Kako je prva svetovna vojna spremenila svet

Foto:

Pred 100 leti, 11. 11. 1918 ob 11. uri, je začelo veljati premirje, ki ga je Nemčija podpisala z antantnimi silami. Končala se je štiri leta trajajoča morija, ki se je sprevrgla v agonijo vojaškega in civilnega prebivalstva.

Prehod iz vojne v mir ni bil lahka stvar. Vojaki so se vrnili domov fizično in psihično uničeni, številni so potrebovali zdravljenje, doma jih je čakala spremenjena resničnost – družba se je v tem času zelo spremenila, ženske so iz omejenosti na domače ognjišče množično stopile v javni prostor, saj so v letih vojne morale same preživiti družino, pa tudi državo. Razpad štirih cesarstev je prinesel kopico mladih držav, nova politična paktiranja in oblikovanje novih oblastnih sistemov. Časa za okrevanje ni bilo, življenje je ne glede na vse teklo naprej.

Čeprav so stare spomine kmalu prekrili novi, celó prvo vojno je po dveh desetletjih zamenjala druga, so vplivi vélike vojne ostali med nami vse do danes. Zaznamo jih v medicini, higienskih pripomočkih, modi oz. oblačilni kulturi, razvoju vojaških tehnik, izrazoslovju in, žal, tudi v konfliktih, ki svet še vedno dušijo.

Pretekla štiri leta smo na MMC RTV Slovenija na portalu, posvečenem 1. svetovni vojni, objavljali številne zgodbe, preglede, razmišljanja in pretresanja dogajanja pred stoletjem. Ob koncu obdobja 100. obletnice pa orisujemo, kakšne so bile posledice tega strašnega časa. Vabljeni k prebiranju.

Ana Svenšek

Pogovor

Vojna, ki je izklesala Hitlerja in Mussolinija

Slavko Jerič

4 leta, 3 mesece in 2 tedna je trajala morija prve svetovne vojne, ki je zaznamovala mnoge narode in posameznike ter motivirala številne akterje druge svetovne vojne.

Zgodovinarka Petra Svoljšak je večino kariere posvetila preučevanju 1. svetovne vojne. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Zgodovinarka Petra Svoljšak je večino kariere posvetila preučevanju 1. svetovne vojne. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Velika večina vojakov je bila prepričana, da bo vojna kratka, zgodovinarka Petra Svoljšak je razložila: "Vojaki so verjeli, da bodo ob božiču že doma. Slovenski vojaki so odhajali na fronto s tem prepričanjem. Sprva so bili vsi prepričani, da bo to lokalna vojna, a se je hitro razširila v evropsko vojno, nato pa v svetovno. Hitro je prišlo spoznanje, da to ne bo kratka vojna. Za avstroogrsko vojsko je to spoznanje prišlo že na srbskem bojišču, ko so na velikih bitkah doživljali hude poraze. Ko so se vojaki na zahodnem bojišču vkopali, je postalo jasno, da bo za končno odločitev potreben dolg čas, številne žrtve je bilo treba upravičiti. Vsaka mirovna pobuda je naletela na nestrinjanje, tudi tistih, ki so že očitno izgubljali."

Velik pomen dnevnikov
Pri preučevanju vojne imajo posebno vlogo vojni dnevniki. Pri tem je majhen košček k ohranjanju dediščine prispeval tudi MMC, ki je lani izdal dnevnik vojaka Filipa Jurkoviča. "Z zanimanjem sem ga prebrala, kako na eni strani zelo natančno opisuje dogodke, na drugi strani pa se zelo podrobno ukvarja s problemom higiene v Galiciji, kjer je služil vojsko. Zanimiv je primer kaznovanja, številni odlomki iz dnevnika govorijo, kako je avstroogrska vojska zaradi domnevnega vohunjenja kaznovala preproste vaščane. Ti opisi so na ravni naturalizma, njegov dnevnik je zelo poveden," ga je ocenila zgodovinarka.

Na MMC-ju smo objavili dnevnik vojaka Filipa Jurkoviča. Foto: Osebni arhiv družine Weixler

Na MMC-ju smo objavili dnevnik vojaka Filipa Jurkoviča. Foto: Osebni arhiv družine Weixler

Otroci so bili prepuščeni sami sebi
Vojna ni imela vpliva le na vojake, ki so se borili na frontah, ampak prav vse ljudi. Ženske so bile prisiljene, da prevzamejo popolno skrb za hiše, na drugi strani pa so bili otroci pogosto prepuščeni sami sebi. "Vojska je zasedla vsa šolska poslopja, pouk je bil okrnjen, ker so šli učitelji v vojsko. Otroci so bili tako dejansko prepuščeni cesti. Šolske oblasti so se ukvarjale z vprašanjem morale, ki je padala," je razložila Svoljšakova.

Hitler je bil besen na Avstrijo
Prva svetovna vojna je močno vplivala na številne akterje druge vojne. "Razvila je številne osebnosti, jim dala začetni impulz in odnos. Adolf Hitler je bil besen na Avstrijo, ker je izgubila, vmes je še oslepel. Ta slepota mu je dala priložnost, da je razvil vse svoje sovraštvo do tistih, ki so bili po njegovem mnenju krivi. Avstrija je bila zagotovo tista, ki se mu je zelo zamerila. Benito Mussolini je bil kot vojak dvakrat tudi na soški fronti, kjer je bil ranjen. Takrat je zelo pronicljivo in natančno opisoval in opazoval Slovence. Zanj so bili mrki, nezadovoljni, samo čakali so, da bodo Italijani zapustili del, ki so ga zasedli ob soški fronti," je končala Svoljšakova.

Vabljeni k branju in poslušanju podkasta Številke, kjer je Svoljšakova gostovala.

Foto:

Mir kot diktat

Na ruševinah vojne je nastala spremenjena podoba Evrope

Ana Svenšek

Leto 1918 je prineslo mnogo sprememb v ureditvi sveta in režima, ki so ga bili ljudje navajeni. Razpadli so imperiji, nastala je kopica novih držav. Določbe mirovnih konferenc, ki so korenito posegle v vsakdanjik mnogih ljudi, pa so prižgale pritajeno iskro novega izbruha.

Jeseni 1918 sta Nemčijo k prošnji za premirje prisilila slabšanje vojaškega položaja in poraz njenih zaveznic. Foto: EPA

Jeseni 1918 sta Nemčijo k prošnji za premirje prisilila slabšanje vojaškega položaja in poraz njenih zaveznic. Foto: EPA

Tri nemška vozila so 7. novembra 1918 prečkala frontno črto in se namenila k francoskim poveljnikom na podpis premirja. Pred njimi so celotno pot očistili nastavljenih eksplozivnih sredstev. Vodili so jih do vlaka pri Compiegnu. V vagonu jih je sprejel vrhovni poveljnik zavezniških sil francoski maršal Ferdinand Foch in 11. novembra zjutraj je katoliški poslanec Matthias Erzberger podpisal premirje. V ledeno hladnem ozračju vagona si nasprotniki niso podali rok, so pa končali morijo, v kateri je življenje izgubilo med 15 in 19 milijoni ljudi, in ki je trajno zaznamovala svet.

Nova razdelitev sveta je sledila v naslednjih mesecih, ko so se zmagovalke te vojne – antantne sile – sestale na mirovni konferenci. S pogovori se je mudilo, saj so se stare sile bale, da se bo revolucionarno gibanje, ki je zajelo Rusijo, razširilo med nezadovoljnim prebivalstvom Evrope. Ena izmed najpomembnejših posledic prve svetovne vojne je bil namreč razpad štirih velikih imperijev: ruskega, nemškega, avstro-ogrskega in osmanskega. Na ruševinah teh cesarstev so nastale nove države, ki so popolnoma spremenile podobo Evrope. Čeprav so se mirovne konference udeležili predstavniki 25 držav, so škarje in platno v rokah držali "veliki štirje": ameriški predsednik Woodrow Wilson, francoski premier Georges Clemenceau, britanski premier David Lloyd George in italijanski premier Vittorio Emanuele Orlando.

Premirje so predstavniki Nemčije podpisali v zasebnem vagonu maršala Focha na stranskem tiru v gozdu pri mestu Compiegne. Zavezniki so se dogovorili, da bodo postavili ostre pogoje premirja. Nemčija je morala privoliti. Ker se je podpis zgodil enajstega dne enajstega meseca, so za uro uveljavitve dokončnega premirja določili 11.00. Foto: Universität Osnabrück

Premirje so predstavniki Nemčije podpisali v zasebnem vagonu maršala Focha na stranskem tiru v gozdu pri mestu Compiegne. Zavezniki so se dogovorili, da bodo postavili ostre pogoje premirja. Nemčija je morala privoliti. Ker se je podpis zgodil enajstega dne enajstega meseca, so za uro uveljavitve dokončnega premirja določili 11.00. Foto: Universität Osnabrück

Francija in Italija sta želeli oslabiti Nemčijo, a jo ohraniti kot branik pred komunistično sovjetsko Rusijo, Italija je vztrajala pri ozemeljskih zahtevah, danih leta 1915, ko je prestopila k antantni strani, ameriški predsednik Wilson pa je želel uresničiti svoj program 14 točk, ki naj bi pripomogle k trajnemu miru po svetu. V njih je bila zapisana pravica narodov do samoodločbe, zavzel se je za svobodo morja, javno diplomacijo kot nasprotje tajne diplomacije, razorožitev, enakost trgovinskih pogojev in ustanovitev Lige narodov, ki bo velikim in majhnim državam zagotavljala neodvisnost in ozemeljsko celovitost. Svoje zahteve po prevladi na Daljnem vzhodu je dodala še zaveznica Japonska, kar je na koncu pomenilo, da so bila pričakovanja sodelujočih tako različna, da se je izcimila ureditev, ki je postala vir novih konfliktov.

Ker poraženke na konferenci niso sodelovale in so morale le podpisati pogodbe, so ljudje to dojeli kot diktat zmagovalcev. Pogodbe so bile podpisane po različnih delih Pariza in po njih tudi imajo imena. Kaj se je dogajalo na mirovnih konferencah in kako so te vplivale na podobo sveta ter družbeno ozračje, smo se pogovarjali s Kornelijo Ajlec, predavateljico sodobne obče zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kako boleč je bil ta poraz in kako krivični so se Nemcem zdeli pogoji mirovne pogodbe, kaže dejstvo, da je Hitler leta 1940 dal pripeljati muzejski vagon iz Compiegna v Berlin in prisilil predstavnike Francije, da so v njem podpisali kapitulacijo. Med vojno je bil nato originalni vagon uničen, v Compiegnu je ohranjenih še nekaj tirnic in zaznamovano mesto, kjer je vagon leta 1918 tudi stal. Foto: MMC/Ana Svenšek

Kako boleč je bil ta poraz in kako krivični so se Nemcem zdeli pogoji mirovne pogodbe, kaže dejstvo, da je Hitler leta 1940 dal pripeljati muzejski vagon iz Compiegna v Berlin in prisilil predstavnike Francije, da so v njem podpisali kapitulacijo. Med vojno je bil nato originalni vagon uničen, v Compiegnu je ohranjenih še nekaj tirnic in zaznamovano mesto, kjer je vagon leta 1918 tudi stal. Foto: MMC/Ana Svenšek

V kakšnem stanju so največje države dočakale podpis premirja?
Če torej govorimo o taboru poraženk, lahko rečemo, da so bile te v celoti poražene. Tako Avstro-Ogrska kot Nemčija sta se v zadnjih tednih vojne spopadali s številnimi upori vojakov, pa tudi z nemiri na ulicah. Ljudje in vojaki so bili v celoti demoralizirani in utrujeni od vojne. Posledično je Nemčija že 4. oktobra zaprosila ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona za premirje.
Tako se že nakazujejo obrisi stanja v antantnem taboru. Tu so namreč v celoti prevladale Združene države Amerike, ki so iz vojne izšle gospodarsko, posledično pa tudi politično, najmočnejše. Ne le, da niso trpele škode na domačih tleh, izgubile so razmeroma majhno število vojakov. Poleg tega so se pri njej zadolževale vse evropske zaveznice, zato so bile ZDA še v močnejšem položaju. Dejansko so evropski voditelji prvič začutili, da je nad njimi nekdo, ki zmore urejati tudi najbolj temeljne evropske zadeve, kar je bilo do tedaj tako rekoč nepojmljivo.
To je bilo boleče spoznanje predvsem za Veliko Britanijo in Francijo, ki sta sicer zaradi medvojne izolacionistične politike ZDA še vedno ostali evropski velesili. A vsaka je imela svoje težave. Britanija je postala ena izmed najbolj zadolženih držav na svetu, a je marsikateri gospodarski primanjkljaj hitro nadoknadila. Posledice vojne pri njej so bile v prvi vrsti psihološke. Dejstvo, da kot največja armada na svetu ni uspela hitro opraviti z nasprotnikom, se je usidralo v podzavest njenih voditeljev.
Francija je po več kot 40 letih znova dobila v posest dobičkonosni in strateško pomembni Alzacijo in Loreno, kar je neposredno vplivalo na samozavest njenih voditeljev, čeprav so tudi sami dočakali konec dolge in izčrpavajoče vojne precej oslabljeni. Iz vojne so izšli s prepričanjem, da mora Nemčija kriti vse stroške obnove in še več. Zato so bile reparacijske zahteve ena izmed temeljnih zunanjepolitičnih vodil francoskih politikov.

Kaj je po vašem mnenju najbolj zaznamovalo mirovna pogajanja, ki so sledila?
Če je bila prva svetovna vojna prelom s starim, pa so akterji pariške mirovne konference miselno obstali v ancien régimu. To je razlog, da sklenjeni sporazumi tega preloma niso zaključili, saj se je nanj čakalo do konca naslednjega velikega spopada, druge svetovne vojne leta 1945. V Parizu ni šlo za klasična pogajanja, temveč za diktat velike četverice, ki so jo sestavljali voditelji ZDA, Velike Britanije, Francije in Italije. Velika četverica se je sestajala samostojno in o svojih pogovorih ni vodila nikakršnih zapiskov. S tem so že takoj kršili prvo načelo Wilsonovih 14 točk, da v mednarodni politiki ne bo več tajne diplomacije.
Sicer pa sta mirovno konferenco zaznamovali zlasti dve značilnosti, ki sta s časom pridobili negativno konotacijo: Britanijo in Francijo je gnala potreba po kaznovanju poraženk. Ta gonja je mnogokrat presegla meje razuma, čeprav je to tendenco po tako krvavi vojni z vidika tedanjega časa mogoče delno razumeti. Tako je bila Nemčija prisiljena plačevati nerazumno visoke reparacije, delno pa tudi Avstrija in Bolgarija. Posledično so se vse dolžnice poskušale izogniti plačevanju, kar je vodilo v stalne napetosti, ki jih pravzaprav nikoli niso razrešili.
Druga značilnost pariške mirovne konference pa so imperialistični vzgibi Britanije, Francije, Italije, pa tudi Japonske, ki so ji na konferenci priznali status velesile. Te države so konferenco izkoristile za ozemeljske pridobitve na račun poraženk, predvsem Nemčije.
To sta bili verjetno glavni napaki, ki so se jima čez dvajset let poskušali izogniti akterji zahodnih zaveznic v drugi svetovni vojni. Reparacije so bile tedaj bolj razumne, tako da niso pretirano ovirale gospodarskega razvoja poraženk. Roosevelt pa je že leta 1941 dosegel sporazum s Churchillom, da Velika Britanija po vojni na račun poraženk ne bo zahtevala priključitev novih ozemelj. Ta dogovor sta nato tudi formalizirala v prvi točki Atlantske listine, ki je predstavljala cilje zahodnih zaveznikov v drugi svetovni vojni.
Pozitivna zapuščina pariške mirovne konference pa je ustanovitev Društva narodov, čeprav se njegovo dediščino večinoma ocenjuje kot negativno. Čeprav je Društvo narodov dejansko odpovedalo na liniji zagotavljanja kolektivne varnosti, je bil to prvi resnejši poskus reševanja sporov v okviru mednarodne organizacije. Poleg tega je njegova zapuščina neizpodbitna pri utemeljevanju mednarodnega prava, pri oblikovanju nove ekonomske politike, ki je bila nato utemeljena po drugi svetovni vojni, ter zlasti pri oblikovanju socialne politike na področju zdravstva, varovanja manjšin in skrbi za begunce.

Replika notranjosti vagona. Foto: Reuters

Replika notranjosti vagona. Foto: Reuters

Predsednik ZDA Woodrow Wilson je mirovno konferenco želel voditi po načelu 14 točk, med katerimi je bila še posebej pomembna misel o samoodločbi narodov. A zmagala je stara diplomacija. Koliko so pri določanju nove razmejitve Evrope dejansko upoštevali pravico narodov do samoodločbe?
Zapis o samoodločbi v Wilsonovih 14 točkah je bil revolucionaren v smislu, da je Wilson idejo formaliziral v vojnih ciljih ZDA, ki so nato postali tudi vodilo mirovne konference. Je pa to ideja, na kateri je med drugim temeljila že osamosvojitev ZDA, hkrati pa so na njej legitimirali svoje zahteve revolucionarji v francoski revoluciji. Leta 1914 je to idejo precej jasno podprl tudi Lenin.
Kljub temu pa so neposredno po prvi svetovni vojni na podlagi samoodločbe nastale nove državne tvorbe, med drugim Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa zaradi pritiskov Italije in Kraljevine Srbije ni uspela dobiti mednarodnega priznanja. Zato se je že po mesecu dni prostovoljno združila s Kraljevino Srbijo. Na splošno medvojna ozemeljska razdelitev ni zadovoljila nikogar. Novonastale države so zavzemale ozemlja, ki so bila narodnostno mešana. Nemčija, Madžarska, Bolgarija, Italija, deloma pa tudi Sovjetska zveza, so posledično začele voditi revizionistično politiko, s katero so želeli doseči združitev sonarodnjakov z matico.
Tako zagotovo niso upoštevali načela samoodločbe v državah poraženkah. Če vzamem za primer samo Nemčijo: tako po Versajski kot Sanžermenski pogodbi je bila prepovedana samoodločba glede združitve Nemčije in Avstrije v enotno državo. Prav tako je bila prepovedana samoodločba v Sudetih na Češkoslovaškem, kot tudi v Danzigu oziroma v Gdansku, kjer so večino predstavljali prebivalci nemške narodnosti. V vseh teh delih so zavezniki ignorirali načelo samoodločbe. Je bil pa plebiscit izveden v Schleswigu, kjer je bila določena meja med Dansko in Nemčijo. Severni del se je po pričakovanjih odločil za priključitev k Danski, južni del pa za obstanek v Nemčiji. Podoben plebiscit so po določilih Sanžermenske pogodbe izvedli na Koroškem, kjer je nazadnje določil obstanek celovške kotline v Avstriji.

Vsaka država, narod, je seveda po svoje dojela določbe mirovnih sporazumov, a kje se je stanje po vojni najbolj opazno spremenilo in vplivalo na tamkajšnje ljudi?
Zagotovo je nastanek novih, t. i. nacionalnih držav sprožil v teh narodih izpolnitev želja po oblikovanju lastne države, vsaj nekje od pomladi narodov v obdobju marčne revolucije 1848. Za marsikaterega od teh narodov je to pomenilo prvič neomejeno izražanje v maternem jeziku, volitve lastnih političnih predstavnikov in vrsto drugih bonitet. Slovenci smo dober primer tega, čeprav smo pristali večinsko ponovno v večnarodni državni tvorbi. Leta 1918 dobimo prvo slovensko narodno vlado, ki sicer ni voljena, jo pa sestavljajo deklarirani Slovenci. Že leto za tem dobimo prvo slovensko univerzo v Ljubljani. Vpliv na prebivalstvo, na narodno samozavest je velik. Podobno se zgodi tudi pri drugih narodih, ki so v predvojnih cesarstvih veljali za, recimo temu, drugorazredne.
Drugače je vplivala na tiste narode, ki so bili poraženci te nove ozemeljske razdelitve. Mnoge države poraženke so začele voditi iredentistično politiko, kjer izstopa Madžarska. Ta je namreč izgubila dve tretjini svojega ozemlja. To je spodbudilo masovno selitev Madžarov v okrnjeno Madžarsko, ki pa je bila sama predmet turbulentnih političnih dogodkov. Za 100 dni je celo postala socialistična republika, preden so v njej intervenirale antantne sile. Približno 3 milijone Madžarov pa je nato predstavljalo nacionalne manjšine na Češkoslovaškem, v Romuniji, Jugoslaviji in Avstriji.
Problem narodnih manjšin je postal eden izmed perečih problemov medvojnega obdobja, če ne celo največji. Na Češkoslovaškem so bili denimo poleg češkega in slovaškega konstitutivnega naroda tudi pripadniki nemške, poljske, rusinske, ukrajinske in madžarske manjšine. Varovanje manjšin je tako postalo eden izmed glavnih vidikov delovanja Društva narodov, kjer so pri reševanju položaja manjšin in varovanja njihovih pravic sodelovale tudi druge organizacije, denimo Kongres evropskih narodov. Tu je bil eden izmed vodilnih akterjev tudi Josip Vilfan. V okviru Društva narodov so bili tako podpisani številni sporazumi o manjšinah, ki so jim zagotavljali osnovne človekove pravice.

Domovina, 8. 11. 1918. Foto: dLib

Domovina, 8. 11. 1918. Foto: dLib

Nemčija je bila razglašena za glavnega vojnega krivca. Kaj vse so ji naložili in kako je to vplivalo na njen povojni razvoj?
Nemčija je izgubila zlasti v dveh točkah. Antanta je zaukazala odvzem številnih nemških ozemelj. Tako je izgubila vse svoje kolonije, denimo današnji Kamerun, Togo, Namibijo, Tanzanijo in druge v Afriki, ki so prešle v britanske in francoske roke. Tiste na Pacifiku pa so bile večinoma dodeljene Japonski. Veliko bolj boleče pa so bile izgube v Evropi, saj je šlo za ozemlja, ki so jih imeli za "svoja". Ob ozemljih v Franciji in na Danskem so izgubili še ozemlja v korist Belgije, Češkoslovaške, Poljske in Litve. Posarje je za nadaljnjih 15 let prešlo pod upravo Društva narodov, v tem času pa je celoten izkop premoga dobivala Francija. Poleg Avstrije in Sudetov so bila vsa ta ozemlja primarne točke osvajanj tretjega rajha, s čimer lahko drugo svetovno vojno označimo tudi kot vojno za meje oz. vojno za njihovo rušenje.
Druga točka so bile previsoke reparacije, ki jih Nemčija dejansko ni mogla plačevati. Prav reparacije so Nemčijo stalno držale v gospodarskem krču, saj investicij za gospodarski razvoj preprosto ni bilo. Tako visoke reparacije so Nemci videli kot veliko krivico, s čimer se je samo še krepil negativen odnos do drugih evropskih narodov in želja po reviziji mirovne pogodbe.
S tem povezana pa je še tretja točka, ki je prizadela Nemčijo. To je bila omejitev vojske na vsega 100 tisoč vojakov. V naši miselnosti se nam zdi to število aktivnih vojakov zelo visoko, čeprav danes nemška vojska šteje skoraj enkrat toliko pripadnic in pripadnikov. Vendar v družbi, ki je bila zelo militarizirana, hkrati pa se je čutila ogroženo, je ta določba prav tako podžgala občutek krivice. Kot rešitev so skoraj takoj po koncu vojne začeli ustanavljati paravojaške enote, nekakšne strankarske vojske, s čimer so zaobšli določila mirovne pogodbe. Ponovno so obudili t. i. prostovoljne odrede oziroma Freikorps, ki so postali hrbtenica Weimarske republike. Prvič so se aktivirali pri zatrtju upora spartakovcev, v katerem sta bila likvidirana tudi Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht. Iz Freikorps so kasneje izšli tudi Jurišni oddelki oz. Sturmabteilug (enote SA), po noči dolgih nožev pa Zaščitni vodi oz. Schutzstaffel (enote SS).

Rusija je posebno poglavje: sploh je niso povabili na pogajanja. Kaj se je dogajalo?
V Rusiji je leta 1917 prišlo do boljševistične revolucije. Lenin je že takoj po vrnitvi v Rusijo izdal t. i. Aprilske teze, v katerih je zavzel stališče takojšnjega umika iz vojne, četudi to pomeni poraz. Izhajal je namreč iz teze, da delavski razred v kapitalistični vojni ne more pridobiti ničesar. Ko so boljševiki prevzeli oblast, je bila njihova prva zunanjepolitična – ne nazadnje pa tudi notranjepolitična – poteza ta, da dosežejo izstop iz vojne. To se je zgodilo s podpisom sporazuma v Brest-Litovsku marca 1918, ki ga je boljševiška vlada podpisala na svojo precejšnjo škodo. Tako se je odpovedala Finski, baltskim državam, Belorusiji in Ukrajini.
Sicer pa je sporazum takoj zaostril odnose med revolucionarno vlado in antantnimi silami, saj je izstop sovjetske Rusije iz vojne pomenil sprostitev na tisoče vojakov na vzhodni fronti, ki so bili nato premeščeni na zahodna bojišča. V Rusiji je po oktobrski revoluciji izbruhnila tudi državljanska vojna med starimi carističnimi silami in novo boljševiško vlado. V to vojno so posegle tudi antantne sile na strani Bele armade. Takrat so se denimo v Murmansku, Arhangelsku in Vladivostoku izkrcale tudi ameriške sile, kar je bilo odlično izhodišče za nadaljnje medsebojno nezaupanje med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki je doseglo višek v hladni vojni. Antantne sile se iz Rusije umaknejo šele leta 1920.
Posledično sovjetska Rusija na Pariško mirovno konferenco ni bila povabljena, so pa sodelovali člani protiboljševistične vlade, političnega dela Bele armade. Predstavljal jo je Sergej Sazonov, stari caristični zunanji minister. Pod njegovim vodstvom je vlada zagovarjala nedeljivo Rusijo. Pogajati so se bili pripravljeni le okoli Poljske in Finske.

Množica na Times Squaru v rokah drži izvode časopisov z novico, da je Nemčija podpisala premirje z antantno stranjo. Foto: Reuters

Množica na Times Squaru v rokah drži izvode časopisov z novico, da je Nemčija podpisala premirje z antantno stranjo. Foto: Reuters

Če se ustavimo pri naših sosedih, njihove nove meje so močno zaznamovale tudi slovenski prostor: s podpisom pogodbe tudi uradno razpade Avstro-Ogrska, Madžarska se občutno zmanjša. Kakšne so bile težnje antantnih sil pri oblikovanju nove avstrijske in madžarske države?
Antanta je z Avstrijo podpisala Sanžermensko pogodbo. V njej se je morala Avstrija, podobno kot Nemčija, odpovedati precejšnjim delom svojega ozemlja, ki so prešli pod Češkoslovaško, Poljsko, Italijo in Kraljevino SHS.
Sicer pa je bila Avstriji prepovedana združitev z Nemčijo. S tem je bila pravzaprav nemško govorečim prebivalcem Avstrije odvzeta identiteta, saj niso imeli izoblikovane lastne, avstrijske narodne identitete. Njihov prvi vzgib po propadu Habsburške monarhije je, da svojo novo državo poimenujejo Deutschösterreich oz. Nemška Avstrija, a jih antanta prisili, da ime spremenijo. Zametki avstrijske identitete se tako pojavijo tik pred začetkom druge svetovne vojne, dokončno pa se izoblikuje šele po njej.
S Trianonsko pogodbo se določijo mirovni pogoji z Madžarsko, ki prav tako terjajo njeno ozemlje. Izgubi skoraj dve tretjini ozemlja v korist Romunije, Kraljevine SHS in Češkoslovaške. Takrat smo tudi Slovenci pridobili Prekmurje. Tako so na Madžarskem že med obema vojnama dan podpisa Trianonske pogodbe, 4. julij, obeleževali kot dan žalovanja. V imaginariju Madžarov je ta pogodba zgodba o veliki krivici in si en del še danes prizadeva za obnovitev t. i. velike Madžarske.

Italija je po drugi strani pridobila, kar je bilo obljubljeno že leta 1915, in še več – na račun slovenskih in hrvaških ozemelj. Kakšen je bil torej status Kraljevine Srbije in novonastajajoče združene Države/Kraljevine SHS na teh pogajanjih?
Italija je dobila precej, kar ji je bilo obljubljenega v Londonskem sporazumu. Kljub temu pa je bil ta sporazum razveljavljen na Pariški mirovni konferenci, zaradi česar je Italija tudi po več mesecev bojkotirala pogajanja. V Sloveniji denimo ni dobila Bleda, kar je bila predvsem zasluga Wilsonovega univerzitetnega kolega Mihajla Pupina, po rodu sicer iz Vojvodine.
Sicer pa je bila Kraljevina SHS precej čudna mešanica za pogajalce na konferenci. Srbija je pripadala zmagovalnemu taboru. Slovenija in Hrvaška pa sta bili poraženki. To je povzročalo razlike med narodi samimi, hkrati pa je to tudi precej škodovalo kraljevini pri izhodiščih za pogajanja z Italijo, ki ni odstopila od namere, da si na račun Slovencev in Hrvatov poveča ozemlje, četudi se je to ozemlje združilo z državo zaveznico. Reševanje mejnega vprašanja z Italijo je potekalo po etapah in zlasti po začrtanih določilih Londonskega sporazuma, čeprav je bil ta uradno razveljavljen. Je bila pa Kraljevina SHS edina država, s katero je Italija sploh vodila kakršna koli pogajanja po vojni. Ta so se končala šele 12. novembra 1920 s podpisom Rapalske pogodbe, v kateri je bila določena zahodna slovenska in hrvaška meja od današnje tromeje na Peči pri Ratečah pa do Reke. Sledila je Rimska pogodba leta 1924, kjer sta se Mussolini in Pašić dogovorila o priključitvi Reke k Italiji in Sušaka h Kraljevini SHS. Na koncu pa je prišlo še do t. i. Nettunskih konvencij leta 1925, ki so določale pravice italijanske manjšine v Kraljevini SHS. Slednja je bila enostranska pogodba, saj podobnega sporazuma glede slovenske in hrvaške manjšine v Italiji ni bilo.

Francoski maršal Ferdinand Foch je aprila 1918 dobil naziv vrhovni poveljnik sil antante. Foto: AP

Francoski maršal Ferdinand Foch je aprila 1918 dobil naziv vrhovni poveljnik sil antante. Foto: AP

Slovenci smo bili med narodi, ki so jih po 1. svetovni vojni najbolj razkosali. Kakšen vpliv je to imelo na razvoj in ljudi v desetletjih, ki so sledila?
Med Slovenci je prva svetovna vojna, pa tudi razkosanje, ki je sledilo, vzbudilo narodnozavedna čustva. Posebej močno so se razvila na Primorskem, torej na ozemlju, ki je bilo priključeno h Kraljevini Italiji. To dejstvo samo po sebi ni presenetljivo, saj je bilo bujenje narodne zavesti nujno za preživetje v sistemu, ki je Slovence v najboljšem primeru obsodil na poitalijančenje, v najslabšem pa na popolno izkoreninjenje. Ta proces je bil zelo nasilen, tako psihično kot fizično. Zaradi tega se je s tega ozemlja izselilo okoli 100 tisoč Slovencev. Večji del je odšel v osrednjo Slovenijo in preostale dele Jugoslavije, okoli 30 tisoč pa jih je emigriralo v Južno Ameriko, Avstralijo in druge primerne dežele.
Sicer pa so Slovenci potrebovali nekaj časa, da so se privadili novim razmeram tudi v Jugoslaviji. Namesto svetovne metropole Dunaja je zdaj glavno gravitacijsko središče postal Beograd, ki je bil tedaj razmeroma majhno balkansko mesto. Slovenska politika se je mnogokrat znašla med kladivom in nakovalom Srbov in Hrvatov, kar je pomenilo, da so bili mnogokrat jeziček na tehtnici v precej kočljivih položajih. Nasploh bi si Slovenci želeli bolj stabilne politike, a hkrati so si tudi dopustili ohraniti določne tradicionalne povezave z nekaterimi starimi centri. Če so se Slovenci kaj kmalu začeli izogibati Italiji, saj jim drugega niti ni preostalo, so še vedno hodili denimo na študij v Gradec ali na Dunaj.

