Howard ni na Solu pustil niti najmanjšega avtorskega pečata, privoščil si ni nobenega umetniškega prijema, kar seveda tudi pomeni, da film s svojo medlostjo nikogar ne bo pretirano ujezil. Foto: IMDb
Howard ni na Solu pustil niti najmanjšega avtorskega pečata, privoščil si ni nobenega umetniškega prijema, kar seveda tudi pomeni, da film s svojo medlostjo nikogar ne bo pretirano ujezil. Foto: IMDb
Solo premore nekaj neoporečnih akcijskih prizorov: najboljši je rop vlaka nad zasneženim prepadom, ki spominja na klasične vojne filme in vesterne. Foto: IMDb
Zgodba vztrajno nakazuje, da je Hanova ljubljena Qi'ra temnejši lik, kot si lahko mislimo (kako daleč je bila pripravljena iti, da je preživela?), a njuna ljubezenska zgodba nikoli ne dobi odločnega epiloga. Foto: IMDb
Najbolje se novi film obnese za Chewbacco, ki končno ni več samo Hanov kosmati spremljevalec, ampak dobi lastno predzgodbo in značaj. Foto: IMDb
Glover zadene nastopaštvo in spletkarsko naravo najbolje oblečenega goljufa v galaksiji, obenem pa mu vdahne tudi presenetljivo človeško, ranljivo plat. Foto: IMDb
Paul Bettany kot Dryden Voss je mogoče najbolj leno napisan, klišejski in neimpozanten zlikovec v galaksiji, kjer se vzorov zanimivih antagonistov kar tare. Foto: IMDb

Ko smo lani v medijih brali, da je studio Disney sredi snemanja odpustil ustvarjalni dvojec Phila Lorda in Christopherja Millerja ter namesto njiju na režiserjev stolček zavihtel (starega, zanesljivega mojstra) Rona Howarda, je bilo sporočilo jasno: studio ne namerava tvegati, ko gre za njihovo najdragocenejšo franšizo, Han Solo pa očitno ni lik, ki bi se ga smelo interpretirati skozi prizmo preočitne komedije. Solo bi lahko za Vojno zvezd naredil to, kar je Taika Waititi s tretjim delom Thora naredil za Marvelovo filmsko vesolje. Kar smo na koncu dobili, pa je skrajno varen in predvidljiv blockbuster, kar je po brezkompromisnem zasuku primarne sage, ki si ga je s Poslednjim jedijem lani privoščil Rian Johnson, še toliko večje razočaranje. Howard ni na Solu pustil niti najmanjšega avtorskega pečata, privoščil si ni nobenega umetniškega prijema, kar seveda tudi pomeni, da film s svojo medlostjo nikogar ne bo pretirano ujezil.

Tako kot predlani Rogue One je tudi Solo "zgodba Vojne zvezd", kar pomeni, da se umešča nekam na časovno premico obeh trilogij Georgea Lucasa – a v nasprotju z odličnim izdelkom Garetha Edwardsa novi film v resnici nima želje, da bi zgodbeno ali tematsko poglobil dediščino, ki jo je dobil na razpolago. Z metareferenčnimi mežiki ali posrednimi citati nas Solo spomni na vse antologijske prizore Harrisona Forda iz epizod IV–VI (vključno z dialogom "Ljubim te."–"Vem."), obenem pa ne doda ničesar inovativnega ali vsaj novega. Temu se reče slepo udinjanje željam oboževalcev in je po navadi ustvarjalna slepa ulica.

Po drugi strani pa je treba priznati, da je bil projekt že v izhodišču osedlan s tovorom, kakršnega Rogue One ni imel: lik Hana Sola je skoraj neločljivo prepleten s Harrisonom Fordom; povezuje ju 40 let (naše) nostalgije. Položaj, v katerem se je znašel Alden Ehrenreich, je, milo rečeno, nezavidljiv – in samo v dobro mu lahko štejemo, da se ne trudi s cenenim oponašanjem predhodnika: Hanov sarkazem, šarm in narcisoidnost skuša ujeti prek novih, samosvojih gest in mimike. Če smo dobronamerni, v tem vidimo premišljen igralski pristop: kakšen je bil protagonist, preden ga je vesolje prežvečilo in v Epizodi IV izpljunilo kot ciničnega zafrkanta? Ne, Fordove karizme Ehrenreich ne premore, ampak trenutno se ne spomnim nobenega igralca njegove generacije, ki bi jo.

