Razglednice preteklosti
(2)
Gledališča po državi so po smrti cesarja odpovedala predstave. Na fotografiji dunajski Burgtheater, ustanovljen v času vladavine Marije Terezije.
Gledališča po državi so po smrti cesarja odpovedala predstave. Na fotografiji dunajski Burgtheater, ustanovljen v času vladavine Marije Terezije. Foto: Rok Omahen
Cesar Franc Jožef je obiskal številne kraje, kjer so živeli Slovenci. Leta 1882 so mu ob prihodu v Trbiž izročili šopek planik. (Planike so v avstrijskih deželah postale zaščitene šele štiri leta kasneje).
Cesar Franc Jožef je obiskal številne kraje, kjer so živeli Slovenci. Leta 1882 so mu ob prihodu v Trbiž izročili šopek planik. (Planike so v avstrijskih deželah postale zaščitene šele štiri leta kasneje.) Foto: Petra Iskra
Na poti v Trbiž se je cesar ustavil v Celovcu.
Na poti v Trbiž se je cesar ustavil v Celovcu. Foto: Rok Omahen
Feldmaršal Franz Conrad von Hötzendorf (1852-1925) je bil načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Feldmaršal Franz Conrad von Hötzendorf (1852-1925) je bil načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Grob Conrada von Hötzendorfa na dunajskem pokopališču Hietzing, v neposredni bližini parka Schönbrunn.
Grob Conrada von Hötzendorfa na dunajskem pokopališču Hietzing, v neposredni bližini parka Schönbrunn. Foto: Rok Omahen
Veliki admiral Anton Haus (1851-1917) je bil poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran.
Veliki admiral Anton Haus (1851-1917) je bil poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
       Slabo vreme: popoldne je neprenehoma deževalo, Dunajčanov ni držalo doma. Predno so prišli vojaki in napravili špalir, so bile že polne vse tiste ceste, kjer je bil napovedan prvi pogreb.       
 Slovenec, 28. novembra 1916
Grob Antona Hausa na dunajskem pokopališču Hütteldorf je slabih deset kilometrov od središča mesta.
Grob Antona Hausa na dunajskem pokopališču Hütteldorf je slabih deset kilometrov od središča mesta. Foto: Rok Omahen
Nemški cesar Viljem II. (1859-1941) je bil najpomembnejši zaveznik Avstro-Ogrske med prvo svetovno vojno. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu.
Nemški cesar Viljem II. (1859-1941) je bil najpomembnejši zaveznik Avstro-Ogrske med prvo svetovno vojno. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Eden od mnogih kipov cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Eden od mnogih kipov cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Sarkofag Marije Terezije (1717-1780) v cesarski grobnici na Dunaju.
Sarkofag Marije Terezije (1717-1780) v cesarski grobnici na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil pokopan v gradu Artstetten. V cesarski grobnici pri dunajskih kapucinih pa so postavili spominsko ploščo.
Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil pokopan v gradu Artstetten. V cesarski grobnici pri dunajskih kapucinih pa so postavili spominsko ploščo. Foto: Rok Omahen
Katakombe pod cerkvijo sv. Štefana.
Katakombe pod cerkvijo sv. Štefana. Foto: Rok Omahen
V bronastih posodah, pod cerkvijo sv. Štefana, so shranjeni notranji organi (z izjemo srca) pomembnih Habsburžanov.
V bronastih posodah, pod cerkvijo sv. Štefana, so shranjeni notranji organi (z izjemo srca) pomembnih Habsburžanov. Foto: Rok Omahen
Notranjost cerkve sv. Štefana na Dunaju.
Notranjost cerkve sv. Štefana na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Cesar Franc Jožef je umrl v palači v Schönbrunnu.
Cesar Franc Jožef je umrl v palači v Schönbrunnu. Foto: Petra Iskra
Cesarjevo truplo so prepeljali na Dvor.
Cesarjevo truplo so prepeljali na Dvor. Foto: Rok Omahen
Po dunajskem Ringu je sprevod napredoval proti cerkvi sv. Štefana.
Po dunajskem Ringu je sprevod napredoval proti cerkvi sv. Štefana. Foto: Rok Omahen
V katakombah pod cerkvijo sv. Štefana so v posodi iz brona shranjeni cesarjevi notranji organi.
V katakombah pod cerkvijo sv. Štefana so v posodi iz brona shranjeni cesarjevi notranji organi. Foto: Petra Iskra
V času vladavine cesarja Franca Jožefa so med drugim zgradili tudi Umetnostnozgodovinski muzej.
V času vladavine cesarja Franca Jožefa so med drugim zgradili tudi Umetnostnozgodovinski muzej. Foto: Rok Omahen
Na pomembnejših stavbah je običajno pisalo v času katerega vladarja so bile zgrajene.
Na pomembnejših stavbah je običajno pisalo v času katerega vladarja so bile zgrajene. Foto: Rok Omahen
V spomin na pokojnega cesarja so na Ljubljanskem gradu izobesili črno zastavo.
V spomin na pokojnega cesarja so na Ljubljanskem gradu izobesili črno zastavo. Foto: Rok Omahen
Za pokojnega cesarja so bile v ljubljanski stolnici darovane tri črne slovesne sv. maše.
Za pokojnega cesarja so bile v ljubljanski stolnici darovane tri črne slovesne sv. maše. Foto: Rok Omahen
Zmajski most (prvotno imenovan Jubilejski most) je bil zgrajen v času župana Ivana Tavčarja in posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa.
Zmajski most (prvotno imenovan Jubilejski most) je bil zgrajen v času župana Ivana Tavčarja in posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa. Foto: Rok Omahen
Zmajski most pred letom 1909.
Zmajski most pred letom 1909. Foto: Arhiv avtorja
Cesarja Karla I. je katoliška cerkev razglasila za blaženega. Hrani katedrala sv. Martina v Bratislavi.
Cesarja Karla I. je katoliška cerkev razglasila za blaženega. Hrani katedrala sv. Martina v Bratislavi. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Sto let od smrti "presvitlega" cesarja Franca Jožefa – 3. del

