Mila Haugova in Vinko Möderndorfer v središču pretežno virtualne 35. Vilenice

Prek njih skrbi za izmenjavo avtorjev in evropskemu občinstvu približuje literaturo v manjših jezikih. Eden od vileniških projektov je tudi Read me I am Yours (Preberi me predano), ki ga festival organizira skupaj z irskim festivalom Cúirt International Festival of Literature (Galway Arts Centre) in hrvaškim Festivalom svjetske književnosti (založba Fraktura) ter poteka v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Namen projekta Preberi me predano je promocija evropske literature, ki prihaja z manj znanih in uveljavljenih jezikovnih območij. Evropskemu "središču" pa se v njem predstavijo tudi države iz tako imenovane periferije, s čimer se fokus preusmerja k različnim robovom, kjer živi literatura manjših narodov, regij in manjšin kot večjih skupin, ki so kljub kakovostni literaturi premalo zastopane v literarnem in kulturnem polju današnje Evrope.

Avtorji nomadi na letošnji Vilenici
Eden izmed programov projekta Preberi me predano so Avtorji nomadi, pri katerih Vilenica v sodelovanju s partnerskimi festivali in v okviru Evropskega projekta gosti najrazličnejše ustvarjalce. Izbrani avtorji v projektu vsako leto nastopijo s predstavitvijo in literarnimi branji v večjem mednarodnem prostoru, kar jim omogoča spodbudo za nastanek novih literarnih prevodov in širjenje njihove literature, ki je v prevodnem korpusu zapisana v sicer manj prisotnih jezikih oziroma ostaja v senci večjih jezikov. Letos Vilenica gosti dve avtorici, irsko književnost predstavlja Mary Castello, hrvaško pa avtorica Sibila Petlevska. Ob projektu gre omeniti, da siceršnja avtorska izmenjava poteka tudi v obratni smeri – med slovenskimi avtorji se bosta irskega in hrvaškega partnerskega festivala tako udeležila Nina Dragičević in Marko Kravos, oba gosta letošnje Vilenice.

Mary Castello. Foto: Vilenica/Dan O'Brien
Mary Castello. Foto: Vilenica/Dan O'Brien

Mary Castello (Irska)
Ob sodelovanju Vilenice z irskim festivalom Cúirt International Festival of Literature v sklopu programa Avtorji nomadi v letošnjem vileniškem programu nastopa irska pisateljica Mary Costello. Ta je več let delovala kot učiteljica in se po svojih besedah leta upirala nuji po pisanju: "Pisanja nisem pozdravljala, razumela sem ga kot prekinitev svojega življenja, želela sem biti normalna, biti takšna kot vsi drugi, kot moji prijatelji. Zdelo se mi je, da gre za motnjo, ki moti mene in moje ravnovesje." Avtorica, ki dolga leta ni bila del pisateljske skupnosti in je bila zgolj strastna bralka, se sicer pisanju na koncu ni mogla upreti, zapustila je mesto učiteljice in besedni umetnosti v celoti posvetila svoje življenje. Ne glede na njen nekoliko pozen vstop v literaturo pa je bila že s prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb The China Factory (Kitajska tovarna), nominirana za Guardianovo nagrado za prvenec in prišla v ožji izbor za irsko književno nagrado. Tudi za svoj prvi roman Akademska ulica (Academy Street) je požela odličen odziv in prejela nagrado irski roman leta, za naslednje delo The River Capture (Zajetje reke), ki ga je predstavila vileniškemu občinstvu, pa je bila znova uvrščena v ožji izbor za irsko književno nagrado. Ustvarjalka je med bralstvom sicer cenjena zaradi pisateljske intenzivnosti, občutljivosti in neverjetne sposobnosti, da skozi skorajda banalna srečanja svojih likov globoko razkriva psihološko podstat človeka. V lastnem pisanju ji je po njenih besedah težko "videti" ali prepoznavati posamezne elemente lastnih besedil, a v njih stavi na poglobitev v notranje življenje likov, v drobne podrobnosti, ki gradijo skrivnosti človekovega mentalnega, psihičnega sveta in fizičnega okolja okoli njega: "Zavedam se, kako malo vemo in kako čudežno je življenje. In hkrati, kako naključno in negotovo je."