Glede na morijo, ki jo je ta velika vojna povzročila, bi pričakovali, da svet ne bi tako hitro zdrvel v novo svetovno vojno. Bi lahko torej rekli, da so bili na mirovnih pogajanjih postavljeni zametki za 2. svetovno vojno?
S to tezo se absolutno strinjam. V t. i. versajski Evropi, ki jo je ustvarila pariška mirovna konferenca, je bil položaj politično, pa tudi gospodarsko nestabilen. Precejšnje število držav, predvsem poraženk, je bilo z določitvijo povojnih izhodišč nezadovoljno. Tako je bilo pričakovati, da mir dejansko ne bo trajal dolgo. Charles de Gaulle je denimo leta 1946 izjavil, da je bila Evropa v 20. stoletju vpletena v tridesetletno vojno, kjer je bilo obdobje med obema vojnama le začasno premirje. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da so bila določila iz Pariza le eden izmed dejavnikov za drugo svetovno vojno. Gotovo je glavni krivec za vojno vzpon režimov, ki so bili mešanica imperialističnih tendenc iz obdobja pred prvo svetovno vojno in rasistične ideologije, ki je bila nestrpna do pripadnikov drugih narodov. Ti dve miselni liniji sta se nato združili še z velikodržavno ideologijo treh bolj ali manj vojaško superiornih imperijev.

Foto:

Razplet in posledice

Druga tridesetletna vojna, ki je preoblikovala Evropo

Toni Gruden

1914–1918, prvi polčas. 1939–1945 drugi polčas. Vmes dve desetletji premora, med katerim so zrasle nove generacije mladih mož, godnih za žrtvovanje. Nepredstavljiv obseg morije in uničenja kot v krvoločnem spopadu 1618–1648. Takrat vera, v 20. stoletju ideologija.

Prva svetovna vojna je prinesla razkroj štirih multietničnih cesarstev. Nemški, ruski, avstro-ogrski in turški imperij so se razblinili v prah zgodovine. V srednje-vzhodnem pasu so se pojavile nove nacionalne države, med njimi tudi Kraljevina SHS/Jugoslavija. Foto: Wikipedia Commons

Prva svetovna vojna je prinesla razkroj štirih multietničnih cesarstev. Nemški, ruski, avstro-ogrski in turški imperij so se razblinili v prah zgodovine. V srednje-vzhodnem pasu so se pojavile nove nacionalne države, med njimi tudi Kraljevina SHS/Jugoslavija. Foto: Wikipedia Commons

Prva svetovna vojna je bila vojna, ki bi morala končati vse vojne. A dejansko je rodila in v 21 letih nahranila najhujši vojni spopad v zgodovini človeštva. Vendar so milijonske izgube človeških življenj, vsesplošno uničenje in krvava fanatičnost v osrčju Evrope imeli povsem primerljiv apokaliptični zgled – tridesetletno vojno iz 17. stoletja, nominalno versko vojno med katoličani in protestanti.

Preživetje in izkušnje velike vojne ter nato izbruh novega megalomanskega spopada z Nemčijo je že sodobnike navdalo s tezo o primerjavi obeh obdobij. General Charles De Gaulle je že v radijskih nagovorih rojakom iz izgnanstva v Londonu leta 1941 pridigal o "la nouvelle Guerre de Trente Ans", izraz, ki ga je ponovil v govorih tudi po sami zmagi. Leta 1948 je izšla knjižna serija zmagovitega britanskega premierja Winstona Churchilla Druga svetovna vojna, kjer je v predgovoru k uvodni knjigi The Gathering Storm zapisal, da niz knjig pokriva zgodbo nove tridesetletne vojne.

Pr(a)va tridesetletna vojna je bila večinoma bojevana na ozemlju Svetega rimskega cesarstva, katerega del so bile tudi slovenske dežele, a glavno težišče izredno krutih bojev je bilo na ozemlju današnje Nemčije in Češke ter Beneluksa. Pri tem so ključno vlogo igrale tuje vojske iz skorajda celotne Evrope. Začelo se je z drugo defenestracijo v Pragi 23. maja 1618, zaključilo pa z Westfalskim mirom 24. oktobra 1648. Šlo je za spopad med katoličani in protestanti, a na koncu je bila največji zmagovalec katoliška Francija (tudi s pomočjo neformalnega zavezništva z Rusijo in Osmanskim cesarstvom), ki je na strani protestantskih dežel preprečila Habsburžanom, da bi cesarski položaj izrabili za vzpostavitev poenotenega imperija. Vzpostavljeno je bilo popolnoma novo ravnotežje sil v Evropi, hkrati se je razvil zapleten diplomatski sistem. Rivalstvo med burbonsko Francijo in Habsburžani se je vleklo še dobro stoletje, a vseeno je Westfalski mir v Srednjo Evropo prinesel obdobje relativnega miru in razvoja.

Streli Gavrila Principa v Sarajevu 28. junija 1914 so sprožili kolesje zavezništev, ki so se razvijala vse od leta 1871, ko je Prusija z nemškimi zavezniku zmlela Francijo in vzpostavila Nemško cesarstvo oz. Reich. Cesarska Nemčija se je 43 let bala obkolitve od Francije in Rusije ter kasneje še Velike Britanije, ki so se povezale v sile antante. Po porazu centralnih sil je ameriški predsednik Woodrow Wilson razumel, da mora mirovni proces preprečiti nove vojne v Evropi.

Leto 1918 je sprva pomenilo zmagoslavje demokracij, saj so se absolutni monarhi poslovili od oblasti, po vsej celini so se oblikovali državni sistemu po zgledu republikanske Francije ali parlamentarne monarhije v Veliki Britaniji. A po zatrtju sovjetskih revolucij in uporov zunaj novonastale Sovjetske zveze se je začel tudi pohod totalitarizmov. Vzpon fašizma in kopica avtokratskih kraljev (v Jugoslaviji kralj Aleksander) in predsednikov vlad, večinoma s pomočjo vojaških in parlamentarnih pučev, pri čemer pa so nacisti v Nemčiji na oblast prišli s parlamentarnimi volitvami 1933, a so ekspresno preuredili strankarska pravila in si prisvojili absolutno oblast. Foto: Wikipedia Commons

Leto 1918 je sprva pomenilo zmagoslavje demokracij, saj so se absolutni monarhi poslovili od oblasti, po vsej celini so se oblikovali državni sistemu po zgledu republikanske Francije ali parlamentarne monarhije v Veliki Britaniji. A po zatrtju sovjetskih revolucij in uporov zunaj novonastale Sovjetske zveze se je začel tudi pohod totalitarizmov. Vzpon fašizma in kopica avtokratskih kraljev (v Jugoslaviji kralj Aleksander) in predsednikov vlad, večinoma s pomočjo vojaških in parlamentarnih pučev, pri čemer pa so nacisti v Nemčiji na oblast prišli s parlamentarnimi volitvami 1933, a so ekspresno preuredili strankarska pravila in si prisvojili absolutno oblast. Foto: Wikipedia Commons

A princip Wilsonovih 14 točk, ki naj bi vzpostavil novi svetovni red, je zminiral kongres ZDA, ki se je takrat še odpovedal novi vlogi svetovnega hegemona. Evropejcem so pustili proste roke in zlasti francoski premier Georges Clemenceau si je dal duška, kar se je končalo z Versajskim mirom, ki so ga Nemci dojeli kot diktat zmagovalcev. Nemški pogajalci se namreč niso smeli pogajati, temveč so imeli samo izbiro podpiši ali zavrni, pri čemer so bili to predstavniki nove demokratične Nemčije in ne voditelji, ki so v cesarskem imenu vodili vojno. Vsa krivda je bila zvaljena na Nemčijo (231. člen mirovne pogodbe), ki je bila kaznovana z drakonskimi ukrepi, ki naj bi za vedno oslabili nemški rajh. Vojne reparacije za 1. svetovno vojno je Nemčija uspela poplačati šele leta 2010.

Če je predsednik Wilson leta 1919 nameraval biti milosten z Nemčijo, je bil njegov naslednik Franklin D. Roosevelt leta 1945 popolnoma drugačnega mnenja in pošteno naveličan Nemcev. "Z Nemčijo moramo biti ostri. Na izbiro imamo, ali kastriramo nemško ljudstvo ali jih prevzgojimo tako, da ne bodo več reproducirali ljudi, ki si želijo živeti v preteklosti." Dobro je znan načrt Rooseveltovega ministra Henryja Morgenthaua, ki je predvideval vrnitev Nemčije v srednji vek, kar je na konferenci v Quebecu septembra 1944 presenetljivo preprečil Winston Churchill s slikovitimi besedami: "Ne bom dovolil, da me Morgenthau priklene z verigo na mrtvo Nemčijo."

Tako kot tridesetletno vojno 1618–1648 s kopico različnih vojn in revolucionarnih napoleonskih vojn 1791–1815 lahko tudi obdobje 1914–1945 ocenjujemo kot enovito obdobje, piše angleški zgodovinar Ian Kershaw. Pri vseh treh prelomnih obdobjih za Evropo in posledično svet je bila vidna kriza v mednarodnih odnosih, vsa tri obdobja so trpela za splošno gospodarsko krizo povezana z uveljavitvijo, razvojem in ekspanzijo kapitalističnega gospodarstva. Pomemben, če ne ključen dejavnik je zagrizen ideološki spopad, ki prinese nepredstavljivo nasilje in izgubo človeških življenj, kar povzroči obsežne politične pretrese in revolucije.

Ravno osebna usoda Adolfa Hitlerja in omenjena slika, ko v trenutku zmagoslavja nad Jugoslavijo zre na spominsko ploščo v čast Gavrila Principa, nabolje poveže prvo in drugo svetovno vojno v celoto. Drugo tridesetletno vojno je strokovno utemeljil ameriški zgodovinar Arno Mayer, ki izpostavlja povezanost splošne krize z izbruhom obsežnih vojn. Mayer je primerjal zagrizenost spopada protestantov in katoličanov z ideološko strastjo treh sistemom v drugi svetovni vojni. Prevladovalo je občutje "svete vojne", kar pa je tudi izraz, ki je bil pogosto uporabljen v propagandi prve svetovne vojne na obojih straneh front.[[iframe:1]]

Po drugi svetovni vojni je sledilo novo premikanje meja. Najbolj izpostavljen je primer Poljske, ki se je skorajda za 500 km premaknila na zahod. A celino je zajelo nov antagonizem med zmagovalnima taboroma: med kapitalističnim Zahodom in komunističnim Vzhodom. Tudi tu ne gre brez Winstona Churchilla, ki je 5. marca 1946 kot vodja opozicije med obiskom v ZDA imel sloviti govor. "Od Stettina na Baltiku do Trsta na Jadranskem morju se je čez celino spustila železna zavesa." Foto: Wikipedia Commons

Po drugi svetovni vojni je sledilo novo premikanje meja. Najbolj izpostavljen je primer Poljske, ki se je skorajda za 500 km premaknila na zahod. A celino je zajelo nov antagonizem med zmagovalnima taboroma: med kapitalističnim Zahodom in komunističnim Vzhodom. Tudi tu ne gre brez Winstona Churchilla, ki je 5. marca 1946 kot vodja opozicije med obiskom v ZDA imel sloviti govor. "Od Stettina na Baltiku do Trsta na Jadranskem morju se je čez celino spustila železna zavesa." Foto: Wikipedia Commons

Ameriški zgodovinar Jay Winter, profesor na univerzi Yale, postavlja vmesno tezo. Vojna leta 1939 in 1940 je nadaljevanje prve svetovne vojne, Hitler na novo spiše zaključek, po katerem je leta 1918 zmagala Nemčija. Francija je poražena, Velika Britanija na robu izstradanja, na celini ni dvoma, kdo je gospodar. A invazija 22. junija 1941 na Sovjetsko zvezo, rojeno v oktobrski revoluciji leta 1917, spremeni popolnoma vse. Brutalnost in obseg zločinov prekaša vse pred tem, na Vzhodu se začne prava biološka vojna do smrti zadnjega. Niso samo Judje žrtve genocida, tarča je celotno slovansko prebivalstvo, tudi Slovenci, ki je označeno kot "Untermensch" (podljudje).

"Ravno razvoj nasilja me dejansko privede do sklepa, da sta svetovni vojni vseeno radikalno različni, čeprav so izvori spopadov zelo podobni, če ne celo isti – nadzor nad severozahodno Evropo," v sklepni oceni vprašanja druge tridesetletne vojne poudari Winter.

Versajski mir je tlakoval pot do Adolfa Hitlerja, svetovna gospodarska kriza 1929 pa ga je izstrelila na oblast, kjer je bila revizija mirovnega diktata temeljna točka politike nacistične Nemčije. Zahodna Evropa je bila zaradi strahot prve svetovne vojne predolgo popustljiva in je pristajala na kopico revizionističnih zahtev, seveda na račun Srednje- in Vzhodnoevropejcev. Nemška priključitev Posarja 1935, anšlus Avstrije 13. marca 1938, kar je bilo v mirovnem sporazumu 20 let predtem izrecno prepovedano. Hitro je sledila sudetska kriza z za Češkoslovaško uničujočim Münchenskim sporazumom (30. septembra 1938) kot moralnim dnom zahodnoevropskih demokracij, po katerem Hitlerjevih apetitov ni bilo več moč krotiti.

Pariz in London kot glavna poroka versajske Evrope sta še mirno požrla razkroj edine še ostale demokracije v Srednji in Vzhodni Evropi in priključitev Češke (15. marca 1939). Prvoseptembrska invazija na Poljsko je prinesla spopad, ki je, kot je izpostavil Winter, dokončal veliko vojno, a hitro prinesel še bolj uničujoči ideološki spopad med trojico nacizem/fašizem, komunizem in kapitalizem. Prva dvoglava pošast je bila poražena, zmagovita dvojica pa je vzpostavila sistem bipolarnosti, ki je naslednjih 40 let obvladoval Evropo in celoten svet.

Foto:

Nova politična realnost

Prevratna leta v balkanski versajski državi

Rok Dovjak

Ob koncu vojne je zavladalo vsesplošno olajšanje in Slovence je preveval navdušujoč up o svetli prihodnosti v okviru nove, bratske države. A številne težave so ostale in se zaradi parlamentarnih kriz, zadolženosti in etničnih trenj v razširjeni domovini celo stopnjevale. Druga svetovna vojna je zamere še poglobila, zato jih je čutiti še danes.

Objava o prvi slovenski vladi. Narodna vlada je ljudi pozvala k spoštovanju zasedbne in družbene lastnine ter vseh avstrijskih zakonov do izrecnega preklica. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Uradni list Narodne vlade SHS, 4. 11. 1918, št. 1

Objava o prvi slovenski vladi. Narodna vlada je ljudi pozvala k spoštovanju zasedbne in družbene lastnine ter vseh avstrijskih zakonov do izrecnega preklica. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Uradni list Narodne vlade SHS, 4. 11. 1918, št. 1

Narodna vlada SHS-a v Ljubljani, ustanovljena 31. oktobra 1918 še pred uradnim koncem vojne, se je že takoj po razglasitvi znašla v nezavidljivem položaju, čeprav jo je dunajska vlada, naslednica tiste, ki je upravljala tudi slovenske dežele, priznavala za enakovredno sogovornico, kar je bilo že samo po sebi zmagoslavje, kaj šele privolitev v pogovore o meji v Ljubljani in prepustitev vojne mornarice in drugega premoženja Narodnemu vijeću. A to je samo en vidik v vrtincu povojnega vzpostavljanja nove Evrope.

Vojna je pač terjala svoj davek. Slovenske dežele, ki so med vojno zaradi oskrbovanja bližnje fronte doživljale stalno gospodarsko rast in tako odplačevale posojila za SLS-ov velikopotezni gospodarski načrt, so bile zdaj kljub strateški legi izčrpane. Hrane je primanjkovalo in jo je morala vlada uvažati iz Vojvodine. V ta namen ji je katoliška Zadružna zveza že takoj po ustanovitvi podarila milijon in pol kron, s čimer je začasno rešila vprašanje ljudske prehrane. Z odredbo o svobodni trgovini z živili 1919 so se razmere zaostrile, nakupne cene hrane so se namreč občutno zvišale, predvsem zaradi številnih posrednikov, ki so dobavljali živila za Slovenijo. V tem smislu so Slovenci znamenitega Verigarja z znamke, simbol vstalega malega človeka po stoletjih tlačanstva, prekrstili v Verižnika, prekupčevalca.

Predsednik Narodne vlade SHS v Ljubljani je bil Jožef (Josip) vitez Pogačnik. Bil je član SLS, cenjen dunajski poslanec in podpredsednik Narodnega sveta za Slovenijo in Istro. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0342_A4-1-480

Predsednik Narodne vlade SHS v Ljubljani je bil Jožef (Josip) vitez Pogačnik. Bil je član SLS, cenjen dunajski poslanec in podpredsednik Narodnega sveta za Slovenijo in Istro. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0342_A4-1-480

Nova stvarnost
Zajedljiva ironija, ki je v togi brezbrižnosti postala šala, najbolje odraža poteptane ideale takratne dobe. Nova država ni uresničevala vseh upov niti vseh svojih obljub, saj so se že kmalu pokazale razlike med staro Srbijo in prečanskami, torej nekdanjimi avstro-ogrskimi, deželami. Jugoslovanska družba je bila v več pogledih – etnično, versko, izobrazbeno, premoženjsko – razcepljena in nikakor tako složna, kot bi si predstavljali iz prebiranja jugoslovanstvu vzklikajočih časopisnih naslovov. Slovenci so pogled že skoraj stoletje upirali na jug, ki ga je intelektualna elita razglašala za rešitelja kulturnega in drugih vprašanj. Ob hercegovskem uporu 1875 so se slovenski časopisi zgražali, kako lahko Nemci odrekajo pomoč bratom slovanskih sodržavljanov in se postavljajo na turško stran. Niso namreč poznali visoke politike, ki je pozdravila reformizem turškega sultana Abdülmedžida I., v splošni predstavi so bolj odmevale povedke o turških begunih, o katerih je razmišljal Levstik, ali Stritarjev cikel Raja. Dejansko pa je bila Kraljevina SHS, čeprav po številu prebivalstva 10., po gostoti pa 16., ena najbolj etnično pisanih držav v Evropi. V njej so vladale velike razlike v izobrazbi in gospodarstvu. Poznala je kar šest pravnih sistemov (avstrijski zakonik z nekaterimi razlikami za Kranjsko z Istro in Dalmacijo; ogrski zakonik za Hrvaško in Slavonijo ter Vojvodino; šeriatsko pravo v Bosni; črnogorski in srbski zakonik), v obtoku je bilo vsaj pet valut (krona, jugokrona, srbski dinar, črnogorski perper, bolgarski lev, nemška marka). V tem smislu nova država ni bila nič manj kompleksna od Avstro-Ogrske. Prva jugoslovanska država pa je bila za Grčijo druga najbolj zadolžena evropska država. Srbija je bila sploh takoj po vojni prezaposlena še z razmerami na jugu; napetosti z Bolgarijo zaradi raznarodovalne politike nad Makedonci niso popustile, že tedaj so se upirali tudi kosovski Albanci - kačaki, ki jim je oblast odredila kvečjemu šolanje v šolah turške manjšine in se celo pogajala, da več 10.000 družin preseli v Turčijo. V Črni gori je divjala državljanska vojna, ker so t. i. zelenaši ostali zvesti dinastiji Petrovićev, katerih odstavitev so s sklicem nove skupščine izsilili Karađorđevići.

Ključni politični stranki, radikali Stojana Protića oz. Nikole Pašića in demokrati Ljube Davidovića, so zagovarjali centralistični unitarizem, edina razlika je bila, ali bo nova država dobila srbski ali tedaj še nedoločljiv jugoslovanski značaj. Kot ugotavlja Jože Pirjevec, bi država še zmogla preseči vsa deleča nasprotja in kaotične povojne razmere, če bi bila resnično enotna v želji po "ujedinjenju", tako pa je državna politika odražala ideale maloštevilnih meščanskih intelektualcev in ni imela široke ljudske podpore. Ne preseneča torej, da so kljub dogovoru ob združitvi, da se ustava Kraljevine SHS sprejme najkasneje pol leta po razglasitvi miru v Parizu, glede na zapleten notranjepolitični položaj t. i. vidovdansko ustavo sprejeli šele 28. junija 1921 v vladi Nikole Pašića.

Grb Kraljevine SHS je bil srbski kraljevi grb, ki mu je je bil ob srbskega dodan ščit s hrvaško šahovnico, spodaj pa slovenski polmesec (iz grba dežele Kranjske) z zvezdo. Triglav kot slovenski simbol je na skupnem državnem grbu uporabil šele Plečnik za znamenje na vrtu vile Epos na Bledu, ki danes stoji pri Cerkvi sv. Martina. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0278, t.e.2_ a.e.11

Grb Kraljevine SHS je bil srbski kraljevi grb, ki mu je je bil ob srbskega dodan ščit s hrvaško šahovnico, spodaj pa slovenski polmesec (iz grba dežele Kranjske) z zvezdo. Triglav kot slovenski simbol je na skupnem državnem grbu uporabil šele Plečnik za znamenje na vrtu vile Epos na Bledu, ki danes stoji pri Cerkvi sv. Martina. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0278, t.e.2_ a.e.11

Republika ali kraljevina?
V razposajeno prevratnem razpoloženju združevanja z južnoslovanskimi brati se je zdelo, da le malokdo žaluje za Avstrijo, ki je zveste Slovence tolikokrat razočarala. V zraku je bilo čutiti, morda tudi na krilih vznesenih besed o dosanjanih nadah o zedinjenju, nespremenljivem toku zgodovinskega razvoja, ki izhaja iz pravice narodov do samoodločbe, republikanski enakosti in koncu dunajskega hlapčevanja, resnično novo dobo, dobo pravične države, ki bo poskrbela za narodov razvoj v najširšem smislu in obenem za vsak njegov ud. Ekonomski teoretiki so, kakor prej Aleš Ušeničnik o jugoslovanskem vprašanju, razpravljali o gospodarski ureditvi v novi državi. Albin Prepeluh – Abditus in Milko Brezigar sta se tako zavzemala za končanje agrarne reforme z nacionalizacijo in nekakšno kolektivizacijo, sploh Brezigar, ki je razmišljal, da bi se zemlja dala v trajno last družin in se prilagodila njeni velikosti (idealna površina posestva naj bi bila 15–20 ha za 5–6-člansko gospodinjstvo), država pa bi natančno odredila metode obdelave zemlje in posevke.

Od tod pa ni bilo daleč do jemanja pravice v lastne roke. Val brezpravja, ki je zavel, ko se je zdrobila trda roka vojaške uprave, je zapolnil praznino in se zdel edini smiseln odziv na vse večje pomanjkanje. Kmetje so v nedotakljivih plemiških gozdovih sekali drva, plenili divjad, oboroženi so celo odstavljali župane in se razglasili za varuhe zakona, ob tem pa zahtevali raznovrstne reforme in še druge posege v okolje. Narodna vlada pa takšnega "uzurpacije" ni dovolila in je bila v obvladovanju položaja zelo domiselna – od vpoklica na orožne vaje, omejitve dostopa do hrane iz skladišč do vojaškega posredovanja. Občila pa so uporne razgrajače hitro označila za "boljševike", kar je pomenilo toliko kot protidržavni elementi zoper javni red in mir.

Zemljevid hipotetične in dejanske Države SHS oz. točneje ozemlja pod nadzorom Narodnega vijeća v Zagrebu. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Zemljevid hipotetične in dejanske Države SHS oz. točneje ozemlja pod nadzorom Narodnega vijeća v Zagrebu. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Primeri separatističnih republik, ki so vzniknile iz nestrinjanja ali zgolj slabe obveščenosti o ravnanju Narodne vlade, ki je pozabila na njihove potrebe, ali pa iz globokega nezadovoljstva nad socialnimi razmerji, v teh prvih letih sicer niso bili redki. Tako so nemiri s psevdodržavo novembra 1918 zajeli Prevalje, mesec pozneje pa Šmihel - Stopiče pri Novem mestu. Novembra je zaživela tudi Viniška republika, ki so jo krajani obudili aprila prihodnje leto. Mala državica je imela kaj borno premoženje, zgolj poštni urad, a Viničani so bili odločni in za predsednika izbrali 87-letnega Jureta Pavlešića. A le za tri dni. Nekaj dlje je trajala Murska republika, ki se je lahko pohvalila z lastno železnico in vojsko. Prekmurje samo je sicer zahtevalo združitev s preostalimi Slovenci, a po antantnem premirju z Ogrsko je ostalo v sklopu madžarske države. Nastala je 29. maja 1919, ko je Vilmoš Tkalec razglasil odcepitev Slovenske okrogline, posebne upravne enote v okviru tedaj že sovjetske Madžarske Béla Kuna, potem pa je jugoslovansko kraljestvo in Avstrijo zaprosil za vojaško pomoč. Avstrija mu je dejansko pomagala, a po tednu dni je bilo Prekmurje spet pod madžarsko oblastjo, jugoslovanska vojska pa je v deželo s pooblastilom mirovne konference v Parizu vkorakala avgusta. Položaj v Zasavju s Trboveljsko republiko je posebna zgodba ...

Po vojni – vojna
Položaj so še slabšali s fronte vračajoči se avstrijski in madžarski vojaki. Narodna vlada je prav rada ustregla prošnji Avstrije, da jim pomaga priti v domovino, saj jo je resno skrbelo, da bo množica vojaštva – šlo je za okoli 279.000 ljudi, za katere so uredili prevoz z vlaki, in okoli 100.000, ki so se vračali peš ali na konju – v iskanju hrane oplenila podeželje, pri tem pa se še kako drugače prekršila. Prav tako jih je čim prej želela prepeljati domov, da ne bi ovirali vzpostavljajočih se slovenske vojske in uprave. Avstrijo so zaprosili za dodatne vagone, občine pa pozvali, naj prijazno sprejmejo vračajoče se, in za to prejeli iskreno zahvalo in pohvalo generala Wurma, ki je za Avstrijo urejal umik. Ta je bil pomemben že zaradi tega, ker so bili vojaki veliki prenašalci bolezni – tisti, ki so umrli zaradi ran in utrujenosti ter mrtvi obležali po potih, so bili pravi vir kužnih klic. Zato je Narodna vlada hitro odredila, da se mora vsak umrli vojak, če je mogoče, prepeljati v mrtvašnico, da se ugotovi vzrok smrti, sicer pa nemudoma pokopati, za slovensko vojsko pa je uvedla obvezni zdravniški pregled. Povojni čas je bil namreč obdobje španske bolezni, vrste gripe, ki je bila zaradi nedohranjenosti, sookužb in pomanjkljivih protiukrepov (javnosti so npr. svetovali, naj skrbi za higieno telesa in bivalnih prostorov, npr. pogosto zrači in si razkužuje roke z lizolom, a oblast ni omejila javnih zborovanj in zadrževanja v zaprtih prostorih) od julija na zmagovitem pohodu po Evropi, zanemariti pa ni niti drugih bolezni: pegastega tifusa (pegavice), trebušnega tifusa (legarja), davice, škrlatinke, koz, griže, trahoma, jetike in kolere.

Mejni položaj severozahoda Kraljevine SHS. Zunanje meje so se glede na preteklost precej spremenile, meja s Hrvaško pa je načeloma sledila meji med Cislajtanijo in Translajtanijo, torej avstrijsko in ogrsko polovico. Slovensko ozemlje v jugoslovanski državi je bilo sprva (1922–1929) razdeljeno na Ljubljansko oblast, ki so ji dodali še okraj Kastav (pas ozemlja od Prezida skoraj do morja), in Mariborsko oblast, ki so ji dodali celotno Međimurje. Z uvedbo diktatire je kralj Aleksander obe oblasti združil v enotno Dravsko banovino, ki ji je dodal čabrski okraj, odvzel pa Belo krajino. Kmalu je sledil dogovor s Savsko banovino o menjavi, s čimer je Bela krajina znova postala del slovenske upravne enote. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Mejni položaj severozahoda Kraljevine SHS. Zunanje meje so se glede na preteklost precej spremenile, meja s Hrvaško pa je načeloma sledila meji med Cislajtanijo in Translajtanijo, torej avstrijsko in ogrsko polovico. Slovensko ozemlje v jugoslovanski državi je bilo sprva (1922–1929) razdeljeno na Ljubljansko oblast, ki so ji dodali še okraj Kastav (pas ozemlja od Prezida skoraj do morja), in Mariborsko oblast, ki so ji dodali celotno Međimurje. Z uvedbo diktatire je kralj Aleksander obe oblasti združil v enotno Dravsko banovino, ki ji je dodal čabrski okraj, odvzel pa Belo krajino. Kmalu je sledil dogovor s Savsko banovino o menjavi, s čimer je Bela krajina znova postala del slovenske upravne enote. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Zaradi boja za meje in vzdrževanja javnega miru je Narodna vlada za 8. november 1918 odredila splošno mobilizacijo vseh moških med 18. in 40. letom, teden dni pozneje pa dolžnosti razreševala uradnike, učitelje, železničarje, pismonoše ... S češkoslovaškim polkom in že vzpostavljenimi četami je slovenska vojska konec novembra 1918 štela 12.375 častnikov in vojakov, a šele do januarja ji je uspelo zbrati 9.000 novih mobilizirancev, ki jih je oblekla v avstro-ogrsko uniformo, le slovenska kokarda in pozneje šajkača sta bili znak nove države. Ti vojaki so bili precej zaposleni na Koroškem, po koncu tamkajšnjih bojev maja 1919 pa je bila vojska temeljito preurejena in je izgubila slovenski značaj.

In če je bil položaj na severu (sprva) obvladljiv, je bilo na zahodu drugače. Slovenski politiki so zaman upali, da bodo sporno ozemlje zasedle antantne sile – Italija je prodirala hitro in samozavestno in do nove države ni kazala prav nikakršne naklonjenosti, kakoršno je bilo videti še med vojno, ko je upala na upor južnih Slovanov zoper Avstro-Ogrsko in razpad soške fronte. Na okupiranem območju je takoj sprejela stroge ukrepe vojaške uprave (civilna je bila vzpostavljena avgusta 1919): obvezna prijava konj, prepoved prestopanja demarkacijske črte med jugoslovansko državo in Italijo, prepoved izobešanja avstrijske, slovenske ali srbske zastave ter nošnje omenjenih kokard, omejeno gibanje v Julijski krajini, prisega zvestobe italijanski državi za uradnike pod grožnjo odpustitve ... Kljub temu je Narodna vlada vse Slovence zahodno od črte Londonskega sporazuma pozvala, naj lepo sprejmejo Italijane in se ne upirajo, naj pa vendarle poudarijo, da bo mejo določila pariška mirovna konferenca. Prav zaradi te "bojazljivosti" Narodni vladi mnogi očitajo preveliko pasivnost in uslužnost do Italijanov, a dejanje bolj kaže na to, kako prepričana je bila v trdnost svojih argumentov in moč Haaške konvencije. V ta namen je državnim nameščencem v podpis poslala izjavo, s katero so potrdili, da bodo službo ohranili tudi po italijanski okupaciji. V Ljubljani so bili namreč prepričani, da bodo veliko laže uveljavljali ozemeljske zahteve, če bo upravni sistem ostal kolikor mogoče enak, z velikim deležem slovenskih uradnikov. A inteligenca se je množično izseljevala v Kraljevino SHS, sploh železničarji, in te so nastavljali na izpraznjena mesta, ki so jih prej zasedali Nemci, veliko jih je prišlo tudi v Maribor in v Prekmurje, sploh v občine z madžarsko večino. Deželna vlada je zato Primorce pozvala, naj v vsakem kraju ostane vsaj en slovenski uradnik. Dodatno verodostojnost so slovenskim zahtevam v Parizu dajali podpisi za priključitev k matici, ki so se zbirali tako v Italiji kot tostran meje, že oktobra 1918 pa je Karel Podgornik kot vodja Narodnega sveta za Goriško izvedel neuradni plebiscit, na katerem se je 87 % goriških Slovencev odločilo za obstanek v Državi SHS. Prav Podgornika je vlada pooblastila, naj zbira podatke o italijanskih kršitvah mednarodnega prava, dejavno pa se je v problematiko meje vključil tudi vodja Narodnega sveta za Trst Otokar Rybar. Vlada v Ljubljani je že takoj prosila tudi Češkoslovaško, naj njen predstavnik v Trstu zastopa tudi interese Države SHS, kar jim je ta osebno, neuradno tudi obljubil. Jugoslovanske zahteve so bile jasne: slovensko etnično ozemlje, mednarodna arbitraža lahko odloči kvečjemu o Trstu in zahodni Istri. Italija pa je vztrajala pri črti Londonskega sporazuma. Po skoraj letu in pol pogajanj je antanta obupala in vprašanje zahodne meje prepustila Jugoslaviji in Italiji. Jugoslovanska diplomacija, ki si je zaradi neuresničenih srbskih načrtov osvojiti Solun ali Drač zelo prizadevala dobiti dalmatinske luke, je v Rapallu zato privolila, da Italija na Slovenskem dobi še nekaj več, kot so ji obljubili v Londonu.

