Goran Injac odkrito govori o t. i.
Goran Injac odkrito govori o t. i. "soft" nacionalizmu, ki ga je deležen v Sloveniji. Kljub napadom vztraja s kritiko družbe, v kateri živi, ker meni, da tujci niso drugorazredni državljani. Foto: BoBo

Dobival sem grozilna elektronska sporočila, zmerjali so me s smrdljivim Balkancem, podili so me iz Slovenije in govorili, kako me ni sram, da zastopam slovensko kulturo in da sploh delam v slovenski kulturi. To je nacionalistično pojmovanje kulture, ko nekdo misli, da mu že zato, ker je Slovenec, tu pripada vse. V teh treh letih, če pogledate uspehe hiše, ki jo vodim in skrbim za njen umetniški program, sem za slovensko kulturo naredil več, kot bo 90 odstotkov Slovencev naredilo v vsem življenju.

Goran Injac, SMG
Goran Injac: Ukvarjam se s političnim, kritičnim gledališčem. Foto: SMG

Namen gledališča, kakršno jaz ustvarjam in s katerim se ukvarjam, je spodbuditi javno razpravo. Da je to na Poljskem mogoče, pa priča, kolikšen je pomen gledališča v družbi in kakšna je njegova moč. Tudi tukaj lahko delate različne stvari, vendar niste deležni takšnega odmeva.

Hrvaški režiser Oliver Frljić s svojimi predstavami razburja po vsej Evropi, v SMG-ju pa je na povabilo Gorana Injaca režiral predstavo Naše nasilje in vaše nasilje. Foto: SMG

Prejšnjo sezono smo se prav tako ukvarjali s sovražnim govorom, ki ga je v tej družbi zelo veliko, ker so nastale politične razmere, ki nam to dovoljujejo bolj kot prej. Desnica ne bo sestavila vlade, a je dobila največ glasov na volitvah.

Goran Injac, SMG
Letošnja sezona v SMG-ju je politično obarvana, kar sporočajo že njen naslov in barve plakata. Foto: SMG

Oprostite, ampak ne vem, zakaj bi bil državljan drugega reda in zakaj bi se moral pretvarjati, da je ta družba idealna. Zame je pomembno, da bi bila družba, v kateri živim, to pa je zdaj slovenska, boljša, kot je.

Goran Injac o tem, zakaj lahko tujec kritizira državo, v kateri živi
Poleg gledaliških predstav organizirajo v Slovenskem mladinskem gledališu tudi omizja, v okviru katerih tematizirajo različne družbene pojave. Foto: SMG

Tomi Janežič že zelo dolgo ni delal v Sloveniji, v sodelovanje pa je privolil na moje povabilo. Ukvarjamo se z mitom o Don Juanu, vendar z našimi težnjami, potrebami, nameni, zadovoljstvom in tudi skozi to svojevrstno zasebnost rišemo podobo družbe.

Goran Injac o predstavi Tomija Janežiča, ki bo danes doživela primiero v SMG-ju.

"Oprostite, ampak ne vem, zakaj bi bil državljan drugega reda in zakaj bi se moral pretvarjati, da je ta družba idealna. Zame je pomembno, da bi bila družba, v kateri živim, to pa je zdaj slovenska, boljša, kot je," je na vprašanje, ali tujec ima pravico kritizirati družbo in državo, v kateri živi kot tujec, odgovoril Injac, ki je bil prvi in do pred kratkim edini tujec na položaju kakega slovenskega gledališča.

Kako je bil videti kapitalizem v socialistični Jugoslaviji? Kaj ponuja politično gledališče in zakaj ga potrebujemo? Gost oddaje NaGlas! je bil umetniški vodja SMG-ja Goran Injac. Spoznate lahko tudi Ismeta Bekrića, bosanskega otroškega pesnika. Celotno oddajo si oglejte v videu pod novico!