Castello, ki se sicer v preteklosti pogosto ni udeleževala rezidenčnih programov, je povabilo na Vilenico sprejela prav zaradi spoznavanja ljudi in pisateljev iz srednje Evrope, saj želi "slišati, kaj jim roji po pisateljskih glavah", na virtualnem srečanju s pisatelji pa je spregovorila tudi o svojih izkušnjah s programi avtorskih izmenjav in problematiki prevajanja. O tej pravi, da obstaja velik primanjkljaj angleških prevodov iz širše evropske književnosti, saj je prav prevajanje ključni element spoznavanja tujih avtorjev, predvsem tistih iz manjših, manj poznanih literatur. Rezidenčne programe pri tem razume kot navdihujoče, a po dosedanjih udeležbah tudi priznava, da lahko prinesejo občutje osamljenosti: "Vem sicer, da so rezidence pomembne, da je pomembno potovati, a zdaj, ko sem starejša, se mi potovanje zdi osamljeno in moteče. Če pišem knjigo, moram ostati na enem mestu, najbolje delam doma, v lastni hiši, v mirni sobi." Iskanje mirnega in varnega prostora je prav tako bila ena izmed iztočnic pogovora na vileniškem omizju, kjer je beseda med drugim tekla o geografski identiteti letošnjih avtorjev. Castello ob siceršnjih drugih vileniških gostih prihaja daleč stran od srednje Evrope, z njene skrajne zahodne točke in ob duhovnem prostoru Mitteleurope najprej pomisli na Avstro-Ogrsko: "Pomislim na Dunaj, na duhovno zapuščino intelektualnega, ustvarjalnega življenja, na kavarniško življenje, na glasbo, psihoanalizo, na Freuda … Če vzamem zapuščino srednje Evrope, to lahko vidim kot intelektualno napredovanje, inovacijo in napredek. Notranje življenje je pridobilo verodostojnost in dostojanstvo s Freudom in Jungom." Pisateljico tudi sicer najbolj pritegne pogled navznoter, ki je izhodišče njenega ustvarjanja, politika jo pri tem zanima v manjši meri, a vseeno za današnji trenutek pravi, da gre na več ravneh "za skrb vzbujajoč čas". Po drugi strani pa se prav tako prevprašuje, ali smo ljudje kdaj že imeli čas stabilnosti: "Trenutno se zdi, da človeštvo dobiva budnico planeta, da premisli in pretrese svoja dejanja, upošteva, da nismo edina vrsta, ki je kaj vredna na Zemlji." Ob premišljevanju o prihodnosti Evropske unije, ki je letos osrednja vileniška tema, tako meni, da je njena edina mogoča pot v "enotnosti in solidarnosti, ki sta zdaj politično in ekonomsko močno ogroženi, a sta bistveni za Unijo. Nujno morajo močnejši pomagati šibkejšim in bogati pomagati revnim." Tudi o stanju umetnosti in literature razmišlja, da "ne glede na to, ali si umetnost lahko privoščimo ali ne, moramo ohraniti nadaljnje umetniško ustvarjanje ter morajo obstati tudi sredstva, ki bodo to omogočala". V svojem ustvarjalnem poklicu, za katerega ljudje pogosto pravijo, da je osamljen poklic, Castello meni, da je najmanj osamljena takrat, ko piše. Ob pisanju o poti iz osamljenosti in upanju po človeškem dialogu pa sklene, da je treba pisati "z vsem svojim srcem in se pri tem ne bati krvaveti".

