Na gradu Rajhenburg je spet postavljena stalna razstava o slovenskih izgnancih med drugo svetovno vojno. Foto: Goran Rovan
Na gradu Rajhenburg je spet postavljena stalna razstava o slovenskih izgnancih med drugo svetovno vojno. Foto: Goran Rovan
Po površini nekoliko manjša, po obsegu pa je precej širša kot prejšnja. Foto: Goran Rovan
Izgnanci so s postavitvijo zadovoljni. Foto: Goran Rovan
Na razstavi je precej gradiva dostopnega tudi prek računalnikov. Foto: Goran Rovan
Razstava o slovenskih izgnancih

Gre za sodobno postavitev, polno dokumentov, fotografij, predmetov in tudi osebnih pripovedi, posnetih s kamero, ki so predstavljeni na monitorjih ter bogatega slikovnega gradiva, ki je prav tako dostopno prek računalniških zaslonov, saj je površina razstavnih prostorov nekoliko manjša, kot ob prvi postavitvi. Tudi to so pripravili v brestaniški enoti Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kamor ta sodi.

Nova stalna razstava Slovenski izgnanci 1941-1945 v petih sklopih predstavlja izgon Slovencev med drugo svetovno vojno, tokrat na precej sodobnejši način. Njena oblikovalka je bila Mojca Turk. Soavtorica razstave Monika Kokalj Kočevar pravi, da so staro zbirko še dopolnili in predstavili na novo. Ob tem dodaja: "Seveda je nekaj osnovnih predmetov, tistih najboljših, ki so bili že na razstavi profesorja dr. Toneta Ferenca tudi uvrščeni v to razstavo, največji del je pa novih. Veliko je tudi novih dokumentov, fotografskega gradiva, ki je skenirano in obdelano."

Irena Fürst, druga soavtorica razstave, pa pojasni, da je na razstavi tudi veliko osebnih zgodb izgnancev, ki so jih pridobili v zadnjih letih. Fürstova razloži: "Seveda smo novi razstavi tudi sami dali en velik pečat. Vrsto let smo namreč obiskovali številne izgnance, ki so nam zaupali svoje zgodbe. Tako smo izvedeli veliko novega, saj so nam izgnanci povedali, kaj so doživeli, bodisi na poti v izgnanstvo, v izgnanstvu in ob vračanju domov. Številni pa so prispevali tudi razne dokumente in predmete iz tistega obdobja."

Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je ob odprtju poudarila, da so skušali predstaviti občutja izgnancev, njihova doživljanja tega obdobja zgodovine, ki je številnim pustilo neizbrisen pečat. Širokova dodaja: "Dejansko smo to naracijo tudi vizualizirali in jo zdaj ponujamo obiskovalcem. Ponujamo jo z namenom, da se ta spomin ohranja, da ta spomin sporoča in predvsem, da je njen krik - Nikoli več!"

Razstava govori o usodi 80 tisoč izgnancev in beguncev
Kot so zapisali na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je predstavljen predvsem izgon, ki ga je izvajal nemški okupator. V prvi sobi obiskovalec dobi vpogled v raznarodovalne ukrepe okupacijskih oblasti. Na velikem zemljevidu so zaznamovana taborišča in kraji izgona, s katerimi je povezana usoda 80.000 slovenskih izgnancev in beguncev. Razstavljeno je večje število kovčkov in osebne prtljage, ki so jo izgnanci odnesli s seboj v izgnanstvo in jih je muzej pridobil med zbiranjem gradiva za razstavo. Posebno mesto je namenjeno svetinjicam s številkami, ki so jih dobile družine v taborišču za izgon v Rajhenburgu in predstavljajo njihovo simbolično razčlovečenje.

V nadaljevanju razstave si lahko obiskovalci na računalnikih ogledajo dodatno gradivo, med drugim okrog sto zgodb izgnanih družin. Številni drobni predmeti za vsakdanjo uporabo in fotografije pa predstavljajo življenje v izgnanstvu. V vitrinah izpostavljeni predmeti, povezani z zgodbo družine, prehajajo v pripovedi razstave iz splošne ravni in skupnega na posameznika in osebno. Razstava se končuje s predstavitvijo organiziranosti izgnancev v društva, s pričevanji in tako imenovano steno spomina, kjer bodo lahko obiskovalci dodajali predmete ali zapisali svoje zgodbe in spomine svojih družin.

Številni izgnanci so seveda že pomrli. Tisti, ki še živijo, pa pozdravljajo to postavitev razstave, saj želijo, da se spomin na izgnanstvo ohrani. Štefka Colarič, ki je bila izgnana kot otrok, o razstavi pravi: "Vesela sem, da je ta razstava spet zagledala luč sveta in da se na njej dobro vidi, kako je bilo takrat, kaj smo doživljali, kaj pretrpeli. Nekateri smo vse to preživeli, številni so tam ostali za vedno. Naša družina je bila izgnana in k sreči smo se vsi vrnili, žal pa so trije moji bratje in dve sestri pozneje umrli zaradi eksplozije bombe, kar je bilo za našo družino prava tragedija." Tudi izgnanec Lojze Rupar je z razstavo zadovoljen in pravi: "Na razstavi je res zbran bogat spomin, zbir dejanskih pričanj, ki je zelo pomemben za nas živeče, pa tudi za mlajše, katerim je še toliko bolj namenjena ta razstava. Seveda v opomin, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo."

Za MMC Goran Rovan

Razstava o slovenskih izgnancih