Ena najbolj izstopajočih predstav lanske italijanske plesne platforme je v Španskih borcih gostovala v okviru mednarodnega programa Uvoz-Izvoz Zavoda EN-KNAP, spada pa tudi v sklop dogodkov
Ena najbolj izstopajočih predstav lanske italijanske plesne platforme je v Španskih borcih gostovala v okviru mednarodnega programa Uvoz-Izvoz Zavoda EN-KNAP, spada pa tudi v sklop dogodkov "slavnostne" sezone ob 25. obletnici delovanja Zavoda EN-KNAP, v kateri direktor zavoda in umetniški vodja Španskih borcev Iztok Kovač predstavlja aktualna dela umetnikov, s katerimi je tako ali drugače že sodeloval. Foto: Cristiana Rubbio
In girum imus nocte (et consumimur igni)
Nenavadna odrska podoba na presečišču gledališča, plesa in filma utelesi svojstveno vizijo absurdnega in katastrofičnega obstoja, s hladno pojavnostjo, a tudi občuteno "toplino" v osebnem in angažiranem odnosu. Foto: Alessandro Colazzo

uprizoritev, ob kateri se težko odločimo, ali vzgibi zanjo temeljijo v posebno črnohumornem odnosu do sveta ali skrajno potolčenem obupu.

Roberto Castello velja za enega najbolj ideološko angažiranih koreografov med začetniki italijanskega sodobnega plesa. S predstavo In girum imus nocte (et consumimur igni) – Hodimo ponoči, prevzeti od ognja skupine ALDES, ki od začetka 90. v ustvarjalnih eksperimentih prepleta plesni jezik, vizualno umetnost in nove tehnologije, je gostoval v Španskih borcih. Da je Castello na akademiji lepih umetnosti v Milanu desetletje poučeval 'digitalno koreografijo', kar je za birokratske potrebe tega institucionalnega okvira ustvarjen izraz, po ogledu niti ne zveni več tako nenavadno. Uprizoritev In girum imus nocte (et consumimur igni) je svojevrstna hkratna koreografija teles in svetlobe videoprojekcij oziroma vidnega polja, ki ga te omogočajo. V njej ni nobene gledališke luči, video in njegov edini snop svetlobe pa v dinamičnem kadriranju odrske slike nastopa kot živo telo koreografiranega prostora v dialogu z entiteto štirih plešočih teles.

Učinek je prepričljiv.
Ponuja se kot absurdna gledališka vizija, odgovor in komentar na življenje, prežet z ironijo, apatijo in kritično distanco, in čeprav bi zlahka zapisali, da gre za občutje sodobne eksistence, ostaja odrska slika v domeni dislocirane in nadčasovne ali časovno nedoločene fantastike. Deluje, kot da prihaja iz povsem drugega sveta, in obenem nudi občutek neposredne bližine, lahko kot popolnoma aktualna grožnja ali pa že prisotna distopična groza.

Ta odprtost glede jasne umestitve je popolnoma v skladu s predstavljenim. Vsekakor ne gre zgolj za privid, se pa vztrajno poigrava z gledalčevim dojemanjem znotraj izrazito groteskne perspektive. Očitno se to pokaže že na začetku; videoprojekcija sive zrnate podlage, ki po zadnji steni odra počasi polzi navzdol in osvetljuje štiri človeške figure ter siva tla ustvarijo pravo optično iluzijo, zaradi katere se zdi, da vsa teža sveta pritiska na ta bitja, medtem ko se tla kot nestabilna podlaga navidezno dvigujejo, nihajo in spodmikajo. Če optične iluzije še prepoznamo, pa na občutljivejše gledalce takšen učinek lahko deluje podobno kot pri potovalni slabosti, zmede procesiranje nevronskih povezav, pa kljub temu nekako "zdržimo" in gremo naprej. Nedvoumna metaforika, ki deluje tudi prek konkretnih zaznavnih učinkov.

Utrujajoče utripanje repetitivne elektronske zvočne slike in sive svetlobe projekcij, ki se v različnih izrezih pojavlja in izginja v skladu z glasom iz zvočnika "dark – light" (tema – svetloba) ter izrisuje katastrofične slike čudaških pojav v minevanju dni. Dve ženski in dve moški figuri v dolgih črnih oblačilih, večinoma v zgrbljeni drži in s čudaškimi obraznimi izrazi, se pojavljajo kot obsedene prikazni in monstruozna telesa; s tresajočimi gibi, spačeno hojo, različnimi gestami kot da iz bolezenskega izbruha slikajo abstrahirane ali nekoliko konkretnejše prizore sveta, ujetega v izčrpavajoči obsesivni hipnozi, pa naj gre za osebna stanje ali družbene vzgibe soočenj teh teles. Castello te gledališke podobe ustvarja kot vešč "gledališki slikar", njegova odrska vizija se napaja v vizualnih in uprizoritvenih umetnostih ter filmu, seveda pa predvsem izhaja iz osebnega odnosa do stanja družbe in dosledno utelesi svojo vizijo apokaliptičnega obstoja, ne brez črnega humorja, a tudi ne brez pesimističnega tona skrajnega obupa brezizhodnosti.