Vileniški kristal Sibili Petlevski, ki ji "poezija postavlja življenje v red"

Sibila Petlevska (Hrvaška)
Ena tako imenovanih "avtorjev nomadov" je tudi hrvaška pesnica, pisateljica, dramatičarka, teoretičarka, znanstvenica, urednica in prevajalka Sibila Petlevska, ki je študirala primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Zagrebu in je danes redna profesorica književnosti na Akademiji dramskih umetnosti, dopisna članica francoske pesniške akademije L’Académie Mallarmé in L’Académie européenne de poésie ter podpredsednica hrvaškega centra PEN. Avtorica je letošnja dobitnica vileniška kristala, ki ga Vilenica podeljuje avtorjem, predstavljenim v zborniku in na literarnih branjih, mednarodno žirijo pa med drugim sestavljajo tudi gostje festivala. Letos je bil kristal Vilenice prvič podeljen virtualno, v utemeljitvi nagrade pa je Sibila Petlevska predstavljena kot "odlična pesnica z dolgo in zavidljivo kariero, ki združuje bogato domišljijo, prepoznaven glas in zadržano, a radostno igrivost". "Dobra književnost se ne sme zanašati samo na formo in tehniko, saj izhaja iz nečesa divjega, kar puhti od skrivnostnosti in življenja. Te značilnosti prežemajo vsako vrstico pesničine poezije in vdihujejo njenim besedam življenje. Ustvarja tuj, a domač svet, v katerem se svetloba nikoli popolnoma ne umakne temi, kjer ljubezen vedno vztraja, kljub mnogim grožnjam našim krhkim telesom, ter kjer je v kaosu in grozi vedno mogoče najti lepoto."

Nagrajenka 35. festivala Vilenica je slovaška pesnica Mila Haugova

Ustvarjalka, ki je bila gostja Vilenice že v preteklosti in je v svojem delu znana tudi po angažirani noti, Evropsko unijo danes vidi kot "klic k enotnosti raznolikosti evropskih kulturnih tradicij. Za ceno kave na dan, kolikor vsak Evropejec plačuje za EU, nudi Unija določeno stopnjo politične varnosti in miru, nekaj mobilnosti pri delu in izobraževanju in skupni trg" ter hkrati v politični in ekonomski tvorbi prepoznava populistično retoriko lokalnih politik, ki "temeljijo na plenilskih strankarskih platformah za doseganje kratkoročnih ciljev v imenu psevdopragmatizma, pri čemer se pozornost množic bolj ali manj uspešno odvrača od interesov globalne ekonomske elite v Evropi". Avtorica današnji čas pri tem slika kot primerjavo, v kateri se hkrati "točijo krokodilje solze zaradi usode ubitih migrantskih otrok in preračunljivo vzbuja primarno sovraštvo proti 'strašljivemu Drugemu'". Trenutna pandemija je po njenem mnenju še toliko bolj pokazala, da "še vedno živimo v času pravne negotovosti, ki jo je povzročila nekompetentna politika, da so naši družbeni sistemi učinkoviti kot poceni kozmetika": "Živimo v času institucionalne prevare, korupcije in korporativizma, ki so prišli s provizijo na račun konflikta interesov." Petlevska odločno zavrača prilagoditev na tako imenovano "novo normalnost" in pravi, da tudi umetnost potrebuje revolucijo, saj se mora vnovič zgraditi na ruševinah vil velikega brata, ki so dolgo zabavale reveže, preden so končno izginile pod kolesi novega korporativizma. V svetu, ki se je premaknil v fazo tranzicije, v svetu, ki ga je napadel virus in v katerem si ljudje ustvarjajo zaloge toaletnega papirja ter si absurdno poskušajo dokazati, da imajo lahko stvar še vedno "pod nadzorom", po mnenju ustvarjalke "ne moremo več razpravljati celo o tematiki človekovih pravic". "Soočeni smo namreč s kulturo bojkota, ki se je razvila iz nedoraslosti, iz neumnega narcisizma, ki se napaja na družbenih omrežjih, kjer se kot "neželen fenomen" obravnava "zlobni posameznik", takšna situacija pa avtorici tudi več ne omogoča biti enaka aktivistka, kot sem bila pred leti. Danes je moja politična gesta ekologija duha. To je glavna tema mojega pisanja in o njej največ razmišljam. Je edini način, kako se spoprimemo z idiokracijo, nezrelostjo in servilnostjo politike, ki zaradi svojega kratkoročnega preživetja na javni sceni služi temnim interesom korporacij." Morebitni odgovor na vprašanje, ali se bosta v postpandemijskem svetu razvili nova etika in estetika, pa lahko med drugim prinese tudi poezija, kot se to v izboru letošnje nagrajenke vileniškega kristala zarisuje v pesmi Izumiranje luči: "Vem, da boš z roko zaščitil / mehko teme otroka, živi utrip // pod skorjo neba, ustavljenega / sredi gibanja; preprečil izumiranje // luči v oblaku medzvezdnega / prahu, ujel iluzijo barve naše // krvi v ogledalu vesoljske meglice. / Storil boš vse, da se nam bo zazdelo, // da je vse tako kot prej, in vem: / znova bomo verjeli, da smo živi."