Zahodno mejno vprašanje je bilo rešeno šele s pogodbo v Rapallu, ki je pomenila, da se je Kraljevina SHS odrekla večini svojih zahtev. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Zahodno mejno vprašanje je bilo rešeno šele s pogodbo v Rapallu, ki je pomenila, da se je Kraljevina SHS odrekla večini svojih zahtev. Opomba: vrisane meje so informativne, zaradi približnosti lahko deloma odstopajo od označb v drugih virih. Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Je pa Slovencem že v sklopu pogajanj za Koroško uspelo ubraniti blejsko-jeseniški kot z Bohinjem. Italija se je sprva zavzemala, da bi ga dobila Avstrija, ko pa je bilo odločeno o plebiscitu, se ga je odločila terjati kar zase. Jugoslaviji sta ga priborila angažma znanstvenika Mihajla Pupina pri Američanih in francoskega maršala Ferdinanda Focha, ki ga je v Parizu obiskal škof Anton B. Jeglič ter računal, da bo razumel slovenske želje, ker se je Foch sam zavzemal, da Francija dobi pod nadzor ves levi breg Rena. Ko je bila Francija preglasovana, je ob podpisu mirovne pogodbe preroško izjavil, da gre le za 20-letno premirje. Zanimivo je, da je ameriški predsednik Wilson sicer tudi sam predlagal podobno tamponsko državo, namreč Svobodno reško državo, ki bi segala od Lošinja do Idrije in tako tudi prostorsko ločevala Italijo in Kraljevino SHS.

Antanta pod Julijce sicer ni prihrumela z vojsko, so pa v bližino kmalu prišli posamezni visoki predstavniki, diplomati ali vojaki, ki naj bi mirili napetosti ter olajšali prehodni čas. Zlasti pomembni so bili francoski poslaniki na Reki in v Zagrebu. Ti so bili kot mednarodni opazovalci in trezni, izkušeni odločevalci nared, da pomirijo strasti z jamstvom pravične preiskave mogočih sporov. Kot srbski zavezniki, kar so ostali ves medvojni čas, kljub intervjujem Mehmeda Džemaludina efendija Čauševića, versko-kulturnega vodje Bošnjakov, o pomorih Muslimanov v francoskih časnikih, kljub šestojanuaski diktaturi, kljub nenehnim novim prošnjam po posojilih, so bili edini, ki so neomajno podpirali tudi jugoslovanske zahteve. Govorili so celo, da bo Kraljevina SHS dobila Gradiščansko. S tem bi južni Slovani dobili tako želen neposreden stik s Češkoslovaško, politično zaveznico in pomembno gospodarsko partnerico. Avstrija seveda ni bila navdušena nad sodelovanjem obeh držav in je želela zapreti svoje meje za prehod jugoslovanskih državljanov, a se je omehčala, ko ji je Narodna vlada obljubila pošiljko premoga.

Kralj Peter I. Osvoboditelj. Staremu kralju so v Ljubljani postavili prvi konjeniški spomenik na stopnicah v ljubljansko mestno hišo. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0279_t.e.16

Kralj Peter I. Osvoboditelj. Staremu kralju so v Ljubljani postavili prvi konjeniški spomenik na stopnicah v ljubljansko mestno hišo. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0279_t.e.16

Narodna in deželna vlada odvisni le na papirju
Odnos z Narodnim vijećem (prim. akte vrhovnega telesa Države SHS) oz. kasneje z beograjsko vlado je bil za Slovence po svoje ugoden, saj sta nepoznavanje položaja in zaposlenost s Srbiji bližjimi težavami pomenila, da je slovenski vladi pripadlo bistveno več pooblastil, kot jih je nominalno imela, hkrati pa se je v kočljivih zadevah vedno lahko izgovorila, da zadevno vprašanje ni v njeni pristojnosti. Tako je decembra 1918, ko je na Štajerskem odstavila nekaj sodnikov in je Avstrija protestirala in predlagala, naj se vzpostavi začasna meja med območji jurisdikcije ljubljanske in dunajske vlade, ki seveda ne bi prejudicirala končne razmejitve, Narodna vlada odvrnila, da o tem odloča Beograd. A nekatere odločitve vrhovnih teles so bile za slovensko politiko vseeno škodljive. Tako je bil za poveljnika II. vojaškega okrožja (torej Slovenije) imenovan maršal Nikola Ištvanić, za načelnika generalnega šataba pa podpolkovnik Milan Ulmansky, ki pa nista bila najbolje seznanjena s položajem na Koroškem. Še večja napaka je bil zaporni nalog za generala Wurma kot predstavnika avstro-ogrske vojske, s katerim je Narodna vlada sodelovala v lastno korist, hkrati pa si ni želela še enega protesta Avstrije, saj je bilo spornih zadev že tako dovolj, nemška manjšina pa zelo nezadovoljna z nenadno izgubo ugodnega družbenega položaja. Ena najbolj nenavadnih peripetij z Avstrijo je bila slovenska zahteva, naj Avstrija vrne civilne obleke slovenskih vojakov, ki so ostale v taboriščih v Avstriji, ta pa je to zavrnila; posledično je morala Narodna vlada vojake preskrbeti tudi z novim perilom in civilno obleko, ceno za blago pa je postavila kar sama. Veliko nejevolje so povzročili tudi vagoni koksa, s Češke namenjeni na Hrvaško, ki jih Zagreb ni pravočasno izpraznil in so zato ovirali železniški promet ravno v obdobju najintenzivnejšega vračanja vojaštva. Vladno delo je otežilo tudi klicanje v Ljubljani že nastavljenih strokovnjakov v Beograd, v svojevrstni zagati pa se je znašla, ko je bilo osrednje telo gluho za prošnje za denar, zlasti od februarja 1919, ko je vlada v Ljubljani izgubila pristojnosti na finančnem področju. Ker je morala izpeljati zadano, je bila prisiljena najemati kredite, in to brez odobritve v Beogradu. Mimo vrhovnih oblasti so šli tudi z menjavo krompirja za koruzno moko z Avstrijo in v zagovor pojasnili, da bi se živila sicer pokvarila. Že prej so Slovenci zavrnili Narodno vijeće, ki je popisalo vojaška skladišča in odredilo, da je vse popisano blago namenjeno izključno vojski; zaradi slabega zdravstvenega stanja je vlada odločila, da je sanitetni material iz avstro-ogrskih vojaških skladišč mogoče rabiti tudi v civilne namene.

Stiska z denarjem je bila velika. Vlada je januarja 1919 odredila prijavo vsega papirnatega denarja in želela tujcem ob vstopu v državo zaseči vse nad vrednostjo 1000 kron, hkrati pa se dokopati do računov v Pragi in na Dunaju. Izrazito je želela zaščititi lastno valuto in podala tudi predlog sekvestracije tujih podjetij ali vsaj nujnega domačega zastopstva ter obveznega podružničnega sedeža na jugoslovanskih tleh za vsa podjetja s sedežem v tujini. Vlada je imela utemeljene strahove, saj naj bi npr. Bleiburger Bergwerks, lastnica mežiškega rudnika svinca in cinka, ogromno rude odvedla v Avstrijo, ob tem pa slabo plačevala delavce. Zato je Narodna vlada že prej z Naredbo o prehodni gospodarski upravi konec novembra 1918 uvedla nekakšno vojno gospodarstvo, strogo regulirano gospodarstvo z določenimi cenami in usmerjeno proizvodnjo glede na najnujnejše potrebe. Naredba je veljala tudi za Istro in Trst. Mednarodna trgovina je tedaj pogosto slonela na blagovni menjavi. Poleg hrane je so bili ključni še energenti – že plačanega petroleja iz Trsta niso dobavili, zato so ga odtlej kupovali na Poljskem, premog pa je načeloma zadostoval za domače potrebe (kar dve tretjini so ga porabile železnice).

Kralj Aleksander I. Zedinitelj. Njemu na čast so v središču parka Zvezda postavili konjeniški spomenik na visokem podstavku z vzidanima reliefoma, kar je bilo primerno, ker je bila ljubljanska univerza posvečena prav Aleksandru. Spomenik so uničili Italijani ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0342_A4-1-234

Kralj Aleksander I. Zedinitelj. Njemu na čast so v središču parka Zvezda postavili konjeniški spomenik na visokem podstavku z vzidanima reliefoma, kar je bilo primerno, ker je bila ljubljanska univerza posvečena prav Aleksandru. Spomenik so uničili Italijani ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0342_A4-1-234


Da bi preprečili vnos kron iz Avstrije in Madžarske, kjer so jih še vedno tiskali, in tako znižali inflacijo, je poverjenik Vekoslav Kukovec že takoj po nastopu Narodne vlade predlagal žigosanje kron v obtoku. A žigi so udarili šele januarja – in udarjali so ves mesec. Nalogo so poverili več uradom, zato so se žigi med seboj razlikovali po napisu, velikosti, barvi črnila in položaju na bankovcu. Položaj je bil kot nalašč za ponarejanje, kar je oblast rešila po češkem zgledu, s posebnimi nalepkami – kolki. Ti so obstajali v petih različnih barvah in velikostih glede na vrednost bankovca. Za kolkovane krone je imetnik dobil potrdilo o pristnosti, je pa za to odštel tudi petino vrednosti preverjenih kron, t. i. jugokron. (Ukrep nekako spominja na angleško odredbo Stamp Act 1765, ki je stopnjevala nezadovoljstvo pred bostonsko čajanko.) Za še večjo zmešnjavo so morali avgusta 1919, ko so uradno zasedli Prekmurje, pri zamenjavi valute upoštevati tudi prekmurske nežigosane krone. Januarja 1919 je veljal tečaj krona – dinar, ki naj bi ga slovenska vlada upoštevala pri plačilu srbskih uradnikov na območju lastnih pristojnosti, 2,5 : 1. Kljub temu so se mnogi nadejali razmerja 1:1 ali celo višjega v korist kron, zato je bilo 4:1, kakor ga je določila Narodna banka Kraljevine SHS 26. januarja 1920, veliko razočaranje. Prečanci so bili že tako oškodovani zaradi kolkovanja, za nameček pa se je izkazalo, da je bil tečaj dinarja umetno vzdrževan in je kmalu po menjavi močno upadel. S to finančno mahinacijo so se vsaj malo omilile razlike med razvitim severom in nerazvitim jugom. Dinarje so tiskali v Franciji in so bili sprva opremljeni s francosko dvojno označbo vrednosti v starih kronah in dinarjih, kasneje pa samo dinarjih.

Za hrano poskrbljeno, kaj pa finance?
7. marca je bilo v deželni blagajni 13 milijonov kron, kar je bila ob dejstvu, da je deželna vlada v resnici opravljala tudi funkcije osrednje vlade v Beogradu, precej malo. Omenjena vsota ni zadostovala za plačilo vojske in hkratno odplačilo posojila za preskrbo dežele s hrano. Kaj storiti? Zaprositi osrednjo vlado za posojilo, za predčasno izplačilo davkov? Najeti posojilo pri slovenskih denarnih zavodih? Uvesti nadomestni denar? V skrajnem primeru bi vlada zaprosila za posojilo v Nemčiji, tako pa so se najprej obrnili na domače zavode in jim predlagali zvišanje obrestne mere za posojila na 4 %. Vlada je tudi zvišala dohodnino ter zahtevala 30 % od kupnine nepremičnin, pri čemer pa je bila prodaja zemlje zelo omejena. Do avgusta je dobila posojilo vsaj 84 milijonov kron, ki pa jih je del porabila za pokojnine in vojaške podpore na Koroškem v enaki višini kot Avstrija. Vlada je nasploh odločila, da socialni izdatki ostanejo na isti ravni kot v nekdanji Avstro-Ogrski, plače pa so bile manjše in pri tem niso popustili. Ko so mariborski v prvih mesecih vojaki zahtevali povišico, da se izenačijo z avstrijsko vojsko, jih je zavrnila, da med Slovenci ne more dopustiti razlik. Kljub temu pa na Koroškem ni uvajala posebnega davka na prirast cene nepremičnin ...

Vlada je skrbela za dvig splošne higiene in zdravstvenega stanja, kar je razvidno iz več izobraževalnih letakov. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0252_t.e.2_a.e.84

Vlada je skrbela za dvig splošne higiene in zdravstvenega stanja, kar je razvidno iz več izobraževalnih letakov. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_ŠKL_0252_t.e.2_a.e.84

Vlado je sicer bremenila celo paleta izdatkov. Posredovalni urad za begunce v Ljubljani je še vse do 1921 primorskim beguncem, ki jih je Avstro-Ogrska evakuirala zaradi soške fronte, izplačevala begunske podpore (maja 1920 je bil sicer sklenjen dogovor o vračilo na domove, Italija je zato v maju odobrila zastonj prevoz z vlakom na Primorsko), vzdrževalnine za 11.467 invalidov (ti so bili upravičeni tudi do proteze in nadomestne proteze, če je niso poškodovalo po lastni krivdi; invalidnina je bila enaka za ženske in moške), 31.049 vojnih vdov ter vse z navedenima skupinama povezane nepreskrbljene člane. Že konec januarja je sprejela sklep o podpori nezaposlenim. Ob tem je prevzela stroške prevzema in vzdrževanja 250 plemenskih žrebcev iz avstro-ogrskega nasledstva (dokončno so dediščino stare države razdelili 1925), ponujala je brezplačno cepljenje za ljudi in živino, poleg tega pa še, vsaj deloma, skrbela za draginjske doklade, torej doplačila k plačam zaradi inflacije. Za vse to je morala preusmeriti sredstva, namenjena Primorski, na Koroško in v Prekmurje.

Vlada se je zavedala cene socialnega miru
Že pozimi 1919 je vlada sklenila v občinske odbore imenovati tudi predstavnike delavstva, februarja 1919 pa je sprejela sklep o 8-urnem delavniku. Avstro-Ogrska je namreč poznala do 11-urni delavnik 6 dni v tednu. Beograjska vlada je tem ukrepom kasneje dodala tudi izplačilo nadur po za polovico višji urni postavki ter pravico delavca, da zavrne opravljanje nadur. Kljub temu so bili delavci v Sloveniji glede na preostalo državo privilegirani, saj so mnogi že poznali bolniško in nezgodno zavarovanje; zakon o pokojninskem zavarovanju pa je, čeprav sprejet že v 20. letih, začel za Jugoslavijo veljati šele 1937. Vlada je tudi dopustila svobodo združevanja in prirejanja javnih zborovanj (da so bila le prijavljena dan prej). Tako je dopustila praznovanje prvega maja (kljub splošni prepovedi Beograda) ter izražanje solidarnosti z napadom na Sovjetsko zvezo v obliki stavke. Strože kot prej pa je postopala pri prirejanju plesov ter pitju alkohola, saj se je bala, da bi pijanske izgrede lahko izkoristili komunisti za sproženje večjega nemira. V ta namen je uvedla policijsko uro in omejila gibanje mladoletnih na prostem, v gostilno so mladoletni lahko vstopili le v spremstvu starejših, poleg tega so se gostilne in kavarne morale zapreti do 22.00 oz. 23.00. Vlada si je zelo prizadevala, da omeji pitje alkohola, zato je opozarjala na bolezni in družinske razdore, ki ga lahko povzroči zaradi zamegljenega zavedanja in predvsem denarne stiske.

Za vojne invalide je Avstro-Ogrska odredila kopališke terapije. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0627_t.e.1_a.e.5

Za vojne invalide je Avstro-Ogrska odredila kopališke terapije. Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU_0627_t.e.1_a.e.5

Že decembra 1918 so stavkali železničarji v Mariboru, od decembra 1918 do januarja 1921 se je zvrstilo več stavk in poskusov stavk v Trbovljah (da bi pomirili strasti, so knapom obljubili popravila v stanovanjih, napeljavo elektrike, zgraditev javnega kopališča, povišico za nadure in nedeljsko delo ...), maja 1919 so se nemiri razmahnili v velenjskem rudniku, ker je vodstvo zaradi razmer na Koroškem želelo preseliti blagajno in so se rudarji zbali, da ne bodo dobili obljubljenega plačila, od oktobra do novembra so stavkali tiskarji, aprila 1920 pa znova železničarji. Železničarska stavka s pohodom po Zaloški pomeni vrh dogajanja, saj so 24. aprila 1920 policisti ustrelili več protestnikov, 14 jih je umrlo. Vlada se je, kot v večini drugih primerov, naslonila na vojsko in policijo, vztrajala, da so bili nemiri politično motivirani (imeli naj bi avstrijsko, hrvaško ali komunistično ozadje), in tako leta 1920 ni privolila v sicer "skromno" zahtevo slovesnega pogreba žrtev ter javnega zbora, na katerem bi se oznanila prekinitev stavke. Stavka je s tem hitro potihnila, se pa je moč socialnega vprašanja izrazila na občinskih volitvah, ko so se socialisti in komunisti povezali z SLS (klerikalci so bili do poznih 20. let in papeževe obsodbe komunizma ideji družbene prenove v smislu kolektivne socialne države, precej naklonjeni) in zmagali v Ljubljani.

Pod črto ...
Kompleksnost položaja je nemogoče povzeti na kratko. Z današnjega vidika se zdi stanje po vojni prava zmešnjava, ampak prav časovna distanca, s katero ga opazujemo, nam razkriva jasnejšo podobo sedanjosti. Kaj se je spremenilo? Kraljeva diktatura ni dolgo obveljala in tik pred drugo svetovno vojno je celo nastala banovina Hrvaška. Glede na večne parlamentarne debate o vprašanju Hrvaške, ki so privedle celo do streljanja v parlamentu in smrti Sjepana Radića, kar je bil neposredni povod, da je kralj jasneje prevzel vajeti v svoje roke, se sporazum Cvetković-Maček kaže kot končna rešitev, ki je obetala svetlo prihodnost federalizirane države. A v Jugoslaviji je bilo še toliko preslišanih manjšin! Tudi druga svetovna vojna ni sprostila napetosti, pod vprašaj pa je bila postavljena tudi nova socialistična Jugoslavija, kljub obsežnejši federalizaciji in dvigu standarda. Ali bi bila danes članica EU-ja, če bi konec 80. skupščina privolila v nadaljnjo konfederalizacijo države? Tega ni mogoče trditi, jasno pa je dvoje ... Prvič, da so današnje gospodarske razmere plod večstoletnega razvoja in se načeloma ne spremenijo čez noč. Gospodarski položaj države je kumulativna in zato rigidnejša vrednost kot premoženje posameznika. In drugič, da posameznik, ki vojne, lakote in družbenega izključevanja ni občutil na lastni koži, le težko razume položaj prizadetih. Hkrati povojno obdobje kaže, kako daljnosežne in otipljive politične učinke ima kultura in kako (ne)spremenljivi so etnični predsodki. Zgodovina jugoslovanstva zastavlja tudi vprašanja lastne identitete, odnosa do manjšin ter strahu o narodovi eksistenci, ki so vsa zelo aktualna prav danes.

Foto:

Boji za severno mejo

"Maister naj izvršuje povelja iz Ljubljane, sicer pa nič ukrepati na lastno pest"

Gorazd Kosmač

"Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko," je 1. novembra 1918 razglasil major Rudolf Maister in postal general.

Vojašnica 26. domobranskega (strelskega) polka v Melju je prevzela osrednjo vlogo pri ustanavljanju slovenske vojske v Mariboru. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Vojašnica 26. domobranskega (strelskega) polka v Melju je prevzela osrednjo vlogo pri ustanavljanju slovenske vojske v Mariboru. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

S temi znamenitimi besedami je najslavnejši slovenski general Maribor in celotno Spodnjo Štajersko razglasil za slovensko. Besede je zabrusil polkovniku Antonu Holiku, ko je ta v domobranski vojašnici v Melju razlagal svoj memorandum z dvanajstimi točkami, kot da je samoumevno, da Maribor pripada Nemški Avstriji. Maister je, kot piše v spominih, povsem "na lastno pest in odgovornost" vzkipel in kompaniji avstrijskih oficirjev zagrozil z vojaškim sodiščem, če na območju, ki ga je ravnokar razglasil za ozemlje Države SHS, ne bodo ubogali njegovih ukazov. Šlo je za spontano dejanje predrznega poguma in poetskega navdiha, zaigral je na vse ali nič in zmagal.

Še isti dan je prevzel popolno vojaško oblast nad mestom, narodni svet za Štajersko pa ga je povišal v generala. V zgodovinskem spominu se je nemudoma zapisal med največje osebnosti na Slovenskem, začela pa se je tudi mitizacija v narodnega junaka. Akademik Anton Trstenjak je v mitih kralja Matjaža in Martina Krpana opisal "projekcijo ljudstva kot izraz tendence po veličini", takšno projekcijo pa je našel tudi v prevratu leta 1918, ko so Slovenci "vse junaške odlike in dotlej manjkajoči cesarski sijaj projicirali v prvega in edinega slovenskega generala Rudolfa Maistra, ki nam je veljal za simbol osvoboditve".

Časopis Straža 20. 1. 1919 poroča o uspešni obrambi Lučan. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Časopis Straža 20. 1. 1919 poroča o uspešni obrambi Lučan. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

"Rudolf Maister je edini poveljnik, ki je v tem času 1918/19 uspel v bojih za severno slovensko narodnostno mejo, zato je ena izmed najpomembnejših oseb tistega časa, praktično vse zasluge se pripisujejo njemu, kar je upravičeno, saj brez njegovih vojaških potez, brez njegovega odločnega in avtoritativnega nastopa, ne bi mogli doseči ničesar," je za MMC pojasnil zgodovinar Lojze Penič, ki je na temo Maistrovih borcev diplomiral daljnega leta 1959 in se s tematiko nikoli ni prenehal ukvarjati. Štajerska narodna meja je bila v popolnosti obranjena, kar ni uspelo na Koroškem, Primorskem in Notranjskem. Od 1. novembra dalje se v Mariboru in širši okolici brez Maistra ni nič več zgodilo. "Povsod je bil zraven, prevzem občine, pogajanje z železničarji itd., tudi kadar ni šlo za njegove načrte, je dal svoj nasvet, vsi so mu prisluhnili, postal je nedvomno daleč največja avtoriteta," je dodal, kako je Maister čez noč postal oseba, brez katere se na Štajerskem ni zgodilo nič.

Ključna vloga narodnega sveta
V mestu pod Pohorjem je ob koncu velike vojne med nemškimi Avstrijci in Slovenci zavrelo. Komu bo pripadel Maribor, ki je imel sicer v samem mestu nemško govorečo večino, a bližnja in daljna okolica sta bili prevladujoče slovenski? "Občutek v mestu je bil v teh dneh sila neprijeten, slovensko-nemško trenje pa se je nadaljevalo vse do druge svetovne vojne; ko se je treba odločiti, izpuhti vse poprejšnje prijateljstvo," je Penič opozoril, kako se lahko stvari čez noč spremenijo.

General Rudolf Maister s svojimi najožjimi sodelavci v družbi dveh predstavnikov francoske misije ob obisku v Mariboru 17. 4. 1919. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

General Rudolf Maister s svojimi najožjimi sodelavci v družbi dveh predstavnikov francoske misije ob obisku v Mariboru 17. 4. 1919. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

V Mariboru oblikovani slovenski narodni svet za Štajersko, ki je deloval od 26. septembra 1918, je po njegovih besedah prav tako odigral ključno vlogo. Predsedoval mu je Karel Verstovšek s podpredsednikom Franjem Rosino. "Pri državnem namestništvu v Gradcu sta dosegla, da je avstro-ogrska oblast na slovenskem Štajerskem imenovala nove okrajne glavarje, dejala sta, da gre za miren prevzem oblasti, civilne oblasti tako ni bilo treba na novo postavljati in 1. novembra so Slovenci mirno zasedli okrajna glavarstva," je navedel. Celotna Spodnja Štajerska je tako dobila slovenske glavarje, ki jim je bilo podrejeno tudi orožništvo.

Na zahodu je bila zaradi londonske pogodbe slovenska narodnostna meja izgubljena Italiji v prid, ki je vojno končala v taboru zmagovalcev, na severu pa je bil boj nasproti poraženke Nemške Avstrije odprt. Mnenje narodne vlade Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), ki ji je predsedoval Anton Korošec, v tem turbulentnem času je bilo, da je narodnostna meja proti poraženki Avstriji avtomatično zagotovljena, kar se je izkazalo za napačno. Hiter prevzem oblasti in odločen nastop Slovencev je bil namreč za zmagovalne velesile kronski dokaz, da je ozemlje res slovensko, in prav na tej točki je s svojo pogumno in odločno akcijo Maister dodal "piko na i". Da Ljubljana Maistru na pomoč ni poslala vojakov, je predvsem zasluga strahu pred Italijani in popolnega preplaha, ko so korakali proti Vrhniki. "Na neki način jih je treba razumeti," pravi Penič.

Fotografija z lastnoročnim podpisom majorja Rudolfa Maistra iz turbulentnega leta 1918. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Fotografija z lastnoročnim podpisom majorja Rudolfa Maistra iz turbulentnega leta 1918. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Zelena garda Shutzwehr in prva slovenska vojska
Mariborski mestni svet je Maistrova akcija in prevzem poveljstva nad vojaštvom v mestu povsem šokirala, saj so računali, da bodo s pomočjo naslonitve na vojsko pod poveljstvom nemških častnikov zlahka mesto priborili za Avstrijo. Hitro so se odzvali in še isti dan 1. novembra začeli zbirati vojake, da bi ustanovili nemško stražo Schutzwehr oz. t. i. zeleno gardo. Že prvi večer so nabrali okoli 400 mož. Maister se je zavedal, da njihov obstoj predstavlja nenehno grožnjo, ker pa je imel zelo malo vojakov, v tem trenutku ni mogel ukrepati, zeleni stražarji pa so bili po drugi strani pripravni zaradi transportov vračajoče se vojske z oddaljenih front in potencialnega ropanja mesta. Verstovšek, Rosina in Maister so tako z mestnim svetom dosegli dogovor, ki je bil z obeh strani sklenjen z držanjem "fige v žepu". Shutzwehr je bil ustanovljen 3. novembra, pripadniki so bili nastanjeni v dravski vojašnici, a so morali obljubiti Maistru zvestobo. Iz mestne blagajne so prejemali zajetno plačilo, zato je število zelenih stražarjev nezadržno raslo, v samo štirih dneh jih je bilo že za tri bataljone (1.200). Vedno večja moč Shutzwehra je za mariborske Nemce pomenila novo upanje, da bi vendarle zmagala "nemška stvar". Nemški mestni svet se je tako 12. novembra čutil dvolj močnega in je sklenil, da Maribor pripada Avstriji.

Da vse skupaj vodi v potencialno katastrofo, je bilo Maistru takoj jasno, zato ni odlašal in je že 9. novembra razglasil splošno mobilizacijo na Spodnjem Štajerskem. "Konec je vojske. Dobili smo novo, prosto in čvrsto domovino Jugoslavijo. S tem pa še ni konec težav. Valijo se armade vseh narodnosti domov. Oni tisoči, ki gredo skozi naše kraje, kradejo, požigajo in ropajo. Tudi do pobojev je že prišlo. Zato je naša sveta dolžnost, da branimo svojo domovino, premoženje in življenje naših dragih," je zapisal v pozivu in v nekaj tednih zbral okoli 4.000 mož, ki so predstavljali prvo slovensko redno vojsko v zgodovini. Zglasiti so se morali "brez izjeme vsi", razen duhovnikov, zdravnikov in za "vsako vojaško službo nesposobnih".

Maistrovi borci z generalom Rudolfom Maistrom pred glavno pošto na Slomškovem trgu ob 10-letnici Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. 12. 1928. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Maistrovi borci z generalom Rudolfom Maistrom pred glavno pošto na Slomškovem trgu ob 10-letnici Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. 12. 1928. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

"Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!"
Opoldne 21. novembra 1918 je prisegel mariborski pešpolk: "Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnemu in svoji časti, da hočem zvesto služiti in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe brezpogojno, povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, svobodo in moč.
Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!"

Zdaj je imel pod sabo dovolj veliko silo in takoj po prisegi je stekel načrt za nevtralizacijo nadležnih nemških zelenosrajčnikov, s katerimi so se njegovi borci zapletali v konstantne konflikte v mestu, pojavljali pa so se tudi spopadi in poboji. Bliskovita akcija je stekla 23. novembra ob štirih zjutraj. Maister je zasedel mariborsko glavno pošto, kjer je v telefonski centrali čakal na sporočilo o poteku akcije. Vse je šlo kot po maslu in Shutzwehr je bil razorožen v vsega 47 minutah. Vse skupaj se je zgodilo skoraj brez žrtev, padel je le častnik Emil Gugl. Poveljnik Shutzwehra Albert Kodolitsch se je ravno tistega jutra ob pol sedmih vrnil iz Gradca, kjer se je dogovarjal za pomoč pri napadu na Maistrovo vojsko, in osupel spoznal, da je za zelenosrajčnike v mestu odbila zadnja ura. Vsi, s poveljnikom vred, so morali vrniti uniforme, opremo in orožje. Mariborčani so se lahko vrnili na svoje domove, vsi drugi pa so morali zapustiti mesto, še preden je padel mrak. Maister je tako že drugič vojaško zavzel Maribor in nobenega upanja, da bi še lahko zmagala "nemška stvar", ni bilo več.

V Dravski vojašnici so se zbrali še zadnji nemški vojaki, ki so nato 3. 11. 1918 odkorakali v Nemško Avstrijo. Novembra 1918 je bil tu sedež zelene garde oz. Shutzwehra. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

V Dravski vojašnici so se zbrali še zadnji nemški vojaki, ki so nato 3. 11. 1918 odkorakali v Nemško Avstrijo. Novembra 1918 je bil tu sedež zelene garde oz. Shutzwehra. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Zasedba narodnostne meje in "mečkanje" Ljubljane
General Maister je, ko se je znebil notranje nevarnosti v Mariboru in je imel pod sabo številčno dobro organizirano vojaško silo, pogled obrnil na sever in slovensko narodnostno mejo. Še isti dan, ko so razorožili "zelene srajce", je spet udaril "na lastno pest" in poročnika Franja Malgaja poslal iz Mežiške doline zasest Pliberk in nato Velikovec (30. novembra). S pomočjo srbskih vojakov, nekdanjih avstro-ogrskih ujetnikov, ki so kot predstavniki antantnih sil zagotavljali "pravno neoporečnost", je hkrati zasedel še Špilje, nato pa je sledila Radgona, od koder so se po strelskem obračunu avstrijski vojaki umaknili v Ernovž. Iz Gradca je k Maistru naslednje jutro prihitel polkovnik Rudolf Passy, da bi previdno izvedel, kakšni so Maistrovi načrti.

Sklenila sta dogovor, da bo slovenska vojska zasedla črto Radgona, Ober-Purkla, Brunn see, Št. Vid, Ernovž, Ivnik, Šentpavel, Grebinj, Važenberk, Slov. Šmihel, Krnski grad, Trg, Beljak, Šmohor. Pogodba ni prav nič dišala ne Passyjevim nadrejenim na Dunaju ne Maistrovim v Ljubljani, pogodbo pa sta zavrnili tudi koroška in štajerska deželna vlada. Maister je Ljubljano seznanil z načrtom po telefonu, prigovarjal jim je, da bi zasedel Koroško, še posebej Celovec. Poverjenik za narodno obrambo Lovro Pogačnik mu je, kot je zapisal v spominih, dejal: "Saj je lepo vse to. A tekla bi kri. Mi smo pa sedaj v demokratični državi in v demokratski državi ne sme niti ena kaplja krvi teči. Dosegli bomo vse potom pogajanj."

Domobranski poročnik Rudolf Maister leta 1895. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Domobranski poročnik Rudolf Maister leta 1895. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Ljubljanska oblast je Maistru hitro dala vedeti, da je s svojeglavimi načrti kot ničkolikokrat poprej znova prekoračil svoja pooblastila. Narodna vlada za Slovenijo je v prihajajočih dneh tako odločno sklenila, "da poverjenik za narodno obrambo ukaže generalu Maistru, da ne sme dalje prodirati, in ga pouči, da nima pravice zahtevati demarkacijsko črto [...] dr. Pogačnik mora energično dopovedati Maistru, naj izvršuje izključno povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa nič ukrepati na lastno pest. Celovec se zaenkrat ne zasede, ker nam manjka živil [...] in ker ne bi šlo brez krvoprelitja." Maister je res prekoračil pooblastila, a narodna vlada bi najbrž lahko s hitro akcijo pogodbo s polkovnikom Passyjem bolje izkoristila in ustvarila na Koroškem boljše strateško vojaško in politično izhodišče.

