Vsestranski umetnik Nebojša Pop-Tasić je dramatik, dramaturg, režiser, glasbenik in pesnik, ki je eden od najbolj plodovitih ustvarjalcev v sodobnem slovenskem gledališču. Foto: Jaka Varmuž
Vsestranski umetnik Nebojša Pop-Tasić je dramatik, dramaturg, režiser, glasbenik in pesnik, ki je eden od najbolj plodovitih ustvarjalcev v sodobnem slovenskem gledališču. Foto: Jaka Varmuž

Mi smo navajeni, da gledamo na to, jaz sem nekoč živel v Srbiji in sem govoril srbsko in zdaj sem zamenjal to, ampak zdaj, ko sem začel kopati po neki družinski preteklosti in teh družinskih koreninah, sem ugotovil, da so moji prapraprapredniki prišli iz Grčije, se pravi, da so bili Grki ali pa cincarji, potem so se preselili v Makedonijo potem so bili Makedonci, potem so postali Srbi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in potem še Jugoslovani. Tako da sem jaz na koncu Slovenec. Po drugi strani je moja žena četrt Italijanka, malo Nemka. Vse to pride na koncu v jezik.

Nebojša Pop - Tasić, gledališčnik
Leta 2012 je bil Nebojša Pop - Tasić nagrajen za besedilo dokumentarnega filma Matjaža Ivanišina Karpopotnika - Hiša, ki stanuje v meni; leta 2016 je prejel vesno in leto pozneje še nagrado češke kritike za scenarij Družinskega filma Olma Omerzuja. Foto: Špela Frlic

Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da moram prerezati, presekati vse, kar je bilo prej – odrekel sem se na neki način svoji nekdanji domovini, odrekel sem se jeziku in začel sem sprejemati vse, kar je bilo tukaj. Moral sem se odpovedati tudi nekaterim umetniškim in intelektualnim nagnjenjem, ker se je vse to spreminjalo, in nekaj, kar je bilo prej, ni več funkcioniralo v tem času.

Nebojša Pop-Tasić, gledališčnik
Biti svoboden umetnik: Če neham delati danes, lahko preživim še nekaj mesecev, pravi Nebojša Pop - Tasić. Foto: Špela Frlic

Glasba je nekaj, čemur bi rekli brezumna ljubezen. Z glasbo se v Sloveniji ne splača ukvarjati, saj meni se zdi, da so s to medijsko spremembo oziroma kapitalistično logiko, mediji postali popolnoma nedostopni za normalno zvrst glasbe oziroma glasbo, ki ni industrijska. V tem smislu, kar koli se v glasbi naredi v Sloveniji, ne pride v medije.

Nebojša Pop - Tasić
Nebojša Pop - Tasić je izdal zgoščenki Karlo Jederman in Papež ma Vas rad. Za več gledaliških predstav je pripravil ali priredil glasbo: Blaznost igre, ki jo je tudi režiral, kabaret Kako sem postal Slovenec, Metuljevo deželo, ki jo je prav tako režiral v mariborskem lutkovnem gledališču. Je avtor glasbe za predstavo Kabaret Karla Jedermana v režiji Jerneja Lorencija v SNG Drama Maribor in Cafe Teatru Ljubljana, uglasbil je songe Bertolda Brechta v predstavi B. Brecht Baal v režiji Jerneja Lorencija v mariborski Drami. Foto: Špela Frlic

Leta 2001 je Nebojša Pop - Tasić prejel nagrado Borštnikovega srečanja za posebne dosežke za predstavo Kralji in lopovi.

"Jezik jemljem predvsem kot glasbo, kot ritem, in ne primarno kot informacijo, komunikacijo, in na ta način mešam vse ritme, ki sami prihajajo iz mene," je o jezikovnih vplivih prednikov z drugih jezikovnih območij v oddaji Naglas! TV Slovenija razmišljal gledališčnik Nebojša Pop - Tasić.

