Ivanka Mežan pravi, da je bilo njeno življenje sestavljeno iz mnogo naključij. Foto: BoBo
Ivanka Mežan pravi, da je bilo njeno življenje sestavljeno iz mnogo naključij. Foto: BoBo
"Doživljal sem težave, ampak hkrati tudi lepe stvari, tako da še danes rečem, da me je spremljala velika sreča. Ker vse, kar sem želel, je bilo, da bi bil igralec. To je bilo moje osnovno veselje in smisel življenja, in to sem tudi počel, dokler sem lahko," je v pogovoru pred nekaj meseci dejal Aleksander Valič. Foto: MMC RTV SLO

O spominih na gledališko ustvarjanje med vojno vihro je omenjena trojica spregovorila na na simpoziju o gledališču upora, ki poteka v okviru Borštnikovega srečanja, prirejata pa ga Raziskovalni program in Center za teatrologijo in filmologijo AGRFT. Letos mineva 70 let od ustanovitve partizanskega gledališča.

Ivanka Mežan je razgibano igralsko pot začela leta 1944 v Beli krajini, kjer je obiskovala gledališka tečaja in nastopala v predstavah SNG-ja na osvobojenem ozemlju. "Moje življenje je bilo sestavljeno iz mnogo slučajev. Slučaj je bil tudi to, da sem se pridružila gledališču," je povedala o svojem takratnem delovanju. Ob pripovedovanju ene od številnih anekdot je med drugim dejala: "Ne samo mitraljez ali puška, orožje je bila tudi beseda."

Tako puško kot besedo je uporabil 95-letni Aleksander Valič. Med drugo svetovno vojno se je boril v partizanskih enotah, igral v številnih predstavah ter nastopal na kulturnih prireditvah in mitingih. "Med vojno smo odigrali več kot 160 predstav po vsej Sloveniji, po vseh enotah. Na svojih pohodih smo doživljali različne prigode. Smo šli, recimo, peš v Maribor in preden smo šli čez glavno cesto v mesto, nas je k sreči neki mladi fantič, ki je stal na drugi strani ceste, z roko ustavil, ker nas je verjetno videl, ko smo bili v gozdu, in smo se tako ustavili pred dvema kolonama italijanske vojske, ki je bila na poti v Avstrijo. Verjetno so Nemci izvedeli za nas in so nas potem iskali, a nas je rešil neki Mariborčan tako, da nas je peljal čez mejo in nam pravočasno svetoval, da smo se umaknili globlje v gozd. Gledali smo, kako gredo mimo, potem pa smo se umikali in prišli na Koroško. Preden smo šli nazaj proti Ljubljani, smo tam odigrali še predstavo. Imeli smo izredno srečo," je povedal v pogovoru za MMC pred nekaj meseci.

Mariborskemu občinstvu je svoje spomine predstavila tudi Zora Konjajev, ki je kot sodelavka v partizanski bolnišnici na osvobojenem ozemlju spremljala to izjemno kulturno vrenje sredi okupirane Evrope.

Gledališče in politični aktivizem
Po besedah organizatorja simpozija Alda Milohnića so bili ustanovitev partizanskega gledališča in drugi dogodki takrat pomemben del zgodovine slovenskega gledališča. Po njegovih navedbah na trdoživost gledališča upora kažejo tudi novejši primeri: "gledališče zatiranih", gledališče v obleganem Sarajevu, gledališka skupina beguncev iz BiH-a v Sloveniji in podobno ter tudi sodobne prakse, ki povezujejo gledališke in druge performativne oblike s političnim aktivizmom. Nedavne "vstaje ljudstva" so se začele prav v Mariboru in se potem razširile po Sloveniji; del tega pisanega pouličnega dogajanja so bili tudi razni kulturni dogodki in performansi, na primer "Protestival", "vstaja zombijev", pred tem tudi protestno branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom itd.