Za Slovence junak, za drugo stran "vse najslabše"
"Maistru so radi očitali vse najslabše, krivdo za krvave demonstracije, ko je mesto obiskal ameriški izvedenec za določitev meja Sherman Meis, Nemci so takrat začutili, da je to zadnja priložnost, da pokažejo, da je Maribor nemško mesto, zbrali so se v velikem številu, prišlo je do prerivanja, nekdo je vodji policije iztrgal pištolo in prišlo je do streljanja," je poudaril Penič zadnjo nemško priložnost v Mariboru, ki se je 27. januarja 1919 končala krvavo.

Družina Franca in Frančiške Maister okrog leta 1875. V maminem naročju je najmlajši sin Rudolf, na levi s torbico stoji starejši brat Artur, pred očetom pa brat Ernest. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Družina Franca in Frančiške Maister okrog leta 1875. V maminem naročju je najmlajši sin Rudolf, na levi s torbico stoji starejši brat Artur, pred očetom pa brat Ernest. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Veliko pa je bilo zgražanja tudi zaradi jemanja talcev, ki jih je Maister vzel, ko je zasedel Lučane, ko je po njegovem ukazu nadporočnik Franjo Malgaj zasedel Velikovec, ali pa ko je januarja 1919 odstavil mariborskega župana in nemški mestni svet. Župan Hans Schmiderer je izrekel oster protest in s solzami v očeh dejal, da se umika sili. "Z današnjega gledišča so bili to nerazumljivi časi, takrat pa jemanje talcev ni bilo tako nenavadno, iz Gradca je ob prevzemu mestne občine prišel sam deželni glavar in ga prepričeval, da to se pa ja ne dela," je pojasnil Penič. Maistrova odredba, ki je sledila odstavitvi mariborskega župana v januarju 1919 in poplavi grozilnih ter sramotilnih pisem, ki jih je prejel, je bila po mednarodnem pravu nevzdržna. Po prigovarjanju glavarja je odredbo, ki je zahtevala, da se nemški talci zglasijo vsak dan v meljski vojašnici, po nekaj dneh tudi umaknil.

Aprilska katastrofa, majska zmaga in izgubljen plebiscit
Na mirovni konferenci v Parizu spomladi 1919 so se upi Slovencev, da bo Koroška pripadla jugoslovanski državi, zelo zmanjšali, saj je komisija antante menila, da je Celovška kotlina zaključena enota in mora meja potekati po grebenu Karavank. Zato so se nagnili k plebiscitu, naj večinsko prebivalstvo kotline odloči. Slovenska politika, ki Maistra novembra 1918, ko je hotel narediti identično, ni poslušala, se je v novih okoliščinah ekspresno odločila za zasedbo Koroške, da bi antantno komisijo postavila pred izvršeno dejstvo. Sledila je aprilska ofenziva, ki se je končala katastrofalno. Padel je Velikovec, Dravograd, na jugu so Avstrijci prodrli vse do Slovenj Gradca, življenje pa je v eni od bitk izgubil tudi nadporočnik Malgaj. Polomijo je popravila šele jugoslovanska ofenziva 28. maja, pod poveljstvom srbskega generala Krsta Smiljanića, v kateri je sodeloval tudi Maister kot poveljnik labotskega odreda. Povrnili so vse izgubljeno ozemlje, 6. junija zasedli Celovec in prišli do Gospe Svete, zmagoslavje je bilo popolno. V mirovnih pogajanjih so nato Celovško kotlino razdelili na cono A in B. General Maister je v coni A postal predsednik koroškega narodnega sveta, imel pa je tudi vojaško oblast, hitro je začel Korošce politično povezovati. Ustanovil je plebiscitarno pisarno, ki je imela načrte za "agitatorsko delo", da bi postavil protiutež nemškemu kulturno-propagandnemu Heimatdienstu.

Stotnik Rudolf Maister s skupino častnikov na poveljstvu črnovojniškega okrožja 26 v Mariboru leta 1916. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Stotnik Rudolf Maister s skupino častnikov na poveljstvu črnovojniškega okrožja 26 v Mariboru leta 1916. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Dobre tri tedne pred plebiscitom je bil razrešen poveljstva in poklican v Beograd, kjer je moral poročati jugoslovanskemu premierju Nikoli Pašiću, iz Maistru nerazumljivih razlogov pa so ga tam zadrževali mesec dni. Pojavile so se govorice o konfinaciji, kakšno kupčijo je z velesilami sklenil Beograd? V svojih spominih je Maister zapisal, da so ga verjetno umaknili na zahtevo francoske in angleške vlade, da "ne bi vplival na odločitev". Koroška je bila 10. oktobra 1920 na voliščih potem res izgubljena, saj plebiscit v coni A ni uspel in plebiscita v coni B posledično sploh ni bilo.

Pesniška duša
Penič pravi, da ne smemo pozabiti, da je imel Maister poleg "vojaške tudi veliko pesniško dušo, a velikih pesnikov imamo Slovenci relativno veliko, izjemnih generalov pa ne".

Slovo od generala Rudolfa Maistra pred mariborsko mestno hišo na Glavnem trgu, 28. 7. 1934. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Slovo od generala Rudolfa Maistra pred mariborsko mestno hišo na Glavnem trgu, 28. 7. 1934. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Naprej
Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte.
Bratje! Naša pomlad gre iz tal, bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala, tmo razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.

Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove, vranci naj skrešejo trde podkove,
bratje – naprej!

Fotografski portret generala Rudolfa Maistra iz leta 1922. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Fotografski portret generala Rudolfa Maistra iz leta 1922. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Zgodovinski spomin na velikega generala
Profesor Lojze Penič je na temo Rudolfa Maistra in bojev za severno mejo diplomiral daljnega leta 1959 in takrat za nalogo prejel tudi Prešernovo nagrado. "Priznati moram, da sem se pod vplivom profesorja Mikuža (zgodovinar, duhovnik in partizan Metod Mikuž, op. n.) malo zaletel, poudarjal je, da dogajanje na terenu ni tako pomembno, ker o vsem odloča mirovna konferenca, pri 24 letih še nisi zrel in hitro padeš pod vpliv," je pojasnil, da se s to tezo danes nikakor ne strinja, ko jo je pojasnjeval ob prejemu nagrade pred rektoratom, pa je kar "završalo".

Kot dolgoletni kustos in pozneje namestnik ravnatelja Muzeja narodne osvoboditve Maribor se je z Maistrom skozi leta veliko ukvarjal. Zbiral je gradivo, raziskoval in pripravljal razstave, posvečene slovenskemu borcu za severno mejo, kar ni bilo vedno najlažje, saj so bili leta 1968, ko je prirejal svojo prvo razstavo o Maistru, arhivi še zapečateni. "Pokrajinski arhiv nam je priskočil na pomoč, deloma zato, ker je bil tam velik poznavalec tematike Antoša Leskovec, drugič pa zato, ker so nam dali na voljo gradivo, niso se držali zapore, lahko smo ga uporabili, gradiva v Arhivu RS pa seveda ne," je pojasnil.

Peta četa mariborskega pešpolka v Špilju spomladi 1919. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Peta četa mariborskega pešpolka v Špilju spomladi 1919. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Razstave kot učne ure
Spominja se, da so razstavo nekateri učitelji izkoristili kot učno uro, pripeljali so učence z "zvezki in pisali", Penič pa jim je predaval. "Razlagal sem, kako so potekali boji za severno mejo, moram reči, da sem bil vesel, da je bilo za to temo takšno veliko zanimanje," se je spominjal in dodal, da je bilo vse skupaj sicer v učnem načrtu predstavljeno "zelo skopo".

Čisto prvo razstavo o Maistru in boju za severno mejo so v muzeju priredili ob 40. obletnici bojev leta 1958, pod katero se je podpisal zgodovinar Lojze Ude starejši. Istega leta se je odprla tudi stalna razstava, kjer "je bil en kot namenjen bojem za severno mejo in tam je kraljevala slika generala Maistra in članov narodnega sveta". Gradiva je bilo izredno malo, kustosi pa so imeli pri iskanju velike težave. Muzej je tega leta tudi dobil današnje ime Muzej narodne osvoboditve Maribor. V ime po njegovih besedah niso vtaknili narodnoosvobodilnega boja (NOB), ker so hoteli vključiti tudi prvo Maistrovo osvoboditev leta 1918.

Odkritje spomenika generalu Rudolfu Maistru v Mariboru 10. 10. 1987. Avtor posnetka: Bogo Čerin. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Odkritje spomenika generalu Rudolfu Maistru v Mariboru 10. 10. 1987. Avtor posnetka: Bogo Čerin. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Druga svetovna vojna zasenči Maistrov sijaj
Po koncu 2. sv. vojne je bila 1. sv. vojna in z njo povezani dogodki z Maistrom vred v senci slavljenja novih junakov in osvoboditeljev. "NOB je bil v prvem planu, na Maistra in 1. sv. vojno pa se je malce pozabilo," se je spominjal. Maistra se torej ni namenoma postavljalo v kot, pač pa so bili takrat aktualnejši novi junaki – osvoboditelji. "Vsako okroglo obletnico '58, '68, '78, '88 smo priredili razstavo o Maistru in njegovih borcih, arhivi so se vedno bolj odpirali, vedno bolj podrobno smo lahko prikazali dogajanje, Maister pa je bil na vseh brez izjeme prikazan v pozitivni luči," je še dodal.

Mitizacija Maistra, kot je pisal Trstenjak, se tako po 2. sv. vojni začasno prekine, a tudi v stari Jugoslaviji ni bilo vse enoznačno. "V Mariboru je bilo veliko debat, kdo je zaslužnejši za prevzem oblasti, eni so v ospredje potiskali Vrstovška, drugi Korošca (predsednik Države SHS, op. n.), kar niso vedeli, kdo mora dobiti najlepšo ulico," je omenil prerivanje za prestiž in poskuse zmanjševanja pomena Maistrovih zaslug.

Sedež okrajnega glavarstva v Mariboru in poveljnika štajerskega obmejnega poveljstva generala Rudolfa Maistra od 1. 11. 1918 (danes Mestna občina Maribor). Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Sedež okrajnega glavarstva v Mariboru in poveljnika štajerskega obmejnega poveljstva generala Rudolfa Maistra od 1. 11. 1918 (danes Mestna občina Maribor). Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Leta 1987 je Maister v Mariboru dobil tudi spomenik, z osamosvojitvijo Slovenije pa se proces mitizacije spet nadaljuje, saj se pogosto pozablja na druge akterje in pretirano gleda na dogodke, kot da je vse "lastnoročno" opravil sam. "Dandanes pogosto dobiš občutek, kot da je takrat na sceno stopil samo Maister, a brez podpore narodnega sveta ne bi šlo, on je potreboval njih, oni pa njega," je sklenil.

Foto:

Razvoj zdravljenja

V krutih vojnih razmerah izjemen preboj medicine

Ksenja Tratnik

Nuja je mati inovacij, pravi rek. Prva svetovna vojna, ki je prinesla morijo in do tedaj nevidene rane in poškodbe, to jasno potrjuje tudi na področju medicine: v tem obdobju je storila izjemen korak naprej, med drugim so se razvile nove metode dela, nova zdravila, cepiva, zdravstveni pripomočki in tehnologije, ki so v takšni ali drugačni obliki v uporabi še danes. Zaradi sprememb vojskovanja in razvoja orožja se je morala medicina hitro odzivati na novonastale razmere.

Prikaz zdravljenja Williama Vicaragea. Oče plastične kirurgije Harold Gillies je opravil izjemno delo. Foto: Youtube

Prikaz zdravljenja Williama Vicaragea. Oče plastične kirurgije Harold Gillies je opravil izjemno delo. Foto: Youtube

Kiruški center v Rousbruggu v Belgiji septembra 1917. Ranjene vojake so pred soncem varovali z dežniki in senčniki. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Kiruški center v Rousbruggu v Belgiji septembra 1917. Ranjene vojake so pred soncem varovali z dežniki in senčniki. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Novo in zmogljivejše orožje, tudi bojni strupi, je povzročalo vsakovrstne hude poškodbe, rane s krvavitvami, odtrgane ude in še bi lahko naštevali. V prvi svetovni vojni je umrlo okoli 18 milijonov ljudi, še dobrih 21 milijonov ljudi je bilo ranjenih. Zdravniki, ki so se spopadli s tem, so bili pred velikim izzivom, kako sploh ustavljati krvavitve, kako pomagati ranjencem, da ne umrejo zaradi šoka, kako preprečiti infekcije, saj takrat še niso poznali antibiotikov ...

"Evropske armade so v vojno vkorakale s 'konjeniki in suličarji', zaključile pa so jo s tanki, letali in bojnimi strupi. Z medicinskega vidika se je v primerjavi s predhodnimi vojaškimi spopadi zaradi tehničnega napredka spreminjala tudi narava poškodb pri vojakih. Saniteta in vojna medicina sta se temu ustrezno razvijali in spreminjali, a novo znanje je nastajalo na univerzah, daleč stran od nemirnih bojnih polj. Razvile so se nove kirurške tehnike in postopki zdravljenja, preventive in rehabilitacije. Potrebna je bila hitra oskrba, evakuacija in reševanje množice poškodovanih. Pomembno je bilo odstranjevanje uši z vojaških oblačil na frontnih področjih. Velika organiziranost je bila potrebna tudi za prevoz poškodovanih in bolnih vojakov v notranjost države," zahtevne razmere za delo zdravnikov opisuje redna prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ranjenci v bolnišnici Saint-Paul v Laffauxu v Franciji. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Ranjenci v bolnišnici Saint-Paul v Laffauxu v Franciji. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Zobozdravniki na Soški fronti. Foto: Društvo Soška fronta Nova Gorica, objavljeno v monografiji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija avtorice Zvonke Zupanič Slavec

Zobozdravniki na Soški fronti. Foto: Društvo Soška fronta Nova Gorica, objavljeno v monografiji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija avtorice Zvonke Zupanič Slavec

Slaba higiena in različne posledične bolezni, predvsem kužne, so v prejšnjih vojnah terjale več žrtev kot sami strelski spopadi (primer: v drugi burski vojni med 1899 in 1902 je umrlo 22.000 vojakov, od tega "le" 8.000 v neposrednih spopadih). V prvi svetovni vojni se je to spremenilo, prvič je bilo več smrtnih žrtev zaradi ran v boju. Zaradi razvoja bolj dovršenega in zmogljivejšega orožja se je močno povečalo število žrtev zaradi smrtonosnih izstrelkov in bomb. Te so neredko prinašale smrtonosne poškodbe, ki so se rade dodatno inficirale. "Jetika, trahom, garje, rahitis, skorbut, vojne psihoze in druge bolezni so bile prav tako spremljevalke težkih življenjskih razmer na bojiščih, polnih podhranjenosti, mraza, nenehnega strahu in psihične izčrpanosti. Novo katastrofo je prinesla uporaba bojnih strupov (klora, fosgena, iperita) in množične zastrupitve z njimi," dodaja prof. dr. Zupanič Slavec.

Razvoj antiseptikov: Boj z okužbami ran
Prvi preboj pri iskanju učinkovite rešitve za okužbo ran sta naredila Robert Koch in Louis Pasteur sredi 19. stoletja, ki sta pokazala, da je bakterija tista, ki povzroči infekcijo. Leta 1867 je Joseph Lister vpeljal antisepso. Dokazal je, da se okužba kirurških ran močno zmanjša, če se poskrbi za antiseptične operativne razmere, dezinfekcijo samega pacienta in njegovega okolja, za kar so uporabljali karbolno kislino.

Prva svetovna vojna je prinesla številne preboje v medicini. (Ni znano, kje in kdaj je bila posneta fotografija.) Foto: Reuters

Prva svetovna vojna je prinesla številne preboje v medicini. (Ni znano, kje in kdaj je bila posneta fotografija.) Foto: Reuters

Ameriški zdravnik pregleduje poškodovanega ameriškega vojaka takoj za bojno linijo. Foto: Reuters

Ameriški zdravnik pregleduje poškodovanega ameriškega vojaka takoj za bojno linijo. Foto: Reuters

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so bili zdravniki pred zelo zahtevno nalogo: pomagati več tisoč ranjenim hkrati, razsežnosti bojevanja so bile izjemne. Opravili so na tisoče amputacij, ki ne bi bile potrebne, če se rane ne bi inficirale. Z amputacijami pa so rešili življenja, sicer bi bolniki umrli zaradi sepse. Vodilni francoski kirurg Theodore Tuffier je leta 1915 pričal, da je bila v prvem letu vojne vzrok za kar 70 odstotkov amputacij okužba gangreno je povzročila bakterija Clostridium perfringens, ki se je skrivala v prsti številnih polj po Franciji in Belgiji, ki so jih kmetje stoletje gnojili s hlevskim gnojem –, in ne poškodba sama.

Razvoj antiseptikov je zato pomenil velik preboj. Tu je veliko vlogo odigral britanski biokemik Henry D. Dakin, ki nikoli ni videl nobenega pacienta, kaj šele da bi ga zdravil, temveč je vse svoje delo opravil v laboratoriju. Nadgradil je delo francoskih raziskovalcev Antoina Germaina Labarraqua in Claude-Louisa Bertholleta, ki sta na začetku 19. stoletja kot prva opisala možnost uporabe natrijevega hipoklorita, ki je bil v splošni uporabi belilo, tudi kot dezinfekcijsko sredstvo.

Lazaret nižjih oficirjev v zgradbi dvorjanskega sobranija. Saratov, 1914–1917. Foto: RGBI/Ruski center znanosti in kulture

Lazaret nižjih oficirjev v zgradbi dvorjanskega sobranija. Saratov, 1914–1917. Foto: RGBI/Ruski center znanosti in kulture

Slaba higiena med vojaki je bila velik dejavnik pri širjenju bolezni. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Slaba higiena med vojaki je bila velik dejavnik pri širjenju bolezni. Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Dakin je bil zelo zadržan mož in najverjetneje ne bi nikoli slišali zanj, če ne bi izbruhnila prva svetovna vojna in če ne bi začel sodelovati s francoskim zdravnikom, Nobelovim nagrajencem za fiziologijo ali medicino leta 1912, Alexisem Carrelom, ki je v tistem času veljal za "zvezdnika" medicinske stroke. Med drugim je bil pionir vaskularne medicine, saj je prvi izvedel žilni šiv. Od leta 1905 je delal na Rockefellerjevem inštitutu v New Yorku, kjer je delal tudi Dakin, ob izbruhu vojne pa so oba vpoklicali v vojsko. Carrel se je vrnil domov, kjer je vzpostavil bolnišnico blizu Compiegna. Zapomnil si je Dakinovo delo glede natrijevega hipoklorita in uredil, da se mu je pridružil v Franciji. Dakin je razvil mešanico natrijevega hipoklorita, ki je pomorila bakterije, ni pa poškodovala tkiva, Carrel pa je razvil metodo nanašanja antiseptika na rano in okolno tkivo. Carrel-Dakinova tehnika, ki so jo kasneje, ko je Carrel kolaboriral z vichyjskim režimom, preimenovali nazaj v izvirno Dakinovo tehniko, je pomenila velik preboj v boju proti okužbam, ranjenim vojakom so se rane redkeje okužile, manj je bilo amputacij, močno se je skrajšal tudi čas okrevanja. Antiseptik so začeli hitro uporabljati po vsej Evropi.

Razvoj moderne anestezije
Na drugem koncu Francije v Neuillyju, predmestju Pariza, je George Crile v Ameriški vojaški bolnišnici (American Ambulance Hospital), ki je domovala v prostorih Pasteurjevega liceja, ustanovljeni leta 1914 (že štiri leta prej, prav tako v Neuillyu, pa je bila ustanovljena Ameriška bolnišnica) zdravnike seznanjal z metodo anestezije, ki jo je z medicinsko sestro Agatho Hodgins predtem razvil v Clevelandu. Zdravnike in strokovnjake, med njimi sta bila tudi Carrel in Dakin, sta učila, kako dati pacientu ravno pravo mešanico dušikovega oksida, da bo pacient zaspal, a ne padel v šok. Oksidul je bil znan že od leta 1800, odkril ga je angleški kemik Humpry Davy, ki je zahajal v Kranjsko Goro, populariziral naše Julijce v svetu in ima v Podkorenu spominsko ploščo. Druga možnost za anestezijo je bil eter, ki je bil v uporabi že od leta 1846, kloroformu pa so se izogibali, saj je veljal za nevarnega.

Walter Yeo, eden prvih pacientov, ki jim je Harold Gillies presadil kožo. Foto: Wikipedia

Walter Yeo, eden prvih pacientov, ki jim je Harold Gillies presadil kožo. Foto: Wikipedia

Hitri prevoz bolnikov v bolnišnico je igral veliko vlogo pri obravnavi zdravstvenega stanja ranjenca. Foto: Reuters

Hitri prevoz bolnikov v bolnišnico je igral veliko vlogo pri obravnavi zdravstvenega stanja ranjenca. Foto: Reuters

Konjske vprege zamenjajo avtomobili
Antisepsa (razkuževanje), asepsa (priprava sterilnega operativnega pribora) in anestezija so ustvarili sodobno kirurgijo v drugi polovici 19. stoletja in v vojni rešili na tisoče življenj, a le če so ranjence pravočasno prepeljali v bolnišnico. Pomembna inovacija, ki jo je prinesla prva svetovna vojna, je bila uvedba triaže, razvrščanje ranjencev po nujnosti obravnave in njihov prevoz v bolnišnico. Najprej so ranjence oskrbeli na zasilnih "postajah", po navadi so bili to zgolj zasilni šotori, tik za bojno črto, od tam pa so jih potem odpeljali, številni so morali tudi hoditi do bolnišnice v zaledju. Vsak korak do bolnišnice je pomenil večje tveganje za smrt. Vzpostavitev sistema motoriziranih reševalnih vozil, prej so namreč uporabljali konjsko vprego, je bil naslednji pomembni korak pri oblikovanju celostnega sistema učinkovite medicinske obravnave. Pionirji na tem področju so bili ameriški prostovoljci (ZDA takrat še niso bile v vojni, v boje so se vključile leta 1917) iz prej omenjene bolnišnice v Neuillyju, ki so že septembra 1914 na poziv ameriškega veleposlanika Myrona T. Herricka s svojimi vozili odhiteli na pomoč okoli tisoč ranjenim francoskim vojakom, ki so ležali v vasi blizu Meauxa. V bolnišnico so v prvi etapi pripeljali 34 vojakov, takoj ko so jih prepeljali v bolnišnico, so se vrnili po nove ranjence. Tako se je začela zgodba reševalnih vozil, ki so jih hitro opremljali tudi z različnimi pripomočki za prvo pomoč, kot so bile opornice, ki so jih uporabljali pri zlomih. Že konec prvega leta bojev je imela ameriška bolnišnica na voljo več kot 100 reševalnih vozil, ki so jih kupili filantropi in različna civilna združenja, pa tudi podarjale avtomobilske tovarne.

Razvoj radiologije: nobelovka Marie Curie na čelu razvoja mobilnih rentgenov
Posebno zgodbo je napisala prva nobelovka, francoska znanstvenica, rojena na Poljskem, Marie (Sklodowska) Curie, ki je leta 1914 z "Unijo žensk" po prvi bitki na Marni s pomočjo Rdečega križa več sto vozil opremila z napravo za rentgensko slikanje, s čimer so nastali t. i. mobilni rentgeni za vojake na prvi bojni liniji. Rentgene so predtem uporabljali zgolj v bolnišnicah, saj so za delovanje potrebovali električno energijo, s premičnimi rentgeni pa so stanje ranjenih vojakov (npr. ugotavljanje notranjih poškodb, prisotnost izstrelkov v tkivu) diagnosticirali že na bojišču ali v njegovi neposredni bližini. Iznajdljiva znanstvenica je težavo glede nujnosti električne energije za delovanje rentgenov rešila z dinamom, za njihovo uporabo pa začela izobraževati prostovoljke, med njimi je bila tudi njena hči Irene, s katero sta neustrašno sodelovali na terenu. Že oktobra 1914 je bilo opremljenih 20 vozil, med vojno pa so skupno "izdelali" okoli 300 "Petites Curies" oz. majhnih curiejev, kot so jih imenovali po Marie. Naprave je upravljalo približno 400 prostovoljcev, ki naj bi med vojno pomagali okoli milijonu ranjencev. Marie Curie je umrla leta 1934 za posledicami aplastične anemije, redke bolezni, za katero je zbolela zaradi pretirane izpostavljenosti sevanju z radioaktivnimi žarki.

Premični rentgeni, ki jih je uvedla Marie Curie, so rešili na tisoče življenj. Foto: Reuters

Premični rentgeni, ki jih je uvedla Marie Curie, so rešili na tisoče življenj. Foto: Reuters

Nalaganje ranjenih vojakov na sanitetni vlak v Podmelcu. Foto: Iz zbirke Zorka Kende, objavljeno v monografiji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija avtorice Zvonke Zupanič Slavec

Nalaganje ranjenih vojakov na sanitetni vlak v Podmelcu. Foto: Iz zbirke Zorka Kende, objavljeno v monografiji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija avtorice Zvonke Zupanič Slavec

Cepljenje proti tifusu, tetanusu ...
"Številne infekcijske bolezni, npr. tifus in kolera, so še višale število žrtev, a proti njim se je že dalo cepiti. Pegavi tifus, ki so ga prenašale gvantne uši, je bil strašen smrtonosni spremljevalec vojn," pojasnjuje predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. Cepljenje proti tifusu je bilo za francoske vojake obvezno od 28. marca 1914. V prvih 14 mesecih vojne je bilo zavedenih 100.000 primerov tifusa, smrtnost je bila več kot 20-odstotna. Začelo se je tudi cepljenje proti tetanusu. Cepivo je za kanadske vojake razvil laboratorij univerze v Torontu, ki ga je ustanovil John FitzGerald.

Razvoj transfuziologije: Robertson dokazal, da se dá kri shraniti vnaprej
Transfuzijo krvi so sicer uporabljali že od 17. stoletja, toda z mešanim uspehom, do takrat so opravljali transfuzijo človek človeku "v živo", torej na mestu samem. Leta 1914 je bilo dokazano, da je natrijev citrat učinkovit antikoagulant, ločeno so ga v letih 1914 in 1915 sočasno začeli uvajati Albert Hustin v Belgiji, Luis Agote v Argentini in Richard Lewisohn v New Yorku. Dve leti kasneje pa je Jay McLean odkril heparin, ki je še dandanes eden od najbolj uporabljanih antikoagulantov. Strokovnjake je zanimal razvoj hrambe krvi vnaprej, torej kako kri darovalca shraniti, da je uporabna čez nekaj časa. Pionirsko delo na tem področju so opravili kanadski in ameriški zdravniki. Leta 1917 je Američan Oswald Robertson dokazal, da se lahko kri donira vnaprej in se ob primerni hrambi (uporaba natrijevega citrata kot antikoagulanta) uporabi naknadno. Oswald Robertson velja za ustanovitelja prve krvne banke, saj si je prizadeval, da bi kri zbrali že vnaprej, ne le ko se je pojavila potreba po njej. Njegov soimenjak Lawrence Bruce Robertson pa je že v letih 1916 in 1917 opravil več transfuzij na licu mesta, pri čemer pa ni preverjal krvnih skupin darovalca in ranjenca, kar je pomenilo, da je večkrat prišlo do pričakovanih komplikacij, in uvedel nove postopke samega dovajanja krvi s kanilo. S tem so bili položeni temelji moderne transfuzijske medicine, ki so jo po koncu vojne začeli uporabljati tudi pri civilistih.

Treba je bilo poskrbeti tudi za prehrano ranjencev v bolnišnici. Kuharice pripravljajo obroke pred bolnišnico v gradu Vauxbuin v Franciji (1917). Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Treba je bilo poskrbeti tudi za prehrano ranjencev v bolnišnici. Kuharice pripravljajo obroke pred bolnišnico v gradu Vauxbuin v Franciji (1917). Foto: https://worldwaronecolorphotos.com

Razvoj plastične kirugije: Pionir Harold Gillies
Razvoj plastične kirurgije: v preteklih vojnah je bilo večino ran zadanih z manjšim strelnim orožjem, meči in noži, zaradi razvoja in uporabe artilerijskega orožja in tudi strupenih plinov v prvi svetovni vojni pa so se pojavile drugačne poškodbe kot v prejšnjih spopadih. Predvsem se do takrat zdravniki niso nikoli srečali s tako velikim številom in tako raznolikimi poškodbami obraza. Zaradi slednjih se je zato intenzivno razvijala tudi plastična kirurgija. Tovrstne poškodbe so zdravniki zelo težko zdravili na bojiščih, pogosto se je zgodilo, da so poškodovano čeljust zgolj zašili, kakor so najbolje lahko, pri čemer se je zgodilo, da ranjenci potem niso mogli ne jesti ne piti, njihovi obrazi pa so bili prave nakaze.

K zdravljenju obraznih poškodb je izjemno pripomogel Harold Gillies, novozelandski kirurg, ki se je izobraževal v Veliki Britaniji. Ko je med obiskom bojišč v Franciji leta 1915 videl, kakšne poškodbe imajo nekateri vojaki, se je odločil, da je treba nekaj storiti. Ko se je vrnil na Otok, je v vojaški bolnišnici Cambridge v Aldershotu ustanovil poseben oddelek za ranjence s poškodbami obraza. Da bi poskrbel, da bodo ranjenci prišli v njegovo bolnišnico, je v bolnišnice v Francijo poslal celo svoje kartice. Že leto kasneje je prepričal svoje nadrejene, da je treba ustanoviti posebno bolnišnico, ki se bo posvetila zgolj tovrstnim poškodovancem, in tako je leta 1917 ustanovil Kraljičino bolnišnico v Sidcupu, prvo bolnišnico na svetu, namenjeno zdravljenju obraznih poškodb.

Kirurg je obiskal tudi Ljubljano
Gillies je razvil številne postopke za presaditev kože na obraz z drugih delov telesa, prelomen je bil Gilliesov razvoj vezanega cevastega režnja in uporabo hrustanca z drugih delov telesa za oblikovanje nosu, s čimer je postavil temelje sodobne plastične kirurgije in velja za njenega očeta. Prva večja skupina ranjencev, ki so jo oskrbeli v bolnišnici v Sidcupu, je prišla z bojišča v Jutlandu. Med njimi je bil William Vicarage, ki je izgubil večino svoje čeljusti. Gillies je novo čeljust naredil ob pomoči kože, presajene z njegovega ramena, pri čemer je tam ni odrezal, temveč jo je "povezal" do obraza in tako omogočil prekrvavljenost tkiva. Ko se je koža prirasla, jo je prilagodil obrazu in odrezal od "izvora" – ramena. To je bil revolucionaren poseg. Zanimivost: Gillies je bil leta 1957 v Ljubljani, kjer so mu podelili častni doktorat iz medicine.

Z Gilliesom je v bolnišnici v Sidcupu sodeloval tudi zobozdravnik Archie Lane, ki je razvil nov tip očesne proteze. Med kirurgi, ki so pomagali iznakaženim vojakom, je bila tudi Suzanne Noël, ki velja za prvo žensko plastično kirurginjo. Gillies se je zavedal, da bodo številni ranjenci, ki so se spopadali s hudimi psihološkimi travmami, težko dobili delo, zato je zanje organiziral različna izobraževanja, kljub temu pa nekateri pacienti zaradi sramu zaradi iznakaženosti niso nikoli zapustili bolnišnice. "Nikoli nas niso pogledali v obraz, toda me sestre smo se začele počutiti sproščene z njimi, dale smo jim jesti sendvič in jim postregle skodelico čaja ob mrzlih večerih. Stan, ki sem ga najbolje poznala, mi je povedal, da ni imel nikoli družine, nikoli ni šel na ples, nikoli ni imel dekleta, tudi pred vojno ne," je v 50. letih prejšnjega stoletja, dobrih 30 let po koncu prve svetovne, svoje izkušnje z ranjenci opisovala sestra v bolnišnici v Sidcupu.

