Muzej norosti mora zapustiti grad Cmurek

"Na svoje grozljivo srečanje na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi "kletke", obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli "ljudje", podobni bolj opicam, saj so na nas kričali – tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je "umivalo" ali mirilo s curki vode –, sem se spomnila večkrat," beremo v enem izmed zbranih pričevanj o tem, kakšno zgodovino poznajo zidovi veličastnega grajskega poslopja, ki stoji tik ob meji z Avstrijo.

Grad Cmurek je v lasti države, med letoma 1954 in 2004 pa je v njem deloval Zavod za duševno in živčno bolne. Leta 2004 je država zavod zaprla, saj se je zavezala k deinstitucionalizaciji in ugotovila, da takšne ustanove niso primerne za bivanje ljudi. Kljub temu je grad ostal v upravljanju Socialnovarstvenega zavoda Hrastovec, čeprav dejavnosti v njem ta ni več upravljal.

Foto: SOJ RTV SLO
Foto: SOJ RTV SLO

Lokalna iniciativa obudila zapuščene sobane gradu

Da takšna velikanska stavba v majhnem kraju ne bi samevala in propadala, se je oblikovala pobuda domačinov, ki so ga želeli oživiti, hkrati pa so se z njim čutili tudi povezane. Veliko prebivalcev Trat je bilo namreč v preteklosti v tem gradu zaposlenih, ker pa je bil za druge nedostopen, so o dogajanju v njem krožile številne zgodbe. Ko so ga po zaprtju obiskali, so našli tudi številne drobce iz polstoletne za grad nenavadne zgodovine. Zanesenjaki med domačini so se torej odločili, da je zgodbo gradu treba ohraniti in predstaviti. "Leta 2013 smo začeli delovati v gradu Cmurek in leta 2014 dobili soglasje, da smo njihovi uporabniki. Nekdanji direktor zavoda Hrastovec nam je dal dovoljenje do uporabe gradu, to smo pridobili skupaj v dogovorih z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, in sicer na podlagi dolgoročne vizije razvoja gradu kot socialno naravnane kulturno-turistične lokacije," pove direktorica zavoda Muzej norosti Sonja Bezjak.

So zasebni zavod, ki pa ima status delovanja v javnem interesu, saj je ministrstvo za kulturo prepoznalo pomen in vrednost oživljanja gradu Cmurek, ki je bil do tedaj prazen. Pripravljajo interdisciplinarne dogodke tako za študente kot za starejše generacije, za lokalno okolje in mednarodno zanimive vsebine, ki vključujejo ljudi z ovirami. "Zaradi zgodovine gradu se posvečamo predvsem ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, a ozaveščamo javnost o vseh težavah, s katerimi se morajo spoprijemati ljudje z ovirami, ker jih družba ne sprejema kot celovite osebe," opiše direktorica.

Stalne razstave, izobraževanje in podpora lokalni skupnosti

V prostorih gradu je na ogled osrednja razstava o 'norosti', razstava o skladateljih klasične glasbe s težavami v duševnem zdravju, ob tem pa še razstava o zgodovini gradu, o naravni dediščini, saj je grad umeščen nad reko Muro, na ogled so fosili s tega področja iz časa Panonskega morja. V prostorih gradu zavod skrbi za pestro dogajanje za lokalno skupnost – pomladno izmenjavo sadik, kulturni program na kresni večer, decembrske stojnice lokalnih ustvarjalcev, glasbene večere z nastopajočimi tudi iz zamejstva. Med rednimi dejavnostmi je bralni krožek, ko ob prebrani literaturi odpirajo teme o družbeni neenakosti, o duševnih stiskah, kulturnih, jezikovnih razlikah.

"Nismo pridobili nobenih javnih sredstev, sami smo pridobili sredstva v mednarodnih krogih, ker so prepoznali vrednost našega delovanja," ob tem poudari Sonja Bezjak. In z mednarodnima projektoma jim je uspelo zagotoviti zaposlitev za dve visoko izobraženi ženski – socialno delavko in etnologinjo. Vsi drugi so prostovoljci.

