Albrecht Dürer: Avtoportret, 1498, olje na leseni plošči, Museo del Prado. Foto: Wikipedia
Albrecht Dürer: Avtoportret, 1498, olje na leseni plošči, Museo del Prado. Foto: Wikipedia
Albrecht Dürer: Portret mlade Benečanke, 1505, olje na platnu, Umetnostnozgodovinski muzej, Dunaj. Foto: Wikipedia
Akta Adama in Eve na Dürerjevi grafiki iz leta 1504, kažeta vpliv italijanske renesanse. Pred nami niso več sloka telesa severnih mojstrov, ampak polnejši postavi izrazitejše muskulature. Foto: Wikipedia
Albrecht Dürer
Italijanski vpliv na sliki Madone s hruško iz leta 1512 (danes v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju) je med drugim prepoznati v samem tipu svetlolase Marije, ki ustreza tedanjemu beneškemu lepotnemu idealu. Foto: Wikipedia

Vpliv, ki so ga imeli italijanski renesančni mojstri na svojega severnega sodobnika in on nanje, bodo letos osvetljevali na razstavi Kraljeve palače (Palazzo Reale) v Milanu. Organizatorji obljubljajo celo vrsto velikih imen severnega in južnega likovnega prizorišča poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja - poleg Dürerja, ki je seveda sam zadosten razlog za postanek v Milanu, še njegovih nemških sodobnikov Lucasa Cranacha, Albrechta Altdorferja in Hansa Baldunga Griena, pa seveda italijanskih mojstrov Giorgioneja, Andrea Mantegne, Leonarda da Vincija, Andrea Solaria, Giovannija Bellinija, Jacopa de' Barbarija in Lorenza Lotta.

Dürerjev pogled na italijanska mesta
Razstavo z naslovom Albrecht Dürer in nemška renesansa odpirajo 21. februarja, na ogled pa bo do 24. junija. Čeprav je čas humanizma najbolj cenil historične in mitološke prizore, takoj zatem pa tudi portret, ki si ga v tistem času seveda še ni mogel privoščiti vsakdo, pa je bil to vseeno čas, ko si je krajina - sicer zelo počasi in komaj opazno, vedno pa z izgovorom kulise kakšnega mitološkega ali bibličnega prizora - počasi utirala prostor na lestvici zaželene motivike. Ključni premik v tej smeri so sicer storili slikarji t. i. donavske šole, a tudi Dürer je zapustil nekaj čudovitih primerov (večinoma gre seveda za manjše akvarele, ki so nemara tudi priča o umetnikovem slikanju iz lastnega užitka in ne po volji naročnika). Organizatorji milanske razstave teh krajin sicer ne omenjajo med razstavljenimi deli, napovedujejo pa slike, na katerih je Dürer upodobil Benetke, Rim, Mantovo in Ferraro.

Dürerjeva umetnost predstavlja edinstven most med renesančno umetnostjo severno in južno od Alp in prav njegov opus je izvrstna podlaga za proučevanje razlik med obema renesansama - južno, ki je po hitrem postopku slikarstvo predrugačila z vpeljavo perspektive, realistično oblikovanih telesnin in obrazov, ter severno, ki je ubirala podobno smer, a z večjo in dolgoročnejšo zavezanostjo težkim gubam draperij, interierjev, ornamentalnosti in detajlu gotske umetnosti.

Mojster detajla
Albrecht Dürer se je rodil leta 1471 v Nürnbergu zlatarju, v čigar delavnici je dobil tudi prvo znanje, predvsem pa smisel za detajl, ki ga bo pozneje kazal predvsem na svojih natančnih grafičnih delih. Oče mu je namenil enako poklicno pot, zato je bil sprva njegov vajenec, vendar pa se je mladi Albrecht kot učenec v delavnici Michaela Wolgemuta med letoma 1486 in 1490 preusmeril k slikarstvu. V naslednjih letih je potoval po zgornjem Renu, obiskal Basel, Strasbourg in Colmar. Mladi slikar je bil velik občudovalec Martina Schongauerja, ki je črpal iz slikarstva flamskih mojstrov, kot sta bila Rogier van der Weyden in Jan van Eyck. Odločen, da se slikarsko izpopolnjuje v Schongauerjevi delavnici, se je Dürer odpravil v Colmar, vendar pa je njegov prihod prehitela mojstrova smrt.

Med italijanske stvaritve
Dürer je obrnil smer in se odpravil v severno Italijo, kjer je ostal do leta 1594. Večkrat se je ustavil v Mantovi, kjer je obiskoval velikega Andrea Mantegno, poznal pa je seveda tudi dela bratov Bellini, Leonarda da Vincija in drugih mojstrov. Ko se je leta 1505 vrnil v Italijo, so njegovi znameniti grafični cikli že sloveli med italijanskimi zbiralci in umetniki. Njegove grafike so bile tako priljubljene, da so jih začeli množično kopirati.

Prav v tistem času, se pravi med 1505 in 1507, je v Benetkah, ki so v primerjavi z disegnu zapisano osrednjo Italijo vselej stavile na barvo, odkril moč kolorita Givoannija Bellinija. A Bellini, pa ne le on, tudi Vittore Carpaccio, Giorgione, Lorenzo Lotto, Tizian, Tintoretto in Veronese, so enako občudovali Dürerjeve natančne grafike, v katerih so večkrat našli navdih za svoje večje tabelne slike. Pa tudi kar nekaj toskanskih mojstrov dolguje kaj Dürerju, med drugim Andrea del Sarto, Jacopo Pontormo, Domenico Beccafumi in Agnolo Bronzino.

Dürer je bil eden prvih nemških slikarjev, ki se je sistematično ukvarjal tudi s slikarsko teorijo in raziskoval temo lepote. Njegovo besedilo o proporcih, ki ga je zapisal v nemščini, so prevedli tako v latinščino kot italijanščino in je bil obvezno čtivo vsakega pravega italijanskega umetnika.