Dramaturg, kurator uprizoritvenih umetnosti in univerzitetni predavatelj Goran Injac je bil rojen v Novem Sadu. Študiral je umetnostno zgodovino na Univerzi v Beogradu, jezikoslovje in primerjalno književnost pa na Univerzi v Novem Sadu. Ima bogate izkušnje iz tujine. Dolgo je živel in ustvarjal na Poljskem, kjer je skrbel za mednarodni program slovitega krakovskega Starega gledališča. Delal je v tudi v gledališčih v Londonu, na Norveškem, celo v Belorusiji. Predstave SMG-ja, Vaše nasilje, naše nasilje Oliverja Frljića, pri katerih je sodeloval, so bile tarča protestov in izgredov neonacistov na Poljskem in Češkem. V oddaji NaGlas! je pred današnjo premiero maratonske predstave še brez naslova spregovoril o izkušnjah tujca v Sloveniji in jih primerjal z drugimi okolji. Z izrazitimi politično obarvanimi programi, ki jih kreira v Mladinskem gledališču, želi sprožiti javno debato, pravi gledališčnik, ki brez nelagodja nastavlja ogledalo družbi, v kateri živi in ustvarja.


Gospod Injac, že tri leta ste umetniški direktor SMG-ja. Dolgo ste bili edini, nedvomno pa ste prvi tujec, ki je direktor kakega slovenskega gledališča. Kako je na vas vplivala ta stalnost?
Ne vem, koliko je to nekakšna stalnost. Res pa sem prvi tujec na takem položaju v katerem od slovenskih gledališč, odkar se je Slovenija leta 1991 osamosvojila. To priča, da so bila taka mesta rezervirana izključno za Slovence. Veste, gledališče ima izrazito javno funkcijo in v njem lahko vidite prikaz družbe, zato je to zelo povedno. Meni je to dalo možnost, da delam v gledališču, katerega zgodovino ter simbolični kapital in zmožnosti izjemno cenim. Tudi zato sem sprejel vabilo, naj pridem delat v Slovenijo.
Ukvarjam se s političnim, kritičnim gledališčem, kar je v SMG-ju mogoče,saj je tako podobo gojil že prej, mi pa jo zdaj poskušamo preizkusiti in izoblikovati na novo. Jaz sem dobil samo to možnost. Slovenska institucija pa je dobila veliko več: umetniški program, ki ji je v zadnjih treh letih prinesel vse nagrade na domačih festivalih, kot je Borštnikovo srečanje. Dobila je tudi institucijo in umetniški program, ki ji je omogočil 49 gostovanj v tujini v eni sezoni, kar je slovenski rekord. To so stiki, ki so jih v SMG-ju že imeli in ki sem jih jaz prispeval. Slovenska kultura pa je dobila institucijo s sodobnim, temeljito izboljšanim programom, kakršne poznajo v drugih resnih gledaliških kulturah.
Dolgo ste živeli na Poljskem in delali tudi v Veliki Britaniji, na Norveškem in v Belorusiji. Kakšne izkušnje imate s temi okolji, kako so tam sprejemali tujca?
Odvisno, v kakšnem smislu in kontekstu. Tujec, človek, ki se je odločil, da ne bo živel v svoji državi, mora sprejeti nekatere stvari. S tem se sprijazni, upošteva. Jaz sem najdlje živel in delal na Poljskem. To ni ena izmed značilnih zahodnih svetovljanskih družb. Vendar pa je velika država z velikimi mesti. Na primer Varšava, ki šteje več prebivalcev kot vsa ta država, ima urbanega svetovljanskega duha.

A kljub temu so bile vaše predstave prekinjane, organizirani so bili protesti?
Seveda. Namen gledališča, kakršno jaz ustvarjam in s katerim se ukvarjam, je spodbuditi javno razpravo. Da je to na Poljskem mogoče, pa priča, kolikšen je pomen gledališča v družbi in kakšna je njegova moč. Tudi tukaj lahko delate različne stvari, vendar niste deležni takšnega odmeva.
Kakšne so vaše izkušnje tujca v Sloveniji? Ste se srečevali z nestrpnostjo, z naraščanjem sovraštva do tujcev?
To se mi dogaja od prvega dne, ko sem prišel v Slovenijo, od drobnih provokacij, kot tu radi rečejo, mehkega nacionalizma, ki ga vsak dan doživljaš v trgovini, na ulici, ko srečaš soseda, ki te že tri leta ni niti pozdravil, v središču meščanske Ljubljane, do pravih napadov, na primer med letošnjo volilno kampanjo.
Dobivali ste tudi elektronsko pošto s sovražnim govorom ...
Po izjemno težkem gostovanju v Brnu, kjer je skupina neonacistov prekinila našo predstavo, zaradi česar so bili obsojeni in dobili denarno kazen, nas je slovenska desnica izrabila za eno izmed tem svoje volilne kampanje. Dobival sem grozilna elektronska sporočila, zmerjali so me s smrdljivim Balkancem, podili so me iz Slovenije in govorili, kako me ni sram, da zastopam slovensko kulturo in da sploh delam v slovenski kulturi. To je nacionalistično pojmovanje kulture, ko nekdo misli, da mu že zato, ker je Slovenec, tu pripada vse. V teh treh letih, če pogledate uspehe hiše, ki jo vodim in skrbim za njen umetniški program, sem za slovensko kulturo naredil več, kot bo 90 odstotkov Slovencev naredilo v vsem življenju.