"Pripeljali smo ogromno ljudi v ta kraj, za katerega so mnogi prepričani, da je predaleč, da bi ga bilo vredno ohranjati ali razvijati. Smo domačini, živimo za ta kraj in smo pripravljeni zanj dati svoje proste ure in znanje. Zdi pa se nam narobe, da se nas ob tem skušajo nosilci oblasti – v Hrastovcu ali v Ljubljani – pri tem ovirati. Za to najdejo razlog ali v potresu ali v posegu, ki ga imenujejo kot nedovoljenega, čeprav nima nobene zveze z oškodovanjem ali poškodovanjem spomenika," poudari naša sogovornica.

Direktorica Bezjak: Ukvarjamo se s temami, ki opozarjajo na problem velikih institucij – smo majhna riba, ki se bojuje proti velikim ribam. Velike ribe imajo sredstva in svoje piarovce, mi pa smo – razen dveh zaposlenih, ki sta zadolženi za projektne vsebine – vsi prostovoljci. Foto: Amir Muratović
Direktorica Bezjak: Ukvarjamo se s temami, ki opozarjajo na problem velikih institucij – smo majhna riba, ki se bojuje proti velikim ribam. Velike ribe imajo sredstva in svoje piarovce, mi pa smo – razen dveh zaposlenih, ki sta zadolženi za projektne vsebine – vsi prostovoljci. Foto: Amir Muratović

SVZ Hrastovec se gradu želi znebiti

Kaj se torej dogaja? Od leta 2016 se periodično pojavljajo poskusi, da bi lokalno iniciativo odstranili iz gradu. Tako je pred dnevi upravljavec gradu Socialnovarstveni zavod (SVZ) Hrastovec Muzeju norosti preklical soglasje za uporabo prostorov in mu odredil, da se mora v 30 dneh izseliti. Pravijo, da so ugotovili, da grajska stavba ni več varna za uporabo, saj so po potresu na Hrvaškem nastale dodatne razpoke, hkrati pa so opazili nedovoljen poseg v steno gradu.

A uporabniki gradu poudarjajo, da so razpoke na gradu vidne že vrsto let, poseg pa je bil opravljen, da so odprli vrata grajske vratarnice, ki so obstajala od 16. stoletja do leta 1992, ko jih je brez soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine zazidal SVZ Hrastovec.

"Direktorica socialnovarstvenega zavoda Hrastovec, ki je upravitelj gradu, je že kmalu po nastopu mandata leta 2016 poskusila grad prodati, in to sredi poletja. Kljub temu da smo mi delovali v gradu z dolgoročno vizijo. Za to smo izvedeli po naključju, ker je potrebno soglasje občine, ki nas je povprašala, ali mi kaj vemo o tem. Prodaja se je nato poskusila ponoviti še dvakrat, nazadnje letos jeseni, a je vsakič spodletela, saj niso pravilno peljali postopka. Vsakič smo se tudi dogovorili z ministrstvom, da bodo našli pravno rešitev, da dobimo grad v dolgoročno upravljanje mi. A na žalost državni mlini meljejo zelo počasi. Zamenjajo se vlade in vsakič znova je treba pridobiti sogovornika," opisuje direktorica Muzeja norosti.

Tudi zdaj se želijo sestati s pristojnimi na ministrstvu, a dogovarjanje podaljšuje realnost epidemije. Da naj se Muzej norosti obrne na ministrstva, pritrjujejo v SVZ-ju Hrastovec, kjer dodajajo, da spoštujejo dejavnost tega zasebnega zavoda.

Ministrstvo za delo obljublja sestanek

"Problematika gradu Cmurek in zavoda Muzej norosti se vleče že kar nekaj let. Na ministrstvu smo seznanjeni tako z ukrepanjem SVZ Hrastovec kot tudi z željo Zavoda Muzej norosti, da ostane v gradu. V najkrajšem možnem času bomo opravili razgovore z obema stranema in se do tega vprašanja ponovno opredelili," so za MMC sporočili z ministrstva.

V Hrastovcu prav tako poudarjajo, da nimajo več interesa po upravljanju gradu, o čemer so bila ministrstva že večkrat obveščena. "Iz tega vidika tudi ne nasprotujemo pobudam Muzeja norosti, da se na ministrstvu najde ustrezna rešitev za to, da Muzej norosti nadaljuje svojo dejavnost," so še zapisali. Na vprašanja, ali bodo torej odstopili od zahtev po izpraznitvi gradu, pa nam niso odgovorili.

Da v Hrastovcu za vzdrževanje grajske stavbe nimajo interesa, čeprav so to po zakonu o varovanju kulturne dediščine dolžni opravljati, vsa ta leta opažajo tudi uporabniki. Na to so večkrat opozorili, pove Sonja Bezjak in poudari, da so s prostovoljnim delom poskušali sami popraviti, kar so lahko, da bi preprečili propadanje stavbe. "Na Tratah imamo še tri druge spomenike – še en dvorec, mlin in grajsko kaščo - , ki so v zasebni lasti in vidimo, kako težko je, da bi od lastnika izterjal osnovno vzdrževanje. Trenutno so v popolnem propadu, in to zaradi manka manjši vzdrževalnih del, kot so čiščenje žlebov, namestitve strešnikov, ki so se razmaknili. Te male poškodbe v nekaj letih pripelje do tega, da se sesuje strop, odprejo vrata, pride do vandalizma. Mi tega v gradu Cmurek ne bomo dovolili. Če že zdaj, ko smo v njem uporabniki, upravitelj ne vidi možnosti za vzdrževanje, vzdrževanja zagotovo ne bo, ko nas ne bo."

Ob tem je pomembno tudi to, da smo že leta 2018 sami našli investitorja in da od takrat čakamo na pogodbo, pravi Sonja Bezjak. Nikoli jim ni bilo rečeno, da v gradu ne bodo mogli razvijati programov. Foto: IMDb
Ob tem je pomembno tudi to, da smo že leta 2018 sami našli investitorja in da od takrat čakamo na pogodbo, pravi Sonja Bezjak. Nikoli jim ni bilo rečeno, da v gradu ne bodo mogli razvijati programov. Foto: IMDb

Roke dvignila tudi občina in ministrstvo za kulturo

Stroškov upravljanja velikega grajskega poslopja se bojijo tudi na občini, kjer načelno podpirajo delovanje Muzeja norosti. Podoben odgovor smo prejeli z ministrstva za kulturo: "Naše stališče je, da mora vsak lastnik oziroma upravljavec kulturnega spomenika zanj skrbeti kot dober gospodar, česar pa upravljavec očitno ne zagotavlja. Ministrstvo za kulturo nima namena niti možnosti, da grad, ki je v slabem stanju, prevzame v upravljanje."

Direktorica zasebnega zavoda Muzej norosti tako ugotavlja: "Nihče ne želi upravljati tega gradu, kar je po svoje tudi žalostno, saj je to eden redkih spomenikov, ki ima atraktivno zgodovino, vsebino in ljudi, ki so zanj pripravljeni delati." Ob tem poudari, da so sami pridobili sredstva v mednarodnih krogih, kjer so prepoznali vrednost njihovega delovanja. Ker so dva mednarodna projekta dolžni izpeljati, je tako manevriranje po njenih besedah še bolj stresno.

V podeželskem okolju smo ustvarili dve delovni mesti za visoko izobražene in izkušene ženske. Ob vseh strategijah, dokumentih, ki jih pišejo v Ljubljani, da se ne prepozna tega, kar se dogaja v praksi, se mi zdi zelo žalostno.