Razvoj protetike: S protezami do čimprejšnje vrnitve tudi na delo
Vzporedno z razvojem plastične kirurgije je napredovala tudi protetika. Zaradi velikega števila vojakov, ki so ostali brez udov, toda ne le udov, tudi obraznih poškodb, se je, namesto prej individualne izdelave začela industrijska izdelava protez, za katero so začeli uporabljati nove materiale, pri njihovi izdelavi pa so sodelovali različni strokovnjaki, inženirji in zdravniki. Države na obeh straneh so se zavedale, da bo veliko število invalidov močno obremenilo tudi proračune, zato so spodbujale razvoj funkcionalnih protez (obstajale so že številne navidezne proteze, katerih naloga je bila zgolj prikriti amputiran del telesa), da bi se lahko nekdanji vojaki po vojni znova vrnili na delovna mesta.

Nemški strokovnjaki v podjetju Siemens-Schuckert so leta 1916 razvili t. i. univerzalno roko, šlo je za dolgo železno cev, ki so jo na telo privezali s trakovi, na konec te železne palice pa se je lahko pritrdilo različne nastavke, celo "roko" pa se je dalo skriti pod rokav. V tem času je bil narejen tudi pomemben razvoj različnih naprav za rehabilitacijo, recimo odpiralec ust, ki je pripomogel k povrnitvi mišične elastičnosti čeljusti, in t. i. Darcissacova čelada za imobilizacijo obraza v primeru zloma. V ZDA so v vojaški bolnišnici Walter Reed odprli laboratorij za umetne ude, katerega naloga je bila, da vsakemu vojaki, ki je imel amputacijo uda, naredijo moderno protezo, da se bo lahko vrnil na delo. Istočasno je bil tudi v Berlinu ustanovljen podoben testni center za nadomestne ude.

Razvoj psihologije: Kako pomagati ranjenim dušam?
Vojna ni pustila le fizičnih ran, temveč tudi globoke duševne travme, ki so zahtevale psihološko in psihiatrično pomoč. Zaradi donenja bomb se je razvila posebna oblika šoka ali tudi vojne nevroze (t. i. shell shock). Njena obravnava je predhodnica današnje posttravmatske stresne motnje (PTSD). Vojake, ki so trpeli za šokom zaradi bomb, so se predvsem bali in tudi fizično kazali spremembe, kot so: različni tiki, mišični krči, paralize, tresli so se in imeli težave s spominom. Najbolj običajno zdravljenje je bil počitek in jemanje pomirjeval, nekatere pa so zdravili tudi z elektrošoki. Zdravniki so kmalu ugotovili, da se stanje bolnikov izboljša, če govorijo o svojih občutkih in se ukvarjajo z vsakdanjimi aktivnostmi, kot so vrtnarjenje ali ukvarjanje z živalmi. Tako se je razvijala psihoterapija in kognitivna vedenjska terapija.

Samo v Nemčiji so v štirih letih vojne zaradi bombnega šoka obravnavali okoli 600.000 vojakov, za Veliko Britanijo navajajo številko 80.000. Pri večini je šok po vojni izzvenel, v nasprotju s PTSD-jem. Ameriški psihiater Thomas William Salmon si je prizadeval za takojšnjo obravnavo ranjenih vojakov in namestitev psihiatričnih enot blizu front. Kanadski psihiatri so ranjene vojake razdelili na dve skupini: vojake, ki so se lahko po obdobju počivanja in v nekaterih primerih zdravljenja vrnili v boj, in tiste, ki so jih označili za trajno nezmožne za bojevanje.

Španska gripa vzela več življenj kot vojna
Ko govorimo o medicini in prvi svetovni vojni, ne moremo mimo bolezni, ki je najbolj zaznamovala njen konec. Španska gripa je v zadnjem letu vojne in letu kasneje terjala več žrtev, kot jih je umrlo med vojno. Po nekaterih podatkih je za gripo, ki jo je povzročil virus influence A, tip H1N1, ki je podoben današnjim povzročiteljem ptičje gripe, umrlo okoli 50, po nekaterih ocenah pa celo do 100 milijonov ljudi po vsem svetu.

"Za slovenski prostor obstajajo ocene, da naj bi španski gripi podleglo okoli 6.000 ljudi, za jugoslovanski prostor pa okoli 60.000. Uradni podatki o smrtih zaradi španske gripe so, tako po svetu kot pri nas, zelo nepopolni. Vojne razmere s hudo lahkoto pri nas in vsakršnim pomanjkanjem so delale po svoje: zdravstvenega osebja je bilo zaradi angažiranja v vojni veliko premalo, laični mrliški ogledniki so neredko bolezen imenovali po svoje, pljučnice, komplikacije gripe, za katero so oboleli pogosto umrli, pa niso bile v mrliških listih vpisane kot primarna bolezen – gripa. Doslej znani arhivski viri za Ljubljano pravijo, da naj bi za špansko gripo umrlo manj kot 500 ljudi. Podobno je v Zagrebu, kjer po presoji njihovih zgodovinarjev medicine arhivski viri zaradi že imenovanih okoliščin tudi ne odražajo dejanske situacije," ocenjuje dr. Zupanič Slavec in dodaja, da je to skupna lastnost vseh izrednih razmer, še posebej vojnih. "Odprtje matičnih knjig po stotih letih, ki poteka zdaj, bo morebiti podatke spremenilo, še posebej, če bodo ustrezno strokovno evalvirani."

Gripa je kosila predvsem med mladimi
Zaradi imena bi zmotno lahko mislili, da je virus izbruhnil v Španiji, vendar ni tako. To ime je dobila, ker so v Španiji, ki ni sodelovala v prvi svetovni vojni, o njej zelo veliko poročali v medijih. V drugih državah je namreč veljala cenzura, o bolezni niso veliko poročali, ker niso želeli zbijati morale vojakom. "Španska gripa je bila spomladi 1918 sicer čisto navadna gripa, ki se je pandemično spet pojavila tri desetletja po t. i. ruski gripi (1889/90). To je možno pričakovati, saj se pandemije grip skozi stoletja pojavljajo 3–4x, takrat prekužijo prebivalstvo in ob njenem naslednjem prihodu mladi do okoli 30 leta spet niso prekuženi. Poletni val te gripe se je pojavil z domnevno mutiranim virusom ptičje gripe, ki je bil izredno patogen in je na neobičajen način sejal smrt predvsem med neprekuženimi mladimi," pojasnjuje okoliščine ene najbolj smrtonosnih pandemij prof. dr. Zupanič Slavec in dodaja, da so vojne razmere pomenile veliko koncentracijo ljudi na fronti in s tem pospešeno širjenje te sistemske okužbe s prizadetostjo dihal.

O kraju izbruha bolezni so obstajale različne teorije. Po eni naj bi prve primere bolezni odkrili v ameriškem Kansasu januarja 1918, od tam pa se je bolezen, tudi zaradi nezadostne preventive, hitro širila. K izjemno pogubnemu razmahu bolezni po vsem svetu so pripomogle tudi slaba prehrana, prenatrpane bolnišnice in vojašnice ter slaba higiena. Samo v prvih 25 tednih je terjala 25 milijonov žrtev. "A tudi mirnodobne razmere ob okužbi s tako potentnim virusom, ki do leta 1933 ni bil znan, situacije ne bi kaj dosti spremenile. Bolezen je namreč dramatično hitro potekala in neredko so ljudje v enem dnevu zboleli in umrli. Prekomerni imunski odziv mladih z danes t. i. citokinskim viharjem je pripeljal do pljučnega edema in hitre zadušitve. S koncem vojne, prav 11. novembra 1918, je ta 2. smrtonosni val gripe naenkrat prenehal, ker se je virus spet spremenil v manj smrtonosno obliko. Nastopil je še manjši tretji val, ponovno kot navadna gripa, spomladi 1919," konec bolezni še razloži dr. Zupanič Slavec.

Krute razmere rodile izjemen napredek
"Vojna bolj kot čemur koli drugemu koristi razvoju medicini. Tako pač je," je leta 1915 stvarno dejala Mary Merritt Crawford, ki je bila edina ženska zdravnica v ameriški bolnišnici v Neuillyju pri Parizu. Kot se je izkazalo, je bilo to še kako res, saj je kljub tragičnim in zelo zahtevnim okoliščinam medicina v tem obdobju naredila izjemen korak naprej in rešila na tisoče življenj.

Foto:

Spremembe v družbi

Male inovacije velike vojne, ki so za vedno spremenile vsakdanjik

Katja Štok

Kratke pričeske, krajša krila, izzivalno nošenje hlač, pojav sodobnega modrčka in britja nog, legendarni kostimi Coco Chanel in vojaški trenčkot, ki je iz jarkov prešel med modne ikone – nikoli prej se družbene spremembe niso odvijale s takšno hitrostjo, kot so se med prvo svetovno vojno in po njej: ker so bili moški na frontah, so morale ženske pač delati. Postale so enfant terrible tistega časa.

Igralka Louise Brooks (1927) je bila tipična predstavnica t. i. flappers, generacije mladih zahodnih žensk v 20. letih 20. stoletja, ki so nosile krajša krila, bobpričeske, poslušale džez, pile in kadile ter imele bolj sproščen odnos z moškimi. Foto: Wikipedia

Igralka Louise Brooks (1927) je bila tipična predstavnica t. i. flappers, generacije mladih zahodnih žensk v 20. letih 20. stoletja, ki so nosile krajša krila, bobpričeske, poslušale džez, pile in kadile ter imele bolj sproščen odnos z moškimi. Foto: Wikipedia

Ena najhujših vojn v zgodovini človeštva je povzročila tako močno kataklizmo družbe, da se ta miselno ni mogla in tudi ni hotela vrniti v obdobje pred letom 1914, četudi je to poskušala. Duh novega časa, ki je pometel z družbenimi odnosi in politiko 19. stoletja in začel zabrisovati meje med spoloma, se je v vsakdanjem življenju najbolj kazal na tako trivialni ravni, kot so oblačila.

Izvirni greh prve svetovne vojne je bilo dejstvo, da so iz vsakdanjega življenja izginili celi rodovi predvsem mlajših moških, ki so bile odsotni na fronti. Mnoge ženske, ki so do tedaj skrbele za družino in gospodinjile, so se odzvale na poziv države in začele opravljati moška dela. "To je pomenilo, da so se morale ženske emancipirati. Ko je bilo vojne konec in so moški prišli nazaj, se ženske niso hotele odreči svojim na novo pridobljenim pravicam, niti svojemu denarju, ki so se ga navadile služiti in jim je pomenil neodvisnost, samostojnost, možnost odločanja, ki ga nikoli v zgodovini v takšni meri in v takšnem številu niso imele," pove Karin Košak, profesorica z Naravoslovnotehniške fakultete, Katedra za oblikovanje tekstilij in oblačil (NTF), in doda, "čeprav so že pred tem obstajala gibanja za volilno pravico in emancipacijo žensk ter reformni poskusi na področju mode, je vojna vse to intenzivirala in pohitrila".

Zaradi odsotnosti moških so se mnoge ženske, ki so do tedaj skrbele za družino in gospodinjile, odzvale na poziv države in začele hoditi na delo, kar je pomenilo tudi korak k njihovi emancipaciji. Foto: Reuters

Zaradi odsotnosti moških so se mnoge ženske, ki so do tedaj skrbele za družino in gospodinjile, odzvale na poziv države in začele hoditi na delo, kar je pomenilo tudi korak k njihovi emancipaciji. Foto: Reuters

Adijo steznik, živjo modrček
Ker so se na poziv države odzvale ženske in dekleta vseh družbenih slojev, je postalo jasno, da v takšnih okoliščinah ni bilo prostora za nefunkcionalen modni dodatek, kot je bil steznik, ki je pri delu oviral tako njihovo dihanje kot gibanje. Ženske so poprijele za delo v vojski, na policiji, čistile so dimnike, vozile avtobuse, tramvaje, prižigale ulične svetilke in predvsem delale v tovarnah. Še posebej nevarno je bilo delo t. i. kanarčic (ang. Canary Girls), ki so polnile razstrelivo s TNT-jem (trinitrotoluenom, ta je lahko kadar koli eksplodiralo in tudi je), katerega rumena barva jim je pronicala globoko pod kožo in jo obarvala rumeno, kot tudi njihove lase; znani so primeri, da so nosečnice rojevale rumene dojenčke (ang. Canary Babies), katerih barva je kasneje sicer zbledela.

Estetika steznika, ki je bila v zgodovini sinonim ženstvenosti in lepote (v S-liniji je poudarjal bohotnost oprsja in stisnjen ozek pas), je bila moralno spodkopana, odrekle se ji niso le starejše gospe in tiste, ki so hotele obdržati videz vitkosti. A kot ugotavlja Nina Edwards, avtorica knjige Oblečeni za vojno (2015), ženske v antantnih državah niti niso prepričevali k opustitvi steznikov z besedami, češ da so na drugi strani Nemke debele in staromodne, kar je med besedami pomenilo; "Saj nočete biti takšne, ne?". Veljalo je celo prepričanje, da so stezniki opora za notranje organe – le kdo bi hotel ostati brez njih? "Zdravniki so že prej opozarjali pred nevarnimi vidiki steznikov, saj je bilo veliko mrtvorojenih otrok in zapletov pri porodih. A ker je to veljalo za lepo in ženska brez steznika v določenih krogih ni veljala za lepo, se opozorilo ni uveljavilo. Steznike so kasneje med vojno zato, da bi ženske lahko delale, nadomestili z modrčki oziroma z bolj ohlapnimi, zdravju prijaznejšimi in bolj praktičnimi oblačili," pojasni Karin Košak z NTF-ja.

Steznik, s katerim je ženska veljala za lepo, je med vojno postal nefunkcionalen lepotni pripomoček, saj je delovne ženske oviral tako pri dihanju kot pri premikanju. Foto: Reuters

Steznik, s katerim je ženska veljala za lepo, je med vojno postal nefunkcionalen lepotni pripomoček, saj je delovne ženske oviral tako pri dihanju kot pri premikanju. Foto: Reuters

Model modrčka, kot ga poznamo danes – tistega mehkega, brez opore, s prišitimi naramnicami, ki dvigujejo prsi s silo od zgoraj (v nasprotju s steznikom, ki je prsi dvigoval od spodaj) –, je leta 1914 patentirala Američanka Mary Phelps Jacob, ki je delovala pod imenom Caresse Crosby. Ali je bila Jacobsova dejansko izumiteljica sodobnega modrčka, ni znano, saj so si inovacijo pripisovali tudi drugi oblikovalci, med njimi sloviti Paul Poiret, ki so trdili, da so modrčke izumili kot spodnje perilo za nov tip udobnejših sproščenih oblačil. Jacobsova pa je bila od konkurence hitrejša v tem smislu, da je svojo iznajdbo v ZDA patentirala.

Krajša krila
"Poleg opustitve steznika so bila druga velika pridobitev prve svetovne vojne kratka krila," opozori profesorica Karin Košak. Sogovornica nadaljuje, da so bila krila še do leta 1900 dolga do tal z malo vlečke, okoli leta 1910 pa že dvignjena do gležnjev. "Nekaj let po prvi svetovni vojni, tja do sredine 20. let 20. stoletja, se je dolžina kril skrajšala do kolen. V manj kot 20 letih se je torej dolžina kril skrajšala za med 40 in 50 centimetri, kar se tako hitro in tako drastično ni zgodilo nikoli v zgodovini."

Modrček iz obdobja 20. let 20. stoletja brez oporne kosti. Foto: EPA

Modrček iz obdobja 20. let 20. stoletja brez oporne kosti. Foto: EPA

Ultimativni upor: ženske s kratkimi lasmi
Ženske so v zgodovini vedno nosile dolge lase, ki so veljali za erotične in ženstvene, kratki lasje so nasprotno pomenili kruto kazen, pohabo ali samopohabo (pogosto so na kratko ostrigli prostitutke). V vojnih razmerah pa so postali dolgi lasje velika ovira; na bojiščih ni bilo vode, zaradi česar so bili lasje pogosto umazani in mastni ter polni uši.

Znana je anekdota stevardese Violet Constance Jessop, katere dolgi spuščeni lasje so se ujeli v vrtljiv propeler, na srečo, so jo še pravočasno rešili. Drznost kratkolask, pristriženih na bobpričesko, z lasmi do ušes ali brade, ki so imele po mnenju nekaterih bolj moški videz, je pomenil svojevrsten izziv konvencionalnim spolnim vlogam. "Moja babica, ki je bila najstarejša od desetih hčera, mi je pripovedovala, da jo je moj praded, ki je živel v Ljubljani, v življenju pretepel le enkrat samkrat, in to je bilo takrat, ko je prišla domov na kratko ostrižena z bobfrizuro," se spominja Karin Košak z NTF-ja.

Prvi modrček je leta 1914 patentirala Američanka Mary Phelps Jacob, ki je delovala pod imenom Caresse Crosby. Foto: Wikipedia

Prvi modrček je leta 1914 patentirala Američanka Mary Phelps Jacob, ki je delovala pod imenom Caresse Crosby. Foto: Wikipedia

Novi smernici striženja, seveda niso sledile vse ženske, nekatere so hotele ostati zapeljive za svoje moške, ko bi se ti vrnili s fronte. Lase so si zato kratko pristrigle le spredaj, zadaj pa napravile zvitek (rolo). "Prvič v zgodovini so se ženske postrigle prostovoljno, kot korak k enakopravnosti spolov. Pričeske so bile kratke, geometrijskih oblik, včasih celo pobrite," nadaljuje sogovornica. Po zabritih glavah so slovele pripadnice ruske enote, ki so si glave obrile pri brivcih, s čimer so kazale moč disciplinirane vojaške enote. Tako kot v primeru steznika pa je bil s striženjem ali britjem las ovržen še en mit ali dva, in sicer, da pobrita glava spodbuja rast brkov ali povzroča plešavost, saj da oslabijo "mišice lobanje", piše Edwardsova.

Coco Chanel
Težnja žensk po enakopravnosti se je začela na zvit način: ženske so hotele svoje pravice z moškimi izenačiti tako, da so jim postajale vizualno podobne. Kratki lasje, nošenje hlač, kajenje cigaret, mnoge so si povijale prsi, da so prikrile še zadnji znak ženskosti. Pojavil se je androgeni tip postave, brez izrazitih bokov, z majhnimi prsmi ter vitkimi nogami in rokami. Tip fantovske postave garçonette, kakršnega je imela ravno Gabrielle 'Coco' Chanel.

Čeprav je Caresse Crosby prva patentirala model modrčka, pa še vedno ni znano, ali ga je tudi prva izumila, saj so si hoteli patent lastiti mnogi oblikovalci, tudi sloviti Paul Poiret. Foto: Wikipedia

Čeprav je Caresse Crosby prva patentirala model modrčka, pa še vedno ni znano, ali ga je tudi prva izumila, saj so si hoteli patent lastiti mnogi oblikovalci, tudi sloviti Paul Poiret. Foto: Wikipedia

Francoska oblikovalka je bila tista, ki je med veliko vojno najbolje ujela duh časa in oblikovala nosljiva modna oblačila preprostih krojev, ki so sledila liniji telesa. Vse do mademoiselle Chanel so oblačila in podobo ženske krojili moški. "Chanel je sprejela dejstvo, da jo je ustoličila vojna, sama je leta 1919 dejala: 'In zbudila sem se slavna,'" še navaja Edwardsova.

Coco Chanel je bila provokativna, iznajdljiva (pa čeprav njena vloga v drugi svetovni vojni, ko naj bi bila celo vohunka, ni popolnoma jasna), svoje kostime je izdelovala iz raztegljivega jerseyja, ki so ga pletli na pletilnih strojih. Blago za njen trodelni kostim z jopico je bilo lahko proizvajati, zaradi preprostih linij modela pa izdelovati. Enostavnost oblik je dopolnila z dramatičnimi dodatki, predvsem z dolgimi verižicami iz biserov. "Coco Chanel je po prvi svetovni vojni s svojimi kostimi, malo črno obleko in detajli v modi naredila to, kar je modernizem v arhitekturi in oblikovanju. Njeni detajli pogosto izhajajo iz moške mode, saj je uporabljala veliko žepov, gumbov, detajlov, ki jih poznamo z moških uniform ter jerseyja, pletenih jopic in puloverjev, ki jih poznamo z angleških športnih in delovnih oblačil," razlaga Karin Košak. Z malo črno oblekico je popularizirala tudi črno barvo, ki je prej veljala za žalno.

Coco Chanel je obleke skrajšala in oblikovala širše kroje, ki so sledili liniji telesa, odstranila je steznik in začela uporabljati material jersey. Foto: Reuters

Coco Chanel je obleke skrajšala in oblikovala širše kroje, ki so sledili liniji telesa, odstranila je steznik in začela uporabljati material jersey. Foto: Reuters

Svojo prvo trgovino v Deauvillu je odprla leta 1913, že čez dve leti je tako sledilo odprtje njene druge trgovino v Biarritzu. Priljubljenost oblek Coco Chanel je leta 1916 dosegla tudi ameriške medije, vse ostalo je zgodovina.

Popularizacija in dostopnost ličil
Ženske, ki so med vojno služile svoj denar in z njim razpolagale, so si lahko privoščile tudi kakšen kos ličil. Leta 1915 sta podjetji Maybelline in Rimmel ličila popularizirala s cenovno dostopnostjo. Premožnejše ženske, med njimi prostovoljke, ki so na fronti delale kot medicinske sestre, so na zalogo kupovale obrazne vlažilne kreme Helene Rubenstein. V vojski, na fronti, so bila tako ličila kot dišave in nakit strogo prepovedani. Ker pa je prepovedani sad najslajši, je občasno po vojašnicah vendarle zadišalo tudi po Guerlainovem L'Heure Bleue ...

Coco Chanel je veliko navdiha črpala iz vojaških uniform, tako da je krojila veliko žepov, gumbov in drugih detajlov z uniform. Foto: Reuters

Coco Chanel je veliko navdiha črpala iz vojaških uniform, tako da je krojila veliko žepov, gumbov in drugih detajlov z uniform. Foto: Reuters

Moški so pri uporabi kozmetike ostali skromnejši, tu in tam kakšen parfum, radi pa so posegali po tonikih in oljih za lase, še posebej priljubljene so bile briljantine, ki so jih imele v jarkih rade tudi podgane: "Z njimi sem imel veliko težav, saj so mi briljantino lizale z las, zaradi tega sem začel uporabljati mast," je zapisala spomin nekega vojaka Edwardsova.

Z brivniki nad (ne)erotične dlačice
Danes nepogrešljiv pripomoček ženske dnevne higiene so brivniki za dlačice na nogah, ki so nastali ravno zaradi dejstva, da so ženske leta 1914 nosile uniforme, katerih krila so bila deset centimetrov dvignjena od tal. Razkrivanju ženskih nog, kar je bilo nekoč nepredstavljivo, je sledilo iz drugačnega dojemanja ženskega telesa – telesne dlake kot element erotičnosti so ženske preprosto odstranile z britjem in jih s tem zaznamovale kot neatraktivne.

Kostim iz osebne kolekcije velike francoske modne oblikovalke. Foto: Reuters

Kostim iz osebne kolekcije velike francoske modne oblikovalke. Foto: Reuters

Podjetje Gillette je leta 1915 na trgu predstavil rezila Milady Decollette, britje nog pa je od takrat standardna praksa – britje pod pazduho je postalo aktualno nekoliko kasneje, ko so se pojavile oblek brez rokavov, ugotavlja Edwardsova. Sicer pa je Gillette izumil tudi zamenljiva rezila za večkratno uporabo (1917) za moške, ki so v uporabi še danes.

Od povijanja ran vojakov do higienskih vložkov
Predavateljico na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Barbara Predan spomni, da so med prvo svetovno vojno za nego ranjencev začeli uporabljati nove obveze iz celuloznih vlaken, ki so postale predhodnice sodobnih higienskih vložkov. "Francoske medicinske sestre so ranjence oskrbovale z obvezami iz celuloznih vlaken, ki so bile vpojnejše od bombažnih povojev. Ko so jih nekoliko preoblikovale, so jih začele uporabljati tudi na način, kot danes uporabljamo higienske vložke."

Čevlji, kakršne so nosili v 20. letih 20. stoletja. Foto: Reuters

Čevlji, kakršne so nosili v 20. letih 20. stoletja. Foto: Reuters

Spodje hlačke za vse

Sicer pa se je na bojiščih dvigovala tudi zavest o nošenju spodnjega perila. Ko so se v Rusiji Bataljonu smrti pridružile ženske, so dobile toplo volneno spodnje perilo, razkošje, ki ga večina pred vojno ni poznala. Tudi med britanskimi ženskimi enotami je prišel poziv k nošenju spodnjega perila – ženske iz nižjih slojev sploh niso vedela, o čem je govor, saj so bile spodnje hlačke do takrat prestiž višjih razredov, kmalu pa so postale del obvezne opreme uniforme.

Med prvo svetovno vojno je tako pri ženskah kot pri moških požela veliko navdušenje britvica, ženske so jih uporabljale za britje dlačic na nogah, moške pa je prepričala njihova večkratna uporaba z zamenljivimi britvicami. Foto: Wikipedia

Med prvo svetovno vojno je tako pri ženskah kot pri moških požela veliko navdušenje britvica, ženske so jih uporabljale za britje dlačic na nogah, moške pa je prepričala njihova večkratna uporaba z zamenljivimi britvicami. Foto: Wikipedia

Če jih lahko nosijo moški, jih lahko tudi ženske
Se spomnite britanski seriji Želite milord? (You Rang, M' Lord)? Dogajanje je postavljeno v 20. leta 20. stoletja, v njej pa spremljamo družino lorda Meldruma in njegove služinčadi, z razvajeno in punčkasto hčerko Poppy z modno bobpričesko, ki se rada oblači v razkošna oblačila, nakit in se udeležuje plesnih zabav, ter deško Cissy, ki se v smokingu, hlačah in kravati, s kratko pristriženo pričesko in monoklom bori za pravice žensk in delavskega razreda. Poppy in sploh Cissy sta sodobni ženski 20. stoletja, ki se z današnjega vidika ne zdita nič posebnega, če ne upoštevamo dejstva, da je bilo za ženske v zgodovini nošenje hlač absolutno prepovedano, celo preganjano. To nepredstavljivo drznost si je po besedah Karin Košak v 19. stoletju privoščila le pisateljica George Sand, znani so še nekateri primeri s slik v času francoske revolucije.

"Obstajajo posnetki žensk v hlačah in smokingih, ki kadijo. To je bilo zelo drzno in provokativno obnašanje, ki je začelo v družbi umikati samoumevno podrejenost žensk moškim," pove sogovornica z NTF-ja. V prvi svetovni vojni so bile hlače del vojaške ali delovne uniforme; srajca in klinaste hlače (ang. peg trousers) z rutko so recimo nosile delavke v tovarnah streliva, ki so kasneje za dobro opravljeno delo dobile uniforme kaki barve s kapo. "Za emancipacijo ženske mode je veliko prispeval tudi šport, še posebej kolesarstvo. Ženske so za kolesarjenje nosile široke hlače blumerke," še razlaga Karin Košak. Svojevrstno osvoboditev telesa so prinesle tudi kopalke.

Ženske v vojaški uniformi, ki je imela že krajše krilo, oblečene v trenčkot. Foto: Reuters

Ženske v vojaški uniformi, ki je imela že krajše krilo, oblečene v trenčkot. Foto: Reuters

Trenčkot: iz vojaških jarkov v Hollywood
Lahkoten plašč peščenih barv, odporen proti vremenskim razmeram, so prvi nosili angleški vojaki v Indiji. Podjetje Burberry (in tudi Aquascutum) pa je razvilo močno volneno tkanino s strmo vtkanimi poševnimi črtami gabarden in lahkotno vodoodporno tanko bombažno tkanino poplin za dežne plašče. Za potrebe vojske med veliko vojno so obstoječim krojem dodali epolete in široke revirje, pasove, na katere je bilo mogoče pripeti dele opreme. Na notranjem delu so imeli trenčkoti podlogo iz svile in snemljivo težko volneno podlogo za mrzle razmere, piše Edwardsova.

Revija Vanity Fair, ki izhaja še danes, je takratne moške prepričevala: "Takšen plašč vam bo zagotavljal popolno zaščito, celo v najtežjih pogojih v jarkih kot na odprtih bojiščih." Ime trenčkot (ang. trench coat) dobesedno pomeni 'plašč iz jarka' in je kasneje postal priljubljen tudi v Hollywoodu, v filmih so jih z dvignjenimi ovratniki nosili predvsem mafijci in detektivi. Nove tehnike bojevanja so prinesle tudi prilagoditve z barvami na bojišču, kjer niso več prevladovale pisane uniforme, temveč umirjene, zemeljske kaki barvi, ki so postale stalnica tudi v vsakdanjih oblačilih.

Težnja žensk po enakopravnosti se je začela na zvit način: ženske so hotele svoje pravice z moškimi izenačiti na način, da so jim postajale vizualno podobne. Kratki lasje, nošenje hlač, kajenje cigaret, mnoge so si povijale prsi, da so prikrile še zadnji znak ženskosti. Foto: Reuters

Težnja žensk po enakopravnosti se je začela na zvit način: ženske so hotele svoje pravice z moškimi izenačiti na način, da so jim postajale vizualno podobne. Kratki lasje, nošenje hlač, kajenje cigaret, mnoge so si povijale prsi, da so prikrile še zadnji znak ženskosti. Foto: Reuters

Si predstavljate svet brez nerjavečega jekla?
Prva svetovna vojna pa je ključna tudi za industrijsko oblikovanje in oblikovanje izdelkov. Kot poudari teoretičarka, oblikovalka in predavateljica Barbara Predan (ALOU), "prva svetovna vojna svetu ponudi prve tanke, strupene pline, mobilne rentgene ... Tik pred samo vojno pa so za potrebe obstojnejšega orožja odkrili nerjaveče jeklo, material, ki so ga začeli uporabljati tudi pri izdelkih za bolnice. Danes si jedilnega pribora, izdelanega iz nerjavečega jekla, sploh ne predstavljamo več".

Vojna, ki je industrijsko oblikovanje postavila na zemljevid sveta
Kot odziv na veliko vojno v svetu industrijskega oblikovanja se v Evropi vzpostavita dve pomembni smeri. Šolo Bauhausa (Weimar, 1919), ki je oblikovanje poneslo na zemljevid sveta, je osnoval Walter Gropius na temelju, da lahko z oblikovanjem in umetnostjo "zgradimo novega človeka, novo družbo". Šola pa je zanimiva tudi zato, ker je ženskam dopustila študirati. "Sicer so jih potiskali v polje tekstila, čemur so se posameznice uprle in uspele tudi na t. i. moških področjih," razlaga Barbara Predan. Druga pomembna vzporedna linija Bauhausu v evropskem oblikovanju pa je De Stijl (1917), ki je v oblikovanju vzpostavljal pomen skupnosti. "Povedano drugače, nalogo oblikovalca je premaknil, od reševanja lastnih problemov, k prepoznavanju in reševanju problema skupnosti." Teh pa je bilo po koncu vojne veliko.

Foto:

Razdelitev ozemelj

Čas po prvi svetovni vojni na Bližnjem vzhodu del širšega konteksta kolonializma

Boris Vasev

Prve svetovne vojne se ne da izvzeti iz širšega časovnega konteksta, kar velja tudi za dogajanje na Bližnjem vzhodu in ravnanje evropskih sil na tistem območju pred vojno in po njej. Ti zaznamujeta predvsem brutalnost kolonialnih sil in podrejanje regije njihovim interesom, je za MMC dejal Primož Šterbenc.

Šterbenc opozarja na brutalnost evropskih kolonizatorjev pri zatiranju lokalnih uporov. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Šterbenc opozarja na brutalnost evropskih kolonizatorjev pri zatiranju lokalnih uporov. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne smo se s Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, politologom, sociologom religije in zelo dobrim poznavalcem Bližnjega vzhoda, pogovarjali na temo dogajanja na tem območju na začetku 20. stoletja in o tamkajšnjih posledicah prve svetovne vojne. Kot je pojasnil, se je obdobje evropskega kolonializma tam začelo že konec 18. oziroma na začetku 19. stoletja in se nadaljevalo tudi po prvi svetovni vojni. Velika Britanija je imela v regiji velik vpliv in podobno velike interese, povezane ne zgolj s samim Bližnjim vzhodom, temveč tudi z obrambo njene kolonialne posesti v Aziji. Britanci pri ambicijah po nadzoru omenjenega območja niso bili osamljeni. Druga evropska država, ki je hotela nadzorovati velik del regije, je bila Francija, s katero je britanski imperij dosegel dogovor o razdelitvi tega dela sveta na interesne sfere.

Leta 1916, sredi morije, ki je potekala predvsem v Evropi, sta tako obe državi dosegli dogovor o razdelitvi Bližnjega vzhoda po koncu vojne in razpadu osmanskega sultanata, ki se ga je prijelo ime po glavnih pogajalcih obeh strani, Britancu Marku Sykesu in Francozu Francoisu Georgesu Picotu. Sporazum je v veliki meri zaznamoval naslednjih sto let, njegov odtis pa je viden predvsem v arbitrarno določenih mejah, v okviru katerih so na ozemlju propadlega Osmanskega cesarstva nastale oziroma bile ustvarjene nove države. S Šterbencem smo govorili tudi o tem, kako je vse to vplivalo na identitete njihovih prebivalcev in kakšno vlogo je v regiji v tistem času igral islam kot prevladujoča religija.

Prva svetovna vojna je v Evropi trajala od 1914 do 1918, ampak na Bližnjem vzhodu so bile evropske vojske dejavne še naprej, čeprav ne druga proti drugi, ampak proti domačemu prebivalstvu. Bi to označili za "naravno" nadaljevanje oziroma neposredno posledico prve svetovne vojne zunaj Evrope?
Rekel bi, da so bile tudi že pred prvo svetovno vojno evropske kolonialne sile globoko navzoče na Bližnjem vzhodu oziroma v širšem muslimanskem svetu. Prva svetovna vojna ni neko unikatno obdobje, ki bi ga lahko izvzeli iz širšega časovnega konteksta. To je namreč obdobje kolonializma, ki se je začelo že na začetku devetnajstega stoletja, ko so Britanci zasedli šejkate na vzhodu Arabskega polotoka. Francozi so leta 1830 zasedli Alžirijo, nato je Velika Britanija zasedla Aden, današnji južni Jemen, leta 1881 je potem Francija zasedla Tunizijo. Britanci so 1882 zasedli Egipt in mu dali status prikritega protektorata, torej formalno ni bil niti kolonija niti protektorat. Bližnji vzhod so evropske kolonialne sile pred vojno že močno zasedle, v vojni pa je postalo plen Velike Britanije in Francije še vse tisto, kar ni bilo razdeljeno. Evropejci so že pred tem obdobjem uporabljali silo, večkrat pa še po prvi svetovni vojni. Leta 1920 Britanci zatrejo veliki upor v Iraku, pri čemer je bilo 6.000 mrtvih. Francozi pa leta 1925 v Siriji zatrejo upor Druzov in ubijejo veliko število civilistov. Nato spet Britanci zatrejo upor Palestincev med letoma 1936 in 1939. Obdobje pred prvo svetovno vojno in po njej, vse do konca kolonializma, lahko tako obravnavamo kot celoto, za katero je značilna brutalna uporaba sile za dušenje uporov.

Irak danes vključuje tako Basro na jugu kot Bagdad in Mosul na severu, ker so Britanci želeli nadzorovati naftna polja na teh območjih. Foto: Reuters

Irak danes vključuje tako Basro na jugu kot Bagdad in Mosul na severu, ker so Britanci želeli nadzorovati naftna polja na teh območjih. Foto: Reuters

Bližnji vzhod kot tudi bolj oddaljeni predeli sveta so za evropske kolonialne sile tudi v času najsrditejših bojev v Evropi pravzaprav veljali za območja, ki samoumevno pripadajo njim. Že v prvi polovici vojne, ko še ni bilo jasno, kakšen bo njen izid v Evropi, sta Francija in Velika Britanija začeli pogajanja o medsebojni povojni delitvi Bližnjega vzhoda in jih končali s sporazumom Sykes-Picot. Preden preideva na druge teme, povezane s tem vprašanjem – ali lahko pojasnite, zakaj je bila ta regija tako zanimiva za vse evropske kolonialne sile?
Prvič, ker gre za neposredno soseščino Evrope. Evropske kolonialne sile so želele imeti pod nadzorom svoje neposredno sosedstvo. Ob tem ne pozabimo, da severna Afrika in Bližnji vzhod zaobjemata nekatere najpomembnejše morske poti oziroma strateške točke, kot so Gibraltar, Sueški prekop in tudi ožina Bab el Mandeb med Rdečim in Arabskim morjem. Britanci so recimo leta 1839 Aden zavzeli zato, da bi zavarovali pomorsko pot do Indije. Tretji razlog pa je seveda ta, da je bila na Bližnjem vzhodu že odkrita nafta. Ne pozabimo, da prvo odkritje nafte in začetek komercialnega izkoriščanja segata v leto 1908, ko so Britanci našli nafto v jugozahodnem Iranu v pokrajini Huzistan, in že leta 1909 so ustanovili podjetje Anglopersian Oil Company oziroma današnji BP. Razlogi so torej bližina, strateška pomembnost in surovine, za obdobje kolonializma pa je nasploh značilno, da so velike sile delovale po načelu "več kot nadzorujemo, bolje je". Francija je recimo že med prvo svetovno vojno novačila vojake v Alžiriji, ki jo je obravnavala kot del Francije. Govorilo se je, da tako, kot je Pariz razdeljen s Seno, naj bi Francijo delilo Sredozemsko morje. Že po letu 1870, ko je Francija izgubila vojno s Prusijo, so začeli novačiti afriške rekrute v francosko vojsko.

Sporazum Sykes-Picot je povsem izključeval lokalno prebivalstvo iz odločanja o njegovi usodi. Britanci pri risanju meja predvidenih držav niso upoštevali, niti obstoječih meja posameznih provinc znotraj Osmanskega cesarstva. Kakšne posledice je to imelo za Bližnji vzhod?
Če postavimo sporazum Sykes-Picot iz let 1915/1916 v kontekst treh dejanj, je videti še bolj perfiden. Prvo je Husein-McMahonova korespondenca, torej izmenjava pisem med britanskim visokim komisarjem v Egiptu Henryjem McMahonom in Huseinom Ibn Alijem Al Hašimijem, ki je nadzoroval Hedžaz, zahodni pas Arabskega polotoka s svetima mestoma Meko in Medino. To dopisovanje je potekalo med julijem 1915 in februarjem 1916, odločilno pa je bilo pismo, ki ga je McMahon 24. oktobra 1915 poslal Huseinu. V njem je predlagal quid pro quo, a zelo zvito in perfidno, kot so Britanci znali. McMahon je rekel: "Če se Arabci udeležite vojne na naši strani proti Osmanskemu cesarstvu, vam bomo pripravljeni priznati neodvisno arabsko državo na celotnem Bližnjem vzhodu z dvema izjemama, in sicer ozemlji zahodno od območij Damask-Homs-Hama-Alepo ter dvema osmanskima provincama Basra in Bagdad." Tako rekoč istočasno, ko so Arabcem obljubljali neodvisnost, pa sta se Sykes in Picot pogovarjala o razdelitvi interesnih sfer. Ni bilo torej mogoče pričakovati, da bodo dali Arabcem neodvisnost na celotnem ozemlju, če so si ga Francozi in Britanci razdelili med seboj. Da bi bil položaj še bolj perverzen, pa so Britanci 2. novembra 1917 izdali Balfourjevo deklaracijo, s katero so na območju Palestine, kjer naj bi Arabci tudi dobili neodvisnost, judovskemu ljudstvu obljubili nacionalni dom. Britanci so to ozemlje tako obljubljali Arabcem, hkrati pa so si ga delili s Francozi in ga obljubljali sionističnemu gibanju. Čeprav so se Arabci decembra 1916 vključili v prvo svetovno vojno na strani Britancev, pri čemer je bil vezni člen znameniti Lawrence Arabski, in dosegli tudi nekatere pomembne zmage, po prvi svetovni vojni niso dobili svoje neodvisne države. Britanci so Huseinova sinova, Feisala in Abdulaha, sicer postavili na čelo novih tvorb, a Arabci so bili vendarle izigrani.

Kar zadeva same meje, pa so bile te bolj ali manj arbitrarne in so služile konkretnim interesom kolonialnih gospodarjev. Glede na sporazum Sykes-Picot je največjo spremembo doživela t. i. velika Sirija, ki je skozi velik del zgodovine obsegala ne zgolj današnjo državo Sirijo, temveč tudi današnje Libanon, Jordanijo in Palestino, se pravi Izrael in zasedena palestinska ozemlja. Velika Sirija je obsegala celo del današnje južne Turčije. Kolonialni gospodarji pa so, da bi lažje nadzorovali ta območja, to veliko Sirijo razbili na več držav. Francozi so upoštevali svoje tradicionalne zaveznike na Bližnjem vzhodu, sirske Maronite na gori Libanon, ki so želeli imeti svojo državo. Francija je tako za jedro novoustanovljenega Libanona vzela s kristjani, Maroniti, naseljeno goro Libanon, dodali pa so še večinsko sunitska mesta Tripoli, Bejrut, Sidon in dolino Beka ter Džamal Amel na jugu, območji, kjer so večina šiiti dvanajstniki. Delitve so bile zares arbitrarne. V posamezne države so združili različne verske skupnosti. Zato je Libanon danes versko tako kompleksen. Zaradi teh delitev pa je mogoče z Libanonom na neki način manipulirati. Britanci so medtem z umetnim risanjem meja iz treh osmanskih ejaletov, Basra, Bagdad, Mosul, leta 1921 naredili Irak, istega leta pa iz dela predhodne velike Sirije Transjordanijo. Na čela teh držav so postavili njim zveste dinastije, konkretno Hašemite. Iraški prestol je zasedel Feisal, v Transjordaniji pa Abdulah, oba sinova Huseina ibn Alija, Britanci pa so računali na njihovo zvestobo in jo tudi imeli. Dokler so bili Hašemiti na oblasti v Iraku do leta 1958, je bila ta država trdnjava britanskega vpliva na Bližnjem vzhodu. Medtem ko so revolucionarni oficirji po zgledu Egipta zrušili monarhijo v Iraku, pa je ostala Jordanija vse do danes trden britanski branik.

Velik del Bližnjega vzhoda je v kaotičnem stanju, ki so ga povzročile Združene države Amerike z napadom na Irak leta 2003. Foto: Reuters

Velik del Bližnjega vzhoda je v kaotičnem stanju, ki so ga povzročile Združene države Amerike z napadom na Irak leta 2003. Foto: Reuters

V primeru Iraka je bil razlog, da ta država danes vključuje Basro, Bagdad in Mosul, interes Britancev, da nadzorujejo tamkajšnja naftna polja.
Interesi so bili bodisi postaviti svoje zaveznike bodisi razbiti večjo moč arabskih držav oziroma onemogočiti njihovo morebitno združevanje. Zagotovo ni presenečenje, da je bila poglavitna ideja arabskega nacionalizma združevanje arabskih držav v eno samo močno tvorbo in odprava vsakršnih zunanjih vplivov.

Osmansko cesarstvo je sicer ohlapno, ampak vendarle povezovalo različne etnične skupine, tudi verske skupnosti. Ob razpadu so torej evropski kolonialisti te skupine razdelili v nove administrativne enote. Kako je to vplivalo na identiteto prebivalcev Bližnjega vzhoda, ki so naenkrat postali Iračani, Jordanci itd.?
Tisto, s čimer je Osmansko cesarstvo identitetno najbolj združevalo te predele, je bila religija. Ne govorimo namreč zgolj o Osmanskem cesarstvu, ampak tudi o Osmanskem kalifatu, ki je trajal med letoma 1517 in 1924, ko ga je ukinil Atatürk. Muslimani so se počutili del večje muslimanske skupnosti ume. Celo indijski muslimani so leta 1924 ukinitev kalifata obžalovali, ker so vedeli, da se bolj na simbolni, deloma pa tudi na dejanski ravni ukinja enotnost muslimanskega sveta. Glede identitete v teh novih državah pa je treba povedati, da je na Bližnjem vzhodu oziroma v arabskem svetu državna identiteta šibka. Iraška, sirska, egipčanska, libanonska identiteta so praviloma šibkejše, kot so poddržavne in naddržavne identitete. Poddržavne so etnične, recimo Kurdi imajo svojo, tudi plemenske, naddržavne pa so religijske, torej da se ljudje bolj identificirajo z muslimansko umo oziroma panislamskimi gibanji. Religijske identitete pa so tudi poddržavne. Samo Irak poglejmo. Ko so ga Američani leta 2003 napadli, so se številni novinarji in manj poučeni opazovalci spraševali, kaj bodo naredili Iračani. To je bila velika napaka. Jasno je bilo namreč, da bodo prevladale religijske identitete, predvsem sunitska in šiitska dvanajstniška. Na tej osi je potem tudi izbruhnila državljanska vojna. Še danes, ko te delitve malce popuščajo, še vedno niso odpravljene. Med naddržavne identitete lahko štejemo tudi arabsko, torej povezovanje s panarabskimi cilji oziroma arabski nacionalizem. Ta je bil vedno močna ideologija in ni naključje, da je prav Irak, ki je naprej dobil neodvisnost in vstopil v Društvo narodov, začel promovirati idejo združevanja arabskih držav. Znotraj Iraka pa je vprašanje identitet še bolj kompleksno. Ko so bili na oblasti suniti, kar so bili ves čas do leta 2003, so hoteli Irak povezati v širšo arabsko identiteto. Ko so bili na oblasti šiiti oziroma Kurdi in Turkmeni, pa so se začeli obračati proti vzhodu in začeli poudarjati iraško identiteto. Identitete na Bližnjem vzhodu so torej izjemno kompleksne, praviloma pa so nad- in poddržavne močnejše kot državne.

Kakšno vlogo je na tem območju v času med prvo svetovno vojno oziroma takoj po njej igrala religija, v tem primeru islam? Britanci so recimo razmišljali, da bi nastavili njim naklonjenega kalifa, tudi ker bi tako preprečili morebiten poziv k uporu sunitskih muslimanov v Indiji proti britanski nadvladi. Je takrat islam že bil nekakšen koheziven element z mobilizacijskim potencialom, kot je postal leta 1928 z nastankom Muslimanske bratovščine?

Evropski kolonialisti na Bližnjem vzhodu so na islam gledali kot na fanatično, nazadnjaško religijo, poudarja Šterbenc. Foto: AP

Evropski kolonialisti na Bližnjem vzhodu so na islam gledali kot na fanatično, nazadnjaško religijo, poudarja Šterbenc. Foto: AP

Že v času kolonializma so bili prvi veliki upori islamsko navdihnjeni. Prva uporniška gibanja proti kolonialnim gospodarjem so bila vsa identitetno islamska. Res pa je, da so proti koncu kolonialnega obdobja na površje začela prihajati bolj sekularna gibanja, ki so hotela neodvisnost, in so potem tudi prevzela oblast v bližnjevzhodnih državah. Islamska identiteta in identificiranje z Osmanskim kalifatom sta sicer bila pomembna, ni pa to bila prevladujoča oziroma edina identiteta. Ponovni vzpon islama pa je sledil po junijski vojni leta 1967 (med Izraelom in sosednjimi arabskimi državami, op. a.), do takrat pa so od konca kolonialnega obdobja prevladovale sekularne ideologije, predvsem arabski nacionalizem, ki ga je promoviral Gamal Abdel Naser. Nastanek Muslimanske bratovščine leta 1928 je sicer pomembna prelomnica, ampak dejansko je islam stopil v ospredje, govorimo o ponovnem dvigu islama, po šestdnevni vojni leta 1967. Zgodil se je pojav, ki ga predvideva koncept kulturne obrambe, torej če nastane trk med dvema religijskima skupnostma, se okrepi njuna identiteta. Če ima ena izmed njiju občutek, da zunanja religijska skupnost dominira, se začne krepiti religijska identiteta dominirane skupnosti. Religija v teh primerih začenja prevzemati vlogo nacionalizma. Prav to vlogo odporniškega nacionalizma je tako začel islam prevzemati po leta 1967.

Glede meja bi še tole vprašal. V letih, ko je t. i. Islamska država (IS) nadzorovala dele ozemlja Iraka in Sirije, še posebej obmejni pas, je skupina simbolno porušila mejne prehode med državama kot znak nepriznavanja kolonialnih meja. Gre tu zgolj za fantazije džihadistov oziroma koliko je takšno nepriznavanje teh meja danes prisotno?
Kot sem rekel, je predvem arabski nacionalizem deloval v smeri nastanka večje, skupne arabske države. Ne pozabimo, deloma se je ta projekt že začel uresničevati leta 1958, ko sta Egipt in Sirija ustanovila Združeno arabsko republiko. Ko je padla iraška monarhija istega leta, so številni pričakovali, da se bo tej državi pridružil tudi Irak. To združevanje se je torej na neki način že začelo. A že ta prva tvorba, Združena arabska republika, je pokazala, da bo to združevanje v konkretnem smislu težko. Združevali so se namreč elitni in upravni aparati dveh držav. Ker so Egipčani prevladali, so Sirci že čez štiri leta izstopili. Rekel bi, da na neki deklarativni ravni Arabci sicer govorijo, da so meje arbitrarne, da bi bilo treba bolj sodelovati, navsezadnje je bila zato ustanovljena Arabska liga, ne vidim pa pomembnih skupin, ki bi konkretno načrtovale združevanje arabskih držav. Mogoče so radikalne islamistične skupine, kot je IS, šle korak naprej, torej da so dejansko začele negirati določene meje. Glede meja pa naj povem še tole. Ker je Bližnji vzhod že danes velika katastrofa, velik požar tako rekoč, ki se šele v zadnjem času zelo polagoma umirja, je treba jasno povedati, če bi kdo dobil idejo, da bi bilo treba te meje, ker so arbitrarne, porušiti in vzpostaviti bolj naravne, dobimo novo katastrofo. Zopet bi se odprla Pandorina skrinjica. Nenadoma bi se cela vrsta skupnosti začela združevati in razdruževati. Ni naključje, da Izraelci velikokrat, tudi pred kratkim, izražajo idejo, češ ali ne bi bilo za Bližnji vzhod bolje, če bi redefinirali meje. Izrael pri tem zanimajo predvsem lasten vpliv, ozemlje in voda in nemara se zaveda, da bi z novim risanjem meja sledila nova katastrofa – večja, kot je katastrofa v okoliških državah, večji je vpliv Izraela na Bližnjem vzhodu.

Ustanovitev Izraela kot enega izmed regionalnih kolonialnih projektov ima korenine predvsem v britanski odločitvi iz leta 1917, da del takratnega Osmanskega cesarstva nameni judovski domovini. So bili motivi Londona takrat kratkoročni, vezani predvsem na potek vojne oziroma judovsko podporo v njej?
Obstajajo štirje razlogi, zakaj je vlada Davida Lloyda Georgea izdala Balfourjevo deklaracijo (po avtorju, zunanjem ministru Arthurju Balfourju, op. a.), kratko pismo, ki so ga poslali lordu Rotschildu, visokemu predstavniku britanskega sionističnega gibanja. Prvi je strateški. Britanci so namreč hoteli zavarovati povezavo med svojimi kolonialnimi posestmi v Afriki, katerih središče je bil Kairo, in posestmi v Aziji oziroma v Indiji s središčem v Delhiju. Povezava Kairo-Delhi je bila zavarovana v celoti razen v točki Palestine, ki jo je nadzorovalo Osmansko cesarstvo. Ker pa je bil ta takrat že pod močnim vplivom nemške vojske, je Britance precej skrbelo, kaj če Nemci presekajo to povezavo med britanskimi afriškimi in azijskimi posestmi. Mislili so torej, da če vzpostavijo sionistično judovsko državo, dobijo zvestega zaveznika, ki bo zanje branil ta del, ki ga prej niso nadzorovali. Drugi razlog je bil čisto operativne narave. Britanci so menili, sicer napačno, da Rusijo vodijo Judje. Protijudovske ideje, po katerih Judje iz ozadja vladajo državam, so bile močno prisotne in Britanci so menili, da če sionističnemu gibanju dajo to obljubo, Rusija ne bo izstopila iz prve svetovne vojne. Obe predpostavki sta bili napačni. Tretji razlog je bil, da so hoteli Britanci ZDA, ki so aprila sicer že formalno stopile v vojno proti Nemčiji, spodbuditi, da bi začele dejavneje pošiljati vojaške enote v Evropo. Spet so namreč napačno menili, da ZDA vodijo Judje, in spet so mislili, da če dajo sionističnemu gibanju državo, bodo ZDA dejavneje stopile v vojno. Tudi to pa je bila napačna predpostavka. Od treh milijonov Judov, živečih v ZDA, jih je bilo zgolj 12.000 sionistov. Res pa je, da je po Balfourjevi deklaraciji število sionistov začelo močno naraščati.

Ozemlje Palestine (na sliki je Betlehem v tridesetih letih 20. stoletja) je bilo za Britance ključno za nadzor povezave med britanskimi afriškimi in azijskimi kolonijami. Foto: AP

Ozemlje Palestine (na sliki je Betlehem v tridesetih letih 20. stoletja) je bilo za Britance ključno za nadzor povezave med britanskimi afriškimi in azijskimi kolonijami. Foto: AP

Četrti razlog pa je nemara najzanimivejši in najbolj ideološki in je še danes prisoten ter ga moramo razumeti, ko obravnavamo odnos ZDA do Izraela. Ne pozabimo, da je bil David Lloyd George strasten krščanski sionist. Pripadal je ultrakonservativnim protestantom, ki so verjeli, da je vse zapisano v Svetem pismu dobesedna resnica. Ker v Svetem pismu v Janezovem razodetju piše o drugem prihodu Jezusa Kristusa na Zemljo, so krščanski sionisti verjeli, da se bo to dejansko zgodilo in da je treba delovati v tej smeri. V Svetem pismu je hkrati zapisano, da bo Jezus Kristus prišel drugič na Zemljo šele, ko bo rekonstruiran svetopisemski Izrael. Navsezadnje že v Genezi piše, da je Bog obljubil Abrahamu Kanaan oziroma Palestino. Vse to so ljudje, ki so dobesedno razumeli Sveto pismo, upoštevali. Mislili so, da če hočejo, da Jezus Kristus drugič pride na Zemljo, morajo najprej rekonkstruirati svetopisemski Izrael. Zato je David Lloyd George skupaj z Arhurjem Balfourjem, ki je bil v določeni meri tudi krščanski sionist, dejal, da bosta judovskemu ljudstvu omogočila, da bo prišlo nazaj v Palestino in začelo graditi svojo državo. Danes je to treba upoštevati, ker so najpomembnejša politična baza Donalda Trumpa evangelijski kristjani, ki se v veliki meri prekrivajo s krščanskimi sionisti. Na vprašanje, zakaj je Trump decembra lani razglasil, da bodo ZDA priznale Jeruzalem za glavno mesto Izraela, se odgovor glasi, da je to naredil, da bi ugajal evangelijcem oziroma krščanskim sionistom. V ZDA je krščanskih sionistov najmanj 80 milijonov, seveda pa so izrazito močni podporniki Izraela, ki mu celo velevajo, naj jim niti slučajno ne pade na pamet vračanje zasedenih ozemelj Palestincem. Če bi Izrael vrnil kaka ozemlja, namreč ne bo drugega prihoda Jezusa Kristusa. Najnevarnejše ideje pa so ideje krščanskih sionistov, ki menijo, da se bo drugi prihod Jezusa zgodil šele po tem, ko bo obnovljen Salomonov tempelj. Da bi tega obnovili, pa je treba porušiti Haram al Šarif in Kupolo na skali. Če bi se to zgodilo, pa smo pred tretjo svetovno vojno.

Vrnil bi se na obdobje prve svetovne vojne. Današnjo sliko Bližnjega vzhoda je omogočil razpad Osmanskega cesarstva, ki pa je bilo tik pred razpadom vendarle v fazi reformiranja. Je bilo mogoče, da bi se tisti imperij reformiral in obstal?
Res je, da je prišlo do gibanja Tanzimat, ki je hotelo notranje revitalizirati imperij, pa tudi do mladoturškega gibanja. Vse to so bili poskusi, kako ohraniti imperij. Ta je sicer že prej začel t. i. obrambno modernizacijo, v času sultana Mahmuda II. Med letoma 1808 in 1839 so začeli prevzemati zahodne vojaške modele, kar je privedlo do tega, da so na koncu Nemci prevladovali v osmanski vojski. Imperij si je torej prizadeval revitalizirati in modernizirati, saj je vedel, da je bil že nekaj časa t. i. bolnik iz Bosporja. Navsezadnje se je v prvi svetovni vojni Osmansko cesarstvo dobro borilo. Ne pozabimo, da so na ozemlju Iraka Britance sramotno porazili, tudi v Galipoliju so med aprilom in decembrom 1915 ubili 7.000 avstralskih in novozelandskih vojakov, ko so Britanci neuspešno osvajali Dardanele. Osmansko cesarstvo je bilo v marsičem močno, verjetno pa je bil eden izmed razlogov, zakaj je začelo razpadati, prav njegova etnična raznolikost. Kot sem rekel, je Britancem Arabce uspelo zmotivirati za upor, pri čemer so se naslanjali na njihovo arabsko identiteto. Očitno so bile te identitete, torej arabska proti turški, že močnejše, kot je bil skupni imenovalec sunitski islam.

Omenili ste francosko bombardiranje v Siriji leta 1925 in pred tem britansko bombardiranje v Iraku. Če se ne motim, so prvo bombardiranje iz zraka leta 1911 izvedli Italijani, in sicer v Libiji. Bližnji vzhod je bil tako že pred 100 leti nekakšen vojaški laboratorij za evropske oziroma zahodne sile. Še danes smo priča testiranju vojaške tehnologije na tem območju, naj omenimo samo brezpilotna letala.
Res je. Če kje, potem na Bližnjem vzhodu in v muslimanskem svetu velja pregovor "historia magistra vitae est" oziroma zgodovina je učiteljica življenja. Marsikaj, če ne večji del tega, kar opazujemo danes glede odnosa Zahoda do muslimanskega sveta, je bilo močno prisotno že v času kolonializma. Prvi negativni element kolonializma je bilo izjemno brutalno zatiranje vsakršnih uporov. Praviloma pa so te upore dušili iz zraka. Pri tem je prisotna rasistična domena, da so življenja kolonialnih vojakov v primerjavi z domačini toliko vredna, da jih ne gre ogrožati s kopenskim vojskovanjem, pri dušenju uporov iz zraka pa so največkrat umirali civilisti. Ko so Francozi upor leta 1925 zatirali že drugič, so iz zraka in s topništvom sistematično bombardirali Damask in pri tem ubili 1.400 civilistov. Ta podmena je prisotna tudi v Afganistanu. Barack Obama je od tam umaknil večino enot, da ameriški vojaki ne bi več umirali, izrazito pa je povečal napade z brezpilotnimi letali. Spet je prisotna domneva, da so življenja ameriških vojakov več vredna kot življenja domačih civilistov. Ne pozabimo, da je večina pobitih domačinov civilistov, ne bojevnikov, in da so v Afganistanu teroririzirana celotna ozemlja, na katerih prebivalstvo nenehno posluša ta letala in nikoli ne vedo, kdaj bo padla kakšna bomba. Ob tem je prisoten še kulturni rasizem. Kolonialni gospodarji so muslimane obravnavali kot manjvredna bitja. Evelyn Baring, neformalni britanski upravitelj Egipta med letoma 1883 in 1907, je nekoč izjavil, da so "Arabci preveč otročji, da bi vedeli, kaj je dobro zanje".

Podobna stališča so imeli tudi Winston Churchill in številni drugi politiki, ki so danes tako cenjeni.
Tudi lord Balfour je na vprašanje o interesih domačinov v Palestini odvrnil, da ti interesi, parafraziram, niti niso tako pomembni. Sestavni del tega rasizma pa je bilo tudi stigmatiziranje islama, ki naj bi bil retrogradna, izrazito nazadnjaška, agresivna, fanatična religija. Kolonialni gospodarji so v kolonialnem obdobju zato islam izrinjali iz javnega prostora. Gre za politike sekularizma, ki ga pa ne smemo zamenjati s sekularizacijo. Sekularizem namreč pomeni zavestno politično delovanje proti religiji. Menili so, da če teh območij ne bodo deislamizirali in vesternizirali, bodo za vedno ostala nazadnjaška. Treba pa je vedeti, da kolonialne sile na Bližnjem vzhodu niso mogle preprosto reči, da prihajajo z namenom ropanja in nadzorovanja, ampak so potrebovale neko legitimizacijo. Priskrbeli so jo orientalisti, ki so rekli, da tem območjem prinašajo civilizacijo. Rudyard Kipling je tako govoril o "bremenu belega človeka". Začetek kolonializma pravzaprav pomeni vdor Napoleonovih sil v Egipt leta 1798. Ena glavnih nalog Francozov, ki so tja prišli, je bila ta, da so s seboj pripeljali precejšen del francoske akademije znanosti in umetnosti, ki je začela na vse mogoče načine znanstveno obdelovati Egipt in izsledke zbirati v debelih knjigah. Na ta način so pokazali, poglejte, kaj naša znanost zmore. Vam, Egipčanom, izročamo svoje znanstvene izsledke o vas in vas na ta način vlečemo iz vašega večnega nazadnjaštva.

Vzporednica z današnjim časom je zelo očitna. Vsa ta imperialna prirejanja meja in prevzemanje nadzora nad celotnimi deli sveta v tistem času so vsaj v britanskih diplomatskih krogih imenovali Velika igra (The great game ang.). Prav takšno "igro" danes spremljamo najočitneje v Siriji, tudi v Jemnu, kar kaže, da ni interes Zahoda glede te regije po stotih letih prav nič manjši.
Rad bi opozoril, da ko govorimo o Siriji in Jemnu, poteka v obeh državah katastrofalna vojna, a v Siriji so divjale tri fronte. Sirija je bila arena, v kateri so se spopadali zunanji akterji. Po mojem mnenju je v Siriji najpomembnejša fronta sunitsko-šiitska oziroma savdsko-iranska. Ta je najbolj rušila Sirijo, a tudi v tem primeru ne pozabimo, da so to Pandorino skrinjico, to dinamiko med suniti in šiiti oziroma med Savdsko Arabijo in Iranom, odprli Američani z napadom na Irak leta 2003. Ko so zrušili sunitskega oblastnika v Iraku Sadama Huseina, so prvič po letu 1638 omogočili šiitom dvanajstnikom, da so prišli na oblast, s tem pa so izjemno povečali vpliv šiizma in Irana. To je potem v Siriji Savdska Arabija hotela presekati. Druga fronta pa je geostrateška. Očitno je obstajala v Siriji tekma med zahodnimi silami, ki so bile zelo dojemljive za argumente upornikov in so jih tudi oboroževale, in Rusijo. Ta je stala ob strani režimu Bašarja Al Asada in mu omogočila, da je ostal na oblasti. Zahodnjaki so verjetno hoteli Rusijo izriniti z Bližnjega vzhoda in ji vzeti edino sredozemsko pomorsko oporišče Tartus. Na drugi strani pa je Rusija prek Tartusa najprej hotela zavarovati svojo navzočnost na Bližnjem vzhodu, ko pa je Vladimir Putin videl, da je njegova vojaška dejavnost v Siriji izjemno učinkovita in da je postala Rusija odločilna sila v Siriji, je začel prek te države dokazovati, da svet ni več unipolaren, ampak multipolaren. Rusija je tako Zahodu sporočala, da svet ni več svet ene same supersile, ampak je svet več sil, med katerimi so tudi oni in jih bo treba v Siriji upoštevati. Strinjam se, da je Sirija še vedno predmet strateškega spopadanja, po drugi strani pa je tudi res, da se Američani v zadnjem času v določeni meri umikajo z Bližnjega vzhoda. Prvi razlog je ta, da ZDA s proizvodnjo nafte iz skrilavcev postajajo samozadostne, drugi pa je ta, da je, kot je izrecno govoril Obama, geostrateško središče za Američane postala jugovzhodna Azija. Američani dobro razumejo, da se bo boj za primat v prihodnosti bil z Ljudsko republiko Kitajsko, kljub temu pa je zanje bistveno, da ostanejo prisotni na Bližnjem vzhodu. Navsezadnje Kitajska okoli 60 odstotkov nafte, ki jo uvaža, pridobi od tam. Za ZDA je tako vitalnega pomena, da imajo neki nadzor nad temi območji. Peto ameriško ladjevje je nameščeno v Perzijskem zalivu, da bi lahko ob morebitnem in verjetnem konfliktu s Kitajsko to odrezali od nafte. Ne pozabimo, da se tudi Kitajska vmešava v tekmo za Bližnji vzhod, sicer bolj subtilno, na mehak način, želi z vsemi dobro sodelovati in poudarja, da je treba ohraniti mir in stabilnost.

Strah Zahoda pred Rusijo na Bližnjem vzhodu je bil prisoten že pred 100 leti. Ko so se delila vplivna območja, je Velika Britanija zelo pazila, kje bi lahko imela Francija svoj pas, ki bi služil kot tamponsko območje pred ruskim vplivom.
Ta izraz Velika igra se nanaša predvsem na srednjo Azijo, na Afganistan. Britance je vedno skrbelo, da bi se Rusi lahko približali njihovemu indijskemu imperiju, dragulju v kroni. Ni naključje, da so Britanci prav v delu Indije, ki je danes Pakistan, nastanili več kot polovico svojih vojakov, da morebiti Rusija ne bi prek Afganistana poskušala prodirati v Indijo. Vemo, da so Britanci bili tri vojne v Afganistanu. Ne pozabimo pa, da je med staro imperialno in današnjo Rusijo tudi Sovjetska zveza hotela biti prisotna na Bližnjem vzhodu. Najprej prek Egipta, ko pa je Naser pregnal sovjetske svetovalce, pa se je povezala z Irakom in Sirijo. Če gledamo na to regijo strukturno, lahko rečemo, da je imel Bližnji vzhod največ možnosti za avtonomno delovanje prav v času hladne vojne, ko je bilo dominantno jedro razdeljeno na ZDA in Sovjetsko zvezo. Bližnjevzhodne države so lahko izkoristile hladno vojno in začele delovati malce bolj avtonomno. Sadam Husein je to dobro razumel in pričakoval, da bodo po koncu hladne vojne Američani obnovili ta trdi prijem. Razumel je podrejenost periferije in je hotel diverzificirati iraško gospodarstvo, da ne bi bil odvisen zgolj od izvoza nafte. Imel je izjemno močno vojsko, ki jo je pridobil med vojno z Iranom, zaradi tega pa se je novemu hegemonu, ZDA, zdel nevaren, da bi lahko ogrozil dominacijo jedra na Bližnjem vzhodu.

Zdaj sva prišla že v neko povsem drugo obdobje.
Res je, a vse je povezano.

Foto:

Spomeniki

Kako se je Kranjski Janez znašel pri Pankrtih ali stoletje spominjanja žrtev velike vojne

Maja Kač, Foto: Marko Štepec

Ni naključje, da je sezona plesov vedno najmočnejša po vojni. Prvi so sledila divja dvajseta leta z izbruhom življenja, ki je po uničujočih letih skušalo zmagati nad smrtjo. Takšen triumf resda zahteva potisk vojne v pozabo, a ta vedno koraka vštric s spominjanjem. Prestana travma je prevelika, da bi jo lahko odmislili, množice mrtvih ter za vselej spremenjena življenja pa kličejo po osmislitvi, spomeniku, nadomestilu za pogosto prazen grob.

Poklon žrtvam prve svetovne vojne pred kostnico s kipom Kranjskega Janeza na ljubljanskih Žalah ob stoletnici začetka vojne leta 2014. Foto: BoBo

Poklon žrtvam prve svetovne vojne pred kostnico s kipom Kranjskega Janeza na ljubljanskih Žalah ob stoletnici začetka vojne leta 2014. Foto: BoBo

Ohranjanje spomina na prvo svetovno vojno in njene žrtve je v stoletju, ki je sledilo, doživelo različno intenzivne valove – od skrbnega postavljanja spomenikov in urejanja vojnih pokopališč že v času samega spopada do odrivanja komemoriranja v družinsko sfero v času Kraljevine Jugoslavije, od tako rekoč popolne pozabe po drugi svetovni vojni do znova prebujajoče se vneme po zbiranju, raziskovanju in na koncu tudi vsesplošnem obeleževanju, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih.

Preživeli vojaki in družine padlih tudi zaradi političnih okoliščin prave osmislitve in vsaj moralnega zadoščenja dolga leta niso zares dočakali. Ne prav veliko manj kot stoletje je moralo miniti, da je tako pomemben spopad, ki je popolnoma predrugačil svet in človeka 19. stoletja dokončno potisnil v realnost uničujočega 20. stoletja, dobil ustrezno obravnavo in javno zavedanje o njegovem pomenu.

Kako obstranskega pomena je bila prva svetovna vojna še v 80. letih 20. stoletja, pove anekdota, ki spremlja nastanek enega najbolj cenjenih slovenskih albumov – Državnih ljubimcev skupine Pankrti. Platnica plošče, ki je bila razglašena za najboljši jugoslovanski album leta 1982, je seveda vsem dobro znana, malo manj prepoznavne so noge kipa, ki ga objema moški. Kot se spominja Gregor Tomc, gre zgodba nekako takole: potem ko so zasedbi nekaj naslovnic že zavrnili, so se odločili za podobo nekoga, ki objema vojaka. Odločili so se, da kip poiščejo na ljubljanskih Žalah, tam našli Kranjskega Janeza, spomenik žrtvam 1. svetovne vojne, in ob njegovih nogah posneli fotografijo za naslovnico. Ko so to prinesli na ZKP RTV Slovenija, ki je ploščo izdal, je bilo prvo vprašanje – iz katere vojne je kip na fotografiji. Ko so odvrnili, da iz prve, so v založbi zamahnili z roko, češ da ta nikogar zares ne briga. S spomenikom iz druge svetovne vojne si seveda tega ne bi mogli privoščiti.

Glede na to, da gre pri Kranjskem Janezu za javni spomenik, povezan z vojno, je bil v bistvu zelo dolgo v pozabi, povsem na robu javne zavesti, pove Marko Štepec, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije za prvo svetovno vojno, ki svoje zanimanje usmerja tudi v proučevanje in dokumentiranje spomenikov prve svetovne vojne. Da je na tako legendarni plošči prisoten detajl tega pomembnega spomenika, so prvi opazili prav v muzeju, razlaga, in tudi to veliko pove, kako slabo je zavedanje in poznavanje tovrstne dediščine v javnosti.

Zgodba spomenika na Žalah je na neki način tudi povzetek vseh sprememb, ki so se v kontekstu spominjanja prve svetovne vojne zgodile v zadnjem stoletju. Kranjski Janez je začel nastajati v kasarnah v Judenburgu, delati pa ga je začel Svetoslav Peruzzi, prav tisti kipar, ki je nemara najbolj znan po spomenikih Franca Jožefa. Kip je bil sprva zamišljen kot spomenik padlim junakom 17. pehotnega polka, torej ene najbolj slovenskih enot z eno najdaljših tradicij, pove Marko Štepec. Spomenik, ki ga je pozneje dokončal Lojze Dolinar, se je ob postavitvi na ljubljanskih Žalah v javno zavest zapisal kot spomenik judenburškim žrtvam, redkeje pa kranjskim janezom. Danes ima funkcijo osrednjega državnega spomenika žrtvam prve svetovne vojne, ki pa je kljub svojemu zadevnemu pomenu dolgo časa nekako sameval. Septembra 2014, ob zaznamovanju stoletnic začetka prve svetovne vojne, se je predsednik države Borut Pahor ob spomeniku poklonil vsem padlim oziroma vsem vojaškim in civilnim žrtvam prve svetovne vojne. In to je bilo tudi prvič po začetku vojne, da se je najvišji državni predstavnik in s tem država uradno poklonila ob tem spomeniku, spomni Štepec.

Množica mrtvih in prva pokopališča
Kranjski Janez je torej eden od tistih številnih spomenikov, ki so vsaj začeli nastajati že v času same vojne, ko je tako po zaslugi prizadevanj oblasti kot pobude vojakov zrastel marsikateri še danes pomemben in obiskovan spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je bila zelo birokratska oziroma v več pogledih skrbno urejena država, ki je že med vojno načrtovala urejanje spomenikov in vojaških pokopališč. Čeprav je vojna v marsičem presenetila, tako ljudi kot institucije, saj nihče ni pričakoval spopada takšnih dimenzij, pa so se vseeno zelo hitro učili in vzpostavili vse potrebno – od vojnotiskovnega urada do prehranjevalnih in cenzorskih uradov. Zelo zgodaj so začeli razmišljati tudi o tem, kako ljudi pokopati, razlaga Štepec. Pieteta je seveda bila le en razlog za pokope, enako pomembna pa je bila v vojni ob množici mrtvih na bojišču tudi higienska potreba. Padlo je ogromno ljudi in treba je bilo najti učinkovit način, kako jih pokopati. "Tako kot vsi sanitetni sistemi ali pa zabaviški sistemi za vojake je začel delovati tudi ta moment pokopa. Veliko vlogo so prevzeli vojni kurati, tako za motivacijo in stiske vojakov kot vse verske obrede, in pokop je pomemben del tega."

Plošča Pankrtov, Državni ljubimci (1982), izšlo pri ZKP RTV Slovenija. Foto: ZKP

Plošča Pankrtov, Državni ljubimci (1982), izšlo pri ZKP RTV Slovenija. Foto: ZKP

Začela so nastajati množična pokopališča, za katera so zelo vestno skrbeli in ob njih postavljali spomenike. Že na začetku se je vse to seveda povezalo in prekrilo s propagando in premislekom, kako prenašati vojno, zato ni naključje, da je že v času Avstro-Ogrske nastala vrsta motivacijsko zastavljenih razstav, ki povezujejo vojsko s civilisti, na osrednje mesto pa dajejo zvestobo monarhiji in cesarja. Znotraj tega so svoje mesto dobili tudi padli vojaki, pove Štepec. "Najprej nastopi torej šok, ker je toliko mrtvih, in takoj zatem razmislek, kako zdaj to množično smrt osmisliti. Vsi ti vojaki so nenadoma postali hrabri vojaki, ki so padli za domovino, se zanjo žrtvovali, domovina pa naj jim na ta način pokaže vsaj hvaležnost za njihov pogum."

Propagandni cirkus ali rekonstrukcija jarkov na Dunaju
Leta 1916 je bila v Pratru na Dunaju velika razstava, v sklopu katere je 4. dunajski pehotni polk pripravil rekonstrukcijo strelskih rovov. Za meščane je bila to prava senzacija, veteranom, povratnikom z bojišč, ki so vojno izkusili na lastni koži, pa se je to verjetno zdel prej čuden cirkus, pravi zgodovinar.

Vse to je vplivalo tudi na slovenski prostor, kjer so predlagali dva oziroma tri vojne muzeje, pri čemer naj bi bil osrednji v Ljubljani. Pripravili so načrte, kako in koga predstaviti po sobah, ideja, ki jo je med drugim podprl tudi poveljnik 5. armade Svetozar Borojević, pa je predvidevala, da je vsaj ena soba namenjena tudi spominu na padle in osmišljanju njihove žrtve.

Nova država, nov spomin
Vsi ti načrti, ki so bili tudi že v času vojne turistično usmerjeni – obenem so razmišljali o poklonu padlim ob sprehajališčih na Bledu in v Bohinju –, so z razpadom monarhije padli v vodo. V novonastali Državi in nato Kraljevini SHS vsi na novo združeni narodi niso delili enake vojne izkušnje, zato spomin na vojno ni bila najboljša podlaga za skupno državno ideologijo in spominjanje na prvo vojno je bilo zelo različno, zapleteno in posledično bolj ali manj odrinjeno v zasebno sfero.

Znotraj nove države so torej nastale velike razlike, in če so območja nekdanje Kraljevine Srbije v Kraljevini SHS polno razvila svojo komemoracijsko strukturo in vojno mitologijo, v slovenskem prostoru tega v takšni obliki ni bilo. Po Štepčevih besedah je razlog ravno v tem, da so bili slovenski in hrvaški vojaki vojaki poražene avstro-ogrske armade, ki se je na bojiščih in tudi balkanskem bojišču borila na nasprotni strani od vojske Kraljevine Srbije, zato je državna ideologija na tej osnovi zelo težko gradila neko skupno podlago za prihodnost.

V družinskem krogu
Obenem se je Kraljevina zavedala, da gre za množico mrtvih in žalujočih, katerih žalovanja ni mogoče potlačiti, zato tega pietetnega elementa ni ovirala. "Postavljanje spomenikov država dovoljuje, jih pa ne spodbuja, prav tako jih ne financira in kralj jih ne otvarja." Ob povratku iz vojne so bili torej preživeli vojaki in civilist tisti glavni motivatorji in ohranjevalci spomina. "Tako kot se najbolj avtentičen spomin premakne v dnevnike, v rokopise v predalih (kljub temu da je veliko stvari objavljenih, še vedno veliko zapisov ostane doma), tako je tudi spominski del umaknjen v polje družinskega," pove Štepec.

Kranjski Janez na ljubljanskih Žalah. Kip, ki ga je začel Svetoslav Peruzzi, končal pa Lojze Dolinar. Foto: Marko Štepec

Kranjski Janez na ljubljanskih Žalah. Kip, ki ga je začel Svetoslav Peruzzi, končal pa Lojze Dolinar. Foto: Marko Štepec

Spomenike je tako mnogokrat postavljala lokalna skupnost, veterani, vplivni so bili pri tem bivši avstro-ogrski vojni kurati, pogosto pa so jih postavljali na cerkvenih zemljiščih. "Govorimo o simbolnih spomenikih, prekopov je bilo zelo malo, čeprav imamo oglase v časopisih, po katerih vemo, da so se tudi ti dogajali. Vendar, med številnimi padlimi jih še danes večina leži po vzhodnem bojišču," razlaga zgodovinar.

Med gradnjo cest in objektov na območju nekdanjega vzhodnega bojišča zato še danes odkrivajo posmrtne ostanke ljudi, ki jih s pomočjo arheologov analizirajo, in skrbijo, da se jih čim bolj pietetno pokoplje na najbližja vojaška pokopališča. Marsikje je ta področja pozneje prekrila druga svetovna vojna, zato so nekdanja bojišča prešla v pozabo, ustreznega odnosa do padlih pa tudi zaradi sprememb meja ni bilo. "Kot vemo, je bilo v Sovjetski zvezi marsikatero pokopališče opuščeno in spremenjeno, na njih so zgradili naselja, veliko je bilo uničenega ali pa prepuščenega, da je čas naredil svoje. Vrednote ruske carske armade so v kolektivni memoriji hitro postale tuje. Tudi marsikateri kos dediščine je bil uničen, saj se zanj ni nihče zanimal ali pa je bil celo sistematično uničen," pravi Štepec.

Rep vojne, ki ga rešuje Država SHS
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obstajala prekratek čas, da bi se lahko dobro posvetila vprašanju spominjanja in ohranjanja pietete. Pričakal jo je drugačen logistični problem – množica živih vojakov, ki so se vračali domov. Kaos po propadu 600-letne monarhije bi bil lahko katastrofalen, opozori Štepec, a stvari so se skušale urejati, vzpostavile so se narodne straže, poskusilo se je narediti vse, da je življenje teklo naprej in da so oblastni in upravni organi tudi v novih razmerah delovali. "Obdobje 33 dni je bilo prekratko za urejanje področja spomina. To je bil v resnici začetek novega in 'rep' konca vojne. Iz spopadov, ki so se končali 3. novembra s premirjem, se je takoj prešlo v italijansko zasedbo ozemlja prek stare avstro-ogrske meje, na severu so se za mejo začeli novi konflikti, spopadi z vojsko Nemške Avstrije …"

Dela kamnosekov in priznanih umetnikov
Postavljanje spomenikov je bilo torej vprašanje, s katerim se je začela ukvarjati šele Kraljevina SHS, pa še ta se mu ni zares posvetila, le ovirala ga ni. Na pobudo veteranov in lokalnih skupnosti so tako v naslednjih letih postavili številne spominske plošče in spomenike, oblikovne vzore zanje pa poiskali predvsem pri modelih starih avstro-ogrskih spomenikov 19. stoletja. Zato je veliko piramid kot gomil in obeliskov, ki prevladujejo na Štajerskem. Marsikaterim spomenikom se je v tistem času v časopisju sicer očitalo, da gre za preproste obrtniško-kamnoseške izdelke, ki kažejo premalo posluha za umetniško vrednost, po drugi strani pa avtorstvo spomenikov podpisujejo tudi nekateri največji umetniki tistega časa – od Franceta in Toneta Kralja, ki sta s svojim ekspresionizmom znala ustvariti vrhunska umetniška dela in izraziti tragiko tistih, ki so jim postavljali spomenik (Videm, Dobrepolje), do Jožeta Plečnika (npr. spomenik Breznica na Gorenjskem), med drugim avtorja zamisli sicer nikoli uresničenega spomenika neznanemu junaku na Brezjah ali v Ljubljani, v obliki triglave piramide.

Pri slovenskih spomenikih prve svetovne vojne imamo le malokrat opraviti z velikimi mitologizirajočimi "betonskimi bloki", ki bi povozili zgodbo malega človeka, razmišlja Štepec. Večinoma gre za bolj pretresljive rešitve, ki se prepletajo s krščansko ikonografijo. Tu je motivika žalujoče matere, ki denimo aludira na pieta. V marsičem motivi na spomenikih spominjajo na širši javnosti dobro znane podobe z razglednic, ki so jih v času vojne pod imenom Vojska v slikah risali slikarji Maksim Gaspari, Ivan Vavpotič, Helena Vurnik in Hinko Smrekar (slednji v svoji satirični maniri, za katero pa seveda na spomenikih ni prostora). Tudi na slovenskih vojnih razglednicah so te vojne podobe sprva bolj propagandno hujskaške in agresivne, pozneje pa jih nadomesti melanholično vzdušje in pietetni poklon padlim.

V tem času nastane doprsni kip ženske v gorenjski narodni noši kot simbol žalujoče figure, matere, Slovenke kot eden prvih "ženskih" vojnih spomenikov v Kraljevini SHS kiparja Ivana Jurkoviča. V Škofji Loki so ga odkrili leta 1928. Ali morda v spomeniku lahko iščemo odmeve Majniške deklaracije oz. avtonomistične ideje dvajsetih let?

Pokopališče padlih vojakov v prvi svetovni vojni na razglednem griču Rebro nad Bohinjsko Bistrico. Foto: Marko Štepec

Pokopališče padlih vojakov v prvi svetovni vojni na razglednem griču Rebro nad Bohinjsko Bistrico. Foto: Marko Štepec

Želja veteranov po sprejetju
Zanimiv in razmeroma pogost atribut teh kipov je čelada modela Adrian, ki jo je v resnici nosil zelo majhen delež vojakov s slovenskih nabornih območij. Po Štepčevih besedah govorimo o nekaj stotinah prostovoljnih vojakov, "dobrovoljcev", v vojski Kraljevine Srbije. Hkrati pa so to čelado nosili antantni nasprotniki Avstro-Ogrske, tako italijanski kot francoski vojaki. V Šmartnem ob Paki je zelo velik spomenik, eden redkih, ki našteje kraje, kjer so se borili Slovenci, od Doberdoba do Gródka, Przemysla na vzhodnem bojišču in nato Verduna na zahodnem bojišču, kjer so se borili slovenski topničarji. Spomenik vojaka vključuje tudi čelado, ki pa je ti vojaki na bojiščih zagotovo niso imeli. Umestitev čelade je najverjetneje posledica želje veteranov po tem, da bi bili sprejeti in vključeni v veliko državno naracijo.

Veterani, glavni nosilci nezadovoljstva
Čeprav so bili predvsem veterani tisti, ki so se združevali in dobivali ob spomenikih, niso bili nostalgiki, nasprotno, že v času vojne so se prav vojaki počutili nezadovoljni in so delili splošno razširjena emancipacijska pričakovanja. Celo več, poudari Štepec, prav oni so bili nosilci nezadovoljstva, ne le slovenski vojaki v avstro-ogrski vojski, pač pa tudi drugi po vsej Evropi. Oni so tisti, ki nosijo bolečino in frustracijo, ker so izgubili prijatelje, roke, zdravje, oni so tisti, ki hočejo spremembo, tisti, ki postavljajo spomenike. In njihovi spomeniki so v slovenskem primeru drugačni od monumentalnih državnih spomenikov, ki mitologizirajo vojno in zmago in so širše čaščeni. Če pisatelj Paolo Rumiz ob obisku kostnice v Sredipolju pravi, da svojega dedka tam ne najde, saj je prekrit z betonom in izgubljen v državnem mitu, so marsikateri "manjši" spomeniki, postavljeni na pobudo veteranskih ali krajevnih skupnosti, pretresljivejši, odražajo čas nastanka in odnosa do vojne, ki se je skozi čas spreminjal, razmišlja Štepec in ob tem spomni na ganljive ekspresionistične forme spomenika Franceta Kralja v Vidmu pri Dobrepolju.

Spregledani civilisti
Sam jih dokumentira že desetletje in pol, doslej pa jih je skupaj s ploščami naštel nekje do 200, pri čemer spadajo sem tako spominske plošče, kapelice, večji spomeniki, pokopališča itd. Prevladujejo seveda spomeniki padlim vojakom, medtem ko je število spomenikov umrlim civilistom izjemno skromno. Prvotni avstro-ogrski načrti so sicer omenjali tudi begunce, vendar do dejanske uresničitve ni prišlo. Pri Srpenici stoji križ, spomenik prvi žrtvi prve svetovne vojne na Slovenskem, grofici Lucy Christalnigg, na Jesenicah pa prvi žrtvi bombardiranja na Slovenskem, najstniku z Javornika, potem je tu denimo tudi spomenik slovenskim beguncem na območju begunskega taborišča Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha) in šele stoletje pozneje so spominsko obeležje dobili med vojno ustreljeni civilisti iz Idrskega in okolice. Širše gledano je tovrstno spominjanje na civilne žrtve vojne še vedno izjemno skromno.

Prvo vojno prekrije naslednji veliki spopad
Zanimanje za prvo svetovno vojno se je vedno povečalo ob obletnicah. Tako je že nekako od leta 1926 opaziti pospešeno postavljanje spomenikov, kar verjetno kaže na priprave zaznamovanja desetletnice. Takrat se začnejo publicirati tudi prvi spomini na vojno in posebej prevratno obdobje. Na primer spominski zapis Rudolfa Badjure. Tudi dvajsetletnica je bila v javnosti oznamovana, medtem ko je po drugi svetovni vojni v ospredje postavljena povsem drugačna mitologija. Prva svetovna vojna je v teh spremenjenih razmerah postala vse boj tuja – pozabljena in skupaj z meščanstvom in plemstvom, ki sta bila prej pomembna nosilca dogajanja, vse bolje odrinjena v kolektivno pozabo. Na spomeniškem področju so stari avstro-ogrski spomeniki s svojimi secesijskimi napisi, na spominskih ploščah pogosto v nemščini, postajali vse bolj odmaknjeni, prepuščeni pozabi in propadanju. V času, ko je kulturni in duhovni javni prostor povsem zapolnila mitologija narodnoosvobodilnega boja, veliko prostora za prvo svetovno vojno ni ostalo.

Ko je v 60. letih minevalo 50 let prve svetovne vojne, je jubilej sovpadel z otoplitvijo enopartijskega sistema, s Stanetom Kavčičem in obdobjem sprostitve. V tem desetletju so bili narejeni pomembni novi koraki v smeri spominjanja in proučevanja obdobja prve svetovne vojne: RTV Ljubljana posname Kocjančičeve Kalejdoskope, kjer obravnava tudi soško fronto, dobimo nekaj pionirskih člankov, načrtovati se začne takrat neuresničena razstava o soški fronti v Goriškem muzeju. V sedemdesetih letih pride spet do pozabe, veliko spremembo pa prinesejo 80. leta, ko se začne okrepljeno zanimanje za prvo vojno pri zasebnih zbiralcih. In potem druga polovica 80. let, ko se odpre prva državno financirana razstava na Slovenskem na to temo v Goriškem muzeju.

Od nabiralcev kovin do strastnih zbiralcev
Zanimanje najprej izbruhne med zbiralci – omeniti velja pionirje, kot so Jaka Cigler, Janez Švajncer in Tomaž Budkovič – in marsikateri je v tem pogledu prehitel državo ter mu gre zasluga, da imamo danes velike zbirke, ki so na ogled javnosti širom po Posočju. Marsikaterega drobca brez njih ne bi imeli, saj bi se uničil, pravi Štepec. Vendar je bilo prvo zbirateljstvo, povezano z dediščino velike vojne, drugačne narave. Ob koncu vojne je namreč v Posočju ostala nepregledna množica kovine, izstreljenih granat in izstrelkov, ki so povsem uničili polja. To, kar danes cenimo kot dediščino in spomin, je tedaj predstavljalo tegobo. Prvi zbiralci so bili pravzaprav zbiralci kovin, ki so od tega živeli. Val takšnega zbirateljstva je nato segel tja do 50., zgodnjih 60. let in potem so v tistih kupih počasi začeli prepoznavati vrednost, pobirali pasne spone, značke in to, kar se lahko prodaja. "Danes pa to prijemljemo s pincetami in varujemo. To je ta obrat v zanimanju, ki so ga na neki način začeli zbiralci, od tam je prišel v ustanove, vrhunec, ki je presenetil tudi vse tiste, ki se z vojno ukvarjajo, pa doživlja danes in še vedno ne pojenja." Tu seveda ne smemo pozabiti Kobariškega muzeja, ki potem s svojo uspešno pripovedjo o vojni in z njo povezanimi človeškimi zgodbami z obeh strani soške bojne črte postane ena od osrednjih točk slovenskega vojnega spomina.

Foto:

Arheologija konfliktov

"Tako uničujočega vpliva na naravno okolje ni pri nas imela še nobena vojna"

Ana Svenšek

Prva svetovna vojna je zaradi pozicijskega bojevanja z dolgimi linijami jarkov in konstantnim obstreljevanjem istih mest močno in za vedno spremenila pokrajino. Če je zahodna fronta potekala po danes poseljenih krajih, v katerih so se sledi morije postopoma zabrisale, pa je ob Soči še mogoče v naravi videti, kakšne kraterje so za seboj pustile granate, kje so se stiskali vojaki in po katerih poteh so tovorili vojaško opremo. A kljub temu pri nas še nismo izvedli sistematičnih arheoloških raziskav, opozarja arheolog Uroš Košir.

Pogled na območje utrdbe Stützpunkt Kal iz zraka (1), primerjava s stanjem na originalnem načrtu (2), rezultati lidarskega snemanja (3 in 4). "Za območne enote ZVKDS bi rekel, da jim je prva svetovna vojna kot arheologija prej v napoto oziroma se še niso spopadli s tem, kako bi se sistematično lotili varovanja in postopanja pri gradbenih in drugih posegih v prostor s tovrstno dediščino. Za to nekoliko dela Center za preventivno arheologijo. Tu gre predvsem za sistematično kartiranje arheoloških sledov na podlagi lidarskega snemanja, med temi sledovi pa so seveda tudi tisti iz prve svetovne vojne. Trenutno še noben kraj, povezan s prvo svetovno vojno, pri nas v registru nepremične kulturne dediščine ni registriran kot arheološko najdišče. Izjemo predstavljajo lokacije, kjer so ostaline vojne na območju arheoloških najdišč, ki pa izvirajo iz starejših obdobij in so zato tudi varovana, ne zaradi prve svetovne vojne," pojasnjuje naš sogovornik. Foto: U. Košir, 2016/Agencija RS za okolje

Pogled na območje utrdbe Stützpunkt Kal iz zraka (1), primerjava s stanjem na originalnem načrtu (2), rezultati lidarskega snemanja (3 in 4). "Za območne enote ZVKDS bi rekel, da jim je prva svetovna vojna kot arheologija prej v napoto oziroma se še niso spopadli s tem, kako bi se sistematično lotili varovanja in postopanja pri gradbenih in drugih posegih v prostor s tovrstno dediščino. Za to nekoliko dela Center za preventivno arheologijo. Tu gre predvsem za sistematično kartiranje arheoloških sledov na podlagi lidarskega snemanja, med temi sledovi pa so seveda tudi tisti iz prve svetovne vojne. Trenutno še noben kraj, povezan s prvo svetovno vojno, pri nas v registru nepremične kulturne dediščine ni registriran kot arheološko najdišče. Izjemo predstavljajo lokacije, kjer so ostaline vojne na območju arheoloških najdišč, ki pa izvirajo iz starejših obdobij in so zato tudi varovana, ne zaradi prve svetovne vojne," pojasnjuje naš sogovornik. Foto: U. Košir, 2016/Agencija RS za okolje

Fizična zapuščina prve svetovne vojne v našem prostoru je pestra, saj je nekdanje bojišče polno strelskih in povezovalnih jarkov, kavern, mitraljeških in topniških položajev, vojaških poti. Na vojno nas spominjajo pokopališča, cerkvice, kapelice in spominska obeležja. Med to bogato nepremično zapuščino pa je na območju fronte in bližnjega zaledja na površju in pod zemljo tudi premična dediščina, ki jo lahko opazujemo predvsem v številnih zasebnih muzejih, večinoma v Posočju. "Seveda gre v tem primeru za pomembno dediščino konflikta, ki je po zakonu razumljena kot arheologija," izpostavi naš sogovornik, mladi doktor arheologije v idrijskem podjetju Avgusta d.o.o., ki se zavzeto ukvarja tudi z arheologijo prve svetovne vojne.

Zahodna fronta dala zagon arheologiji
Čeprav ob omembi arheologije najprej pomislimo na izkopavanje najdb iz zelo oddaljenih časov, na rimske amfore, egipčanske mumije, prve žarne pokope in podobno, pa arheologi po svetu že nekaj časa dejavno preučujejo tudi arheologijo konfliktov. Že od začetka 90. let so na zahodni fronti najprej amaterske skupine, nato pa tudi skupine pod okrilji muzejev in institutov iskale ostaline vélike vojne. "Za rojstno točko arheologije prve svetovne vojne veliko arheologov omenja francoska izkopavanja leta 1991, ko so odkrili množični grob padlih francoskih vojakov, med katerimi je bil tudi pisatelj Henri Alban-Fournier," pove arheolog Košir. V zadnjem desetletju je v Franciji in predvsem v Belgiji arheološka obravnava prve svetovne vojne postala stalnica, arheološke raziskave potekajo tudi v sosednjih Italiji in Avstriji, na Slovaškem, Poljskem, v Veliki Britaniji, Turčiji in celo Jordaniji.

Predmeti italijanskih vojakov, odkriti med arheološkimi raziskavami na Rombonu. "Tematik za raziskovanje nikakor ne manjka. Tu imamo npr. prvo bojno linijo, rezervne linije, bližnje ter oddaljeno zaledje, pokopališča, bolnišnice, vojaška vadbišča, spominska obeležja, žičnice, barakarska naselja, skladišča, letališča in podobno. Med drugimi lahko preučujemo odnos do padlih, prakse pokopavanj, vsakodnevno življenje in potek bojevanja," pravi Košir. Foto: U. Košir, 2015

Predmeti italijanskih vojakov, odkriti med arheološkimi raziskavami na Rombonu. "Tematik za raziskovanje nikakor ne manjka. Tu imamo npr. prvo bojno linijo, rezervne linije, bližnje ter oddaljeno zaledje, pokopališča, bolnišnice, vojaška vadbišča, spominska obeležja, žičnice, barakarska naselja, skladišča, letališča in podobno. Med drugimi lahko preučujemo odnos do padlih, prakse pokopavanj, vsakodnevno življenje in potek bojevanja," pravi Košir. Foto: U. Košir, 2015

Pri nas pa so takšne arheološke raziskave še vedno redke. Čeprav so od leta 2008 vojaške ostaline, ki so bile v zemlji vsaj 50 let, tudi zakonsko označene kot arheološke, pa Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije takšnih arheoloških raziskav ne predpisuje ravno pogosto. Tako imamo po besedah našega sogovornika zgolj posamezne primere, ko se je arheologija pri nas posvetila tudi svetovni vojni. "Med slovenskimi arheologi večinoma še vedno prevladuje neka distanca do arheologije modernih konfliktov, posebno med starejšimi generacijami. Obenem se moramo zavedati, da se tovrstne arheologije na slovenskih univerzah še ne poučuje," poudari Košir. Za primerjavo – v Belgiji je bil že leta 2003 odprt oddelek za arheologijo prve svetovne vojne na flamskem inštitutu za dediščino.

V Sloveniji pa so raziskave plod osebnih interesov posameznikov. "Porast raziskav je opazen predvsem po letu 2010, ko sem opravil manjše neinvazivne raziskave na Rombonu, med letoma 2011 in 2013 pa smo skupaj s kolegi iz Centra za preventivno arheologijo ZVKDS in angleškimi arheologi raziskovali na območju tolminskega mostišča. ZVKDS je prve arheološke raziskave ob gradbenih in drugih posegih na območju nekdanje fronte predpisal šele leta 2014, do danes pa lahko takšne raziskave preštejemo na prste ene roke. Izmed vseh območij je bil Rombon do danes deležen največje pozornosti," pojasnjuje Košir.

Arheološke raziskave na Kolovratu. Precej si lahko pomagamo tudi z različnimi geofizikalnimi metodami, ki nam omogočajo vpogled pod površino brez izkopavanj, čeprav brez slednjega pri arheologiji načeloma ne gre, izpostavlja Košir. Foto: U. Košir, 2016

Arheološke raziskave na Kolovratu. Precej si lahko pomagamo tudi z različnimi geofizikalnimi metodami, ki nam omogočajo vpogled pod površino brez izkopavanj, čeprav brez slednjega pri arheologiji načeloma ne gre, izpostavlja Košir. Foto: U. Košir, 2016

Pisni viri niso vedno stoodstotni
In kaj vse raziskujejo? "Arheologija nam v prvi vrsti lahko ponudi vpogled v življenje in smrt padlih vojakov. Za zdaj so bili arheološko izkopani le posmrtni ostanki enega vojaka, v tujini pa so takšna odkritja in izkopavanja padlih vojakov stalna praksa. Z arheološko metodo in ugotovitvami fizične antropologije in naravoslovnih analiz ter zgodovinopisja je včasih mogoča celo identifikacija umrlega vojaka. Vsekakor lahko pridobimo pomembne informacije o odkritih posameznikih, četudi jih poimensko vedno ni mogoče prepoznati. Potem je tu razkrivanje dogodkov na mikrolokacijah, saj je mogoče podrobno preučiti posamezno kaverno, položaj ali del bojišča, rezultati pa so seveda odvisni tudi od ohranjenosti arheološkega zapisa in usposobljenosti raziskovalca. Treba se je zavedati, da pisni viri niso vedno stoodstotni in vse ni bilo zapisano, niti dokumentirano. Ravno to vrzel skuša zapolniti arheologija."

Opirajo se na različne vire, saj je po Koširjevih besedah čar arheologije modernih konfliktov ravno v tem, da jih je toliko dostopnih – ob klasičnih arheoloških podatkih še uradni vojaški dokumenti, tedanji časopisi, pisma in dnevniki vojakov, pričevanja, fotografije, celo filmski posnetki. Do zdaj so predvsem preverjali, kakšna je sploh ohranjenost arheološkega zapisa in potencial za morebitne sistematične raziskave v prihodnosti. Izkopi so bili v strelskih in povezovalnih jarkih, kavernah, mitraljeških položajih, na prostoru barak, pokopališč in bolnišnic. Večina trenutnih raziskav pa poteka na osnovi rezultatov lidarskega snemanja – torej laserskega skeniranja pokrajine, ki omogoča veliko količino meritev v kratkem času. Z njim dobijo pregled nad obsežnimi območji in lahko razberejo sledi, ki jih je vojna zapustila v pokrajini.

"V tujini so zanimiva predvsem visokogorski odseki bojišča v Italiji, zanimiv pa je tudi belgijski Ypres, ki je znan po svoji bogati zgodovini in pomenu v prvi svetovni vojni, čeprav lahko poleg pokopališč in spomenikov le redko opazimo vojne ostaline. V Franciji gre izpostaviti Verdun ali Douaumont.," kot namig za izlet na tuje predlaga Košir. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

"V tujini so zanimiva predvsem visokogorski odseki bojišča v Italiji, zanimiv pa je tudi belgijski Ypres, ki je znan po svoji bogati zgodovini in pomenu v prvi svetovni vojni, čeprav lahko poleg pokopališč in spomenikov le redko opazimo vojne ostaline. V Franciji gre izpostaviti Verdun ali Douaumont.," kot namig za izlet na tuje predlaga Košir. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

"Vsekakor je vojna močno posegla v pokrajino. Tako uničujočega vpliva na naravno okolje ni pri nas imela še nobena vojna, posledice pa bodo opazne še zelo dolgo časa. V vojni so bila uničena tudi naselja v bližini fronte, kar se ponekod kaže tudi v arhitekturi in odsotnosti stavb iz predvojnega časa. Z vojno je prišlo tudi begunstvo, vračanje ljudi po končani vojni pa se kaže v zasipavanju položajev na območjih, primernih za kmetijstvo in bivanje. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja so se ljudje lotili tudi tako imenovanega nabiranja železa, s katerim so poskušali preživeti v povojnih časih. Veliko vojaškega materiala je bilo uporabljenega tudi v vsakodnevnem življenju, takšne primere pa najdemo lahko celo še danes," opisuje Košir.

Pri nas še danes vidni strelski jarki
In to je velika prednost soškega bojišča. V Franciji in Belgiji, seveda z izjemo nekaterih krajev, so najbolj opazna zapuščina zahodne fronte pokopališča. Pri nas je popolnoma drugače. "Večinski del nekdanje soške fronte je potekal po območju, ki danes ni kultivirano in poseljeno, zato je ostalin precej več. Še danes lahko opazujemo strelske jarke in granatne kraterje, kar na primer v Belgiji skoraj ni mogoče." Največ ostalin je tam, kjer so potekali najsrditejši boji – torej na Krasu, kjer je gostota jarkov in ostalih objektov precej večja kot v visokogorju.

Arheološke raziskave na območju Rombona. "Kdor si želi ogledati neokrnjeno naravo in dobro ohranjene in vidne ostaline, priporočam Rombon in krnsko pogorje, ogled visokogorskega bojišča obiskovalca zagotovo ne pusti ravnodušnega." Foto: A. B. Košir, 2015

Arheološke raziskave na območju Rombona. "Kdor si želi ogledati neokrnjeno naravo in dobro ohranjene in vidne ostaline, priporočam Rombon in krnsko pogorje, ogled visokogorskega bojišča obiskovalca zagotovo ne pusti ravnodušnega." Foto: A. B. Košir, 2015

Na Krasu ali tolminskih mostiščih lahko torej danes najhitreje naletimo na dobro vidne ostanke dogajanja pred 100 leti. Prav tako obiskovalcev po mnenju našega sogovornika ne pusti ravnodušnih obisk visokogorskih bojišč – na primer Rombona ali krnskega pogorja. In ravno želja, da ljudje do dediščine našega področja ne ostanejo ravnodušni, prežema snovalce Poti miru od Alp do Jadrana. Fundacija Poti miru v Posočju je namreč ob stoletnici začetka soške fronte, ki je med letoma 1915 in 1917 spremenila podobo Posočja, muzeje na prostem, vojaška pokopališča, spominske cerkve in kapele ter nekatere spomenike soške fronte povezala s sprehajalno potjo. Vsak, ki ga zanima, kje je potekala frontna linija in kakšno sled je pustila do danes, se lahko ob pomoči informacijskih brošur, tabel in oznak sprehodi od Julijskih Alp, doline ob Soči, Goriške, Krasa vse do morja.

Muzeji na prostem so na dejanskih mestih bojev, ki najbolj neposredno pokažejo, kje se je odvijal ta del zgodovine. V Zgornjem Posočju jih je šest (Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Mrzli Vrh, Mengore in Kolovrat), na Goriškem so trije (Park miru na Sabotinu, Škabrijel, Spominski park Prižnica), na slovenskem Krasu pa je v muzej na prostem prve svetovne vojne spremenjena kraška jama Pečinka. Na italijanski strani je od Gorice do Trsta pet muzejev na prostem (Brestovec, Debela Griža/M. San Michele, Vrtača petstotih/Dolina dei Bersaglieri, Tematski park prve svetovne vojne v Tržiču/Parco Tematico della Grande Guerra, Grmada/Ermada).

Arheološke raziskave zajemajo tudi 3D- dokumentiranje dediščine prve svetovne vojne. Idrijsko arheološko podjetje Avgusta d.o.o. je med drugimi dokumentiralo tudi cerkev Sv. Duha na Javorci. Foto: Avgusta d.o.o./Fundacija Poti miru

Arheološke raziskave zajemajo tudi 3D- dokumentiranje dediščine prve svetovne vojne. Idrijsko arheološko podjetje Avgusta d.o.o. je med drugimi dokumentiralo tudi cerkev Sv. Duha na Javorci. Foto: Avgusta d.o.o./Fundacija Poti miru

"Zagotovo pa priporočam tudi ogled državnih in zasebnih muzejev, ki hranijo predmete iz prve svetovne vojne, ter branje katerega izmed objavljenih dnevnikov vojakov s soške fronte, ki nam pomagajo razumeti veliko rano, ki jo je vojna povzročila v naših krajih, tako fizično kot tudi čustveno, saj so številne družine občutile izgubo družinskih članov, ki jim jih je vzela vojna," dodaja Uroš Košir.

array(12) { ["id"]=> string(6) "471198" ["author"]=> string(121) "Ana Svenšek, Maja Kač, Slavko Jerič, Toni Gruden, Rok Dovjak, Katja Štok, Ksenja Tratnik, Gorazd Kosmač, Boris Vasev" ["published"]=> string(44) "Slovenija/Evropa/Svet, 11. nov 2018 ob 06:39" ["title"]=> string(43) "Kako je prva svetovna vojna spremenila svet" ["intro"]=> string(1489) "

Pred 100 leti, 11. 11. 1918 ob 11. uri, je začelo veljati premirje, ki ga je Nemčija podpisala z antantnimi silami. Končala se je štiri leta trajajoča morija, ki se je sprevrgla v agonijo vojaškega in civilnega prebivalstva.

Prehod iz vojne v mir ni bil lahka stvar. Vojaki so se vrnili domov fizično in psihično uničeni, številni so potrebovali zdravljenje, doma jih je čakala spremenjena resničnost – družba se je v tem času zelo spremenila, ženske so iz omejenosti na domače ognjišče množično stopile v javni prostor, saj so v letih vojne morale same preživiti družino, pa tudi državo. Razpad štirih cesarstev je prinesel kopico mladih držav, nova politična paktiranja in oblikovanje novih oblastnih sistemov. Časa za okrevanje ni bilo, življenje je ne glede na vse teklo naprej.

Čeprav so stare spomine kmalu prekrili novi, celó prvo vojno je po dveh desetletjih zamenjala druga, so vplivi vélike vojne ostali med nami vse do danes. Zaznamo jih v medicini, higienskih pripomočkih, modi oz. oblačilni kulturi, razvoju vojaških tehnik, izrazoslovju in, žal, tudi v konfliktih, ki svet še vedno dušijo.

Pretekla štiri leta smo na MMC RTV Slovenija na portalu, posvečenem 1. svetovni vojni, objavljali številne zgodbe, preglede, razmišljanja in pretresanja dogajanja pred stoletjem. Ob koncu obdobja 100. obletnice pa orisujemo, kakšne so bile posledice tega strašnega časa. Vabljeni k prebiranju.

Ana Svenšek

" ["fullcontent"]=> string(0) "" ["section_id"]=> string(3) "524" ["location"]=> string(21) "Slovenija/Evropa/Svet" ["intro_photo_url"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988.jpg" ["intro_photo_subtitle"]=> string(0) "" ["intro_photo_source"]=> string(0) "" ["debug"]=> array(41) { ["id"]=> string(6) "471198" ["section_id"]=> string(3) "524" ["portal_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(43) "Kako je prva svetovna vojna spremenila svet" ["content"]=> string(1489) "

Pred 100 leti, 11. 11. 1918 ob 11. uri, je začelo veljati premirje, ki ga je Nemčija podpisala z antantnimi silami. Končala se je štiri leta trajajoča morija, ki se je sprevrgla v agonijo vojaškega in civilnega prebivalstva.

Prehod iz vojne v mir ni bil lahka stvar. Vojaki so se vrnili domov fizično in psihično uničeni, številni so potrebovali zdravljenje, doma jih je čakala spremenjena resničnost – družba se je v tem času zelo spremenila, ženske so iz omejenosti na domače ognjišče množično stopile v javni prostor, saj so v letih vojne morale same preživiti družino, pa tudi državo. Razpad štirih cesarstev je prinesel kopico mladih držav, nova politična paktiranja in oblikovanje novih oblastnih sistemov. Časa za okrevanje ni bilo, življenje je ne glede na vse teklo naprej.

Čeprav so stare spomine kmalu prekrili novi, celó prvo vojno je po dveh desetletjih zamenjala druga, so vplivi vélike vojne ostali med nami vse do danes. Zaznamo jih v medicini, higienskih pripomočkih, modi oz. oblačilni kulturi, razvoju vojaških tehnik, izrazoslovju in, žal, tudi v konfliktih, ki svet še vedno dušijo.

Pretekla štiri leta smo na MMC RTV Slovenija na portalu, posvečenem 1. svetovni vojni, objavljali številne zgodbe, preglede, razmišljanja in pretresanja dogajanja pred stoletjem. Ob koncu obdobja 100. obletnice pa orisujemo, kakšne so bile posledice tega strašnega časa. Vabljeni k prebiranju.

Ana Svenšek

" ["active"]=> string(1) "1" ["stamp"]=> string(19) "2018-11-11 06:39:18" ["stamp_modified"]=> string(19) "2018-11-11 06:39:19" ["location"]=> string(21) "Slovenija/Evropa/Svet" ["redirect"]=> string(96) "http://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/mmcpodrobno-kako-je-prva-svetovna-vojna-spremenila-svet/471198" ["keywords"]=> string(44) "prva svetovna vojna,Velika vojna,1914 - 1918" ["fullcontent"]=> string(0) "" ["highlights"]=> array(0) { } ["show_comments"]=> string(1) "1" ["subtitle"]=> string(0) "" ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988.jpg" } ["lead_short"]=> string(117) "Pred 100 leti, 11. 11. 1918 ob 11. uri, je začelo veljati premirje, ki ga je Nemčija podpisala z antantnimi silami." ["export"]=> string(1) "1" ["section"]=> array(24) { ["id"]=> string(3) "524" ["self_id"]=> string(1) "0" ["alias_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(11) "MMCpodrobno" ["weight"]=> string(2) "68" ["has_permissions"]=> string(1) "0" ["show_banners"]=> string(1) "0" ["show_lastnews"]=> string(1) "1" ["show_editor"]=> string(1) "1" ["show_signature"]=> string(1) "0" ["openx_id"]=> string(1) "2" ["dotmetrics_id"]=> string(1) "0" ["iprom_sid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid_landing"]=> string(0) "" ["url"]=> string(11) "mmcpodrobno" ["domain"]=> string(0) "" ["keywords"]=> string(0) "" ["description"]=> string(0) "" ["portal"]=> string(6) "condor" ["top_section_id"]=> string(3) "524" ["flags"]=> array(1) { ["fpshow"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(13) "/mmcpodrobno/" ["links"]=> array(3) { ["rss"]=> string(17) "/mmcpodrobno/rss/" ["arhiv"]=> string(19) "/mmcpodrobno/arhiv/" ["story"]=> string(20) "/zgodbe/mmcpodrobno/" } } ["link"]=> string(63) "/mmcpodrobno/kako-je-prva-svetovna-vojna-spremenila-svet/471198" ["rating"]=> array(7) { ["vote_sum"]=> string(1) "0" ["vote_count"]=> string(1) "0" ["rating_average"]=> float(0) ["vote_user"]=> int(0) ["rating"]=> string(3) "0.0" ["vote_text"]=> string(18) "Ocenite to novico!" ["rating_text"]=> string(21) "Ocena 0.0 od 0 glasov" } ["news_id"]=> string(6) "471198" ["author_id"]=> string(5) "27666" ["author_short"]=> string(2) "-1" ["author_extra"]=> string(121) "Ana Svenšek, Maja Kač, Slavko Jerič, Toni Gruden, Rok Dovjak, Katja Štok, Ksenja Tratnik, Gorazd Kosmač, Boris Vasev" ["author"]=> array(14) { ["news_count"]=> string(4) "6999" ["title"]=> string(12) "Ana Svenšek" ["content"]=> string(0) "" ["position"]=> string(0) "" ["image"]=> string(0) "" ["link_twitter"]=> string(0) "" ["tags"]=> string(14) "MMC, Slovenija" ["id"]=> string(5) "27666" ["stub"]=> string(11) "ana-svensek" ["tagsList"]=> array(2) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3148260457" ["title"]=> string(3) "MMC" ["stub"]=> string(3) "mmc" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1617745627" ["title"]=> string(9) "Slovenija" ["stub"]=> string(9) "slovenija" } } ["inic1"]=> string(5) "A. S." ["inic2"]=> string(6) "A. Sv." ["inic3"]=> string(6) "An. S." ["inic4"]=> string(7) "An. Sv." } ["authors"]=> array(0) { } ["source"]=> string(11) "MMC RTV SLO" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(3) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1570118778" ["title"]=> string(19) "prva svetovna vojna" ["stub"]=> string(19) "prva-svetovna-vojna" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "538201471" ["title"]=> string(12) "Velika vojna" ["stub"]=> string(12) "velika-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1612543606" ["title"]=> string(11) "1914 - 1918" ["stub"]=> string(9) "1914-1918" } } ["lead"]=> string(117) "Pred 100 leti, 11. 11. 1918 ob 11. uri, je začelo veljati premirje, ki ga je Nemčija podpisala z antantnimi silami." ["images"]=> array(1) { [0]=> array(3) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(0) "" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988.jpg" } } } ["side"]=> array(1) { [0]=> array(3) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(0) "" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541988.jpg" } } } ["related"]=> array(10) { [470869]=> array(21) { ["id"]=> string(6) "470869" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(46) "Vojna, ki je izklesala Hitlerja in Mussolinija" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 15:30:59" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 15:31:00" ["subtitle"]=> string(0) "" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(167) "4 leta, 3 mesece in 2 tedna je trajala morija prve svetovne vojne, ki je zaznamovala mnoge narode in posameznike ter motivirala številne akterje druge svetovne vojne." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540947.jpg" } ["keywords"]=> string(41) "nadnaslov:Pogovor,Podkast,Petra Svoljšak" ["videonews_ids"]=> array(1) { [0]=> string(6) "201288" } ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(75) "/mmcpodrobno-neaktivno/vojna-ki-je-izklesala-hitlerja-in-mussolinija/470869" ["type"]=> string(7) "normal2" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2849319977" ["title"]=> string(17) "nadnaslov:Pogovor" ["stub"]=> string(17) "nadnaslov-pogovor" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "308030802" ["title"]=> string(7) "Podkast" ["stub"]=> string(7) "podkast" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1211928373" ["title"]=> string(15) "Petra Svoljšak" ["stub"]=> string(14) "petra-svoljsak" } } ["videonews"]=> array(1) { [0]=> array(10) { ["id"]=> string(6) "201288" ["parent"]=> string(2) "74" ["title"]=> string(48) "120 Prva svetovna vojna - gostja Petra Svoljšak" ["url"]=> string(9) "174573586" ["stamp"]=> string(19) "2018-11-06 13:12:02" ["showlength"]=> string(8) "00:54:30" ["images"]=> array(1) { [0]=> array(3) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(0) "" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(88) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(88) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(88) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(90) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_thumb.jpg" ["show"]=> string(89) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_show.jpg" ["orig"]=> string(84) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1.jpg" } } } ["recording"]=> array(27) { ["showId"]=> string(9) "173250602" ["showDescription"]=> string(132) "S pomočjo številk analiziramo vsakodnevne stvari - od športa do znanosti, od veselja do vesolja. Številke + kontekst = zgodbe" ["broadcast"]=> array(5) { ["genreIds"]=> array(0) { } ["language"]=> array(1) { [0]=> string(3) "SLO" } ["author"]=> string(13) "Slavko Jerič" ["idec"]=> string(7) "4008536" ["genre"]=> array(0) { } } ["showName"]=> string(9) "Številke" ["viewTime"]=> string(7) "1334676" ["thumbnail_sec"]=> string(84) "https://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1.jpg" ["id"]=> string(9) "174573586" ["showTypeId"]=> string(2) "33" ["publishDate"]=> string(19) "2018-11-09 04:01:00" ["title"]=> string(48) "120 Prva svetovna vojna - gostja Petra Svoljšak" ["duration"]=> string(4) "3270" ["podcast"]=> string(1) "1" ["broadcastDate"]=> string(19) "2018-11-09 04:01:00" ["source"]=> string(5) "MMCTV" ["expirationDate"]=> string(19) "3001-01-01 00:00:00" ["mediaType"]=> string(5) "audio" ["views"]=> string(4) "2910" ["podcastLink"]=> string(37) "http://podcast.rtvslo.si/stevilke.xml" ["description"]=> string(238) "Ob 100. letnici konca prve svetovne vojne je gostja Številk zgodovinarka Petra Svoljšak, ki je opisala številne poglede in posledice štiriletne vojne. Od porušenih mest, večje vloge žensk do vpliva na akterje druge svetovne vojne. " ["recordingDate"]=> string(19) "2018-11-06 13:12:02" ["news"]=> array(1) { [0]=> string(6) "470869" } ["images"]=> array(8) { ["orig"]=> string(83) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1.jpg" ["fp1"]=> string(87) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(87) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(87) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(89) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_thumb.jpg" ["show"]=> string(88) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_show.jpg" ["wide1"]=> string(89) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_wide1.jpg" ["wide2"]=> string(89) "http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_archive04/Content/thumbnail/174573586/podkast1_wide2.jpg" } ["length"]=> string(8) "00:54:30" ["date"]=> string(10) "09.11.2018" ["stub"]=> string(8) "stevilke" ["link"]=> string(45) "https://4d.rtvslo.si/arhiv/stevilke/174573586" ["showLink"]=> string(46) "https://4d.rtvslo.si/oddaja/stevilke/173250602" } ["link"]=> string(45) "https://4d.rtvslo.si/arhiv/stevilke/174573586" ["date"]=> string(10) "06.11.2018" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "15:30:59" ["timestamp"]=> int(1068388259) ["comments"]=> int(0) } [470932]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "470932" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(56) "Na ruševinah vojne je nastala spremenjena podoba Evrope" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 14:40:46" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 14:40:47" ["subtitle"]=> string(85) "Zgodovinarka Kornelija Ajlec o mirovnih konferencah in družbeni klimi takoj po vojni" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(150) "Leto 1918 je prineslo mnogo sprememb v ureditvi sveta in režima, ki so ga bili ljudje navajeni. Razpadli so imperiji, nastala je kopica novih držav." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541520.jpg" } ["keywords"]=> string(67) "nadnaslov:Mir kot diktat,1. svetovna vojna,Pariška mirovna pogodba" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(85) "/mmcpodrobno-neaktivno/na-rusevinah-vojne-je-nastala-spremenjena-podoba-evrope/470932" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2216703308" ["title"]=> string(24) "nadnaslov:Mir kot diktat" ["stub"]=> string(24) "nadnaslov-mir-kot-diktat" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2185040997" ["title"]=> string(24) "Pariška mirovna pogodba" ["stub"]=> string(23) "pariska-mirovna-pogodba" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "14:40:46" ["timestamp"]=> int(1068385246) ["comments"]=> int(0) } [471222]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471222" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(53) "Druga tridesetletna vojna, ki je preoblikovala Evropo" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 13:47:10" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 13:47:11" ["subtitle"]=> string(65) "Razplet prve svetovne vojne vodil do izbruha druge svetovne vojne" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(156) "1914–1918, prvi polčas. 1939–1945 drugi polčas. Vmes dve desetletji premora, med katerim so zrasle nove generacije mladih mož, godnih za žrtvovanje." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541735.jpg" } ["keywords"]=> string(63) "nadnaslov:Razplet in posledice,1. sv. vojna,tridesetletna vojna" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(82) "/mmcpodrobno-neaktivno/druga-tridesetletna-vojna-ki-je-preoblikovala-evropo/471222" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2705253947" ["title"]=> string(30) "nadnaslov:Razplet in posledice" ["stub"]=> string(30) "nadnaslov-razplet-in-posledice" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2416716325" ["title"]=> string(12) "1. sv. vojna" ["stub"]=> string(10) "1-sv-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2845255578" ["title"]=> string(19) "tridesetletna vojna" ["stub"]=> string(19) "tridesetletna-vojna" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "13:47:10" ["timestamp"]=> int(1068382030) ["comments"]=> int(0) } [471096]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471096" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(44) "Prevratna leta v balkanski versajski državi" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 12:51:15" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 12:51:16" ["subtitle"]=> string(61) "Težave prve Jugoslavije se zdijo domače, saj so univerzalne" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(143) "Ob koncu vojne je zavladalo vsesplošno olajšanje in Slovence je preveval navdušujoč up o svetli prihodnosti v okviru nove, bratske države." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/10/28/65539124.jpg" } ["keywords"]=> string(77) "nadnaslov:Nova politična realnost,1. svetovna vojna,republika ali kraljevina" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(73) "/mmcpodrobno-neaktivno/prevratna-leta-v-balkanski-versajski-drzavi/471096" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "4097486326" ["title"]=> string(34) "nadnaslov:Nova politična realnost" ["stub"]=> string(33) "nadnaslov-nova-politicna-realnost" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2983210410" ["title"]=> string(24) "republika ali kraljevina" ["stub"]=> string(24) "republika-ali-kraljevina" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "12:51:15" ["timestamp"]=> int(1068378675) ["comments"]=> int(0) } [471206]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471206" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(83) ""Maister naj izvršuje povelja iz Ljubljane, sicer pa nič ukrepati na lastno pest"" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 11:19:59" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 11:19:59" ["subtitle"]=> string(57) "Rudolf Maister – od mitizacije do zgodovinskega spomina" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(205) ""Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko," je 1. novembra 1918 ..." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/08/65541699.jpg" } ["keywords"]=> string(63) "nadnaslov:Boji za severno mejo,1. svetovna vojna,Rudolf Maister" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["show_gallery_icon"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(108) "/mmcpodrobno-neaktivno/maister-naj-izvrsuje-povelja-iz-ljubljane-sicer-pa-nic-ukrepati-na-lastno-pest/471206" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3609515963" ["title"]=> string(30) "nadnaslov:Boji za severno mejo" ["stub"]=> string(30) "nadnaslov-boji-za-severno-mejo" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "584072076" ["title"]=> string(14) "Rudolf Maister" ["stub"]=> string(14) "rudolf-maister" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "11:19:59" ["timestamp"]=> int(1068373199) ["comments"]=> int(0) } [471146]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471146" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(48) "V krutih vojnih razmerah izjemen preboj medicine" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 10:27:13" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 10:27:14" ["subtitle"]=> string(55) "Kako je prva svetovna vojna vplivala na razvoj medicine" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(33) "Nuja je mati inovacij, pravi rek." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/09/65541941.jpg" } ["keywords"]=> string(55) "nadnaslov:Razvoj zdravljenja,1. svetovna vojna,medicina" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(78) "/mmcpodrobno-neaktivno/v-krutih-vojnih-razmerah-izjemen-preboj-medicine/471146" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3833813678" ["title"]=> string(28) "nadnaslov:Razvoj zdravljenja" ["stub"]=> string(28) "nadnaslov-razvoj-zdravljenja" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1599860372" ["title"]=> string(8) "medicina" ["stub"]=> string(8) "medicina" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "10:27:13" ["timestamp"]=> int(1068370033) ["comments"]=> int(0) } [470947]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "470947" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(65) "Male inovacije velike vojne, ki so za vedno spremenile vsakdanjik" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 09:32:55" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 09:32:56" ["subtitle"]=> string(66) "Česa nas o prvi svetovni vojni niso naučili, pa bi morali vedeti" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(212) "Kratke pričeske, krajša krila, izzivalno nošenje hlač, pojav sodobnega modrčka in britja nog, legendarni kostimi Coco Chanel in vojaški trenčkot, ki je iz jarkov prešel med modne ikone – nikoli prej ..." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65541036.jpg" } ["keywords"]=> string(55) "nadnaslov:Spremembe v družbi,1. svetovna vojna,družba" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(94) "/mmcpodrobno-neaktivno/male-inovacije-velike-vojne-ki-so-za-vedno-spremenile-vsakdanjik/470947" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2064660271" ["title"]=> string(29) "nadnaslov:Spremembe v družbi" ["stub"]=> string(28) "nadnaslov-spremembe-v-druzbi" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3377248899" ["title"]=> string(7) "družba" ["stub"]=> string(6) "druzba" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "09:32:55" ["timestamp"]=> int(1068366775) ["comments"]=> int(0) } [471015]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471015" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(84) "Čas po prvi svetovni vojni na Bližnjem vzhodu del širšega konteksta kolonializma" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 08:40:50" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 08:40:51" ["subtitle"]=> string(74) "Intervju s Primožem Šterbencem o Bližnjem vzhodu po prvi svetovni vojni" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(187) "Prve svetovne vojne se ne da izvzeti iz širšega časovnega konteksta, kar velja tudi za dogajanje na Bližnjem vzhodu in ravnanje evropskih sil na tistem območju pred vojno in po njej." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541302.jpg" } ["keywords"]=> string(65) "nadnaslov:Razdelitev ozemelj,1. svetovna vojna,Islam,kolonializem" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(110) "/mmcpodrobno-neaktivno/cas-po-prvi-svetovni-vojni-na-bliznjem-vzhodu-del-sirsega-konteksta-kolonializma/471015" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(4) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2051681637" ["title"]=> string(28) "nadnaslov:Razdelitev ozemelj" ["stub"]=> string(28) "nadnaslov-razdelitev-ozemelj" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "631412756" ["title"]=> string(5) "Islam" ["stub"]=> string(5) "islam" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3655134232" ["title"]=> string(12) "kolonializem" ["stub"]=> string(12) "kolonializem" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "08:40:50" ["timestamp"]=> int(1068363650) ["comments"]=> int(0) } [471058]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "471058" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(91) "Kako se je Kranjski Janez znašel pri Pankrtih ali stoletje spominjanja žrtev velike vojne" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-09 07:44:58" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-09 07:44:58" ["subtitle"]=> string(29) "Spomeniki prve svetovne vojne" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(180) "Ni naključje, da je sezona plesov vedno najmočnejša po vojni. Prvi so sledila divja dvajseta leta z izbruhom življenja, ki je po uničujočih letih skušalo zmagati nad smrtjo." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/07/65541334.jpg" } ["keywords"]=> string(47) "nadnaslov:Spomeniki,1. svetovna vojna,zgodovina" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(119) "/mmcpodrobno-neaktivno/kako-se-je-kranjski-janez-znasel-pri-pankrtih-ali-stoletje-spominjanja-zrtev-velike-vojne/471058" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3902674234" ["title"]=> string(19) "nadnaslov:Spomeniki" ["stub"]=> string(19) "nadnaslov-spomeniki" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1690992019" ["title"]=> string(9) "zgodovina" ["stub"]=> string(9) "zgodovina" } } ["date"]=> string(10) "09.11.2003" ["time"]=> string(8) "07:44:58" ["timestamp"]=> int(1068360298) ["comments"]=> int(0) } [470908]=> array(19) { ["id"]=> string(6) "470908" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(79) ""Tako uničujočega vpliva na naravno okolje ni pri nas imela še nobena vojna"" ["stamp"]=> string(19) "2003-11-06 06:28:45" ["stamp_modified"]=> string(19) "2003-11-06 06:28:45" ["subtitle"]=> string(70) "Pogovor z arheologom Urošem Koširjem o arheologiji 1. svetovne vojne" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(161) "Prva svetovna vojna je zaradi pozicijskega bojevanja z dolgimi linijami jarkov in konstantnim obstreljevanjem istih mest močno in za vedno spremenila pokrajino." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/11/06/65540783.jpg" } ["keywords"]=> string(63) "nadnaslov:Arheologija konfliktov,1. svetovna vojna,Uroš Košir" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(104) "/mmcpodrobno-neaktivno/tako-unicujocega-vpliva-na-naravno-okolje-ni-pri-nas-imela-se-nobena-vojna/470908" ["type"]=> string(8) "galerija" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "279413195" ["title"]=> string(32) "nadnaslov:Arheologija konfliktov" ["stub"]=> string(32) "nadnaslov-arheologija-konfliktov" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3566104994" ["title"]=> string(17) "1. svetovna vojna" ["stub"]=> string(16) "1-svetovna-vojna" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2481067086" ["title"]=> string(12) "Uroš Košir" ["stub"]=> string(10) "uros-kosir" } } ["date"]=> string(10) "06.11.2003" ["time"]=> string(8) "06:28:45" ["timestamp"]=> int(1068096525) ["comments"]=> int(0) } } ["date"]=> string(10) "11.11.2018" ["time"]=> string(8) "06:39:18" ["timestamp"]=> int(1541914758) ["read_time"]=> array(2) { ["words"]=> string(3) "245" ["read_time"]=> string(2) "73" } ["comments"]=> int(0) } }

Arhiv MMCPodrobno...