Šlo je za krčmo v zloglasni četrti rdečih luči St. Paulija v Hamburgu, kamor so med bivanjem v tem pristaniškem mestu zahajali mornarji. Warlich si je v lokalu uredil ločen prostor, kjer je svoje stranke tudi tetoviral.

Leta 1890 rojeni Christian Warlich je že pri rosnih 14 letih odšel od doma in začel delati kot kurjač na parnih ladjah. Najverjetneje je tam prišel v stik z drugimi pionirskimi umetniki tetoviranja, ki so prihajali iz ZDA – kot denimo Charlie Wagner – in so vplivali na njegovo delo.

Prvi v Nemčiji z električnim strojčkom za tetoviranje
Warlich je bil v svojem promocijskem gradivu označen za Kralja tetovatorjev in dejansko je tudi mednarodno postal znan pod tem nazivom. Velja tudi, da je bil prvi tetovator v Nemčiji, ki je uporabljal električni strojček za tetoviranje. Naprava, ki jo je leta 1891 v New Yorku patentiral Samuel O'Reilly, je Warlichu omogočila ponujanje zares profesionalnih storitev. Nekoč so tetovaže izdelovali tudi kar v javnih prostorih, parkih ali na ulici, večinoma z iglami, pritrjenimi na lesene palice.

Tudi Ötzi, Edvard VII. in Sisi so bili tetovirani
Raziskovalec in morjeplovec James Cook je bil tisti, ki je iz južnega Tihega oceana v 70 letih 18. stoletja prinesel besedo tatoo, vendar pa ni bil tisti, ki je prakso uvedel v zahodni svet. Tetovaže je denimo imela 5.300 let stara in dobro ohranjena mumija, znana kot Ötzi, romarji iz 17. stoletja pa so pogosto imeli vtetoviran motiv križa. V nekem obdobju je bilo tetoviranje modno tudi v višjih slojih, tetovaže sta si omislila tudi kralj Edvard VII. ali pa avstrijska cesarica Sisi. Povezava med tetovažami in mornarji je postala tesnejša po Cookovih potovanjih.

Sisi si je pri 51 letih med potovanji po svetu na roko dala vtetovirati sidro. Tetoviranje je bil način, na katerega so mornarji izkazovali, da pripadajo družbeni skupini in dokumentirali svoja potovanja, številni motivi so imeli tudi simboličen pomen ali pa so bili povezani z vraževerjem.

Z Warlichovo estetiko in motiviko – od metuljev do lobanj z bodali – navdihnjene tetovaže si ljudje dajo izdelati pravzaprav še danes, čeprav se številni tega niti ne zavedajo. Njegove risbe so temeljile na tradicionalnih motivih tetovaž, nanj pa sta vplivali tudi ameriška popkultura in evropska umetnost, ustvarjal je na primer tudi tetovaže, ki so temeljile na delih Botticellija ali Dürerja.

"Spodoben tetovator ne tetovira obraza, predvsem pa ne pijanega človeka."
Warlich je v svojem oglasu sicer obljubljal, da tetovira na vseh delih telesa, vendar je leta 1951 v sodnem procesu pričal proti tetovatorju, ki je nekemu moškemu na obraz vtetoviral kačo. Kot je dejal Warlich: "Spodoben tetovator ne tetovira obraza, predvsem pa ne pijanega človeka."

Za Warlicha je bilo znano, da je v primerjavi s številnimi tetovatorji tistega časa svoje motive redno posodabljal in dodajal nove svojemu repertoarju. Warlich je do svoje smrti v letu 1964 imel za sabo več kot 40 let tetoviranja, v tem času pa je tetoviral več kot 50 tisoč strank, med drugim tudi danska princa Axla in Vigga.

Po Warlichovi smrti so njegovo lastnino, vključno z znamenito knjigo motiv, prodali Zgodovinskemu muzeju Hamburg. Pozneje je bilo natisnjenih več različnih izdaj njegove knjige, vendar kakovost slik ni ustrezala Warlichovim izvirnikom. Pred kratkim je izšla nova izdaja, ki jo je uredil umetnostni zgodovinar in strokovnjak za raziskovanje tetovaž Ole Wittmann.

V hamburškem zgodovinskem muzeju je do 25. maja na ogled razstava Christian Warlich: Kralj tetovatorjev, ki poleg njegovega dolgotrajnega vpliva predstavi tudi hamburško zgodovino tetoviranja tudi z drugimi pionirji te dejavnosti iz St. Paulija in povezanost tamkajšnjega prizorišča s širšo mednarodno mrežo tetovatorjev tistega časa.