Festivalsko ekipo opišeta kot sedem prijateljev, neobremenjenih s politično zgodovino, ki lahko zelo malo izgubijo.

Oba sta študirala fotografijo na sloviti praški akademiji FAMU, vendar pa se, kot večina Fotopubove ekipe, danes ne ukvarjata več s fotografijo v ožjem smislu. In tudi hitro me popravita: nista fotografa, ampak umetnika, Fotopub pa festival, ki se ukvarja s fotografsko umetnostjo in ne fotografijo. Smodej sicer končuje študij in deluje kot producent v sodobni umetnosti, Vindiš pa je po FAMU-diplomi magistriral na univerzi Goldsmiths v Londonu in zatem postal predavatelj na londonski Univerzi Westminster.

Umetniški, kuratorski in geografski diskurzi
Na letošnjem, že petem festivalu Fotopub pod njunim okriljem, bodo z umetniki znova preizpraševali in širili ustaljene meje umetniških, kuratorskih in geografskih diskurzov. Ti bodo nastajali skozi vrsto formalnih in neformalnih dogodkov, med katere sodi sedem razstav, trije projekti, večerna predavanja, kuriran glasbeni program in Fotopubov pregled portfolijev (Portfolio Review). Ta bo v Novo mesto pripeljal uveljavljene umetnike, kuratorje, urednike, založnike, galeriste in direktorje iz mednarodne umetniške scene.

Letos bo 25 umetnikov iz 12 držav (Kanade, Hrvaške, Češke, Nemčije, Madžarske, Italije, Litve, Nizozemske, Slovenije, Ukrajine, Velike Britanije in Združenih držav Amerike) predstavljalo svoje delo izključno v nekonvencionalnih in/ali zapuščenih prostorih v mestnem središču, novomeške ulice pa bodo prizorišče lokacijsko specifičnih instalacij in performansov.

Festival se bo v tem slogu sklenil z instalacijo Nataše Berk, na novomeški avtobusni postaji, ki je ostala zaradi spora z arhitektom nikoli do konca zgrajena.

Priložnost za mlade umetnike
Ob tem pa nadaljujejo tudi lani začet mentorski program, skozi katerega prostovoljcem, ki delajo z ekipo na festivalu, ponudijo možnost postati razstavljavci umetniki, letos z deli na temo prekarnega dela v umetnosti. Kot sta mi v pogovoru povedala Smodej in Vindiš, je ravno odpiranje prostora za druge mlade umetnike motivacija, ki jih žene pri ustvarjanju festivala.

Celoten intervju lahko preberete spodaj.

Kako je ravno Novo mesto postalo center fotografske umetnosti?
Smodej: Mogoče zaradi močne navzočnosti fotografije v mestu že od prej. Bojan Radovič je že leta 1984 odprl Fotogalerijo Novo mesto, prvo fotogalerijo v Jugoslaviji, v stavbi današnjega Anton Podbevšek Teatra, na Osnovni šoli Katja Rupena je Jelena Pelko vodila foto krožek, Radovič in Fujs sta bila med prvimi študenti fotografije v tujini že v osemdesetih. Iz tega se je pozneje razvila Fotopubova zgodba, prek Društva novomeških študentov, LokalPatriota, Boruta Peterlina, Boštjana Puclja in drugih. Z Juretom Kastelicem (nekdanji kreativni direktor Fotopuba) sva se spoznala s fotografijo ravno na Fotopubu, marsikateri slovenski umetnik prav tako.

Ko smo leta 2014 prevzeli festival, smo z veseljem ostali v Novem mestu. Všeč nam je to malo romantično mesto z reko Krko, tako majhno, da je popolnoma prevzeto z umetniki in gosti festivala. Kamor koli greš v času festivala, srečaš nekoga s Fotopuba. V velikih mestih se ljudje porazgubijo, tukaj pa ga zavzamejo.

Vindiš: V Sloveniji na nacionalni politični ravni kulture stalno govorimo o konceptu decentralizacije. Fotopub je mogoče najbolj decentralizirana organizacija v slovenskem prostoru. Sicer smo v Novem mestu, ampak imamo partnerje iz Štajerske, Primorske in Ljubljane. Delujemo vseslovensko in prek meja. Ekipa niti ni v Sloveniji, ampak živimo po različnih državah po Evropi.

