Z aprilsko premiero bo Pandur postavil še en pomemben mejnik: predstava bo pomenila tudi prvo gostovanje v svetu že zdavnaj priznanega mariborskega režiserja v osrednji ljubljanski gledališki hiši. "Moja pot iz Maribora do ljubljanske Drame je bila zelo dolga ... obsegala je par kontinentov in kar nekaj evropskih mest, zato je vznemirjenje, da smo končno tukaj, toliko večje," priznava Pandur, ki je sicer v začetnih fazah projekta naletel na neizogibno oviro. Program drame za letošnjo sezono namreč napoveduje premiero Državljana Kanea, a so prve resne priprave pokazale, da je pridobivanje pravic za odrsko postavitev filmske klasike Orsona Wellesa prezapleten in predolgotrajen podvig.

"Morda je to še sreča, kajti pojavila se je priložnost za t. i. kraljevo večerjo," pravi danes. Zamislil si je namreč "kompilacijo" treh Shakespearjevih zgodovinskih tragedij, Riharda II., Riharda III. in Henrika IV. "Gre za avtentičnega, originalnega Shakespearja, s to razliko, da je obogaten z izkušnjo 400 let, izkušnjo sodobnosti. Še danes lahko skozi njegove drame govorimo vse, kar je moč povedati o svetu, o tem, kar nas preganja, in o tem, o čemer sanjamo."

Za dramatizacijo predstave, ki je dobila naslov Rihard II. + III., dramski diptih z epilogom o smrti, sta poskrbeli Lada Kaštelan in Livija Pandur; nastalo je popolnoma samostojno, novo delo, v katerem pa, kot zatrjuje Kaštelanova, "ni niti enega stavka, ki ne bi bil Shakespearjev". Premiera predstave je napovedana za 5. april, torej v mesecu, ko bo svet obeležil 450-letnico Shakespearjevega rojstva.

Pandur se je, po lastnih besedah, na svoje prvo gostovanje v SNG-ju Dram lahko pripravljal, "kot da bi šlo za katero koli drugo evropsko ali svetovno gledališče", torej brez pretiranih prilagajanj in s prostimi rokami, da je lahko za sodelovanje prosil številne svoje stalne sodelavce. ("Kot je v moji navadi, je projekt temeljito, piflarsko pripravljen," se ob tem nasmehne Pandur.) Glasbo bosta tako tudi tokrat zložila člana dua Silence - s to razliko, da bo Boris Benko (morda podobno kot pri Tesla Electric Company) tokrat tudi prisoten na odru kot eden od likov, kralj Edvard IV., je razkril direktor gledališča Igor Samobor.

Igralsko ekipo sicer v celoti sestavljajo še Branko Šturbej (Rihard III), Klemen Slakonja (vojvoda Clarence), Uroš Fürst (Robert Brakenbury), Polona Juh (Lady Ana), Silva Čušin (kraljica Elizabeta), Saša Tabaković (Kralj Rihard II.), Jernej Šugman (Henrik Bolingbroke, kasneje kralj Henrik IV.), Alojz Svete (vojvoda Yorški), Klemen Janežič (Aumerle) in ne nazadnje, kot "kralj kraljev", tudi Radko Polič.

Poleg Livije Pandur v vlogi dramaturginje se vračajo še Sven Jonke kot scenograf, Alan Hranitelj bo oblikoval kostumografijo, Anže Škrube pa koreografijo; Dorijan Kolundžija bo poskrbel za video, Andrej Hajdinjak pa za oblikovanje luči. Pri oblikovanju besedila se je ekipa sklenila opreti na več kot pol stoletja star prevod Mateja Bora, v čemer vidijo nekakšno vrnitev k temeljem slovenskega prevajanja Shakespearja in dokaz, da so ti še kako aktualni.

Čas je iz sklepa spahnjen
Pandurjev diptih bo zrasel okrog koncepta, ki "podaljšuje življenje" junakov: če lik praviloma živi samo eno dramo, se mu tukaj "življenjska doba avtomatično podaljša še na naslednjo". Zgodovinsko sosledje časov, torej to, kako so si kralji v resnici sledili na angleškem prestolu, so pri tem zamenjali (Henrik IV. (1399-1413) je v resnici vladal med Rihardom II. (1377-1399) in Rihardom III., ki se je na prestol povzpel šele leta 1483). "Zgodovino smo postavili na laž, a z zavestjo, da je zgodovina pravzaprav zelo čudna. Danes nihče ne more zagotovo vedeti, ali je različica zgodovine, ki smo se jo v šoli učili o Shakespearju, v resnici tista prava. Izjemno me je privlačil niz zanimivih, konspirativnih teorij o tem, kako naj bi neizobražen, morda celo nepismen igralec iz Stratforda stal za izjemnimi literarnimi dosežki - teorije, ki verjetno nikoli ne bodo postale uradna zgodovina, saj bi porušile vse, kar vemo."

V Shakespearjev čas je Pandur stopil skozi (resnični zgodovinski) lik Johna Deeja (1527-1608), matematika in astronoma, pa tudi okultista, mistika, kabalista in osebnega svetovalca kraljice Elizabete I. Po mnenju številnih zgodovinarjev je namreč prav Dee "avtor" vladavine Elizabete I., mislec za vsemi njenimi ključnimi odločitvami. "Obstajajo tudi teorije, po katerih je bil Shakespeare izkoriščen, najboljši piar svojega časa: oblast je vse svoje zgodbe ljudstvu pošiljala prek njegovih zgodb o kraljih."

Drevo disfunkcionalne družine
Istočasno bo Rihard II. + III. predstava o fenomenu igralca ter o njegovih vstopih in izstopih iz vloge. "Ko ekipa iz Riharda III. gleda Riharda II., gleda svojo preteklost; ko ekipa Riharda II. gleda ekipo Riharda III., vidi svojo prihodnost. Gre za nekakšno družinsko drevo zelo čudne, verjetno degenerirane družine, ob kateri se sprožajo vprašanja o morali in etiki - a v Shakespearjevem svetu, ki ne pozna Boga, kakršnega so začeli častiti kasneje, je vse dovoljeno. Vodilni princip življenja je kolo sreče, ki ga poganja kozmologija Johna Deeja." Primerjava z družinskim drevesom je primerna tudi zato, je ob tem pripomnil Samobor, ker bomo na odru, tako kot na genealoški skici, vse generacije videli hkrati, njihove zgodbe in usode pa bodo vnaprej jasne že od samega začetka.

Obenem bo režiser stopal tudi v dialog s svetom filmov, ki so svoje junake - z neverjetnimi dramaturškimi posledicami - združevali za isto mizo, od Bergmanovega Fanny & Alexander, pa vse do Vinterbergovega Praznovanja.

Razkrajanje v tok zavesti
Predstava bo zgrajena iz treh delov, pri čemer bo imel vsak svojo jezikovno strukturo: v Rihardu III. so ohranili (sicer posodobljen) blankverz, Rihard II. se odvije v prozi, tretji del pa pomeni morda največji odmik od tradicije, saj s svojim tokom zavesti prinaša popolnoma moderen, fragmentaren pristop "h kozmični, univezalni zavesti". "V tretjem delu ležijo tudi odgovori na določena vprašanja, ki smo jih zastavili v prvem in drugem delu in ki so tam ostala neodgovorjena."