Lorencijevo avtorsko poetiko zadnjih let bi v grobem lahko razdelili v dve liniji; ena sledi izvirniku in ga na oder postavlja takšnega, kot je, ob tem pa uprizoritveni navdih išče v govornih oblikah podajanja teh del skozi zgodovino (Iliada, Biblija, prvi poskus), druga pa izvirnik pušča ob strani, se nanj naslanja zgolj motivno-tematsko, besedilo pa je ustvarjeno sproti na vajah, pri čemer je izrazito izpostavljeno razgrinjanje vseh plasti človeške duše in pri tem tudi družbe (Kralj Ubu, Sen kresne noči ...). Oba postopka družijo t. i. postdramske prvine, ki združujejo navidezno nezdružljivo in v samo uprizoritev vnašajo razplastenosti in večdimenzionalnosti.

Visoška kronika s podnaslovom Po romanu Ivana Tavčarja sodi v prvo linijo Lorencijeve avtopoetike. Namenoma pretirana avtentičnost romana ne dramatizira, ampak ga dobesedno prenese na oder ljubljanske Drame; zvesto sledi Tavčarjevim stavkom in vzpostavlja izrazit pripovedni okvir s pomočjo fluidnega pripovedovalca, kar igralcem, Tamari Avguštin, Nini Ivanišin, Klemnu Janežiču, Aljažu Jovanoviću in Janezu Škofu, omogoča prehajanje iz lika v lik, iz preteklosti v sedanjost ter posledično vzpostavljanje distance v pripovedni interpretaciji. Pri čemer bi lahko režija (Lorencijeva asistenta sta bila Mirjana Medojević in Avgust Braatz) in dramaturgija (Matic Starina) nič kaj v škodo svoji nameri po avtentičnosti zarezala v kakšen del romana in tako zgostila dogajanje na odru, sam tempo predstave pa pospešila in strnila ter tako hitreje pripeljala do vrhunca uprizoritve - sojenja Agati Schwarzkobler.

Prebijanje skozi Tavčarjeve stavke igralci v prvem delu popestrijo s humorno-ironičnimi, tudi banalnimi zastranitvami iz zasebnega življenja in iz zgodovinskih dejstev, od tu pa se ponovno vračajo v natančno pripovedovanje /že skoraj bralno uprizoritev/ Visoške kronike - kar od gledalca zahteva precejšnjo vzdržljivost in zbranost. Vse skupaj deluje nekako tako, kot da bi brali knjigo, jo za trenutek odložili, se predali lastnim mislim, potem pa brali naprej. Podajanje snovi na odru ostaja v nedefinirano fluidnem stanju (ne)opredeljenega stališča do romana, kar spremeni oziroma spremembo napove šele prihod Janeza Škofa, sprva ponosnega, potem pa osramočenega (ne več) visoškega gospodarja in pokornega vernika/nosilca vsesplošnega mnenja/nosilca tistega, kar mi je rečeno, bo že res.

Folklorni elementi na mizo in stole zreducirane scenografije (Branko Hojnik) in kostumografije (Belinda Radulović) skladno s konceptom uprizoritve tvorijo sodobno-zgodovinski prostor, igralcem pa omogočajo hitre prehode iz zdaj v nekoč, iz memov v pripoved, iz resnobnega v zabavno, kar krepi tudi luč Pascala Mérata. Glasbena podlaga (Branko Rožman) od nasnetih zvokov do na odru odigrane glasbe pa ustvarja polje iluzije, ki gledalca mahoma zapelje, skupaj z veselim vriskanjem in plesanjem po mizi (koreograf Gregor Luštek). Kar pa deluje le kot hipna odveza od siceršnje resnobnosti uprizoritve ter priprava na zadnji udarec, slovito sojenje čarovnici Agati, kjer že tako ali tako do konca prignane igralske sposobnosti celotne ekipe dodatno razmahne Aljaž Jovanović, ki z izrazito telesno in intelektualno interpretacijo razgrne celoten tematski diapazon Visoške kronike, medtem ko Nina Ivanišin kot Agata z nemim opazovanjem razpre preščipnjenost položaja ženske.

Lorencijeva uprizoritev Visoške kronike se tokrat ne loteva slovenske duše dobesedno, kot smo bili tega vajeni od prej, ampak pušča jasne aluzije na sodobnost vnemar in za morebiti bolj razmišljujočega gledalca. Tistega, ki, medtem ko za trenutek odloži knjigo, ne razmišlja samo o gostem soku v škofjeloški gostilni ali poročni soboti na Visokem, ampak tudi o tem, koliko so Slovenci Izidorji in koliko so Slovenke hčerke Agate. Če mu seveda vsa ta odrska kronika da misliti?