IMDb
Pripoved o načrtni kolonizaciji tujega planeta potem, ko je življenje na Zemlji postalo nevzdržno, z glavnim igralcem Samom Worthingtonom (na fotografiji) že v napovedniku poda očitno referenco na Cameronov film Avatar, poleg tega pa je njegovo izhodišče v marsičem identično tistemu iz Nolanovega Medzvezdja. Foto: IMDb
Projekt: Titan se zaradi tega uvršča med tiste hollywoodske filme, pri katerih je najbolj očarljivo to, da si njegovi ustvarjalci ob tako velikem proračunu niso vzeli dovolj časa, da bi izboljšali tisti osnovni in toliko cenejši vidik – njegov scenarij. Foto: IMDb

Pripoved o načrtni kolonizaciji tujega planeta potem, ko je življenje na Zemlji postalo nevzdržno, z glavnim igralcem Samom Worthingtonom že v napovedniku poda očitno referenco na Cameronov film Avatar, poleg tega pa je njegovo izhodišče v marsičem identično tistemu iz Nolanovega Medzvezdja. Ko k temu dodamo še nenehno spogledovanje z razvojem supermutantov iz franšize Možje X, lahko Projekt: Titan že pred samim ogledom spoznamo za tipičnega pripadnika preračunljivo skopiranih komercialnih izdelkov.

Kot je v navadi pri tovrstnih filmih, v njih poteka nenehno prepričevanje gledalca, da se pod očitnimi vplivi v resnici skriva več izvirnosti, kot se zdi na prvi pogled. Nekoliko presenetljiv vidik filma Projekt: Titan je ta, da se pripovedi na eni točki dejansko uspe prebiti na samosvoj teritorij. Osrednja etična dilema filma, ki sprašuje, ali smo v tem, ko spreminjamo človeško telo, da bi bilo sposobno živeti na drugih planetih, še vedno ljudje, predstavlja zelo zanimivo izpeljavo podobnih tematik iz sorodnih filmov v žanrih znanstvene fantastike in superherojskih fantazij.

Vendar pa je slog pripovedovanja ves čas preveč nagel in preveč bežen, da bi si film zares vzel čas za globlji razmislek o teh resnih vprašanjih, ki jih odpira. Še več, film hkrati zaznamuje vrsta očitnih scenarističnih lukenj in nelogično razvitih likov, ki dajejo vtis, da so mnoge pripovedne odločitve sprejeli v želji po čim prejšnjem dokončanju filma, ne pa v težnji, da bi ustvarili čim boljše filmsko delo. Projekt: Titan se zaradi tega uvršča med tiste hollywoodske filme, pri katerih je najbolj očarljivo to, da si njegovi ustvarjalci ob tako velikem proračunu niso vzeli dovolj časa, da bi izboljšali tisti osnovni in toliko cenejši vidik – njegov scenarij.

Na koncu torej ni pomanjkanje izvirnosti tisto, kar Projekt: Titan stane večje prepričljivosti, temveč njegovo nepremišljeno in površno pripovedovanje, zaradi katerega je film težko spoznati za kaj drugega kot instanten poskus privabljanja dobička iz ljubiteljev fantazijskih filmov in znanstvene fantastike. Kljub nekaj izvrstnim prizorom in povsem vabljivim nastavkom za družbeno misel nudi Projekt: Titan premalo otipljive znanstvene osnove, da bi v gledalcu zapustil trajnejši vtis.