V deželi Kranjski pa je tisti čas najbolj odmevalo odkritje Prešernovega spomenika v Ljubljani. Dogodek je mejil že skorajda na čudež, saj se je tovrstno spominsko znamenje napovedovalo že desetletja.

Značilno za Slovence: najprej so bile težave z zbiranjem denarja, za kar so si vzeli skoraj deset let. Potem so si odborniki belili lase s tem, kateremu umetniku bi bilo vredno zaupati tako pomembno delo. Nazadnje se je postavilo še vprašanje, kam postaviti znameniti spomenik. Po mnogih križih in težavah pa je pokojni pesnik končno le "pristal" na obrobju Marijinega trga blizu najbolj znanega mostu čez Ljubljanico.

In tako se je slovenska prestolnica 10. septembra 1905 končno le odela v slavnostno podobo in se ob množičnem obisku slovenskih in drugih slovanskih gostov oddolžila slavnemu poetu, ki je v njej prebival v najustvarjalnejših letih svojega življenja.

Obujeni spomin
Ob odkritju Prešernovega spomenika je slovenski učitelj, pesnik in pisatelj Engelbert Gangl napisal posebno knjižico z naslovom Slava Prešernu!, ki je obsegala le skromnih 47 strani. Namenil jo je, kot sam pravi, "mlajšim bralcem", za katere je pripravil oris Prešernovega življenja ter mu dodal še skromno bero njegovih pesmi. Ocenjevalec tega delca v mesečnem leposlovnem listu Dom in svet z Ganglovim pisanjem ni bil preveč zadovoljen, saj pravi: "Pripovedovanje je precej suhoparno in našteva data, kakor so bila priobčena po raznih spisih …"

S tem mnenjem bi se marsikateri bralec lahko celo strinjal – in opozoril še na kako napako avtorja – nikakor pa ne s tem, da je kritik pozabil omeniti neko posebnost, ki jo je knjižica prinašala. Engelbert Gangl je namreč v svoj izbor objavljenih Prešernovih del uvrstil tudi njegovo Zdravljico. To pa je bila pesem, ki je do takrat doživela le nekaj redkih objav in je bila zato še posebej slabo poznana prav med slovensko mladino.

Nenavadna pobuda
Ko so leta 1843, dobrih šest desetletij pred postavitvijo Prešernovega spomenika, v Ljubljani začele izhajati Kmetijske in rokodelske Novice, se je med njihove dopisnike nemudoma vključil tudi Matija Vrtovec, 59-letni vikar iz Št. Vida pri Vipavi. Bil je navdušen za vinarstvo, zato je svoj prvi novičarski spis posvetil prav tej panogi, ki je cvetela v kraju njegovega duhovniškega delovanja. Že tretja številka Novic, ki je izšla 19. julija, tako prinaša njegov spis Vinske trte hvala.

Navdušeni vinogradnik v lepem jeziku opisuje prednosti tega čudeža narave, na koncu pa dodaja še posebno pobudo: "Tvojo čast, vinska terta! še dalej povikšovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar meni ni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane verze zloži."

Prešernov odziv
"Prvi pevec ljubezni", na katerega je Vrtovec naslovil svoj predlog, je bil seveda v Ljubljani živeči odvetniški pomočnik France Prešeren, ki je do tedaj zložil že mnogo pesmi in jih objavil po raznih časopisih ter v samostojni izdaji z naslovom Krst pri Savici.

Vendar pa se Prešeren ni takoj odzval na Vrtovčevo pobudo. V tem pogledu ga je prehitel vikarjev stanovski tovariš, sicer pa tudi pesnik, Valentin Stanič, ki je zložil pesem Hvala vinske trte. Pesem je poslal Novicam, a v njih tedaj ni doživela objave.

Že naslednje leto, jeseni 1844, pa je tudi v Prešernovi pesniški delavnici nastal poseben hvalospev vinski trti, ki pa je obsegal veliko več, kot si je želel in mogel predstavljati radoživi pobudnik izpod Nanosa.

Prešernova Zdravica
Za martinovo leta 1844, v času, ko se torej mošt spremeni v vino, je Prešeren napisal posebno pesem, ki ji je dal preprost naslov: "Zdravica". V podnaslovu pa je še dodal: Ob novini 1844. Novina pomeni čas, ko dozori novo vino. Prešeren je s to opombo ohranil natančen čas nastanka svoje stvaritve, kar pri njegovih drugih pesmih močno pogrešamo.

V naslednjih tednih ali mesecih je Prešeren pesem verjetno skušal objaviti v Novicah, vendar pa tistega leta in tudi še dolgo pozneje ni izšla. Menda ni bila všeč ljubljanskemu cenzorju Juriju Šporerju.

Prešernu torej ni ostalo drugega, kot da besedilo prebira v ožjih prijateljskih krogih in s prepisi omogoči, da se z vsebino pesmi seznani čim več ljubiteljev domače poezije. Tako se je k sreči tudi ohranilo več rokopisov iz tistega časa, ki nosijo naslov Zdravica, še v stari bohoričici zapisano: Sdraviza. Dragoceni so še posebej zaradi tega, ker izpričujejo, da je ta hvalnica naravi, slovenstvu, slovanstvu, svobodi in prijateljstvu med narodi na začetku imela kar devet kitic.
Poglejmo enega izmed primerkov, ki ga je hranil znani ljubitelj poezije Ivan Macun. Njegov primerek ima naslov Ob novini 1844. Zanimiv pa je predvsem zaradi tega, ker predstavlja to pesem v nekoliko drugačni podobi, kot je pozneje izšla v tisku.

Takole pravi:

"Spet terte so rodile, / Prijatli, vince nam sladko, / Ki nam oživlja žile / Serce razjasni in oko, / Ki vtopi / Vse skerbi, / Veselo upanje budi!
Komu pervo zdravico / Napili bomo krog in krog?/ Slovencov porodnico / Deželo našo živi Bog / Brate vse, /Kar nas je / Sinov slovenske matere!
V sovražnike 'z oblakov / Rodu naj naš'ga treši grom! / Prost, ko je bil očakov, / Naprej naj bo Slovencov dom; / Naj zdrobe / Njih roke / Verige vse, ki jim teže.
Edinost, sreča, sprava / K nam naj nazaj se vernejo, / Otrok, kar ima Slava, / Vsi naj si v roke sežejo, / De oblast / Spet in čast / Ko ble ste, boste naša last.
Bog živi vas Slovenke, / Prelepe, žlahtne rožice; / Ni take je mladenke / Ko naše je kervi dekle; / Ko do zdej / Za naprej / Slovite drage vekomej.
Ljubezni sladke spone / Naj vežejo vas na vaš rod / V njim sklepajte zakone / De nikdar več naprej odtod / Hčer sinov / Zarod nov / Ne bo pajdaš sovražnikov.
Mladenči, zdaj se pije / Zdravljica vaša, vi naš up; / Ljubezni domačije / Noben naj vam ne vsmerti strup; / Ker po nas / Bode vas / Jo serčno branit' klical čas.
Žive naj vsi narodi / Ki dan dočakat hrepene / Ki, koder sonce hodi / Ne bo pod njim sužne glave / Kupca ta / Njim velja / Naj bog jim dobro srečo da.
Visoko zdaj, prijatli, / Kozarce zase vzdignimo / Ki smo se pobratli / Saj eno misel mislimo; / Bog naj te… / Bog naj me… / Naj nas živi tovarše vse!"

Nov poskus …
France Prešeren pa po "Novičarski" zavrnitvi ni vrgel puške v koruzo. Že naslednje leto je začel pripravljati svoje pesmi za natis v samostojni zbirki poezij.

Zdravico je uvrstil v prvi razdelek, imenovan Pesmi, kjer je zasedala dvanajsto mesto. Vse kitice so doživele posamezne popravke. Predvsem se je tudi odločil, da izloči še eno izmed njih. Za besedilo: "V sovražnike z oblakov / Rodu naj naš'ga treši grom …" je namreč že vnaprej zaslutil, da mu ga strogi cenzor spet ne bo odobril. Rahlo pa je spremenil tudi naslov. Iz Zdravice je nastala Zdravljica. Rokopis je opremil tudi z novo pisavo, gajico.

Najnovejša sedemkitična različica te prigodnice se je glasila takole:

"Spet terte so rodile, / prijatli! vince nam sladko, / Ki nam oživlja žile, / Serce razjasni in oko, / Ki vtopi / Vse skerbi, / V potertih persih up budi.
Komu nar pred veselo / Zdravljico, bratje ! čmo zapet?/ Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / Brate vse, / Kar nas je / Sinov sloveče matere.
Edinost, sreča, sprava / K nam naj nazaj se vernejo!/ Otrok, kar ima Slava, / Vsi naj si v roke sežejo! / De oblast / In z njo čast, / Obilnost bodo naša last.
Bog živi vas Slovenke / Prelepe, žlahtne rožice! / Ni take je mladenke, / Ki naše je kervi dekle, / Naj sinov / Zarod nov / Iz vas bo strah sovražnikov !
Mladenči! zdej se pije / Zdravljica vaša, vi naš up! / Ljubezni domačije / Noben naj vam ne vsmerti strup!/ Ker po nas / Bode vas / Jo serčno branit klical čas.
Žive naj vsi narodi / Ki hrepene dočakat dan, / De koder sonce hodi, / Prepir iz sveta bo pregnan, / De rojak / prost bo vsak, / Ne vrag, le sosed bo mejak.
Na zadnje še, perjatli! / Kozarce zase vzdignimo! / Ki smo zato se zbratli, / Ki dobro v sercu mislimo / Dokaj dni / Naj živi, / Bog, kar nas dobrih je ljudi!"

... in nove težave
Spomladi 1846, natančneje 14. maja, je Prešeren na čisto prepisal vse pesmi in rokopis nameravane zbirke predložil ljubljanski cenzuri. Deželna vlada ga je 22. maja odobrila in šest dni zatem poslala na Dunaj, saj je tedaj veljal še predpis, da se morajo vsi tiski podvreči tudi državni cenzuri. V prestolnici je bil za slovenske spise od 27. avgusta 1844 dalje odgovoren štajerski rojak dr. Fran Miklošič. Nanj so se obrnili 10. junija 1846.

Miklošič je za pregled Prešernovih Poezij potreboval manj kot mesec dni in na koncu tudi odobril njihovo objavo. Vendar pa ne v celoti. Na dveh mestih je z rdečim črnilom označil, naj se nekateri verzi črtajo. Zmotila ga je Prešernova zbadljivka na račun slovničarja Antona Murka. Sporno mesto pa je našel tudi v Zdravljici. Tretjo kitico, ki poziva k pomiritvi Slovanov (Edinost, sreča sprava / K nam naj nazaj se vernejo …) je štel za prenevarno, vsebovala naj bi preveč panslavistične primesi, zato je zahteval, naj se opusti.

Vrhovni policijski načelnik Josef pl. Sedlnitzky je 7. julija rokopis vrnil v Ljubljano, kjer se je z njim ubadal še domači cenzor Josip Pavšek. Ta je 22. julija 1846 končno tudi dovolil tisk Prešernovih Poezij s pridržkom, ki ga je izrazil cenzor Miklošič.

France Prešeren je mirno upošteval cenzorjevo mnenje pri dvojici od prepovedanih pesmi, z ukazano opustitvijo ene izmed kitic v Zdravljici pa se ni mogel strinjati. Za Miklošiča sporno besedilo je bilo namreč eno najbolj "udarnih" v pesmi – ali morda celo v vsej zbirki, zato se je odločil, da tako okrnjene pesmi sploh ne bo objavil.

Ko je potem 15. decembra 1846 knjiga njegovih Poezij prišla na svetlo, Zdravljice v njej ni bilo več najti.

Končno – objava
Dobro leto in nekaj mesecev zatem je na Dunaju izbruhnila revolucija. Odpravila je stari fevdalni red in med drugim pometla tudi s cenzuro tiska. Zdaj se je torej pokazala imenitna priložnost, da Prešernova Zdravica oziroma Zdravljica prvič in tudi v neokrnjeni obliki pride na dan. In res: že dober mesec in teden dni po dunajskih nemirih je dr. Janez Bleiweis v svojih Novicah na naslovni strani objavil prav to Prešernovo pesem. Ohranil je naslov Zdravljica, kar je zvenelo nekoliko "ilirsko", kajti Hrvati imajo zdravlje, medtem ko se Slovenci ponašamo z zdravjem. No, ne glede na to pa 26. april 1848 pomeni rojstvo izvirnega besedila današnje slovenske himne.

Malo drugače
Kmetijske in rokodelske novice pa so Zdravljico predstavile v prenovljeni podobi. Prešeren je namreč spet pripravil novo različico, že tretjo v dobrih treh letih.