V podobni zagati je bil Donald Glover, ki mora reinterpretirati nonšalantnega, flegmatičnega kvartopirca Landa Calrissiana (ki nam ga skoraj točno s temi besedami povsem nepotrebno napovedo, še preden se prvič pojavi). Glover zadene nastopaštvo in spletkarsko naravo najbolje oblečenega goljufa v galaksiji, obenem pa mu vdahne tudi presenetljivo človeško, ranljivo plat.

Naš najljubši vesoljski tihotapec je torej doživel že marsikaj, preden so mu pot prekrižali Luke, Leia in Obi-Wan. Scenarij, ki sta ga podpisala dolgoletni boter franšize Lawrence Kasdan in njegov sin Jonathan, nam Hana predstavi na njegovem rodnem planetu Corellia, kjer se preživlja kot majhen tat v službi mafijske organizacije, a sanja o tem, da bo nekoč najboljši pilot v galaksiji. Njegovo dekle Qi’ra (Emilia Clarke) je, kot je za to sago že pravilo, pametnejše in preudarnejše od njega. Predrzni načrt, da si bosta s podkupnino utrla pot s podjarmljenega planeta, se spektakularno ponesreči. Pobeg uspe samo Hanu, ki si obljubi, da se bo vrnil po ljubljeno Qi'ro. V resnici se bodo njune poti križale šele čez več let, ko bo Han že falirani imperialni pilot v navezi z zloglasnim tihotapcem Beckettom, Qi'ra pa bo pribočnica/sužnja sluzavega Drydna Vossa, ki Beckettovo ekipo pošilja na smrtonosno misijo.

Še najbolj navdahnjena igralska izbira je bil Woody Harrelson kot prevarantski veteran Thobias Beckett, v katerem mladi Han vidi svojega robatega mentorja in zaščitnika (vloga je zelo podobna Harrelsonovemu liku v Igrah lakote). Thandie Newton se pred kamero pojavi kot članica Beckettove ekipe, a je preslabo izkoriščen in zato nesmiseln lik (njena edina funkcija je, da podčrta Beckettovo "globino"). Prav tako moteč je računalniško animirani žabec (?) kot pilot Rio (Jon Favreau), ki je očitno nekakšen neposrečen odgovor na Rocketa iz Varuhov galaksije.

Phoebe Waller–Bridge posoja glas tokratnemu robotskemu pomočniku, Landovi srborito feministični pribočnici L3-37, ter je duhovit in nenadležen dodatek k četici droidov v franšizi. Paul Bettany kot Dryden Voss je mogoče najbolj leno napisan, klišejski in neimpozanten zlikovec v galaksiji, kjer se vzorov zanimivih antagonistov kar tare.

Vse še zdaleč ni slabo: prvo srečanje med Chewbacco in Hanom je izvrstna anekdota, opazke L3-37 so vredne krohota, izlet v Calrissianovo pisano, svileno garderobo pa navdihujoč. Mnogotera vesoljska bitja in kulise, ki jih včasih uzremo le za hip, so še vedno eden od glavnih adutov Vojne zvezd. Direktor fotografije Bradford Young v začetni etapi filma poustvari megleno temačnost izvirnega Iztrebljevalca, v sklepnih spopadih pa se ne ustraši epske, velikopotezne širine kadra.

V filmu seveda izvemo, kako je Han opravil tisto slavno pot s Kessla "v dvanajstih parsekih" – in to je še zadnja svetla točka, preden se spektakel zašpili s klišejskim, bombastičnim in predvidljivim razpletom. Kar čutiš lahko, kako zelo se scenarista trudita, da bi nam vsilila iztočnico za naslednji samostojni film o protagonistu; njun veliki adut je vrnitev enega od kultnih, fenom ljubih zlikovcev iz prejšnjih filmov, ki pa v tej zgodbi nima pravega mesta ali razloga za rovarjenje.

In tako se zdaj samo od sebe zastavlja vprašanje, ki smo se mu doslej zaradi nadpovprečne kakovosti vseh novih epizod franšize lahko izogibali: mar res potrebujemo novo Vojno zvezd vsako leto? Ker je bil vsak od teh filmov, posnetih pod Disneyjevim okriljem, zaslužkarska terna, bi bilo naivno pričakovati, da bodo tempo upočasnili. Vseeno pa je Solo v več pogledih prvi indic, da bi si bilo pametno vzeti več časa med posameznimi zgodbami in res poskrbeti, da je vsak detajl na svojem mestu.

Ocena: 3; piše Ana Jurc