Sonja Bezjak, Muzej norosti

Podpora fakultete za socialno delo in filozofske fakultete

Svojo podporo delovanju Muzeja norosti so z javnim pismom izrazili na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, ki z muzejem sodeluje že od njegove ustanovitve. Muzej je po njihovem prepričanju izjemnega pomena na področju izobraževanja, saj ponuja kakovosten kulturno-izobraževalni program, ki šolarje, študente in druge ozavešča o pomembnih temah, ki so povezane z duševnim zdravjem, škodljivostjo zapiranja ljudi v ustanove in nujo po oskrbi v skupnosti. Ob tem je kulturni program Muzeja norosti na unikaten način prepleten s socialnimi temami – iz razstavljenih del se jasno kaže protagonizem ljudi, ki so nekoč kot uporabniki zavoda Hrastovec živeli v gradu. "S tem Muzej norosti krepi njihovo moč, saj jim zagotavlja prostor, v katerem zavzemajo aktivno vlogo pri opozarjanju na težave, povezane z institucionalno oskrbo," so zapisali.

Ogorčeni nad dogajanjem so prav tako na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, saj so njihovi študentje sodelovali pri postavitvi osrednje razstave. "Razstava je bila postavljena prav za tistimi zidovi, v katere so natlačili ljudi, obsojene na družbeni neobstoj. Kje pa naj Muzej norosti razstavlja, če ne v prostorih, v katerih so do leta 2004 trpeli “duševno in živčno bolni”? Naj postavijo svojo razstavo v prenatrpan grad v Hrastovcu?" se sprašujejo v zapisu na omrežju Facebook. Prepričani so, da so d tem dejanjem odgovorni v državi še enkrat pokazali, da jim ni mar ne za materialno ne za nematerialno kulturno dediščino.

Muzej norosti, dokumentarni film

Zbirajo zgodbe stanovalcev s Trat in drugih zavodov

Zavod za duševno in živčno bolne v gradu Cmurek je namreč do zdaj edina velika institucija, ki je dejansko bila zaprta v skladu z zavezami o deinstitucionalizaciji. Gre za zaveze o preselitvi ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ali motnjo v razvoju v lokalne skupnosti, v običajno življenje. Potreben je prehod od institucionalne oskrbe v zagotavljanje podpore ljudem v skupnosti, kjer so doma. Zato v Muzeju norosti želijo "ozaveščati, da bo deinstitutalizacija stekla tudi drugje po Sloveniji. Da tem ljudem, ki so morali preživeti v teh velikih institucijah, damo glas, da jih povprašamo, kako je živeti, ko imaš določeno vsako minuto življenja in ki lahko izbiraš le, ali boš šel na likovno terapijo ali glasbene delavnice v zavodu, nimaš pa možnosti sodelovanja v običajnih okoljih, kjer se običajno srečujemo ljudje, ki nismo zaprti. Opozoriti želimo, da za ljudi z ovirami še vedno obstajajo vzporedni, ločeni svetovi, in to je zelo narobe."

Poziv k deljenju zgodb

V Muzeju norosti zbirajo zgodbe ljudi, ki so živeli na Tratah v gradu Cmurek. Iščejo ljudi, ki bi zaupali svojo zgodbo – anonimno ali z imenom. "Vemo, da jih veliko ne bomo mogli najti, saj je zavod zaprt od leta 2004 in je veliko stanovalcev že pokojnih. Zato smo odprti tudi za druge zgodbe iz podobnih institucij in jih vabimo, naj nam zaupajo svojo zgodbo, ki jo bomo shranili ter ustrezno predstavili," obljubljajo.

Sonja Bezjak doda, da so v njihovem muzeju tudi najbolj skeptični do zapiranja velikih institucij prepoznali, kaj pomeni živeti v takih sobanah po urniku, kjer ti osebje nalaga, kako se živi, kjer nimaš pravega stika z ljudi od zunaj, saj so ti stiki vedno nadzorovani. To idejo je prepoznal sklad Active citizens fund, ki podpira nevladne organizacije, ki se bojujejo z človekove pravice. "Zato smo dobili projekt, da zbiramo pričevanja, jih predstavimo ter da razvijemo izobraževalne programe za študente. Da bomo študentom ponudili učne delavnice, da čim več izvejo o tem, kaj pomenijo kršitve človekovih pravic v takih institucijah," napove.