Igralske vaje in dogajanje v zakulisju sta kot dokumentarista spremljala Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin in letos je tako v slovenske kinematografe prišel film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, portret vseh štirih sodelujočih med nastajanjem njihove predstave.

Tokratna "ljubezenska zgodba", s katero imamo opraviti, je torej daleč od preproste: ker navsezadnje pripoveduje o ljubezenskem trikotniku, predvsem pa zato, ker deluje na več ravneh. In sicer: na ravni režiserja in dveh najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških in filmskih igralcev vseh časov z zdaj že ikoničnimi vlogami (tu seveda mislim predvsem na Meto iz Cvetja v jeseni) in njihovo avtobiografsko pripovedjo, ki jo vsi trije na začetku filma na kratko in po svoje povzamejo, na ravni dramske igre z naslovom Boris, Milena, Radko in njenimi številnimi interpretacijami med vajami na odru, na ravni dogajanja v zakulisju med pripravami in seveda tudi na ravni filmske pripovedi Grlićevega in Ivanišinovega filma, ki sta dogajanje opazovala in zapisovala po svoji presoji.

Tri igralce in režiserja vidimo, ko skupaj vadijo, se drug na drugega jezijo, skupaj jedo, sami kadijo in drug z drugim tekmujejo v pripovedovanju zgodb; kako prihajajo v Dramo in kako iz nje odhajajo, ko se že ugašajo luči. Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba so prav oni in njihova življenja, zato ker so, kdor so – srce filma je torej res nekoliko tabloidno, kot o predstavi po večerji ugotavljajo tudi sami.

A tako pač je – osebne zgodbe ljudi, ki jih občudujemo, nas tako ali drugače vedno znova pritegnejo, pogosto ravno kot dokumentarni filmi o najljubših glasbenikih ali ikoničnih igralcih; morda tudi zato, ker nas mika izvedeti vsaj nekaj o tistem, kar je za mitologijo filmske ali glasbene zvezde in kar jo dela takšno, kot je. Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba tako kot dokumentarni film uspe dvakrat; pri poigravanju z različnimi ravnmi resničnosti in fikcije ter njunimi zmesmi, kar se sicer izrisuje kot značilna avtorska poteza Matjaža Ivanišina, ki je pri nas gotovo eden od najboljših dokumentaristov; še posebej pa pri portretiranju ljudi, ki so nekako vidni ves čas, hkrati pa jih le redko doživimo tako kot v filmu – nekoliko manj kot nastopajoče na odru ali na filmskem platnu in veliko bolj kot ljudi s samosvojimi značajskimi potezami.

Ob premieri filma v Kinodvoru je potekal pogovor z ustvarjalci, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.