Perspektivni mladi avtorji na turneji
Ob velikih imenih svetovne in evropske literature festival Vilenica v svojem programu gosti tudi mlade perspektivne avtorje. Ti na festivalsko pobudo pridejo in delajo v sebi tujem okolju, se vključujejo v lokalno kulturno dogajanje in prek projekta "Perspektivni mladi avtorji na turneji" ustvarijo transnacionalna umetniška dela. Rezidenčno bivanje, ki ga projekt omogoča v Ljubljani, Zagrebu in Galwayu, poteka že pred vileniškim festivalom in po njem, Vilenica pa s partnerskimi festivali za izbrane avtorje organizira tudi srečanja z nacionalnimi založniki, prevajalci in pisatelji. To je še toliko bolj dobrodošlo, saj so na takšen način mladim avtorjem omogočeni širši stik z mednarodnim občinstvom, možnost načrtovanja prihodnih prevodnih projektov in siceršnja krepitev medkulturnega dialoga. Letos Vilenica v svojem programu gosti dve mladi avtorski imeni, ki prihajata iz Španije (Elena Medel) in Ukrajine (Miroslav Lajuk), oba že dobro uveljavljena v domovini, pri čemer tudi v širšem kontekstu sodita med perspektivnejše avtorje današnje evropske literature.

Elena Medel. Foto: Vilenica/Gabriela Cuzepan
Elena Medel. Foto: Vilenica/Gabriela Cuzepan

Elena Medel (Španija)
Izmed perspektivnih mladih evropskih avtorjev festival Vilenica ob 35. obletnici izpostavlja pesnico, ustanoviteljico in direktorico pesniške založbe La Bella Varsovia, Eleno Medel, ki prihaja iz Španije. Leta 2015 je v knjigi Un día negro en una casa de mentira (Črn dan v hiši laži) izdala svoje tri pesniške zbirke: Mi primer bikini (Moj prvi bikini), Tara in Chatterton, objavila pa je tudi dve knjigi esejev in roman Las maravillas (Čudeži), za katere je prejela številne nagrade, med njimi nagrado loewe za mlade pesnike in nagrado Sklada princese Girone za umetnost. Velja za eno najpomembnejših sodobnih španskih avtoric, med bralstvom poznano predvsem po pripovedni poeziji, ki meji med prozo in poezijo, a je hkrati nerazdružljiva celota, s katero se Medel ves čas povezuje v dialog z bralcem. Po besedah pesnice vse, kar napiše, izvira iz njene lastne izkušnje: "Sem ženska delavskega razreda, rojena v mestu na jugu Španije sredi osemdesetih let; živim na obrobju velikega mesta in sem prekarna delavka. Moje življenje je simbolični kraj, iz katerega pišem. Danes je vse politično in vse je politika. Vsa naša dejanja in odločitve so plod našega političnega stališča. Celo tisti, ki se bahajo s svojo apolitičnostjo, so del tega sistema: soljudem sporočajo, da jih svet, v katerem živijo in katerega del so, ne zanima. Kako kot pisatelj vključiš bralca, če ti kot osebi ni mar za svet ali sočloveka?"

Prav angažiranost je ena od prepoznavnih lastnosti avtorice, ki med drugim ustvarja tudi projekt Cien de cien, v katerem v formi antologije španske poezije izpostavlja spregledana ženska pesniška imena. V območju feminizma, človekovega rodoslovja in jezika je prav tako njen novi pesniški projekt Patriarhat, s katerim se je Medel prijavila na rezidenčni projekt. V njem skozi poetiko in pripoved vključuje vsakdanji besednjak, ki presega umetniške namene in ustvarja univerzalno sporočilo – o moških in ženskah. Projekt sicer gradi iz zasebnega položaja in izkušenj žensk, pri čemer preiskuje rodoslovni material o kulturni in družbeni dediščini, obravnava, kako zunanji jezik konfigurira naš lastni jezik in na kakšen način to lahko prispeva k razrešitvi človeških predsodkov. V skrbi za prihodnost brez predsodkov, v prihodnjih korakih svojega sveta, iskreno pravi, da ne ve, kam gre svet: "Delam s spomini iz preteklosti, da bi razumela sedanjost, toda verjamem, da je trenutna situacija pokazala, da so domneve vedno bolj fiktivne kot resnične. V tem pogledu bi se raje dotaknila vloge, ki se običajno pripisuje pisateljem kot intelektualcem. Pisatelj piše. Pisatelj piše, bere, obdeluje svoje knjige ali dela v drugem poklicu. Zato nismo drugačni, posebnejši ali modrejši od tovarniškega delavca ali čistilca, čigar kultura ali zdrav razum lahko presega našega, čeprav ne nosijo “podobe intelektualca. Morda kdo drugače meni, toda sama mislim, da nisem pomembnejša od koga drugega, ker pišem knjige." Stanje umetnosti in umetnika v trenutnem okolju, kjer zaradi covida-19 "vsi poznamo koga, ki je zbolel ali umrl", je po njenem mnenju še toliko pomembneje, saj verjame, da "je v teh težkih in negotovih časih kultura balzam in zatočišče: način pobega, čustven odziv": "Nato, sčasoma in z oddaljenostjo bo potekala druga odgovornost kulture: analiza in premislek o tem, kaj se je zgodilo, in zavrnitev tistega, kar je treba zavrniti. Toda ta hip ne moremo biti lahkomiselni ob tem, kar se dogaja." Prav na tem mestu pa lahko po avtoričinem mnenju svojo vlogo odigra tudi poezija, ki je "svojevrsten jezik in pogled na svet", saj nam dovoli in pomaga, "da se zaustavimo v času in pristopimo k realnosti na drugačen način".

Miroslav Lajuk. Foto: Vilenica/Darja Kolcova
Miroslav Lajuk. Foto: Vilenica/Darja Kolcova

Miroslav Lajuk (Ukrajina)
Med perspektivnimi mladimi pisateljskimi imeni Vilenica letos predstavlja tudi pesnika, pisatelja, doktorja filozofije in književnosti Miroslava Lajuka, ki prihaja iz Ukrajine ter je avtor literarnih radijskih programov, videopodkastov in oddaje Čas poezije na ukrajinski televiziji. Njegova najpomembnejša doslej izdana dela so pesniške zbirke Samomu staty svitom (Postati svet samemu sebi), Оsote! (Osat!), Metrofobie (Metrofobija) in Troyanda (Vrtnica) ter romana Babornja in Svet ni ustvarjen. Njegovo ustvarjanje je izjemno priljubljeno med ukrajinskim bralstvom in v tujini, odlikuje pa ga preplet zunanjega, fizičnega sveta in notranje, človeške krajine, s katerima išče izgubljeno magijo vsakdanjosti. Podobno kot Elena Medel tudi sam raziskuje človekovo rodoslovje, zanima ga razvoj rodoslovja jezika, kar je med drugim vidno tudi v rezidenčno zasnovanem projektu, ki je posvečen vprašanju, trčenju treh ljudstev – Ukrajincev, Judov in Poljakov – v njegovem rodnem kraju na vzhodu Ukrajine v času pred drugo svetovno vojno. V omenjenem delu Lajuk povzema zgodbe svojega deda, zgodovino Karpatov, v pretakanju časa ga predvsem zanimajo odnosi med ljudmi, religijami in vrstami političnih sistemov, kjer spreminjajoči se čas opazuje skozi prizmo malega človeka nasproti velike zgodovine. Avtor, ki med seboj zelo pogosto izmenjuje pretekli in sodobni čas, je na pogovoru vileniškega virtualnega omizja priznal, da si je vabila na Vilenico želel že dalj časa, o vlogi današnjega sveta in njegovih prihodnjih korakov pa povedal, da o tem težko govori: "Kar koli rečeš, se zmotiš, razen če morebiti ne uganeš. Glavna lekcija tega leta, ki sem jo dobil pred kratkim, je, da lahko nepredvidljivo uniči kakršne koli načrte, perspektive in analize. Preberite revijo Economist z napovedmi za letošnje leto. Nič se ni uresničilo. To pomeni, da so tudi najmočnejše strukture krhke." Ob vse krhkejši Evropi oziroma Evropski uniji kot politični tvorbi Lajuk težko govori tudi o njenem prihodnjem značaju, saj njegova država ni evropska članica, pri čemer opozarja, da Evropa Ukrajincem pogosto ni namenjena: "Potrebujemo številne dokumente, vizume, samo zato, da si ogledamo Akropolo."