Poklon užaloščenega ljudstva na Dunaju in v Ljubljani
26. februar 2017 ob 08:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Mrzlične priprave, mnoge vidne, spet druge skrite običajnemu prebivalcu cesarske prestolnice, so potekale v tistih turobnih, pozno novembrskih dneh pred pokopom pokojnega cesarja Franca Jožefa.

Mnogo so že postorili v dneh po smrti spoštovanega cesarja, še marsikaj pa je bilo treba narediti, da bi bila pogrebna slovesnost vredna svojega imena.

Kako bo potekal pogreb?
"Cesarjev pogreb bo v četrtek popoldne ob 3. Na ukaz cesarja Karla bo pogreb kar najbolj slovesen, da kaj podobnega Dunaj še ni videl. Prirejeno bo vse po dvornem ceremonijelu, ki je starošpanskega izvora. Ulice, po katerih se bo pomikal sprevod, bodo vse dekorirane, svetilke vse ovite s črnino, tudi cerkev sv. Štefana pa vsa v žalnih barvah. Cesarjev pogreb se bo vršil po predpisih španskega ceremonijela. V zmislu [smislu, op. a.] teh predpisov se prepelje truplo iz Schönbrunna v cesarski grad ponoči, in sicer kakor smo že poročali, v ponedeljek ob 10. zvečer. Ta ponočni kondukt učinkuje s svojim enostavnim mračnim pompom morda bolj kakor sijaj pri belem dnevu vršeče se pogrebne slovesnosti. Sprevod otvori črni jezdec na črnem konju, tkzv. [tako imenovan, op. a.] Hofeinspanier, kateremu sledi oddelek konjenice. Za vojaštvom jezdijo v črno odeti dvorjaniki s svetilkami, za njimi dvorni funkcijonar kot voditelj pogreba. V šestvprežnem črnem zaprtem vozu (furgonu), ob katerega straneh gorijo svetilke, se nahaja krsta z mrličem, pogrnjena s črnimi preprogami. Za furgonom spremljajo uradniki in sluge, ki so služili cesarju kot osebi, torej takoreko njegova družina, svojega gospoda v zaprtih kočijah iz domače hiše. Za njimi jezdi zopet oddelek konjenice. V ulicah, koder se pomika sprevod, je ustavljen ves promet, zamolklo odmeva v nočni tišini peketanje konjskih kopit in kakor pošastna senca gre sprevod proti cesarskemu gradu. Ko pripelje furgon skozi velika glavna vrata cesarskega gradu, zaropotajo bobni vojaških straž – mrtvemu vladarju v pozdrav. Pred vrati dvorne cerkve čaka duhovščina, da blagoslovi mrliča. Dvorjaniki položijo krsto na pripravljeni katafalk [mrtvaški oder, op. a.]. Pogrebni sprevod v četrtek se vrži z vsem sijajem španskega pompa. Cesarski gala-mrtvaški voz napravlja že sam zase impozanten vtis. Njegove dimenzije so ogromne; dolg je 8 m, širok 3 m, širok 5 m. Izdelan je iz črno lakiranega hrastovega lesa, v katerega so vdolbene umetniške skulpture. Streho voza tvori kupola s cesarsko krono, okrog in okrog obdana od cesarskih orlov. Pod baldahinom iz črnega baržuna [žameta, op. a.] leži krsta popolnoma prosta na ozkem podstavku, ob straneh in na tkzv. kozlu so bogate draperije [okrasna nagubana zavesa ali prevleka, op. a.] iz črnega sukna. Ta cesarski mrtvaški voz bo vozil tokrat tretjič. Prvič so v njem peljali truplo cesarjeviča Rudolfa, druga krsta, ki je počivala pod njegovim baldahinom, je bila krsta cesarice Elizabete, tretja bo cesarjeva. V voz bo vpreženih osem španskih visokih črnih žrebcev s prekrasno žalno opremo. Za mrtvaškim vozom bo vozilo 40 zaprtih pogrebnih kočij, prvih deset posebno razkošno opremljenih za člane cesarske hiše. Spored sprevoda je vnaprej natančno določen in v petek je mrtvaški voz že napravil poskušno vožnjo po dunajskem Ringu."

Sto let od smrti "presvitlega" cesarja Franca Jožefa – zgodba v štirih delih:

12.2. Zadnje ure življenja cesarja Franca Jožefa I. in nastop novega cesarja Karla I. (1. del)

19.2. Priprave na cesarjev pogreb (2. del)

26.2. Prenos cesarja iz Schönbrunna na Dvor ter poklon užaloščenega ljudstva na Dunaju in v Ljubljani (3. del)

5.3. Cesarjev zadnji mimohod po Dunaju in položitev k večnemu počitku (4. del)


Struktura avstro-ogrske vojske

Avstro-Ogrska je bila vse od leta 1867, ko je ogrski del takratnega Avstrijskega cesarstva dosegel sklenitev personalne unije z Dunajem, kar je pomenilo izenačitev Budimpešte z avstrijsko prestolnico, dualistična oziroma dvojna monarhija. Vojska v državi pa je bila skupna (cesarska in kraljeva vojska) s sedežem na Dunaju. Vrhovni armadni poveljnik v času prve svetovne vojne je bil najprej nadvojvoda Friderik (cesar Franc Jožef je bil vseeno že v letih), pozneje pa cesar Karel I. Poveljnik generalštaba avstro-ogrske vojske v začetku vojne je bil Franz Conrad von Hötzendorf, od februarja 1917 naprej pa Arthur Arz von Straußenburg. Mornarica je bila od začetka prve svetovne vojne pod nadzorom velikega admirala Antona Hausa iz Tolmina, po njegovi smrti v februarju 1917 pa ga je na položaju vrhovnega poveljnika mornarice in poveljnika flote zamenjal admiral (ob upokojitvi je bil povišan v velikega admirala) Maksimilijan Njegovan. Poleg redne cesarske in kraljeve vojske je imel cesar na razpolago tudi domobranske enote. V Cislajtaniji (avstrijskem delu države) so se te enote imenovale k.k. Landwehr (c. kr. domobranstvo), v Translajtaniji (madžarskem delu države) pa Magyar Királyi Honvédség (madžarsko kraljevo domobranstvo) ali krajše Honvéd. Največja enota cesarsko-kraljeve vojske je bila armada, potem korpus, divizija, brigada, polk, bataljon, četa, vod in kot najmanjša enota oddelek.



Odpoved zabavnih prireditev
"Dunajska gledališča bodo 23. t. m. zopet igrala; v petek bodo zaprta; v soboto in nedeljo bodo zopet predstave. Vojaške godbe ne bodo od 22. t. m. do dneva, ko bo zadušnica, v javnih lokalih in pri drugih prilikah, če se ne bo posebej ukazalo, ne bodo svirale. Na Dunaju ne bodo tega dne v mestu godbe svirale, kadar bodo čete korakale. Godba v cerkvah in pri pogrebih je dovoljena. Vojakom je do preklica prepovedan obisk zabavnih lokalov, tudi gledališča in koncerti so prepovedani. Glavna straža na Dunaju bo korakala brez godbe. Varijeteji bodo zaprti ves čas od jutri do dneva vigilij. Dvorna gledališča so seveda zaprta."

Precej podobno se je v dneh okoli pogreba dogajalo v vseh večjih mestih monarhije, tako v avstrijski kot tudi ogrski državni polovici.


Cesar Karel odpravil frak

»Novi cesar Karol je odredil, da v bodoče funkcionarjem, kadar pridejo na dvor, ni treba več priti v fraku.«

Slovenec, 25. novembra 1916


Še nekaj besed o cesarski grobnici pri kapucinih
"Čez par dni bo dobila slavna cesarska grobnica, ki jo varujejo dunajski kapucini, novega prebivalca. Tudi cesarja Franca Josipa pokopljejo na starem pokopališču Habsburžanov. Kapucini se nahajajo od leta 1600 v avstrijskem cesarskem mestu, kamor jih je poklical iz Rima nadvojvoda Matija, poznejši cesar. V začetku so imeli kapucini samostan v predmestju sv. Ulrika, in sicer tam, kjer so sedaj Mehitaristi [armenski katoliški meniški red, ki se ukvarja s tiskanjem verskih in strokovnih knjig, op. a.]. L. 1617. sklene Ana, cesarjeva soproga, hči nadvojvode Ferdinanda Tirolskega, jim sezidati tudi v mestu cerkev in samostan in obenem sezidati grobnico za cesarsko rodbino. Cesarica Ana je v ta namen darovala 12.000 cekinov za sezidavo cerkve in grobnice. Vendar je položil temeljni kamen šele Ferdinand II. l. 1622, 1632 pa je bila cerkev dogotovljena. 1633 svečano preneso trupla Matije in Ane iz kraljevskega samostana (katerega so 1782 podrli, a na njegovem mestu stoji poslopje grofa Pallavicini). Prvotna grobnica je dolg obokan prostor, skozi katerega vodi hodnik, a na levi in desni stoje krste, ki so ograjene z železno ograjo. Cesar Matija in njegova soproga Ana sta bila tukaj prva pokopana in izvzemši cesarja Ferdinanda II., počivajo vsi sledeči vladarji iz vladarske hiše. Drobovje se je pa vendar hranilo do l. 1885 pri sv. Štefanu v knežji grobnici v bronastih posodah, srca pa v Lavretanski kapeli v avguštinski dvorni cerkvi v srebrnih loncih. Prvi mrlič je bil cesarica Ana sama († 15. decembra 1618); nji je sledil njen soprog cesar Matija († 20. marca 1619)."

Posmrtni ostanki so pokopani na treh mestih
Po smrti cesarja Franca Jožefa so njegovo truplo balzamirali. S tem so do neke mere preprečili razpadanje pokojnikovega telesa. Pri postopku balzamiranja so odstranili notranje organe in jih spravili v bronasto posodo. V navadi je bilo, da so bronaste posode z drobovji habsburških vladarjev pokopavali oziroma hranili v katakombah pod cerkvijo sv. Štefana. Poleg drobovja so odstranili tudi cesarjevo srce, ga dali v ločeno (srebrno) posodo in nesli k večnemu počitku v Avguštinsko cerkev (Augustinerkirche), ki se nahaja približno dvesto metrov od cesarske grobnice (Kaisergruft), kjer so pokopani sarkofagi pomembnih Habsburžanov.

Habsburški vladarji so bili praviloma pokopani na treh krajih: trupla v cesarski grobnici, srca v Avguštinski cerkvi in drobovja v cerkvi sv. Štefana. Tudi cesar Franc Jožef I. ni bil nobena izjema. Dandanes lahko Dunajčani pa tudi obiskovalci od blizu in daleč obiščejo vse te tri kraje, saj so odprti kot turistične znamenitosti. S slovenske perspektive je Dunaj precej veliko mesto, kljub vsemu pa so vsi trije kraji zelo blizu. Od cerkve sv. Štefana do cesarske grobnice pri kapucinih je okoli petsto metrov, od tam do Avguštinske cerkve pa še dobrih dvesto metrov.

Varnostna služba pri cesarjevem pogrebu
"Na policijskem predsedstvu so se danes pod vodstvom policijskega predsednika posvetovali o varnostnih ukrepih na večer, ko bodo prepeljali mrliča v mesto, in na dan pogreba. Ker se bodo ljudje zbirali na cestah, kjer se bo pomikal pogreb, bo morala policija premagati težko delo. Sodelovati bodo morali vsi konceptni uradniki, vsi organi varnostne straže in policijski agenti. Na glavnih cestah bodo oba dni nastopili špalirji vojakov; za njimi se bo razvila množica. Vojaki in policija bodo preprečili, da ne bodo ljudje drli za pogrebom, ko bo šel mimo."


Preizkusna vožnja mrtvaškega voza

»Po cestah, skozi katere bo šel pogreb cesarja Franca Jožefa I., so vozili včeraj zjutraj ob pol 7. za poizkušnjo veliki monumentalni voz, v katerega je bilo vpreženih 8 konj.«

Slovenec, 25. novembra 1916


Zadnja pot cesarja Franca Jožefa I. iz Schönbrunna na Dvor
"Kolikokrat se je peljal cesar Franc Jožef I. iz svojega priljubljenega mu Schönbrunna na Dvor. Mrtvega cesarja so sinoči prepeljali iz Schönbrunna v dvorno župno cerkev. Dunajčani, ki so cesarja Franca Jožefa zelo ljubili, so mu izkazali zadnjo čast. Popoldne že so prihajali ljudje, da izkažejo rajnemu cesarju zadnjo čast. Tiho, spoštljivo je čakala tista množica rajnega cesarja, ki ga je tolikokrat burno pozdravljala, kadar se je peljal iz Schönbrunna na Dvor. Posebno so drli ljudje pred Schönbrunn, kjer nudijo velikanski trgi prostora velikim množicam ljudstva. Od tam pa do Dvora so tvorili ljudje neprodiren zid po cestah, skozi katere se je premikal prvi pogreb cesarja Franca Jožefa I. nemo, tiho, ginjeno čakajo ljudje mrtvega vladarja."

Slovo rajnega vladarja v Schönbrunu
"Rajni cesar zapušča priljubljeni mu Schönbrunn. Črno, baržunasto z zlatom okrašeno krsto, v kateri počiva rajnik, polože v krasno kovinasto krsto in jo polože na s črnim suknom preoblečeni katafalk. Nekaj minut pred 10. uro je pristopila dvorna duhovščina, na čelu ji dvorni župnik Seydl, h krsti, da blagoslovi zadnjič v Schönbrunnu mrliča. Navzoči so cesar Karel in cesarica Cita, člani cesarske hiše in tisti dvorjani, ki so vedno občevali s cesarjem in ki ga bodo zdaj ponoči spremili iz Schönbrunna na Dvor. Po končanem blagoslovu pristopijo dvorni slugi in osebni lakaji, da dvignejo krsto z nalašč v ta namen prirejenim dvigalom. Člani cesarske hiše se poslove od rajnega cesarja; mrliča neso na to k mrtvaškemu vozu; duhovniki grejo naprej; krsto spremljajo z bakljami mladi plemiči; prvi najvišji dvorni mojster knez Montenuovo, oba generalna pobočnika grof Paar in baron Bolfras, ki so bili vedno v rajnikovi bližini, so tudi zdaj najbližji rajnikovi spremljevalci. Cesarja so nesli skozi cesarjevo pisarno in skozi veliko galerijo, v kateri se je zadnja leta tolikokrat izprehajal, na balkon in na velike stopnjice. Tam se je rajni cesar zadnjič pokazal Dunajčanom; bilo je to takrat, ko je Dunaj veselo slavil zopetni vhod naše armade v Lvov. Stopnice je zasedla telesna garda; poleg krste korakajo mladi plemiči z bakljami in moštvo raznih gard v svojih sijajnih uniformah. Krsto dvignejo na mrtvaški voz, v katerega je vpreženih osem vrancev."

Zvonjenje na Dunaju rajnemu cesarju

»Od 9. do 10. ure dopoldne in od 12. do 1. ure popoldne so zvonili na Dunaju rajnemu cesarju.«

Slovenec, 30. novembra 1916


Dunajčani pri mrtvem cesarju
"Ljudje so včeraj še bolj kot predvčerajšnjim kropili rajnega cesarja. Proti večeru je nastala taka gnječa, da je policija zaprla vse ceste, ki vodijo na Dvor. Najmanj 70.000 ljudi je oblegalo Dvor, vsi bi se bili radi še enkrat poslovili od rajnega vladarja. Neprestano so dohajala odposlanstva z venci; (572 so jih izročili do 5. ure popoldne. Ljudi so včeraj bolj počasi pripuščali k mrtvemu cesarju kot predvčerajšnjim, ker so neprestano prihajala odposlanstva. Policija je ukrenila za današnji dan velikanske priprave, ker računa, da bo nastop ljudstva tak, kakršnega še ni bilo; večji kot pri veliki razsvetljavi ob vladarskem jubileju 2. decembra 1908 [šestdesetletnica vladanja Franca Jožefa, op. a.] in pri slavnostnem izprevodu 22. junija 1908. Sinoči ob 6. uri so že opazovali na več točkah, mimo katerih se bo pomikal pogreb, gruče ljudi, ki hočejo prečuti celo noč in ostati tam tudi danes, dokler ne bo šel pogreb mimo. Policija je izdala lastnikom okenj izkaznice; na tisoče ljudi je oblegalo včeraj policijsko predsedstvo, da so dobili izkaznice, brez katerih bi danes ne mogli priti niti domov, dokler ne bo pogreb končan."

Armada pri pogrebu cesarja Franca Jožefa
"Pogreb cesarja Franca Jožefa 1. je otvoril eskadron cesarskih dragoncev št. 1; ena stotnija 1. bataljona pešpolka št. 99 je spremljala cesarja; eskadron dragoncev polka št. 3 je zaključil pogreb. Špalir je tvorilo 13.800 mož s častniki. Na desni strani cest, skozi katere se je pomikal pogreb, so stale čete armade, vojne mornarice in ogrske deželne brambe, na levi strani ceste pa čete naše deželne brambe in črnovojniki. V cerkvi sv. Štefana so se zbrali generali in častniki, ki so tajni svetniki ali pa komorniki in odposlanstva tistih polkov, katerih imejitelj je bil rajni cesar Franc Jožef I. Za pogrebom so šle deputacije navedenih polkov imena cesarja Franca Jožefa I. ostali častniški zbor se je zbral z vojaško duhovščino in z vojaškim uradništvom na Ringu."

Ob smrti cesarja na Slovenskem
Slovenski časniki so poleg natančnega poročanja o dogodkih z Dunaja namenili kar nekaj vrstic življenju in delu pokojnega cesarja Franca Jožefa. Oseminšestdeset let na prestolu predstavlja zelo dolgo vladavino, zato so časopisi predstavili tudi številna cesarjeva potovanja in stike s svojimi narodi. Velika večina ljudi namreč ni poznala drugega cesarja kot Franca Jožefa. Tako so nekaj besed namenili tudi obisku cesarja v krajih, kjer je prebival slovenski živelj.

"Micika, poglej svojega cesarja"
Zapisi v takratnih časopisih so bili prepolni lepih besed o pokojnem cesarju Francu Jožefu. Seveda ni pričakovati, da bi se v domačih avstro-ogrskih medijih pojavil kakšen bolj neizprosen komentar ali zgolj nesramna opazka, saj so se držali nenapisanega pravila, da se o mrtvih zgolj lepo govori. Za redke slučaje, ko bi se kdo »pregrešil« zoper to pravilo, pa je bila prisotna državna cenzura, ki bi stvari kaj hitro postavila na pravo mesto.

Po drugi strani pa ne smemo na vse zapise gledati kot na produkt prisile državnega aparata, saj je bil pokojni cesar med ljudstvom vseeno precej priljubljen. Slovenci, čeprav razdrobljeni po različnih habsburških deželah, pri tem niso bili izjema. Preminuli cesar je večkrat obiskal naše kraje in tudi prisluhnil slovenski besedi. Slovensko sicer ni govoril tekoče, vendar je v pogovoru razumel slovenski jezik, četudi je običajno nazaj odgovoril v nemščini.

"Cesar Franc Jožef I. se je mudil med našim slovenskim narodom, obiskal je našo slovensko domovino, govoril z našim slovenskim ljudstvom. Prvič je počastil cesar Franc Jožef domovino svojih udanih slovenskih podanikov leta 1850 in takrat je prepotoval skoraj vso, spominjajoč se živo, kako so stali Slovenci v minulih vihirjih [viharjih, op. a.] sredi dveh bojišč trdni kot skala. Obiskal je tudi Ljubljano, ki ga je z velikimi slovesnostmi sprejela. Drugič se je mudil cesar na Slovenskem leta 1882. V Celovec je prispel dne 8. septembra. Zvesti Korošci so ga prisrčno sprejeli. Odbor Družbe sv. Mohorja se mu je ob tej priliki poklonil in mu izročil koledar. V Trbižu je pozdravilo cesarja v slovenskem jeziku 40 brhkih Ziljanov in 40 Ziljank, ki so mu izročili, šopek planink. Iz Koroškega je odpotoval na Goriško. Goričani so mu napravili v Bovcu podoknico. Cesar je sam zahteval, naj ga ogovarjajo Slovenci v svojem materinem jeziku. V Gorici so ga goriški Slovenci zelo toplo in z gromkimi živio-klici pozdravili. Dalje je obiskal vladar Pulj in Trst kjer ga je pozdravilo še posebej slovensko okoličansko ljudstvo. Leta 1883. je obiskal cesar ob priliki slavlja šeststoletnice belo Ljubljano, Kranjsko in druge kraje v naši slovenski domovini. Na celi poti po slovenskem Štajerskem je ljudstvo viharno pozdravljalo svojega ljubljenega vladarja, ki je z ljudmi govoril v slovenskem jeziku. Nekemu dekletu je rekel: Micika, poglej svojega cesarja. Posebno slovesno pa je cesarja pozdravila kranjska dežela in bela Ljubljana. Bili so to trenutki, ko je slovensko ljudstvo glasno in s celim srcem povedalo svojemu cesarju, kako mu je iz srca udano. Cesar je obiskal dalje Postojno, Logatec, Idrijo, Bled, Kranj in Begunje. Povsod je slovenska prisrčnost in udanost."

Cerkvene določbe ob smrti cesarja Franca Jožefa


»Kn. šk. [knezoškofijski, op. a.] ordinariat ljubljanski je izdal sledeče določbe: 1. V ljubljanski stolnici bodo tri črne slovesne sv. maše, in sicer 1., 2. in 4. decembra. K prvi in drugi se povabijo verniki, k tretji vse civilne in vojaške oblasti. 2. Zunaj stolnice po mestih in na deželi naj bo po vseh župnih in samostanskih cerkvah slovesna črna sv. maša z libero [poseben obred za pokojnika, pri katerem se moli in poje latinska molitev, op. a.], in sicer, če mogoče, že v sredo 29. nov.; če pa to ne bi bilo mogoče vsled zapoznelega prejema teh določb, ponedeljek 4. decembra. Povabijo naj se vse civilne in vojaške oblasti ter vsi verniki. 3. Vsak duhovnik naj opravi po eno sv. črno mašo za pokojnega vladarja. 4. Ob uri pogreba naj se po vsej ljubljanski škofiji zvoni eno uro.«

Slovenec, 24. novembra 1916


Žalovanje v Ljubljani
Pristna žalost je bila prisotna po vsej širni monarhiji, tudi v naših krajih. Takoj naslednji dan po smrti cesarja Franca Jožefa, ko se je novica dodobra razširila med prebivalstvom se je tudi v Ljubljani pričel čas žalovanja. Slovesno žalno sejo kranjskega deželnega odbora je tako vodil deželni glavar dr. Ivan Šušteršič.

"V zgodnjih jutranjih urah se je razširila po Ljubljani vest o nepričakovani smrti cesarja Franca Jožefa I., ki ga je kruta usoda kljub najprisrčnejšim željam vseh podanikov iztrgala iz naše srede. Komaj so izšla uradna poročila, že se je vest bliskoma razširila po mestu. Na ljubljanskem Gradu je zaplapolala črna zastava ter naznanila celi ljubljanski okolici tužno resnico. Kdor je še dvomil, oklepajoč se v svojem srcu upanja, da vest uradno še ni potrjena, je dobil žalostno gotovost. Za hip je zastalo vse življenje. Po cestah so se ustavile gruče ter se razgovarjale o pretresljivem dogodku. Resno in žalujoč stoji stolno mesto vojvodine Kranjske ob odprtem grobu ljubljenega vladarja. Hiše so se že v zgodnjih jutranjih urah odele v žalobno obleko, vsem na čelu mestna poslopja. V odsotnosti župana g. dr. Tavčarja je položil podžupan g. dr. Triller venec s trakovi v mestnih barvah in primernim napisom pod cesarjev spomenik na Slovenskem trgu. Listi so izšli z žalnim robom."

Ljubljanski občinski svet pri slovesnem pogrebu cesarja Franca Jožefa I.
"Župan: V četrtek bo slovesen pogreb cesarja Franca Jožefa I. Vlada želi, da se pogreba udeleže tudi samoupravne občine. V sredo zvečer ob 11. uri 8 minut se bodo deputacije peljale s posebnim vlakom k pogrebu na Dunaj; vlak bo šel iz Trsta; vračal se bo poseben vlak v četrtek zvečer z Dunaja. Župan [Ivan Tavčar, op. a.] naznani, da bo zastopal klub narodno-napredne stranke v deputaciji podžupan dr. Triller, ki bo tudi deputacijo vodil, klub S. L. S, bo zastopal obč. svetnik Kregar, nemško stranko pa Pemmer."


V prispevku so uporabljeni zapisi iz časopisov Slovenec in Slovenski narod, ki so dostopni na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije.


Kdor je kaj veljal v političnih krogih, je moral biti prisoten na tako pomembnem dogodku, kot je bil pokop avstrijskega cesarja. Več o samem pogrebnem sprevodu pa prihodnjo nedeljo v zadnjem (četrtem) delu prispevka.

Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
kiliboy
# 03.03.2017 ob 06:20
Dunaj je, bom zelo grob in neposreden, "kurac od mesta". Sem delal tam gori, plače pa nisem dobil. K sreči sem spet v Sloveniji.
trolicnez
# 26.02.2017 ob 13:24
Ko pogledas te dunajske stavbe, potem pa tisto sliko od ljubljane, se vidi razlika v standardu
Kazalo