In kako nastaja festival z decentralizirano ekipo, živečo po različnih državah?
Vindiš: Tako, da se enkrat na teden prek skajpa dobivamo na osemurnem sestanku z vinom, smo crossborder koncept kulturne produkcije. Zaradi Evropske unije imamo priložnost, da delamo v tujini, istočasno pa ustvarjamo vsebino v Sloveniji. Tehnologija je sama po sebi koncept decentralizacije. In naš ključen marketinški moment, ki je najbolj aktiven, so družbena omrežja. Ta so se razvila organsko, saj festival po svoji naravi temelji na družbenih omrežjih. Kako se razvija in postavlja, komunicira znotraj ekipe in med ustvarjalci.

Smodej: Na področju vizualnih umetnosti ima samo Moderna galerija več lajkov na Facebooku kot mi.

Kako se je festival Fotopub spremenil, odkar ste ga leta 2014 prevzeli?
Smodej: Fotopub je bil festival reportažne, dokumentarne fotografije, leta 2014 pa smo ga z novo, mlado ekipo razširili v festival fotografske umetnosti. To ni nujno fotografija, lani smo denimo razstavili zvočno umetniško instalacijo štirih zvočnikov v prazni sobi. Dedek umetnika je razlagal, kako je bila njegova rodna vas videti pred 60 leti. To delo je očitno fotografsko, čeprav ne vsebuje fotografij ali česar koli vizualnega, saj prikazuje trenutek v preteklosti skozi ilustrativno pripoved.

Kako se na to odzivajo obiskovalci? Pridejo na razstavo fotografij in so presenečeni, ko najdejo vse kaj drugega?
Smodej: Prevzeli smo festival s 14-letno zgodovino klasične fotografije, črno-bele in dokumentarne, ki je bila laični javnosti zelo razumljiva. Kar mi danes razstavljamo, je zagotovo težje razumljivo, bolj nedosegljivo. Sploh lokalna javnost je na začetku pogrešala stari festival.

Torej ste leta že 2014 festival takoj popolnoma rekonceptualizirali?
Vindiš: Ta preskok ni pomenil, da smo na novo definirali fotografijo, ampak da smo se preusmerili na mlade umetnike, na tiste, ki so ravno končali fakultete ali šele začeli vstopati v umetniško sceno. Oni so študirali fotografijo, uporabljali fotoaparat, fotografija je bila štartni položaj njihovega dela, a to ne pomeni, da ustvarjajo klasična, tradicionalna umetniška dela. Mladi razmišljamo interdisciplinarno, ker živimo v svetu, ki je interdisciplinaren: prepletamo video, 3D, internet itd. Živimo v svetu podob, vizualij, ki jih lahko pregibaš, premešaš, predelaš, preoblikuješ v kipe, instalacije, zvočne slike. Ko smo se odmaknili stran od fotografije, smo odprli polje vseh teh kreativnosti, nepričakovanih položajev, iz katerih lahko umetnik dela izkušnje, instalacije, performanse.

Smodej: In ta svoboden prostor za eksperimentacijo zanika modernistično in postmodernistično obsesijo z medijem kot takim. V današnjem času ne moremo več govoriti o tem ravno zaradi interdisciplinarnosti ne le umetnosti, ampak tudi družbe in življenja.

Vindiš: Festival smo v celoti preselili v zapuščene stavbe, kjer imajo kuratorji in umetniki možnost, da podrejo stene, prebarvajo, rišejo po tleh. S tem se prostor odpre ne le eksperimentu, ampak tudi zabavi in svobodi. Vsi projekti Fotopuba so tako site-specific, da je res nepredvidljivo, kaj bodo ustvarjalci naredili.

Smodej: Pri tem smo izhajali iz sebe, iz tega, kar smo potrebovali kot generacija, mladi umetniki.

Kako vam je kot mladim umetnikom, večinoma v zgodnjih dvajsetih, študentom uspelo vpeljati na festival tako močno mednarodno mrežo umetnikov?
Smodej: Festival Fotopub so leta 2014 zaradi finančnih težav želeli ukiniti. Ob tem sem začutil odgovornost in priložnost, z Juretom Kastelicem sva k sodelovanju povabila še šest umetnikov, ki so nama – zelo enostavno – bili kul. Vsi skupaj smo se dobili na “Skupinski razstavi slovenskih avtorjev nove generacije”. Z mreženjem smo od tam začeli prek akademij, na katerih smo študirali. Jure je študiral v Angliji, zato se je naša mreža začela najbolj intenzivno razvijati tam. Še vedno velik del naše mreže temelji na angleški mreži.

