Igor Lampret je bil umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča Celje, programski vodja Cankarjevega doma, ravnatelj ljubljanske Drame, zadnja leta pa je deloval kot svobodnjak. Slovensko ljudsko gledališče Celje je vodil med letoma 1974 in 1980, ljubljansko Dramo pa med letoma 1983 in 1987. Veliko je sodeloval tudi z Mestnim gledališčem ljubljanskim. Po dolgotrajni in težki bolezni je preminil v torek, v svojem 61. letu.

Lampret je podpisal številne dramaturgije, med ljubitelji gledališke umetnosti pa je bil poznan tudi kot avtor pronicljivih besedil, ki so nedavno z naslovom Rabe sočutja izšla v zbirki Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Lampretovi zapisi niso le dramaturške razčlembe, temveč eseji, polni pronicljivih in mestoma ironičnih domislic, ki so pomagale ne le številnim igralcem, temveč tudi gledališkim kritikom.

Slovenci smo ga brali na vsakem koraku
Med deli, ki jih je prevedel, so drame Dubillarda, Gombrowicza, Bulgakova, Lorce, Beaumarchaisa, Calderona in drugih avtorjev. Lampret je prevedel tudi Gledališki slovar Patricea Pavisa, ki je leta 1997 izšel v Knjižnici MGL.

Bil je poleg, ko se je rojevalo sodobno gledališče
Po povojnem in t.i. političnem obdobju slovenskega gledališča se je v 80-ih in 90-ih letih začelo razvijati avtorsko gledališče, ki je zavestno snovalo postopke, s katerimi je med drugim začenjalo osvobajati oder od literarne predloge in je težilo še k dodatni umetniški nekonvencionalnosti in predvsem izrazni individualizaciji.V tem času sta Lado Kralj in Igor Lampret kot uveljavljena poznavalca gledališke teorije produktivno posegala po refleksiji takratnih sodobnih dramskih tekstov in vzporedne generacije.