Angažirana pesniška zbirka Gestalt nadaljuje in na trenutke zato nekoliko predvidljivo preigrava nekatere že uporabljene tematike in motive iz Deklevovega prejšnjega ustvarjanja. Foto: Litera
Angažirana pesniška zbirka Gestalt nadaljuje in na trenutke zato nekoliko predvidljivo preigrava nekatere že uporabljene tematike in motive iz Deklevovega prejšnjega ustvarjanja. Foto: Litera

Splošna negotovost in odsotnost smisla se v poglobljenem slikanju prostora in časa združita kot seštevka človekove zgodovine in sedanjosti, družbene problematike in človekove notranjosti.

Milan Dekleva
Kot meni Dekleva, pri poeziji ne gre za "manj ali več", ampak za to, da je "vse, kar je zgolj okras ali formalna všečnost, odveč ali preveč". Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kot je na ovitku knjige in v spremni besedi zapisal nedavno umrli pesnik Milan Vincetič, avtor pri tem posebno pozornost namenja času, kot edini determinanti, povezani s človekovim prostorom v siceršnjem izgubljenem svetu. Tega je Dekleva v svojih verzih prostorno oblikoval kot ustanovo.

Razsežnost časa kot prostora v zbirki nastopa zelo raznoliko. Kot prehodna oblika lahko označuje vse od bolnišnice (»Beli hodniki, stkani v mrežo. / Diši po razkužilu.«) in zapora (»Nekdo, ki gleda iz celice, ima v očeh razstrelivo, pod njim / ponižanje in pod njim praznino«) dopanoptične strukture gospodarskega ali političnega sistema (»Sedanjost ustanove je podobna komunizmu. / Skoraj idealna, a le tu in tam / slišimo kak sproščen ha, ha.«).

Deklevov svet v tem primeru predvsem označuje prostor postmodernističnega labirinta, v katerem je izgubljeni človek postavljen brez kompasa ali trdnega sidrišča. Krajše, sicer nenaslovljene pesmi pri tem izkazujejo premišljeno postavitev, pri čemer se posamezni deli celostno združujejo v širši uvid ali razmislek o svetu okoli nas, na kar nas napeljuje tudi sam naslov Gestalt. Ta v nemškem jeziku prvotno označuje obliko ali formo ter v sebi nosi idejo, da je treba stvari gledati kot celoto, ne kot njene posamezne dele. Pri tem je geštalt v psihološkem pomenu mogoče razumeti tudi širše, kot izkustveno obliko, poudarjajoč osebno odgovornost in posameznikovo izkušnjo, kar se tudi sicer dobro povezuje s splošnim občutjem pesmi. Te namreč prikazujejo nič kaj pretirano optimistično podobo sveta oziroma ustanove, v kateri Dekleva z elementi groteske neizprosno izpisuje dramo ujetih duš. (»Zidovi, elektrika, droni, skeniranje zenic / so le sredstva, ki zagotavljajo red.«)

Dobrodošlo se ji priključujeta za avtorja že prepoznavna sarkazem in ironija, s katerima Dekleva prvoosebnemu množinskemu subjektu na poti samoiskanja spodnaša morebitno širše razumevanje zakonov in celote, saj siceršnji blodnjak kaosa onemogoča ohranjanje smisla (»Pred nami je kup nereda. (…) Videz brezhibnosti ima ustanova zato, / da bi nesmisel absolutnega postal / absolutni nesmisel«). V nizanju pomensko intenzivnih podob pri tem Dekleva problematičnost bivanja psihološko ponazarja z različnimi prebivalci ustanove, pri čemer se v njihovi hierarhiji pravzaprav nikoli ne ve, kdo je opazovalec in kdo opazovani (»Osamimo se in iščemo dveri. / Ne vemo, kdo nas opazuje.«), kdo vodi igro (»poznamo programerja programerjev, / ne pa tudi njegovega nadzornika (…) summa summarum, vse skupaj nič«) in kaj je realnost, kaj iluzija (»spoznanje, / da je svet predstava, ki se odvija po volji / nepriznanega avtorja«).

Splošna negotovost in odsotnost smisla se v poglobljenem slikanju prostora in časa združita kot seštevka človekove zgodovine in sedanjosti, družbene problematike in človekove notranjosti. Metafizično negotovost avtor še dodatno stopnjuje s številnimi medbesedilnimi referencami s področja matematike, fizike, glasbe, filozofije, pa vse do literature in širše umetnosti ter s širokim jezikovnim registrom. Posebno vlogo pri tem imajo predvsem naravoslovne znanosti, kar je mogoče videti ob številnih znanstvenih imenih (na primer ob Gödelovem izreku o nepopolnosti, Maxwellovih poskusih v termodinamiki, Möbiusih raziskavah v tipografiji in podobno), in filozofija (Spinoza, Descartes in drugi). Z njimi ironično predpostavlja, da »niti teoretično ne znamo definirati realnega« tukaj in zdaj.

Prostor, kjer čas »ne teče in ne stoji«, se absurdno kaže kot dobro narisana alegorija našega časa in morebitne temne prihodnosti, kjer zaslepljeni posamezniki (»Kdor ne vidi, ne ve, reče in si izkoplje oči«) brez posebnih naporov za razumevanje ali premislek o svetu poteptajo etiko Barucha Spinoze in kjer iste manične in depresivne subjekte v sistemu lahko zadovolji že zenovsko žuborenje potočkov ali irski plesalci, »ki so se v ustanovo zatekli zaradi krompirja in verskih razlogov«. »Ljubljenje je relikt preteklosti«, človeško tavajočo vrsto kolektivno zastopajo zgolj še »genetsko predestinirani kleptoparaziti«. Dekleva vse do konca zbirke ne ponudi možne rešitve ali odgovorov. S stanjem svojega pesniškega sveta namreč napeljuje na kritične družbene premisleke, s katerimi nas budi iz tipične rutine (»Zbudi se jutro in zvečer zaspi«), da ponovno uzremo in spregledamo v svetu in znotraj naše lastne notranjosti.

Angažirana pesniška zbirka Gestalt nadaljuje in na trenutke zato nekoliko predvidljivo preigrava nekatere že uporabljene tematike in motive iz Deklevovega prejšnjega ustvarjanja. Na drugi strani pa je avtor s premišljenimi, nabitimi podobami iz narativnih pesniških mozaikov v celostni podobi vseeno uspešno izrisal izčiščeno in problematično sliko naše sodobnosti, naše lastne ujetosti v sisteme ter bralcem ponudil nekaj tehtnih razmislekov o stanju našega bivanja tukaj in zdaj, kot tudi o naši prihodnosti.

Splošna negotovost in odsotnost smisla se v poglobljenem slikanju prostora in časa združita kot seštevka človekove zgodovine in sedanjosti, družbene problematike in človekove notranjosti.