No, vidva pa sta oba študirala v Pragi na FAMU. Je tudi to vplivalo na Fotopub?
Smodej: Seveda, temeljimo na osebnih kontaktih. Na pozitivnih izkušnjah ljudi, ki prihajajo na festival, in posledično na njihovih osebnih stikih. Naš festival je zelo osebna, prijateljska platforma. Veliko ljudi mi po festivalu reče, da je to prvi festival, kjer so dobili prave prijatelje. Drugi umetniški festivali so bolj ali manj sterilni, nobeden med njimi ni tako oseben in prijeten kot Fotopub.

Pa se z drugimi festivali povezujete?
Vindiš: Ja, povezani smo z vsemi okoliškimi festivali, denimo z zagrebškim Organ Vida. Imamo tudi izmenjave, bili smo na Brighton Photo Fringu. Ne povezujemo se le s festivali, ampak tudi s institucijami po svetu.

Kako se programsko na festival vključuje glasba?
Smodej: Pub iz imena Fotopub pomeni bar, ni navezava na publishing ali publicity, kot včasih nekateri mislijo. Leta 2001 je festival nastal kot festival fotografije in zabave. Z leti je s staranjem ekipe in programa začel zanemarjati to zabavno komponento. Odločili smo se, da jo bomo vrnili, saj ravno ta ustvarja platformo za neformalno mreženje. Če ponazorim s primerom. Ko se umetnik zvečer »nažira« z janjcem in ni kruha, zraven njega stoji kurator, ki se »nažira« s tem istim janjcem. Potem se najprej začneta pogovarjati o tem, da je janc preslan, že naslednji trenutek pa mu umetnik prodaja svoje umetniško delo. Tega ne dosežeš na formalnem dogodku, kot je pregled portfolijev, na ex-catedra predavanjih ali pa na velikih sterilnih festivalih. Glasbeni program je katalizator za socialne interakcije. Res pa je tudi, da skozi glasbeni program privabimo veliko širšo javnost kot skozi program vizualne umetnosti. Mladi morda pridejo zaradi glasbe, a obenem spoznavajo še vizualno umetnost.

Ta glasba je programsko povezana z ostalim programom?
Smodej: Glasbeni program je narejen na podoben način, kot je narejen program razstav. Že peto leto ga kurira Gregor Kocijančič. Tudi v glasbenem programu predstavljamo iste uveljavljajoče se prakse v sodobni umetnosti. Skupina Matter je recimo imela enega prvih večjih nastopov pri nas. Društvo Fotopub je društvo za sodobno kulturo in tu govorimo o kulturi v najširšem pomenu, kamor se priključujeta tudi glasba in etnografija. Ker smo v Novem mestu, bomo delali v sožitju z etno-zgodovino, etnografsko kulturo dolenjske regije. Gotovo bomo točili cviček, spekli tri janjce in imeli harmoniko na otvoritveni dan.

Vindiš: To je pomemben moment. Opažam, da so ljudje iz velikih centrov Evrope, kot so na primer London, Berlin in Amsterdam, ki živijo v nenehnem hitenju, ob prihodu na Fotopub čisto navdušeni. Leta 2016 smo imeli koncert lokalnega ansabla Ansambel Otoški cvet, ki je v galeriji igral polko in v povorki peljal vse goste v drugi del programa. Gostom je to totalno dogajalo. Letos bodo nastopili znova.

Zakaj se vama zdi pomembno dajati pozornost etno-zgodovini?
Smodej: Ker se želimo izogibati egotripu vrhunskega fine arta, ekskluzivnosti in temu, da bi samo prišli, vzeli in odšli. Tega ne počnemo. Če smo v Novem mestu, bomo poskušali mestu čim več dati nazaj. Ena od stvari, ki jo lahko damo, je promocija dolenjske kulture in promocija novomeške občine za turizem.

