Namen študijske razstave Postaja DIVA oziroma Postaja digitalnega videoarhiva je začasen obstoj 'živega arhiva', ki hkrati predstavlja teoretske, praktične in umetniške aspekte avdio-vizualnih arhivov sodobne umetnosti. Razstava ponuja vpogled v genezo videoumetnosti in v problematiko hranjenja in predstavljanja artefaktov te umetniške discipline, katere začetki pri nas segajo v pozna šestdeseta. Kuratorka in direktorica Zavoda za sodobno umetnost Barbara Borčić nam o projektu pove: "Zelo pomembno se nam zdi, da ljudje dobijo kontekst nekega videa, kar pomeni, da izvejo tudi to, kako se je video razvijal. To vključuje tudi razvoj tehnične opreme, nosilcev. Zanimivo se nam zdi, da lahko morda obiskovalec uporabi VHS, česar morda kmalu več ne bo mogel."
Dileme arhiviranja videoumetnostiOrganizacija arhiva videoumetnosti zastavi več dilem, povezanih s samim medijem videa. Kot poglavitno se morda kaže vprašanje, ali je zapis nekega videa v sodobnejšem mediju še vedno mogoče pojmovati kot repliko izvornega umetniškega dela ali pa se s spremembo nosilca spremeni tudi celoten značaj umetniškega dela. Kot v spremnem besedilu k razstavi piše Ida Hiršenfelder, videoarhiv temelji na faksimilu - na natančnem posnetku ali kopiji videodela najvišje možne kakovosti, saj je "temeljni predmet videoarhiva umetniška vsebina in ne toliko tako imenovani originalni 'master' s svojo fizično, objektno pojavnostjo".
Arhiv videoumetnosti, ki ga oblikujejo na Zavodu za sodobno umetnost, temelji na razširjenem pojmu nacionalnega konteksta, zato se vanj vključujejo dela umetnikov, ki delujejo v slovenskem in/ali mednarodnem prostoru. Arhiv namreč ni koncipiran le v muzejskem smislu ohranjanja, ampak je njegov namen biti tudi referenca za vse delujoče umetnike. O tem govori tudi kuratorska zasnova razstave. Kot njen osrednji del se kaže soba, v kateri je predstavljena spletna platforma za ogled aktualne videoprodukcije - s klikom na miško lahko obiskovalec sam izbira videe -, v sobah okoli nje pa je na ogled zgodovinski kontekst te produkcije, ki med drugim vključuje tudi prihod videa na televizijo in evolucijo snemalnih naprav in nosilcev.
Spomin na Videodokument
Ob aktualni razstavi velja še enkrat omeniti projekt Videodokument: Videoumetnost v slovenskem prostoru 1969-1998, za katerim je prav tako stal Zavod za sodobno umetnost. Potekal je med letoma 1994 in 1999, njegov rezultat pa je bila prva sistematizacija tridesetih let slovenske videoumetnosti, ki ostaja dostopna na svetovnem spletu. S tem se slovenski video spontano vključuje v svetovni kontekst, ki je sicer zastopan tudi na razstavi. Kot nam pove Borčićeva, je arhivska Postaja DIVA del mednarodne platforme GAMA (Gateway to Archives of Media Art). Njeni člani so predstavljeni tudi v Škucu, osebno pa bodo svoj pristop k arhiviranju predstavili konec junija v Ljubljani.
Slovenska videoumetnost na TV Slovenija
Ravno v času razstave se bo slovenski videoumetnosti priključila tudi Televizija Slovenija. Od torka 2. junija bodo namreč vsak torek popoldne predvajanje oddaje iz serije Zapeljevanje pogleda, v kateri bo avtor Amir Muratović predstavljal slovenske videaste Vadima Fiškina, Saša Sedlačka, Damijana Kracino, Marka A. Kovačiča, Marijo Mojco Pungerčar, Uršulo Berlot, Popono Tratnik in tandem son:DA.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje