Predstava Merilci bremen je zastavljena kot serija relacijskih koreografskih situacij, ki temeljijo na ritmičnih, prostorskih, telesnih in kinetičnih soodvisnostih plesalk.

Tudi ko se plesno gradivo osamosvoji, je vanj vselej odtisnjeno še neko drugo telo ali pa vsaj njegov prostor. Naše telo nikoli ni eno, ampak vselej mnoštvo, posledica, izid in možnost različnih množin in odnosov s časom, prostorom, drugimi telesi in premiki, so o Merilcih bremen zapisali v zavodu Flota, ki je tudi producent predstave. "Kompozicijo Merilcev bremen strukturirajo akumulacijski in variacijski postopki, pri čemer se razmerja med posameznostjo in skupnim, med individualnim in mnoštvenim skušajo premikati hkrati v materialnih (telesnih), kinetičnih in motivacijskih (socialnih) pomenih."

Breme v naslovu izhaja sicer iz povsem telesnih izhodišč, ki pa ima vselej hkrati tudi svoje eksistencialne in socialne pomene. "Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije (tlem ali suspenzu) je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen. V Merilcih bremen so elementi kinetičnega motorja plesnih gradiv prav načini porazdelitev bremen. Zanimali so nas prehodi, v katerih koreografska kompozicija prehaja v neko nulto stopnjo družbene kompozicije," so še zapisali v predstavi.

Jana Menger ob predstavi pravi, da bi si želela, da bi se v predstavi kljub vsemu na neki način

prepoznali in da jim tisto, kar bodo videli na odru, ne bi bilo tuje. Pa tudi, da bi jim predstava nekaj dala, da bi v njej zaznali nekaj, s čimer se bodo lahko poistovetili. "Merilci bremen nikakor niso narativna uprizoritev, saj se v resnici bolj ukvarjajo z impresijami, stanji, bivanji. Tisto, kar se mi zdi v času, ki ga živimo, precej vseobsegajoče, je prav to breme, o katerem govorimo. Tako kot smo v najrazličnejših sferah in plasteh našega življenja drug drugemu breme, drug brez drugega tudi ne moremo. Tako močno nas nagnete skupaj, da trpimo in potem silimo narazen, da smo osamljeni. Ta gravitacija, ki nas vleče skupaj, se mi zdi zelo življenjska, organska, vseprisotna. Ljudje se družijo le še prek socialnih omrežij, saj jim družba fizično druženje zaradi vsega tega silnega 'napredka' preprosto onemogoča. Bojim se, da postajajo včasih zares grozljivi znanstvenofantastični filmi, h gledanju katerih se zatekamo, čedalje bolj stvarni."

S predstavo želijo gledalcu torej ponuditi neki občutek, ustvarjalca pa se zavedata, da je od posamezika odvisno, kaj jim bo predstava zares dala. Dejal bi da imamo opraviti z nekakšno 'zeitgeistovsko' koreografsko pokrajino, pa razmišlja Rok Vevar. "Z nečim, kar sam vselej opredelim kot 'lepljivo' strukturo. Kot nekaj, kar je dovolj razprto, da lahko tja gledalec odlaga različne pomene. In če je predstava kolikor toliko uspešna, gledalcu njegove asociacije tudi vrača. Nekolikanj spremenjene, kakopak."

V predstavi plešejo Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik in Manca Kaliman. Glasbo podpisuje Matevž Kolenc, oblikovanje svetlobe pa je delo Andreja Hajdinjaka. Predstava je nastala v koprodukciji zavoda Bunker.