Tapiserije dame s samorogom iz ok. leta 1500 je v muzej Cluny leta 1882 pripeljal prvi kurator in direktor Edmond du Sommerard. Postale so osrednji muzejski eksponat, ki je zaslovel že ob prvi predstavitvi javnosti. Tapiserije so bile navdih za številna literarna in glasbena dela. Foto: EPA
Tapiserije dame s samorogom iz ok. leta 1500 je v muzej Cluny leta 1882 pripeljal prvi kurator in direktor Edmond du Sommerard. Postale so osrednji muzejski eksponat, ki je zaslovel že ob prvi predstavitvi javnosti. Tapiserije so bile navdih za številna literarna in glasbena dela. Foto: EPA

Dragocena srednjeveška zbirka se zdaj predstavlja v drugačni razporeditvi, ki med 1600 eksponati (od tega jih je 500 restavriranih) popelje obiskovalca po umetnosti od 1. do 15. stoletja.
Francoski narodni muzej srednjeveške umetnosti nosi ime po Clunyju, ki je bil v srednjem veku eno pomembnejših intelektualnih in duhovnih središč na evropskih tleh z mogočnim samostanom, ki danes ni več ohranjen (svoj konec je doživel z uničevalnim valom francoske revolucije leta 1798), ostanke njegove arhitekturne plastike in drugih spomenikov mesta pa so prenesli prav v pariški muzej. Dediščina Clunyja predstavlja le del eksponatov muzeja, ki hrani številne vrhunce tega obdobja in velja za eno najpomembnejših zbirk francoske srednjeveške umetnosti.

Muzej se nadeja obiska iz predkoronskih časov, ko si je njegove zbirke letno ogledalo 300.000 ljudi. Foto: EPA
Muzej se nadeja obiska iz predkoronskih časov, ko si je njegove zbirke letno ogledalo 300.000 ljudi. Foto: EPA

"Musée de Cluny je bil eden redkih francoskih nacionalnih muzejev, ki od druge svetovne vojne ni doživel večje obnove," pravi direktorica muzeja Séverine Lepape. V 90. letih 20. stoletja je bilo kar nekaj idej, ki pa so trčile ob izziv arheoloških ostankov antičnih galsko-rimskih term iz prvega ali drugega stoletja, ki so del oz. temelj muzeja. Po besedah direktorice je bilo prelomno leto 2011 s francoskim zakonom o omogočanju dostopa do muzejskih ustanov gibalno oviranim in ambicioznim programom, ki je bil pomemben temelj za obnovo muzeja.

Da bi muzej postal dostopen, je bilo po poročanju portala Art Newspaper treba zasnovati nov vhod in preurediti stavbo z gotskim pročeljem iz 15. stoletja, po ravneh katere se gibalno ovirani niso mogli premikati. Leta 2014 so objavili razpis za preureditev sprejemnega dela muzeja, ki stoji v latinski četrti v neposredni bližini sorbonske univerze, na Rue Du Sommerard, ulici, ki nosi ime po arheologu, zbiralcu in ustanovitelju muzeja. Zmagovalni načrt arhitekta Bernarda Desmoulina je predvidel čelni podaljšek, ki se odpira na živahno latinsko četrt. Leta 2016 sta k projektu pristopila notranji oblikovalec Adrien Gardère in arhitekt konservator Paul Barnoud, ki sta na novo preoblikovala nekdanjo muzejsko postavitev.

Pred prenovo so bile zbirke v muzeju razporejene glede na sam tip del oz. tehniko. Skupaj so bile na primer razstavljene tapiserije, spet drugje arhitekturna plastika. Zdaj pa poteka sprehod po 21 sobah kronološko, od najstarejših sledi iz 1. stoletja do spomenikov 15. stoletja.
Začne se z monumentalnim frigidarijem rimskih term. Iz prvih stoletjih srednjega veka so merovinška in bizantinska dela. Zvezda 11. stoletja in eden od vrhuncev zbirke je zlata oltarna plošča iz baselske katedrale, sledijo sobane z romansko in gotsko umetnostjo. Med drugim je na ogled 12 kapitelov iz glavne ladje opatije Saint Germain des Prés, ki so postavljeni na sodobnih stebrih, zraven njih pa so glave arhitekturne plastike in vitraji opatije Saint-Denis.

Kapiteli iz opatije Saint Germain des Prés. Foto: EPA
Kapiteli iz opatije Saint Germain des Prés. Foto: EPA
Glava angela z nasmeškom, fragment gotske arhitekturne plastike. Foto: EPA
Glava angela z nasmeškom, fragment gotske arhitekturne plastike. Foto: EPA

Sledijo kipi s pariške Notre Dame, ki jih je v 19. stoletju zamenjal Viollet-le-Duc. Tu so tudi fragmenti arhitekturne plastike, ki jih je s pročelja katedrale sklatila francoska revolucija in so jih odkrili šele leta 1977. V pritličju so na ogled emajlirane dragocenosti iz Limogesa, ki je po svojih izdelkih slovel predvsem v 12. stoletju, nekatera pa so se, četudi morda le v odmevu delavnic, ki so se zgledovale po francoskem središču, znašle tudi na naših tleh.

Po dolgem času stojijo skupaj tudi restavrirani deli pariške Sainte Chapelle (figure apostolov in vitraji). Ob nagrobnem kipu Filipa Lepega in njegovih sinov stoji majcena mojstrovina – slonokoščena skrinja s podobami, ki pripovedujejo o dvorni ljubezni. Prvo nadstropje je namenjeno 14. in 15. stoletju v Franciji, Italiji in severni Evropi. Muzejsko pot pa sklene eden od vrhuncev zbirke – znamenite tapiserije z damo in samorogom iz okoli leta 1500.

Razstava, s katero maja znova odpirajo muzej, se osredotoča na arhitekturo muzeja. Oktobra pa je po navedbah portala Art Newspaper načrtovana razstava, ki bo plod sodelovanja z Musée des Augustins v Toulousu in bo predstavljala umetnost iz 14. stoletja.