Kdo je študentka Aida Silić, ki so jo begunci navdihnili, da je o njih napisala zbirko zgodb Šukran? Zakaj je črnogorska režiserka Mirjana Medojević zaljubljena v slovenske igralce? Spoznajte Nebojšo Popa - Tasića - umetnika, ki uspešno piše besedila za slovenska gledališča in filme. NaGlas!, sobota ob 12.40 na TVS1.

Od fizičnega delavca v Narodnem domu v Mariboru do enega najplodovitejših ustvarjalcev v sodobnem slovenskem gledališču in filmu – tako bi lahko strnili slovenski del poti dramatika, dramaturga, glasbenika, pesnika in filmskega scenarista Nebojše Popa - Tasića. V Slovenijo oziroma Maribor se je priselil leta 1992 iz Pančeva, ekološko onesnaženega mesta blizu Beograda, kjer je do začetka 90. let deloval kot ekološki performer. A s svojo nekdanjo domovino in jezikom je presekal in v ospredje dal prevsem tisto, kar ga ogroža v novem okolju. Pred nekaj leti je med drugim ustvaril tudi kabaret z naslovom Kako sem postal Slovenec. Podobno vprašanje smo mu zastavili tudi v studiu oddaje NaGlas!.


Slovenščine ste se učili od slovenskih igralcev in režiserjev. Kakšna je bila ta izkušnja?
Pravilnosti slovenščine sem se učil v gledališču od igralcev in režiserjev, ki so bili zelo dosledni v tem (smeh). Sicer pa sem se slovenščine učil tako, da sem bral. Moj glavni vir žlahtnosti slovenskega jezika je bil prevod Branka Madžarevića Gargantua in Pantagruel Françoisa Rabelaisa, ki si je izmislil francoski jezik in zame si je izmislil na neki način tudi slovenski jezik.
Leta 1992 ste prišli iz Pančeva v Maribor in najprej ste v Narodnem domu delali kot fizični delavec, potem ste se učili slovenščine in začeli delati kot pevec in igralec. Kako težko je bilo?
Zahtevno. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da moram prerezati, presekati vse, kar je bilo prej – na neki način sem se odrekel svoji nekdanji domovini, odrekel sem se jeziku in začel sem sprejemati vse, kar je bilo tukaj. Moral sem se odpovedati tudi nekaterim umetniškim in intelektualnim nagnjenjem, ker se je vse to spreminjalo, in nekaj, kar je bilo prej, ni več funkcioniralo v tem času.

Zdaj že dolgo pišete v slovenščini. Lani ste na 9. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejeli posebno nagrado za igrivo uporabo jezika v predstavi Kaj pa če? Vaš scenarij za Družinski film je prejel vesno, pa tudi nagrado češke kritike. Na kakšen način ste razvijali veščino "dobre predelave" pisanega v izgovorjeno besedilo, saj ste v tem še posebej dobri?
Stvar se tu malce zakomplicira. Mi smo navajeni, da gledamo na to: jaz sem nekoč živel v Srbiji in sem govoril srbsko, in zdaj sem zamenjal to, ampak zdaj ko sem začel kopati po neki družinski preteklosti in teh družinskih koreninah, sem ugotovil, da so moji prapraprapredniki prišli iz Grčije, se pravi, da so bili Grki ali pa cincarji, potem so se preselili v Makedonijo, potem so bili Makedonci, potem so postali Srbi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in potem še Jugoslovani. Tako da sem jaz na koncu Slovenec. Po drugi strani je moja žena četrt Italijanka, malo pa Nemka. Vse to na koncu pride v jezik.