Vindiš: Kulture ne razumemo kot nečesa, kjer se denar kuri dobesedno na enem kresu, ampak kot potencialno razvojno strategijo lokalne skupnosti oz. nacije. Ta strategija ima več ravni – ena je kritični, umetniški diskurz, druga kulturna identiteta, spet druga so mednarodne povezave, ena pa je tudi turistični izvoz Republike Slovenije. Na festivalu smo zaznali veliko interesa iz tujine, zato je naša dolžnost festivala, ki je slovenski, biti ambasador Slovenije, turistični eksport, ki postavlja Novo mesto na mapo ne samo umetniških, ampak tudi turističnih destinacij Evrope.

Smodej: Kultura lahko skozi vse to ustvarja dobiček. Slovenska kultura zagotovo ni dobra v tem, da ustvarja dobiček, ker se ne zaveda, da bi ga lahko. Vsa sredstva, ki jih dobimo skozi javno financiranje, gredo samo naprej, v privatni sektor, v lokalni sektor. Tudi naši gostje in obiskovalci ustvarjajo dobiček v lokalnem okolju.

Kakšno je razmerje med mednarodnim in nacionalnim financiranjem festivala?
Smodej: 70 odstotkov iz tujine, 30 pa iz Slovenije. Večinoma so to tuji skladi, med njimi švicarski, nizozemski, latvijski, britanski. Ti v nasprotju s Slovenijo podpirajo svoje umetnike v tujini.

Vindiš: Ves denar se porabi v Novem mestu, in vendar je slovenskega financiranja le trideset odstotkov, kar je zelo žalostno.

Na kakšen način je to žalostno?
Vindiš: Po eni strani se nam mladim umetnikom stalno očita, da ne delamo dovolj v Sloveniji, po drugi strani pa se od nas zahteva, da se mrežimo in povezujemo v tujini, da nabiramo kontakte. Merila so vedno naravnana glede na to, kako pomemben si zunaj Slovenije. In potem, ko vse to narediš, ti matična država ne želi dati ničesar. Čeprav ustvarjamo festival, kjer smo med drugim gostili umetnico Penelope Umbrico, eno najpomembnejših novomedijskih umetnic konca 20. stoletja. Ne bi smeli biti v sporu z našo krovno institucijo, kulturnim ministrstvom, jih prositi za drobiž, biti z njimi v tožbah. Oni bi nam morali slediti, Slovenijo namreč postavljamo na zemljevid kulturnih produkcijskih centrov.

Zakaj se vam, mladim umetnikom, ki živite in ste dobro zmreženi v tujini, zdi pomembno ustvarjati festival v Sloveniji? Kaj vas motivira, da se vračate?
Smodej: Zelo malo.

Vindiš: Kot vemo, se Slovenija spopada z begom možganov, v umetnosti zelo izrazito. Točka, ki jo vidim v prihodnosti je, da v Sloveniji ne bo več kritične kulture.

Smodej: Lahko rečemo, da ni več meja v umetnosti. Država mora konkurirati drugim državam, v smislu ustvaranja okolja, ki je dovolj podporno za umetnike. Fotopub se dogaja v Novem mestu, ampak je prisoten po vsej Evropi. In Slovenija ne konkurira dovolj dobro drugim državam pri ustvarjanju okolja za produkcijo naših projektov.

Zakaj ste se kot umetniki odločili za tujino?
Vindiš: Slovenija še vedno definira umetnost kot tradicionalističen, modernističen koncept. Če si fotograf, si fotograf. Če si slikar, si slikar. Če si kurator, si kurator. Skozi te stroge, rigidne, nesmiselne delitve se razločuje kulturna scena na ravni koncepta samozaposlenega v kulturi, financiranja programov, razstav in festivalov. Jaz sem morda primarno umetnik, a hkrati delam kot producent in učim na univerzi. Tujina mi to fleksibilnost trga omogoča.

Obremenjenost s tem, v katero kategorijo spadaš, zavira diskurze, ki so interdisciplinarni, fluidni. V Londonu, kjer živim, ta interdiscplinarnost postaja status quo. Moraš biti interdisciplinaren, ker mesto od tebe to zahteva. Interdisciplinarno mesto uspe generirati diskurze, ki jih Slovenija ne more, saj sama sebe omejuje s predalčkanjem.

Smodej: V Sloveniji pogosto opažam odpor oblasti do sodobnih praks v umetnosti, ker so te prakse konkurenca ustaljenim praksam. Ne jemlje se jih resno oziroma se jih jemlje resno samo kot konkurenco.

