V igri se tkejo in prelivajo prizori in različne vloge istih igralcev. Mayenburg s tem prikaže, kako tri določajoče želje vodijo v protislovja, kako izrivajo druge, morda bolj temeljne poteze, želje in vrednote ter kako se končno same izničijo. Foto: MGL / Tone Stojko
V igri se tkejo in prelivajo prizori in različne vloge istih igralcev. Mayenburg s tem prikaže, kako tri določajoče želje vodijo v protislovja, kako izrivajo druge, morda bolj temeljne poteze, želje in vrednote ter kako se končno same izničijo. Foto: MGL / Tone Stojko
Mojca Funkl
Nova nemška dramatika se spet osredotoča na dogajanje med ljudmi, medčloveške odnose oz. njihovo odsotnost, in ne na dogajanje v človeku samem, na človekovo dojemanje sveta in soočanje z njim. Tako dramatiki kritizirajo stare obsedenosti s posameznikom v dramatiki in predvsem družbene razmere, ki so spodbudile razvoj patoloških oblik skrajnega individualizma v času turbokapitalizma. Ta kritika je še posebej nazorno predstavljena v igri Grdoba. Foto: MGL / Tone Stojko
Marko Simčič, Uroš Smolej
Mayenburg se je leta 1997 pojavil s šokantno igro Ognjeni obraz in prejel zanjo dve nemški nagradi za mlade avtorje: Kleistovo nagrado za mlade dramatike (1997) in nagrado Frankfurtskega avtorskega sklada (1998). V sezoni 2000/2001 so nagrajeno delo uprizorili tudi na odru MGL-ja. Od leta 1999 je Mayenburg hišni avtor, dramaturg, prevajalec in režiser v berlinskem gledališču Schaubühne am Lehniner Platz. Foto: MGL / Tone Stojko

Še v sredo ob 20.00 bo v Studiu MGL premiera igre nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga Grdoba (Der Hässliche), ki opozarja na brutalnost turbokapitalizma in na današnjo bolno obsedenost z videzom, lepoto in mladostjo. Življenje drvi v zmeraj večjo površnost in plehkost, v poenostavljen svet, kjer je vse manj prostora za čustva, stremljenje k istim idealom pa vodi tudi v izgubo identitete, opozarja Mayenburg. Zato seveda ni naključje, da v predstavi isti igralec igra po več oseb, ki imajo celo enako ime, nenehno prehajanje iz ene vloge v drugo sredi dialogov in brez vidnejših transformacij pa je izpiljeno do potankosti. Igralska zasedba Grdobe je potemtakem maloštevilčna: Uroš Smolej, Gaber K. Trseglav, Marko Simčič in Mojca Funkl.

Prvo slovensko uprizoritev besedila v prevodu Milana Štefeta je režiral Boris Kobal; soustvarjali pa so jo še dramaturginja Alenka Klabus Vesel, scenograf Jože Logar, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik in asistentka režiserja Maja Boh.

Obraz s tekočega traku
Raziskovalec Lette (Uroš Smolej) naj bi na konferenci v Švici predstavil svoj najnovejši izum, direktor firme Scheffler (Marko Simčič) pa se odloči poslati tja nepomembnega asistenta Karlmanna (Gaber K. Trseglav). Razlog? Lette je preveč grd, da bi jim ob nastopu pred javnostjo lahko zagotovil uspeh! Osupli Lette, ki mu česa podobnega še nikoli nihče ni rekel, ves zmeden odtava domov, tam pa žena Fanny (Mojca Funkl) s težkim srcem pritrdi direktorjevemu mnenju. Da, v resnici je strahotno grd. Lette se odloči za estetski kirurški poseg, ki naj bi ga spremenil v lepotca. Njegovo življenje je nenadoma postavljeno na glavo: zagotovljena sta mu poslovni uspeh in družbena veljava, ženske privlači kot magnet, njegov novi obraz pa postane lepotni ideal. A kaj, ko si ta obraz lasti tudi kirurg … in po mestu se nenadoma sprehaja vse več Lettejev ...

Natančno "predpisana" svoboda
Leta 1972 rojeni Mayenburg, eden najprodornejših nemških dramatikov mlajše generacije, torej v ospredje postavlja vprašanje karierizma, napuha, standardizacije in psevdoindividualnosti. Kapitalizem namreč prinaša izkrivljeno logiko: enkraten je le, kdor je lep in mladosten, in le tak je lahko finančno uspešen. Sočasno pa si lahko tisti, ki je finančno uspešen, privošči posege, ki mu omogočijo lep in mladosten videz. O posegih v obraz in telo pa se na Zahodu govori kot o svobodni izbiri. "Svoboda izbire" je moto časa, dobe, ko se propagira pogum, biti drugačen, ko se prestopajo meje že videnega. S tem pa se porajajo vprašanja, kako drugačen, kje so meje različnosti, kam se umestiti ... Ta vprašanja nas nehote vračajo v konformizem: svoboda v bistvu zahteva, da skrbiš sam zase.

Mayenburg se sicer pridružuje novodobnim jeznim mladeničem gledališča "u fris", vendar velja za odličnega opazovalca in neizprosnega kritika v nenehnem iskanju novih izraznih oblik.