Toda vi ste "doma" v nekem drugem, srbskem jeziku?
Seveda, ampak rad bi vas spomnil, da zdaj delam predelavo Puškinovega Onjegina v Celju. Puškinov dedek je bil Afričan, Apollinaire je bil Poljak, Emil Cioran je bil Romun, ampak vsi so prispevali k nekemu drugemu jeziku in ga na neki način oplemenitili. In zato pridejo vse te druge melodije, seveda neka osnova prihaja iz srbščine - ampak zdaj verjamem, ker čas je prostor - jaz sem prostor lastnega časa – in v meni je vsa ta preteklost, vsi ti jeziki in melodije. Konec koncev jemljem jezik predvsem kot glasbo, kot ritem, in ne primarno kot informacijo, komunikacijo in tako naprej, ampak predvsem kot glasbo in na ta način mešam vse te ritme, ki sami prihajajo iz mene.
Ves čas te svobodni umetnik. Je mogoče živeti spodobno od umetnosti?
Da, če delate ves čas. Jaz sem zdaj prisiljen, ker imam dosti ponudb in nobene ne morem zavrniti. Delo je v bistvu zelo slabo plačano in moram včasih delat po dva projekta naenkrat. Toda, poanta je v tem, da se mora ta krog nenehno vrteti, če neham delati danes, lahko preživim še nekaj mesecev.
Je na glasbenem področju kaj bolje? Glasbo ste ustvarjali za številne gledališke predstave, izdali ste tudi dve zgoščenki.
Glasba je nekaj, čemur bi rekli brezumna ljubezen. Z glasbo se v Sloveniji ne splača ukvarjati, saj meni se zdi, da so s to medijsko spremembo oziroma kapitalistično logiko mediji postali popolnoma nedostopni za normalno zvrst glasbe oziroma glasbo, ki ni industrijska. V tem smislu, kar koli se v glasbi naredi v Sloveniji, ne pride v medije. To je katastrofalno, seveda pa se predvaja le tisto, kar je sprejemljivo, to pa velja tista formula: bolj neumno, bolj popularno.

Kje bomo lahko kmalu videli gledališki predstavi, ki ju zdaj ustvarjate?
Trenutno končujemo projekt Eksibicionist, to je besedilo Dušana Jovanovića, ki ga delam z režiserjem Markom Bulcem v Novi Gorici. Takoj zatem bo premiera Onjegina – besedilo, ki sem ga jaz napisal na podlagi Puškinovega besedila, je v Celju režirala Yulia Roschina.

Na koncu pogovora ste pripravili še kaj posebnega?
Ker je premalo časa, da bi zaigral na kitaro, naj povem kratek haiku, ki je majhno ali pa veliko spoznanje sedanjega trenutka in se glasi: Kruh je lačen, voda žejna, človek je človeka sit.

Mi smo navajeni, da gledamo na to, jaz sem nekoč živel v Srbiji in sem govoril srbsko in zdaj sem zamenjal to, ampak zdaj, ko sem začel kopati po neki družinski preteklosti in teh družinskih koreninah, sem ugotovil, da so moji prapraprapredniki prišli iz Grčije, se pravi, da so bili Grki ali pa cincarji, potem so se preselili v Makedonijo potem so bili Makedonci, potem so postali Srbi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in potem še Jugoslovani. Tako da sem jaz na koncu Slovenec. Po drugi strani je moja žena četrt Italijanka, malo Nemka. Vse to pride na koncu v jezik.

Nebojša Pop - Tasić, gledališčnik

Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da moram prerezati, presekati vse, kar je bilo prej – odrekel sem se na neki način svoji nekdanji domovini, odrekel sem se jeziku in začel sem sprejemati vse, kar je bilo tukaj. Moral sem se odpovedati tudi nekaterim umetniškim in intelektualnim nagnjenjem, ker se je vse to spreminjalo, in nekaj, kar je bilo prej, ni več funkcioniralo v tem času.

Nebojša Pop-Tasić, gledališčnik

Glasba je nekaj, čemur bi rekli brezumna ljubezen. Z glasbo se v Sloveniji ne splača ukvarjati, saj meni se zdi, da so s to medijsko spremembo oziroma kapitalistično logiko, mediji postali popolnoma nedostopni za normalno zvrst glasbe oziroma glasbo, ki ni industrijska. V tem smislu, kar koli se v glasbi naredi v Sloveniji, ne pride v medije.

Nebojša Pop - Tasić

Leta 2001 je Nebojša Pop - Tasić prejel nagrado Borštnikovega srečanja za posebne dosežke za predstavo Kralji in lopovi.

Nebojša Pop-Tasić
Nebojša Pop-Tasić