Carmina Burana je eno najbolj priljubljenih glasbenih del, njeno besedilo v srednjeveški latinščini pa zajema širok lok posvetnih tem o sreči, blaginji, minljivosti življenja, pomladi, o užitkih in nevarnostih pitja, iger na srečo, požrešnosti in poželenja. Delo velja danes za eno najznamenitejših glasbenoscenskih del (scenskih kantat), ki jo je skladatelj dokončal med vzponom nacizma leta 1936, četudi so nacisti Orffovo glasbo označili kot izrojeno.

Kot so zapisali na spletni strani mariborske opere, je Orffa pri skladanju kantate Carmina Burana, ki je z drugima dvema kantatama Catulli Carmina (Katulove pesmi) in Trionfo di Afrodite (Afroditino zmagoslavje) del triptiha Trionfi (Zmagoslavja oziroma Triumfi), navdihnila razmeroma preprosta, a dramatično učinkovita melodika poznorenesančnih in zgodnjebaročnih pesemskih oblik, zlasti madrigali Williama Byrda in Claudia Monteverdija.

Ritem je tudi ključnega pomena pri določitvi vstopne točke, s katero se Clug v svojem prepoznavnem slogu loteva navdihujočega koreografskega raziskovanja srednjeveških misterijev življenja in različnih perspektiv na življenje, ki so bile tudi v pregovorno "mračnem" srednjem veku pogosto zelo liberalne in pravzaprav identične sodobnemu hedonizmu.

Krog kot najenostavnejša in najpopolnejša forma

Kot pojasnjuje koreograf in umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug, je gonilna sila koreografije paralelizem med cikli narave, zlasti med pomladnim prebujanjem narave, ter človeškim življenjem in poželenjem. Oblika, ki se je spontano izrisovala, je bil krog, ki sovpada s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna in ga ustvarja 30 plesalcev. "Bolj ko se krog oži, več napetosti in sile preveva njegovo jedro," je izpostavil Clug.

Ključni vizualni element, ki ga Clug razširja v pomenljivo koreografsko dimenzijo, je torej krog, ki je kot geometrijski lik najenostavnejša in obenem najpopolnejša stvaritev narave, prav tako pa je krog simbol ontološke popolnosti in zaokroženosti, tj. prehajanja življenja v smrt in obratno.

Krog s svojim središčem kot principom gnoze (spoznanja) za plesalce deluje kot iniciacijski trenutek, in sicer kot prapočelo plesnega (in s tem tudi družbenega) kolektiva, ki gledalca ob kontinuiranem glasbenem stimulusu popelje skozi različne stadije življenja, energetska stanja in psihične arhetipe. Skozi Clugovo ekspresivno mojstrsko pisavo se tako na odru udejanja nekakšna evolucija življenjske poti, pri tem pa ustvari pravzaprav vse pogoje za globoko in intenzivno duhovno izkušnjo življenja skozi sintezo glasbene, besedne in plesne umetnosti, so še zapisali v gledališki hiši.

Nastopajo: Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor in plesalci SNG Maribor ter solisti Petja Ivanova, Martin Sušnik in Domen Križaj. Dirigent Simon Krečič, scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Aljaž Bastič. Produkcija: RTV Slovenija.