Toda bodite pozorni, fantje iz Stockholma na svojem istoimenskem prvencu Holograms ne uporabljajo hi-tech zvijač in neonskih žarometov, da bi nostalgikom pričarali čas nabritih kitar, drvečega ritma in bridke poezije ter sebi zagotovili mesto v globalizirani glasbeni vasi, v kateri nekatere kultne glasbe nikoli ne umrejo. V kateri prave ljubezni nikoli ne umrejo.

Že skozi monoliten triptih, lahko bi rekel najbolj udarnih skladb na albumu – Monolith, Chasing My Mind, Orpheo – poslušalcu postane jasno, da Holograms dokaj samozavestno in pogumno krmarijo po zapuščini ameriškega hardcora vzhodne obale. Seveda z nujnim poudarkom na katarzičnem prepletanju zvokov sintha, ki njihovo uporniško godbo približujejo tudi tistim otoškim post punk vzornikom, kot sta Joy Division in The Cure. Toda, naj ne bo pomote, Holograms zelo trdno držijo vajeti predvsem garažnega lo-fi izraza (ABC City, Monument) in nikakor ne prestopijo v kalne vode dandanašnjega obujanja spominov na osemdeseta. Prav nasprotno, fantje živijo osemdeseta.

A ko pomisliš na današnje številne kopije Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, morda osemdeseta živimo tudi mi, a se žal tega niti ne zavedamo.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović