Delo je že takoj po nastanku vplivalo na Leonardove sodobnike. Foto:
Delo je že takoj po nastanku vplivalo na Leonardove sodobnike. Foto:
Leonardo da Vinci
Med večerjo je hudič Judu Iškarjotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. (Janez 13, 2)
Leonardo da Vinci
S sliko je Leonardo v iluzionističnem smislu prostor odprl in ga hkrati zaprl.

Vendar pa je vendarle mojstrstvo tega vsestranskega renesančnega umetnika tisto, zaradi česar se o tej mojstrovini govori že cela stoletja, vse od njenega nastanka. Delo, ki ga je Leonardo naslikal med letoma 1495 in 1497, si je še danes mogoče ogledati v refektoriju samostana ob cerkvi Santa Maria della Grazia v Milanu.

Leonardovo delo, ki meri 460 centimetrov v višino in 880 centimetrov v dolžino, predstavlja eno najpomembnejših likovnih obravnav te motivike. Leonardo je upodobil trenutek, ko Kristus apostolom napove, da ga bo eden izmed njih izdal. Center kompozicije predstavlja Kristusova figura, na njegovo levo in desno stran pa je umetnik razporedil apostole v štiri dinamične skupine po tri učence. Med temi so Kristusove besede povzročile nemir in razburjenje. Umirjena, v piramidalno kompozicijo umeščena Kristusova figura je od drugih likov izolirana, kar dodatno poudarja vratna odprtina s pogledom v krajino za njim.

Napoved izdajstva
Na Kristusovi desni strani sedi Janez, zaznamovan kot najbolj liričen lik, ki požene z nagnjeno glavo gibanje v desno smer, na koncu skupine, ki nezaupljivo in jezno gleda figuro Jude, pa se nato gibanje obrne in se vrne v nasprotno smer. Figura Juda Iškarjota, ki so ga številni umetniki na svojih podobah zadnje večerje raje postavili na drugo stran mize in ga tako še dodatno izolirali od vseh preostalih apostolov, se tukaj nahaja med prvo trojico z apostolom Janezom. Vendar pa je postavljen čisto v ozadje in nekako izoliran od preostalih učencev.

Kot bolje nakazuje ohranjena študija za figuro Juda, je ta naslikan v trenutkih izdaje, ko izgubi svojo osebnost. Stenska poslikava s perspektivično upodobitvijo sobe, v kateri se dogodek odvija, sijajno nadaljuje arhitekturo refektorija, v katerem visi, hkrati pa prostor tudi zapira.

Delovna disciplina muhastega umetnika
Leonardo se je slikanja Zadnje večerje lotil nekoliko neobičajno za »marljivega« renesančnega umetnika. Na delo je prišel zelo zgodaj in slikal, dokler je bilo svetlo, zgodilo pa se je tudi, da kakšen dan sploh ni prišel. Takšen način pa mu je omogočala tudi sama tehnika slikanja z oljem na omet. Gre za precej neobstojno tehniko, zaradi česar je začelo delo razpadati že v času nastanka, tehnika pa je zahtevala tudi vrsto restavracij, zaradi katerih je od izvirnega dela ostalo bolj malo.

Ogled freske – misija: nemogoče
Tiste, ki so se namenili, da si Leonardovo mojstrovino ogledajo v živo, je treba opozoriti, da je danes že sam ogled Zadnje večerje prava umetnost, saj se je treba predhodno najaviti po telefonu, po možnosti le kakšen dan pred želenim ogledom, zaradi česar pa se seveda zna rado primeriti, da si bo pred tem ogled rezervirala organizirana skupina turistov (ob evforiji, ki jo je s seboj prinesla Da Vincijeva šifra, je ta pojav še toliko bolj množičen) oziroma bo to zanje storil iznajdljiv vodič.

M. K.