Vindiš: Milenijci smo brez perspektiv, nimamo v lasti nepremičnin, delamo prekarno, odgovornost se odlaga z države in ekonomskega sistema na posameznika, ki v ta ekonomski sistem šele vstopa. Mladi smo potisnjeni na rob kot nekdo brez priložnosti.

Kakšno mesto ima v tej brezpriložnostni prihodnosti Fotopub?
Vindiš: Skupina mladih, ki je odraščala na območju Slovenje in se je učila fotografije skozi ta festival, se je odločila, da ne bo pustila, da še en slovenski kulturni projekt propade. Fotopub je naša iniciativa, zavzemanje lastnega prostora. Če nas ne bodo spustili v nobeno institucijo, ker smo premladi in premalo uveljavljeni, bomo ustvarili svojo institucijo, svojo platfromo, skozi katero bomo lahko postali dovolj močni, da bomo nekoč lahko ob bok silam, ki so proti nam. Moramo se mobilizirati.

Smodej: Platforme ne ustvarjamo le zase, ampak še za koga drugega. In to je naša motivacija. Ustvariti prostor zase in še za koga drugega.

Je ta vaša motivacija manifestirana v zavzamanju zapuščenih prostorov? Na novo ste postavili propadel festival, znotraj katerega oživljate zapuščene prostore.
Smodej: Delo smo sprva začeli v galeriji Simulaker, kjer smo hitro ugotovili, da pri nas ne deluje, če nam nekdo reče, da ne smemo zabiti žeblja dlje kot tri centmetre v zid. Takrat smo se odločili, da bomo zavzeli tako družbeno-politični kot tudi fizični prostor, in začeli delovati v zapuščenih prostorih. Ti so nam dali svobodo: lahko smo podirali stene in barvali.

Specifika teh prostorov je, da je treba prostorsko postavitev razstave delati v dialogu z njimi. S tem dobimo site-specific umetniška dela, ki so ustvarjena za določen prostor in jih je nemogoče videti kjer koli drugje kot na Fotopubu. Postavitev razstav poteka v obliki delavnice. Vsi umetniki prispejo na festival pet dni prej, kjer potem skupaj postavljamo. Večina umetniških del dobi svojo končno obliko na licu mesta. Vse to pa pomeni revitalizacijo prostorov, konkretno srednjeveškega mestnega jedra v Novem mestu. Tam ne živi nihče, nobenih trgovin ni, na glavnem trgu je denimo samo nekaj deset prebivalcev.

Kateri prostori so se najbolj izkazali kot galerije?
Smodej: Zelo velik uspeh je doživela hiša na pročelju glavnega trga. To hišo je občina dobila v dar od človeka, ki jo je dobil v denacionalizaciji in je ni mogel vzdrževati. Najlepši primer pa je nefestivalska lokacija. V Ljubljani smo oživeli Miheličevo bencinsko črpalko, ki smo jo dobili v uporabo, dokler je lastnik ne proda ali odda. S svojimi minimalnimi sredstvi in prostovoljsko aktivacijo jo prenavljamo, lani smo v njej uredili elektriko, letos bomo uredili vodovod.

Vindiš: To je popolnoma zapuščen kulturni spomenik. Očitajo nam, da bežimo v tujino, a smo primarno vzgojeni v tej državi in se zavedamo kulturne pomembnosti in fascinantnosti Miheličeve bencinske črpalke, čeprav je iz časa, v katerem nismo živeli. Revitalizacija tega prostora je eden od mnogih multiplikativnih učinkov kulturnih organizacij.

Smodej: Vse to delamo na sproščen, prijateljski način, nobene interne birokratizacije in sejnih sklepov, samo sedem prijateljev, ki nismo obremenjeni s politično zgodovino in ki lahko zelo malo izgubimo.

Česa pa si želijo mladi producenti sodobne umetnosti brez lastniških stanovanj in lastniških galerij?
Vindiš: Radi bi ohranjali fluidnost in svobodo. Nočemo galerije, vratarja, receptorja, paznika za razstave. Če imaš prostor, moraš umetniško vsebino vedno prilagoditi prostoru. Naš izziv je ravno obratno – delovati v svobodi, ki nam omogoča hiter razvoj. To se nam stalno očita na kulturnem ministrstvu, ker ravno prostor daje vrednost instituciji.

Smodej: Hrano, vodo, Fotopub, svobodo!

V spodnji galeriji si lahko ogledate dela umetnikov, ki bodo razstavljali na letošnjem festivalu.