Po novem je pesem zvenela takole:
"Prijatli! odrodile / So terte vince nam sladko, / Ki nam oživlja žile, / Serce razjasni in oko, / Ki vtopi/ Vse skerbi, / V potertih persih up budi!
Komu nar pred veselo / Zdravljico, bratje! čmo zapet'? / Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / Brate vse, / Kar nas je / Sinov sloveče matere!
V sovražnike z oblakov / Rodu naj naš'ga treši grom; / Prost, ko je bil očakov, / Naprej naj bo Slovencov dom; / Naj zdrobe / Njih roke / Si spone , ki jim še teže!
Edinost, sreča, sprava / K nam naj nazaj se vernejo; / Otrok, kar ima Slava, / Vsi naj si v roke sežejo, / De oblast / In z njo čast, / Ko pred, spet naša boste last!
Bog živi vas Slovenke, / Prelepe, žlahtne rožice; / Ni take je mladenke, / Ko naše je kervi dekle; / Naj sinov / Zarod nov / Iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenči, zdaj se pije / Zdravljica vaša, vi naš up ; / Ljubezni domačije / Noben naj vam ne vsmerti strup; / Ker zdaj vas, / Kakor nas, / Jo serčno branit kliče čas!
Žive naj vsi narodi, / Ki hrepene dočakat' dan, /Ki, koder sonce hodi , /Prepir iz sveta bo pregnan, / Ki rojak / Prost bo vsak, / Ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatli, / Kozarce za – se vzdignimo, / Ki smo zato se zbrat'li, / Ki dobro v sercu mislimo; / Dokaj dni / Naj živi / Vsak, kar nas dobrih je ljudi!"

Nadaljnja usoda
Ker je tudi slovenski pesniški zbornik Kranjska čbelica prav zaradi težave s cenzuro pri svojem četrtem zvezku leta 1834 moral prenehati izhajati, se je njegov urednik Miha Kastelic ob novih razmerah odločil za nadaljevanje začetega dela. Že za konec leta 1848 je tako pripravil peti zvezek Krajnske čbelice, v katerega je vključil tudi pet Prešernovih pesmi. Med njimi tudi njegovo Zdravljico. Deležna je bila le drobnih sprememb.

V naslednjih letih so se tako ljubitelji slovenske poezije s Prešernovo Zdravljico srečevali kar na dveh mestih: v sedemnajsti številki Novic in peti številki Krajnske Čbelice, oboje iz leta 1848.
Tretji natis pa je Zdravljica doživela leta 1863, ko je odvetnik in literat dr. Radoslav Razlag pripravil zbirko besedil najpopularnejših slovenskih in slovanskih pesmi. Dal ji je naslov Pesmarica, vanjo pa je vključil tudi Zdravljico.

Leta 1866 sta se študenta na Dunaju, Josip Jurčič in Josip Stritar, odločila ponatisniti Prešernove Poezije v obliki, kakršno je dve desetletji poprej določil pesnik sam. Prešeren je zdaj že sedemnajst let počival v grobu in spodobilo se je, da se končno pokaže njegova prvotna izbira. Nova izdaja Poezij je tako na dvanajstem mestu pod začetnim zaglavjem, imenovanem Pesmi, prinesla tudi Zdravljico.

Vzporedno s tem pa je bila ta pesem do takrat deležna tudi še posebne pozornosti treh slovenskih navdušencev. Najprej sta skladatelja Davorin Jenko in Benjamin Ipavec Zdravljici prispevala svoja napeva. Prvi leta 1862 v zbirki Fr. Prešernove pesmi, drugi pa 1864 v drugem zvezku zbirke Slovenske pesme, ki jo je izdal skupaj z bratom Gustavom.

Lujiza Pesjakova je pesem prevedla v nemščino. To pa je bil šele začetek v dolgem nizu prevodov in uglasbitev te Prešernove domorodnice, kajti že leta 1880 se je okorajžil še skladatelj Fran Gerbič in v svoji zbirki Slovanska jeka ponudil tretjo uglasbitev.

Stanko Premrl je bil pred sto desetimi leti torej le eden izmed ustvarjalcev, ki ga je prevzela visoka Prešernova poezija. Vendar pa je prav on največ prispeval k nesmrtni slavi njegove Zdravljice.

Nov veter iz Šentvida pri Vipavi
Stanko Premrl je bil rojen 28. septembra 1880 v Šentvidu pri Vipavi, današnjem Podnanosu, torej ravno v kraju, od koder je leta 1843 Matija Vrtovec poslal dopis s svojo pobudo v ljubljanske Novice.

Starša Ivan Premrl in Katarina z dekliškim priimkom Planinec sta imela trgovino in nekaj malega posesti. Nadarjenega sina sta najprej poslala v zadnji letnik ljubljanske ljudske šole, kjer je izpolnil pogoje za vpis na gimnazijo. Tamkaj je pouk obiskoval v letih od 1891 do 1899, potem pa ga je želja po duhovniškem poklicu vodila v bogoslovje in že leta 1903 so v Šentvidu pod Nanosom imeli novo mašo.

Nato so ga kot kaplana poslali na Vrhniko, kjer ga je leta 1904 ob priliki svete birme v sosednjem Logatcu ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič nagovoril za študij glasbe na Dunaju.

Stanko se je tjakaj podal še tisto jesen in potem pridno študiral na konservatoriju ter se dodatno izpopolnjeval še na filozofski fakulteti.

Študijskim obveznostim je zadostil v polni meri in tako se je julija 1905 prvič podal na počitnice v rodni kraj. Vendar pa se tisto poletje ni predajal zgolj počitniškemu brezdelju. Kot duhovnik je opravljal svoje stanovske dolžnosti in še pomagal domačemu župniku. Obenem je konec avgusta obiskal še štiridnevni tečaj za koralno petje v zgornještajerskem mestu Sekov (Seckau).

Velikokrat je bil tudi v bližnjih Lozicah, kjer so prebivali njegovi sorodniki. V njihovem krogu je, kot piše v svojih spominih, nastal zametek njegove melodije na Prešernovo besedilo.
Pesem samo je utegnil dobiti v kaki starejši izdaji, lahko pa tudi v Ganglovi najnovejši knjižici Slava Prešernu! Ko pa so septembra pesniku v Ljubljani odkrivali spomenik, se je že moral pripravljati za vrnitev na Dunaj.

V Premrlovi delavnici
Stanko Premrl je prvo študijsko leto stanoval zasebno, za drugi letnik pa je že dobil sobo v slovenski duhovniški hiši. Ker se predavanja še niso začela, je imel na voljo še dovolj časa, da uredi nekatere zaostale zadeve. Med nedokončanimi skladbami, ki jih je prinesel od doma, sta bila namreč tudi dva mešana zbora: Zdravica in Log za log se skriva. Prvo pesem je napisal France Prešeren in je bila objavljena kot Zdravljica, drugo pa je prevzel iz poezije Simona Jenka.

V nedeljo, 24. septembra, si je tako vzel čas, da obe skladbi spravi v dokončno obliko. Bili sta že sad njegovih najnovejših spoznanj, ki jih je v preteklem letu pridobil na dunajskem konservatoriju.

Prva objava
Na Dunaju je tedaj bival tudi znani glasbenik in pravnik dr. Gojmir Krek, ki je urejal tudi dvomesečnik za vokalno in inštrumentalno glasbo Novi akordi. Stanku se je to zdela odlična priložnost, saj je z njim sodeloval že v preteklih letih, ko sta še oba prebivala v Ljubljani. Krek je obe skladbi sprejel kar v svoj tekoči program. Namenil ju je za četrto številko letnika 1905/06, ki naj bi izšla na novoletni dan, torej 1. januarja 1906. Ker so Nove akorde na Dunaju tudi tiskali, je imel Premrl lepo priložnost svojemu rokopisu slediti vse do objave. Stavci pa niso bili tako hitri kot glavni urednik Krek, tako da je Stanko gradivo v korekturo dobil šele malo pred božičem. Zanj si je vzel čas v četrtek, 21. decembra, zjutraj. Potem pa je popravke kar sam odnesel v tiskarno Josefa Eberla in njegovih družabnikov.

Ali so Novi akordi izšli točno na novoletni dan, ni znano. Nosijo pa ta datum. V časopisih so bili naznanjeni pozneje.

Vsekakor pa 1. januar 1906 velja za dan, ko je sedanja slovenska himna "ugledala luč sveta".
Premrl je svojim notam za mešani zbor pripisal le tri kitice Prešernovega besedila, vendar pa tiste, ki pravi: "Žive naj vsi narodi …", ni bilo med njimi.

