Tanja Pak na velenjski razstavi predstavlja nekaj instalacij in eksponatov v novi projektni postavitvi. Projekt je načrtovan kompleksno: zasnova je oprta na fotografije, ki jih avtorica z intuitivnim iskanjem skladnosti usmerja v vizualni nagovor, izčiščen likovni prostor pa predstavljajo mikrostrukture, ki so najpogosteje nastale po denudaciji, na peščenih površinah, ki jih zapisujejo sledi živali, rastline in meteorne vode.

Tanja Pak, Silence, 2019. Foto: Galerija Velenje/Jaka Babnik
Tanja Pak, Silence, 2019. Foto: Galerija Velenje/Jaka Babnik

Odpiranje nemara neskončnih vprašanj
Avtorica je odkrivala in našla prostranstvo bogastva oblik stvarnega sveta, ki se s svetlobnimi učinki in učinkovanjem svetlobe na splošno izkazuje na fotografijah in ustvarjenih umetniških predmetih. V prenosih videnega in vizualiziranega skozi prizmo refleksij so se utrinki iz narave odstrli v prostorskih postavitvah steklenih oblik v odnosu s prostorom. Asociacije na ujete posnetke so in hkrati niso pomembne ali obvezujoče. Zabrisovanje mej med jasnim in meglenim je enakovredno sporočilo, opredmeteno še v abstraktnih oblikah, ki nam vnovič odpirajo prav ta vprašanja, morda celo do neskončnosti.

Steklo in vprašanje njegove (ne)prosojnosti
Prosojnost in neprosojnost imata ključni pomen v oblikovanju stekla ter sta v raziskovanju Tanje Pak močno prisotni. Ta kontrast proučuje tako znotraj svojih artefaktov kot tudi v odnosu do prostora. Odzivnost razmerja tako v naravni svetlobi kot tudi pri umetni svetlobi je lahko omejena na enega ali pa gre tudi za postavljanje odnosov med obema viroma. V povezavi z naravo nam vzbuja asociacijo na vodo v različnih agregatnih stanjih, kot so bistrost tekočih in stoječih voda, ledu ter padavin, dežnih kapljic, toče in snega. Prosojno steklo in stopnje neprosojnega stekla so asociativni odzivi na videnja in doživetja, zaprtih v ozadju zavednega.

Oblikovalka Tanja Pak je tudi profesorica na akademiji za likovno umetnost (ALUO) v Ljubljani. Foto: tanjapak.com
Oblikovalka Tanja Pak je tudi profesorica na akademiji za likovno umetnost (ALUO) v Ljubljani. Foto: tanjapak.com

Pihanje, kalup ali stekleni prah
Zgodbe različnih motivov se posredno vrtijo tudi okoli bitij in njihove vitalne funkcije vdiha, izdiha in prediha. Ta odnos določa začetek in konec stopenj, s katerimi doseže obliko. Dotika se enega od treh ključnih postopkov oblikovanja umetniških predmetov. Prvi je vezan na pihanje stekla in njegovih možnosti različnih variacij končnega produkta. Drugi je povezan z izdelavo kalupa in oblikovanja po njem, ko gre za tovrstno izdelavo. Tretji pa je ustvarjanje s steklenim prahom.

Spreminjanje prostorskih postavitev v različne samostojne, a v temeljni ideji povezane enote je poudarjeno z izžarevanjem energije in omreženo s sorodnostmi in nasprotji, kot so svetloba in senca, prehodnost in neprehodnost, notranjost in zunanjost, odstrtost in zastrtost in ne nazadnje krhkost in trdnost v prožnosti ter samosvoji kreativni poetiki, so še zapisali v galeriji.

Razstava Tanje Pak, ki jo v Galeriji Velenje odpirajo drevi ob 19. uri, bo na ogled do 8. maja. Vodstvo po razstavi bo potekalo v skupini z največ desetimi udeleženci in ob upoštevanju priporočil NIJZ-ja.