Vaša nova sezona se imenuje Jaz umetnik, jaz državljan, pripravljate tudi cikel okroglih miz Ne bom tiho. Zakaj ste zasnovali take programe?
Najprej, ukvarjamo se s simptomatizacijo družbe in te simptome prikazujemo na odru oziroma se ukvarjamo z diskurzivizacijo tudi v pogovorih. Obravnavamo posamezno družbo in različne politike identitete. Prejšnjo sezono smo se prav tako ukvarjali s sovražnim govorom, ki ga je v tej družbi zelo veliko, ker so nastale politične razmere, ki nam to dovoljujejo bolj kot prej. Desnica ne bo sestavila vlade, a je dobila največ glasov na volitvah.
In položaj v kabinetu predsednika vlade.
Tako je. Ukvarjali smo se z napadi na Simono Semenič in Majo Smrekar, z naraščanjem nestrpnosti, ki kaj lahko, če bo dovoljena, postane nova uradna govorica, tako kot v nekaterih drugih okoliških državah.

Tujec torej le ima pravico kritizirati družbo in državo, v kateri živi kot tujec?
Oprostite, ampak ne vem, zakaj bi bil državljan drugega reda in zakaj bi se moral pretvarjati, da je ta družba idealna. Zame je pomembno, da bi bila družba, v kateri živim, to pa je zdaj slovenska, boljša, kot je.


Danes je premiera predstave še brez naslova, ki traja kar deset ur. Maraton v gledališču?

Ta naš projekt že leto in pol pripravlja Tomi Janežič. Zelo me veseli, da imamo ta dolgotrajni projekt.

Dobival sem grozilna elektronska sporočila, zmerjali so me s smrdljivim Balkancem, podili so me iz Slovenije in govorili, kako me ni sram, da zastopam slovensko kulturo in da sploh delam v slovenski kulturi. To je nacionalistično pojmovanje kulture, ko nekdo misli, da mu že zato, ker je Slovenec, tu pripada vse. V teh treh letih, če pogledate uspehe hiše, ki jo vodim in skrbim za njen umetniški program, sem za slovensko kulturo naredil več, kot bo 90 odstotkov Slovencev naredilo v vsem življenju.

Goran Injac, SMG

Namen gledališča, kakršno jaz ustvarjam in s katerim se ukvarjam, je spodbuditi javno razpravo. Da je to na Poljskem mogoče, pa priča, kolikšen je pomen gledališča v družbi in kakšna je njegova moč. Tudi tukaj lahko delate različne stvari, vendar niste deležni takšnega odmeva.

Prejšnjo sezono smo se prav tako ukvarjali s sovražnim govorom, ki ga je v tej družbi zelo veliko, ker so nastale politične razmere, ki nam to dovoljujejo bolj kot prej. Desnica ne bo sestavila vlade, a je dobila največ glasov na volitvah.

Goran Injac, SMG

Oprostite, ampak ne vem, zakaj bi bil državljan drugega reda in zakaj bi se moral pretvarjati, da je ta družba idealna. Zame je pomembno, da bi bila družba, v kateri živim, to pa je zdaj slovenska, boljša, kot je.

Goran Injac o tem, zakaj lahko tujec kritizira državo, v kateri živi

Tomi Janežič že zelo dolgo ni delal v Sloveniji, v sodelovanje pa je privolil na moje povabilo. Ukvarjamo se z mitom o Don Juanu, vendar z našimi težnjami, potrebami, nameni, zadovoljstvom in tudi skozi to svojevrstno zasebnost rišemo podobo družbe.

Goran Injac o predstavi Tomija Janežiča, ki bo danes doživela primiero v SMG-ju.
Goran Injac
Goran Injac