Tri leta po veliki razstavi ob okroglih obletnicah rojstva in smrti slikarja samouka Jožeta Tisnikarja je v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu na ogled razstava Minljivost – Hommage Tisnikarju, na kateri so do 26. septembra na ogled dela iz ene osrednjih zbirk te galerije. Zbirka vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb iz vseh ustvarjalnih obdobij ter dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike, kot so Mirsad Begić, Bogdan Borčić, Matej Čepin, Hermann Falke, Metod Frlic, Zdenko Huzjan, Roberto Kusterle, Dragiša Modrinjak, Zoran Mušič, Valentin Oman, Tihomir Pinter, Herman Pivk, Vladimir Veličković in Franc Vozelj.

Herman Pivk, Mojster Tisnikar, 2007, mešana tehnika in pigmentni odtis na platno, 1/1, Zbirka KGLU, © Herman Pivk. Foto: Arhiv KGLU
Herman Pivk, Mojster Tisnikar, 2007, mešana tehnika in pigmentni odtis na platno, 1/1, Zbirka KGLU, © Herman Pivk. Foto: Arhiv KGLU

Zbirko Hommage Tisnikarju je po Tisnikarjevi tragični smrti v prometni nesreči, ki se je zgodila 30. oktobra 1998, v spomin nanj zasnovala umetnostna zgodovinarka in takratna direktorica galerije Milena Zlatar.

V Mislinji rojeni Jože Tisnikar (1928–1998) je kot likovni umetnik samouk ustvaril izjemen opus risb, slik in grafik. Bil je slikar minljivosti in pričevalec poslednjih trenutkov človeškega bivanja. Okoliščini, ki sta zaznamovali njegovo samoniklo umetniško pot, sta bili predvsem revščina v otroštvu in delo obdukcijskega pomočnika v prosekturi slovenjgraške bolnišnice, ki je bila zanj hkrati tudi atelje.

V tehniki oljne tempere je slikal motive iz prosekture z značilnim simbolnim sporočilom, bolnišnične motive z grotesknimi karnevali, motive alkoholnih delirijev, tesnobne prizore iz gostiln, simbolične procesije, živali, med katerimi ob netopirjih, miših, podganah, konjih, mačkah, čričkih izstopa simbolni vran oziroma krokar. Značilna je ekspresivna deformiranost predstavljenih predmetov in figur, v navezi z motivi iz prosekture pa se je izoblikovala specifična zelena barva.

Po letu 1983 je postala Tisnikarjeva motivika lahkotnejša, smrtno grozo je omilil v meditativnost. Naredil je likovno zasnovo za lutkovno igro Mrtvec pride po ljubico (1986) po besedilu Svetlane Makarovič, scenografijo za dramo Singer v Shakespearovem gledališču v Londonu (1989) in izdelal sitotiske v bibliofilski izdaji pesmi Daneta Zajca Krokar (1997). Leta 1970 je prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo.

Na Ravnah na Koroškem s 74 fotografijami skozi življenje Karla Pečka

Karel Pečko: Iz ciklusa Uršlja gora, 1998 Foto: Galerija Murska Sobota
Karel Pečko: Iz ciklusa Uršlja gora, 1998 Foto: Galerija Murska Sobota

V razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem je do 12. junija na ogled 74 fotografij, ki tvorijo razstavo Podobe nekega življenja, zasnovano kot dokumentarni fotoesej Drage Puc v čast slikarju Karlu Pečku (1920–2016).

Razstava poskuša subjektivno-avtorsko, a vendar z dovolj dokumentarne ostrine predstaviti manj znane postaje in dogodke v življenju človeka, ki je "videl dlje, kot se sme sanjati" in je s tem s svojimi sodelavci na svetovni zemljevid zarisal Slovenj Gradec. Ta je z njim in tudi zaradi njega postal mesto glasnik miru. Hkrati je razstava pričevanje o življenjski poti, ki je bila svojevrstna golgota in primer neuklonljive prežihovsko-samorastniške življenjske moči, vztrajnosti in pokončnosti, so ob razstavi sporočili iz knjižnice.

Razstavo sestavlja 74 fotografij, postavljenih v 11 poglavij, ki so jim dodani osebni komentarji oz. fragmenti iz spominov Karla Pečka, ki jih je v pogovorih z njim ohranil Andrej Makuc.
Projekt, ki je nastajal od novembra 2017 do februarja 2020, je v delu podprla Mestna občina Slovenj Gradec, katere častni občan je bil Pečko. Izbor fragmentov misli, razvrstitev poglavij in postavitev fotografij je avtorica opravila v sodelovanju z Josipom Košuto.

Akademski slikar, galerist, muzealec, pedagog in vsestranski kulturni delavec Karel Pečko je leta 1957 sodeloval pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona kot predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in ga sprva vodil ob svojem rednem delu v šoli, od leta 1963 pa je bil njen ravnatelj oz. nato direktor vse do leta 1997. Galeriji je dal strokovni ugled in jo postavil na mednarodno prizorišče.

Prejemnik številnih nagrad in priznanj

Pečko, ki je širše poznan predvsem po številnih upodobitvah bližnje Uršlje gore, je za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Leta 1996 je prejel srebrni častni znak Republike Slovenije, leta 2009 pa državno odlikovanje zlati red za zasluge. Istega leta je prejel tudi najvišje avstrijsko državno odlikovanje, častni križ za znanost in umetnost I. reda.

Bil je tudi prejemnik Bernekerjeve nagrade leta 1975, za dosežke v muzealstvu pa je leta 1981 prejel Valvasorjevo nagrado. Njegov slikarski opus zajema poleg mnogo skic, risb, oljnih slik in pastelov tudi stenske kompozicije, njegova dela pa so vidna na številnih javnih mestih. Poleg slikarstva se je Pečko ukvarjal tudi s keramiko, grafičnim oblikovanjem, delal je tudi scene za lutkovno gledališče.