Težka pot
V množici notnih izdaj za razne zasedbe pevskih zborov se je Premrlova Zdravica le počasi uveljavljala. Njeno besedilo namreč ni ustrezalo tipu tedanjih prireditev, ki so bile v glavnem veseljaške narave. Tako je prihajala v poštev le za resne koncerte pevskih zborov. Teh pa tedaj še ni bilo veliko. Tudi vrhunski pevski zbor Glasbene matice iz Ljubljane je ni nikoli uvrstil v svoj koncertni spored, čeprav je njegov pevovodja Matej Hubad pripravil kar nekaj izvedb najsodobnejše slovenske zborovske glasbe.

Vse dokler …

Vse po vrsti nepriljubljene
Za Premrlovo Zdravico torej ni bilo skoraj nobenega zanimanja, tako da je tudi skladatelj sam že izgubil upanje, da jo bodo pevski zbori sprejemali v svoj program. Enako pa je veljalo tudi za uglasbitve starejšega datuma, ki so jih prispevali Davorin Jenko, dr. Benjamin Ipavec in Fran Gerbić. Pa tudi najnovejša melodija, ki jo je leta 1910 prispeval ruski skladatelj Charles Grozdov iz Moskve in je prav tako izšla v Novih akordih, ni imela sreče.

A prišel je čas, ki je ravno to Prešernovo pesem potisnil v ospredje domačega kulturnega in političnega življenja.

To je bilo pred skoraj stotimi leti, ko je v naših krajih divjala prva svetovna vojna.

Težki časi
Ko je konec julija 1914 nastopila sovražnost med Avstro-Ogrsko in Srbijo, so bili nekateri vojaški strokovnjaki prepričani, da bo šlo le za omejen krajevni spopad, ki bo hitro pripeljal do pomiritve vpletenih strani. Vendar pa je bil že meseca avgusta v ognju večji del Evrope. Tudi predvidevanja, da bo vse skupaj trajalo le do božiča, se niso uresničila. Nobena izmed vojskujočih se stani namreč ni dosegla bistvenega napredka. Bila so le pogubna obstreljevanja vkopanih sil.

Stanje na bojišču je tako kar nekaj let ostajalo nespremenjeno z občasnimi premiki v to ali ono smer.

V zaledju pa si je prebivalstvo medtem skušalo urediti življenje po svoji meri in se prilagoditi položaju na bližnjih bojiščih.

Tudi v Ljubljani je vsakdanjik potekal vse drugače kot pred poletjem 1914. Mesto sprva ni čutilo vojne, ki je divjala še daleč na severu. Ko pa je maja 1915 v spopad posegla tudi Italija, je slovenska prestolnica postala prvo "odprto" mesto v bližini soške fronte. Kmalu je začelo primanjkovati živil in tudi kurjave. Šole so delovale omejeno, v nekaterih so bili nameščeni vojaki ali ranjenci s soške fronte. Možje in fantje so bili redno klicani v vojaške vrste.

V takih razmerah je ljudem veliko pomenila peščica prireditev, ki jim je pomagala, da so vsaj za trenutek pozabili na svoje križe in težave. Za njihovo razvedrilo so tako skrbele gledališke ali kinematografske predstave in redki koncerti, ki jih je prirejal pevski zbor Glasbene matice.
In prav na eni od teh prireditev je kot ptič feniks zaživela stara Premrlova Zdravljica.

Premiki
Pomlad 1917 je po dolgih letih mrtvila prinesla nekaj življenja tudi v politično življenje Avstro-Ogrske. Meseca maja se je namreč spet sestal dunajski državni zbor, ki je počival že od časov prvih spopadov na fronti. Na njegovem zasedanju 30. maja je skupina južnoslovanskih poslancev na čelu s Slovencem dr. Antonom Korošcem predložila posebno deklaracijo, po kateri naj bi se v okviru stare monarhije ustanovila nova slovanska državna enota, ki bi imela enako vlogo kot dotedanji avstrijski in madžarski polovici.

Majniško deklaracijo so na Slovenskem podprle vse politične stranke in tudi Cerkev na čelu z ljubljanskim škofom Antonom Bonaventuro Jegličem. Po vsej deželi so se začeli zbirati podpisi pod to politično zahtevo.

Že nekaj mesecev pozneje pa je nastala tudi velika sprememba na soškem bojišču. Združenim nemško-avstrijskim silam je konec oktobra uspelo prebiti bojno črto ob Soči in potisniti Italijane vse tja do zaledja ob reki Piavi.

To je Ljubljani prineslo veliko olajšanje, saj se je fronta oddaljila daleč na italijansko stran.
Novembrski koncert Glasbene matice, prvi v redni sezoni 1917/18, je tako izzvenel v čisto drugačnem vzdušju kot vsi dotedanji v vojnih razmerah.

Veliko navdušenje
Pronicljivi zborovodja Matej Hubad je za novi koncert pripravil vrsto zanimivih pevskih točk. V spored pa je uvrstil tudi dve Premrlovi za mešani zbor: Zdravico in Log za log se skriva, torej prav tisti skladbi, ki ju je poleti 1905 zasnoval Stanko Premrl, ju potem konec septembra tudi dokončal in sta potem izšli v Novih akordih na novoletni dan 1906.

Hubad je zamenjal le zaporedje: najprej je bila na vrsti Zdravica, za njo pa Log za log se skriva.

In tako sta se pesmi tudi izvajali. Koncert je potekal v nedeljo, 18. novembra 1917, v veliki dvorani hotela Union. Že nekaj dni pred prireditvijo ni bilo več mogoče kupiti kart. Tako je bila dvorana spet polna do zadnjega kotička in občinstvo je zvesto spremljalo izbrani program. Presenečenj v sporedu ni bilo, dokler se ni oglasila Premrlova glasba. Obe njegovi točki sta bili na vrsti v drugi polovici sporeda. Zdravica je naletela na neverjetno navdušenje. Vsa dvorana je bila v zraku. Log za log pa je potem izzvenel povsem v senci svoje predhodnice. V spremnem letaku so namreč trem kiticam Premrlovega "zdraviškega" izbora dodali še četrto: "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan …"

Zmagoslavje
Zaradi velikega zanimanja in navdušenja je Glasbena matica že štiri dni pozneje poskrbela za ponovitev koncerta, ki je v isti dvorani potekal v sredo, 21. novembra 1917.

Izvedba Premrlove Zdravice je izredno odmevala tudi v tisku. Že dan po koncertu je ljubljanski nemški dnevnik Laibacher Zeitung objavil natančno poročilo s koncerta. Pri tem seveda ni pozabil omeniti tudi odziva na Premrlovo Zdravico: "Adamičevo veselo pesem od ljubezni pijanega vaškega fanta Vasovalec so morali po burnem vzklikanju občinstva ponoviti, prav tako Zdravico Stanka Premrla, ki je vžgala s svojim besedilom in napevom."

Naslednjega dne pa sta se o koncertu navdušeno razpisala še slovenska dnevnika Slovenec in Slovenski narod. Nobeden izmed njiju ni mogel mimo izvedbe Premrlove Zdravice.

Slovenski narod piše: "Stanko Premrl je imel na sporedu dve pesmi. Učinkoval je še posebno s Prešernovo Zdravljico. Dasiravno dela z efekti, ne prinaša pravzaprav ničesar posebno originalnega v kompoziciji, tudi ne v izražanju, nasprotno bi se lahko reklo, da se preveč sili v obliko himne. In vendar je imela pesem velik uspeh ter izzvala naravnost frenetično odobravanje. To je pa – oprosti naj mi skladatelj – pripisati najbolj današnjim časom. Ali more ostati srce, ki je prišlo, da se navžije čustev, izraženih v harmoniji, mirno, če mu v veličastnih, kot v jeklo vlitih akordih, preglašaš svobodo narodov, konec vojne?"

Tudi katoliški Slovenec je bil očaran. Poročilo s koncerta je objavil kar na naslovni strani, o Premrlovi skladbi pa zapisal: "Premrlova Zdravljica je slavnostna koračnica, ki vžge in ki je s svojim besedilom res tudi vžgala občinstvo do cepetanja z nogami. Ponavljati so jo morali večalimanj zaradi besedila, ki je narodna oda našega Prešerna in radi eksaktno-korajžnega tempa in navdušenega prednašanja".

Za leposlovni mesečnik Dom in svet pa je glasbene kritike pisal kar Stanko Premrl sam. Razumljivo je, da ni mogel prezreti niti novembrskega Matičinega koncerta. Po predstavitvi sporeda se je tako dotaknil tudi izvedbe svojih skladb: "Največ navdušenja pa je izzvala moja Zdravica, kar moč preprosta skladba že starejšega datuma, ki se mi o njej ni niti sanjalo, da jo bodo kdaj izvajali na koncertu. Izvajali so jo res imenitno, zlasti ritmično tako eksaktno in bojevito, da je s posebnim ravno sedaj aktualnim dr. Prešernovim besedilom vred, morala ozdraviti vsakogar, ki čuti slovensko in slovansko."

Dober zgled
V tistem času je bila večina zborovodij in organistov mobilizirana v vojaške vrste, zato pevski zbori v glavnem niso več delovali. V Ljubljani pa je šentpetrski organist Ivan Zdešar imel srečo, da ga niso vpoklicali, zato je že takoj naslednji mesec z župnijskim prosvetnim društvom, v okviru katerega je deloval tudi mešani pevski zbor, pripravil nastop, na katerem so zapeli tudi Premrlovo Zdravico. Pot do njene slave je bila tako odprta.

Nove izvedbe in nova pomlad
Ko je minila zima 1917/18, ki tudi še ni prinesla konca vojne, je društveno delovanje na Slovenskem, čeprav v okrnjeni obliki, spet nekoliko zaživelo. In oživela je tudi Premrlova Zdravica. Peli so jo ob marsikateri priložnosti, denimo tudi že v Trstu, v Ljubljani pa na dveh prireditvah, ki sta minili v znamenju spomina na doktorja Janeza Evangelista Kreka, ki je umrl oktobra 1917, mesec dni pred prvim zmagoslavjem te skladbice. Akademiji sta bili na sporedu v četrtek, 18., in nedeljo, 21. aprila 1918.

Potem pa je poživila tudi veliki shod novoustanovljene Jugoslovanske demokratske stranke, ki je v Ljubljani potekal 29. junija. Največja zanimivost te dobe pa je vsekakor v tem, da se Zdravica ni pojavljala v katerem koli delu sporeda, temveč vedno na koncu, ko je znova in znova doživljala navdušeno odobravanje občinstva.

V tistem času je bila tako rojena nova slovenska himna.

V novo dobo
Ko je na začetku novembra na evropskih poljanah spet zavladal mir, je nastopila nova doba. Žal pa ob koncu vojne spopadov na slovenskih tleh še ni bilo konec. Italijanska vojska je namreč začela prodirati v notranjost dežele Kranjske z namenom, da zasede Ljubljano, čeprav je tajni londonski sporazum novo mejo zakoličil že sredi Notranjske. Ker deželna vlada ni imela na voljo vojske, ki bi se uprla njihovi nameri, so Ljubljančani za pomoč prosili srbske vojne ujetnike, ki so pod poveljstvom Stevana Švabiča rešili zadevo. V njihovo čast je potem Glasbena matica 16. novembra, skoraj leto dni po zmagoviti izvedbi Premrlove Zdravice, v Unionski dvorani priredila koncert, ki ga je svečano zaključila prav ta skladba.
Dolga, dolga pot …
Duhovnik in glasbenik Franc Zabret, ki je tri leta pozneje v novoustanovljenem listu Pevec kot prvega skladatelja tedanje dobe predstavil prav Stanka Premrla, o njegovi tedaj najpopularnejši skladbi pravi: "Kdo se ne spominja glasbeno skoro primitivne, a nadvse žive in ognjevite "napitnice" (po Prešernovem besedilu), ki je v onih omamnih in mladostno lepih časih majniške deklaracije užgala do plamena, kjer koli se je oglasila."

Premrlova uglasbitev Prešernove Zdravice ali pozneje rečeno Zdravljice je torej vsaj že do leta 1921 izpolnjevala vse pogoje, da postane tudi uradno priznana slovenska himna.

A do tega je bilo tedaj še daleč …

Zgodovinske razmere so namreč Premrlovo mojstrovino v širšo domačo javnost vrnile šele ob novi slovenski pomladi v letih od 1988 do 1991. Tedaj ji je po dolgih sedemdesetih letih uspel svojevrsten preboj, bolje rečeno: podvig, ko je z zapisom v ustavo nove samostojne države Republike Slovenije dosegla mesto, za katerega so jo prikrajšale prejšnje generacije.

Na današnji dan, 29. marca 1990, pa je bilo odločeno, da besedilo himne obsega kitico "Žive naj vsi narodi", prav tisto, ki je v času I. svetovne vojne tako navduševala obiskovalce slovenskih prireditev.