S projekti, kot je Preberi me predano, Vilenica dobrodošlo spodbuja promocijo razumevanja in medkulturnega dialoga med literarnimi kulturami, ki prihajajo z manjših in večjih jezikovnih območij. Preplet se v praksi skupaj z mednarodnimi partnerji uresničuje z dobro dodelanim konceptom rezidenčnega bivanja in posameznih nastopov, ki v širši evropski prostor prinašajo premišljen medgeneracijski in avtorsko raznolik izbor literarnih imen, s čimer Vilenica tudi letos opravičuje sloves enega izmed pomembnejših medkulturnih posrednikov na stari celini.

Aljaž Koprivnikar

Avtor je v pogovoru omizja prav tako opozoril na rusko-ukrajinski konflikt, ki nekako izginja iz zavesti evropskih prebivalcev, in dejal, da ne gre za konflikt, pač pa za civilizacijsko zadevo: "Za nas je to prava vojna, vsak dan nekdo umre, umi so zastrupljeni, na milijone umov je zastrupljenih. Gre za vprašanje civilizacijskega preživetja. Evropa se mora konsolidirati, nekdanji okvirji morda tokrat ne bodo dovolj. Ne gre namreč spregledati, da glasovi na obrobju, na mejah glasovi izza zidov postajajo glasnejši. Veliko je hibridnih procesov, veliko neimenovanih procesov, zato je nedovzetnost za odgovore na izzive prihodnosti. Predlagam, da pogledamo, kaj se dogaja na mejah evropske civilizacije, v belih območjih, mestih, kjer se polagajo spremembe prihodnosti." V postavitvi vprašanja, kje je na omenjenih območjih umetnost in kakšna je njena današnja vloga, pa Lajuk odgovarja, da "umetnost ni zabava": "Ali če se ne strinjate: umetnost ni samo zabava. Pred kratkim so nas učili, predvsem s filmi in prodajnimi uspešnicami, da je med drugim literatura čisti užitek. Zame je umetnost tista, ki oblikuje osnovne koncepte, osnovne vrednote, poudarja glavne izzive globalne družbe in začrta načine, kako se spopademo s temi spremembami." Trenutno stanje pri tem primerja z Alico v čudežni deželi, kjer mirovanje pomeni nazadovanje, pri čemer ravno pisanje lahko pomeni svobodo in potrebno pot k premiku. Vprašanje, ali bomo na tej brez umetnosti v težkih časih ljudje sploh ostali ljudje, pa je odvisno predvsem od nas samih, kar dobro zaokroži tudi ena izmed njegovih pesmi, ki pravi "da je gon po vojni / vendarle v človeški naravi. Ker če se človeku zahoče, / bo segel celo po glasbi – in z njo ubijal."

S projekti, kot je Preberi me predano, Vilenica dobrodošlo spodbuja promocijo razumevanja in medkulturnega dialoga med literarnimi kulturami, ki prihajajo z manjših in večjih jezikovnih območij. Preplet se v praksi skupaj z mednarodnimi partnerji uresničuje z dobro dodelanim konceptom rezidenčnega bivanja in posameznih nastopov, ki v širši evropski prostor prinašajo premišljen medgeneracijski in avtorsko raznolik izbor literarnih imen, s čimer Vilenica tudi letos opravičuje sloves enega izmed pomembnejših medkulturnih posrednikov na stari celini.