Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost

Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek (Vir: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Muzej NZS)

Pred 100 leti je med Korošci brbotalo. Pariška mirovna konferenca je nanje prenesla odločitev, v kateri državi želijo živeti. Prebivalci, ki so čutili pripadnost Koroški kot deželi, so bili razdvojeni. Belo ali zeleno?

Določanje meja novonastalih držav na ruševinah prvega svetovnega spopada, ki je prinesel propad starih velikih imperijev, je bila zahtevna naloga. Vodile so jo štiri zmagovite sile – ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija. Upanje malih narodov, da bodo končno upoštevali njihov glas, je hitro zbledelo, stare ozemeljske težnje pa so se uresničevale na ramenih tistih, ki jih je bilo najlažje žrtvovati.

Slovensko narodno ozemlje leži na strateško pomembnem področju med morjem, naravnimi pregradami in prehodno ravnico. Apetiti sosednjih držav so bili močni. Na mirovni konferenci so z ravnilom odmerjali mejo na kar treh straneh. Na zahodni je Italija brezkompromisno uveljavila zahteve iz tajnega medvojnega londonskega pakta, čeprav je bil kot eden izmed pomembnih nastavkov nove povojne diplomacije prav neupoštevanje tajnih sporazumov. Na vzhodu je meja nastala kot poskus preprečitve širjenja boljševiške revolucije z madžarske strani. Severna meja pa je postala predmet kompenzacije in koncesij eni in drugi strani. Če so zavezniške sile pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo vendarle opustile misel na plebiscit na mariborskem območju, pa se jim na Koroškem temu ni uspelo izogniti.

Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Obveljalo je namreč načelo o nedeljivosti Celovške kotline, ki jo je zase ob podpori Italije in ameriške arbitražne komisije zahtevala Avstrija. Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v to ni želela privoliti, saj so Slovenci prav Koroško videli kot zibelko slovenstva. Najmočnejšo podporo so jim na pogajanjih nudili Francozi. Končno odločitev, kako rešiti ta zapleteni vozel, je sprejel sam ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je na ta način želel med drugim tudi kompenzirati za Avstrijo izgubljena ozemlja na Južnem Tirolskem in za sudetske Nemce na Češkem. Vseeno je roko ponudil tudi Jugoslovanom in privolil vsaj v izvedbo plebiscita v dveh delih. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena.

Jugoslovanska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Prebivalcem so torej prepustili, ali se bodo odločili za predvsem gospodarski interes, saj so kraji gravitirali proti Beljaku in Celovcu, ali pa se bodo odločili po narodnostnih težnjah. Začela se je srdita propagandna vojna, vsaka stran je poskušala prepričati ljudi tako z vabljenjem kot z zastraševanjem. Prvič so lahko volile tudi ženske, in to ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. "Pojdimo vsi k glasovanju! To je naša sveta dolžnost, domovina nas kliče. Korošci ste in Korošci ostanite," so na avstrijski strani poudarjali predvsem deželno zavest. "V nemški Avstriji ne sme noben človek slovensko govoriti!" so na jugoslovanski strani trkali na narodnostna občutja.

Avstrijska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Kako so razmišljali domačini? V zadnjih stotih letih so bile o tem spisane kopice knjig in študij, pregledani dokumenti in pričevanja. Glede na projekcije, koliko je bilo pripadnikov katerega naroda, je 10.000 koroških Slovencev moralo glasovati za priključitev k Avstriji. Odločali so se o nedeljivosti dežele, ki so jo številni imeli kot pravo domovino, ne glede na to, v kateri državi bo. Odločali so o tem, kam bodo prodajali svoje izdelke – ali čez Karavanke ali po utečenih poteh v Beljak in Celovec. Odločali so, ali bodo možje, bratje in sinovi morali na večletno vojaško obveznost stotine kilometrov daleč. Marsikdo pa se je odločal, ali ne bi nazaj imel kar dobro poznane cesarske stare Avstrije, pa čeprav je v resnici ne bo nikoli več.

Kako so glasovali po okrajih? Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za zeleno glasovnico in Avstrijo. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani in v Kraljevini SHS pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana. Nov dan je prinesel novo resničnost, propaganda je poniknila, nad slovensko usmerjenimi prebivalci Koroške pa so se takoj pojavili pritiski, grožnje in tudi izgoni.

Kaj je prineslo zadnjih 100 let? Zahteve in želje slovenske manjšine so bile desetletja spregledane, pravica do dvojezičnosti kršena, številčnost koroških Slovencev pa posledično zdesetkana. Danes, ko sta obe državi znova združeni pod krilom Evropske unije, ko so meje padle in so se odnosi normalizirali, je sožitje dveh narodov lažje. A rožnata očala nikoli ne prinesejo napredka, zato je treba vedno znova pogledati tudi v preteklost, da bo prihodnost svetlejša.

Ana Svenšek

Vabljeni, da v preteklost pogledate skupaj z nami.

Malgajeva četa na ravenskem gradu. Na fotografiji so med borci posebej označeni Franjo Malgaj (na sredini), Tone Ermenc in Rajko Kotnik. Prepis s hrbtne strani fotografije: "Del koroških borcev, slikani na gradu grofa Thurna v Guštanju. V sredini poročnik Franjo Malgaj, ki je padel na Lečnikovem hribu, spodaj pa Tone Ermenc, ki je bil zadet od nemške krogle in je padel pri Šmolaku na Javorniku pri Guštanju. Tole sliko je imel pri sebi Ermenc v levem žepu "bluze", tako da je šla krogla skozi to sliko." Pod tekst je podpisan Albin Dretnik. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Boji za severno mejo kot uvod v plebiscit

Vojaški uspehi težko spreminjajo dejstva, ki so se ustvarjala v Parizu

Gorazd Kosmač

Uvodno poglavje plebiscita na Koroškem so gotovo boji za slovensko severno mejo, ki so izbruhnili po koncu 1. sv. vojne, ko je stara monarhija Avstro-Ogrska razpadala v anarhiji po nacionalnih črtah.

V razpadajoči državi priložnosti za samoiniciativne akcije, kot je bila tista najslavnejšega slovenskega generala Rudolfa Maistra v Mariboru, ko je razorožil nemško stražo v mestu in Maribor razglasil za posest Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ni manjkalo. Na Koroškem se je izkazal še do pred kratkim avstro-ogrski vojak s činom poročnika Franjo Malgaj, ki je 6. novembra 1918 v Celju zbral okoli 40 prostovoljcev in z njimi odrinil proti Koroški zavarovat slovensko severno narodnostno mejo. To se zgodi vsega nekaj dni po tem, ko se vojna za Avstro-Ogrsko konča s podpisom premirja v Villi Giusti 3. novembra in se vojaki začnejo vračati iz frontnih jarkov. Osvobodil je Mežiško dolino in hitro nabral okoli 170 borcev, tudi srbske vojake, ki so se vračali iz ujetništva. Malgaj v sodelovanju z Maistrom nadaljuje prodiranje in do 30. novembra med drugim že zasede Velikovec.

Zgodovinar dr. Gregor Antoličič je specialist za politično, kulturno, gospodarsko in vojaško zgodovino od 19. st. do konca 1. sv. vojne. Foto: Osebni arhiv Gregor Antoličič

"V kaosu razpadanja ene in vzpostavljanja novih držav sta tako Maister kot tudi pozneje Malgaj izkoristila zgodovinski trenutek negotovosti in tranzicije ter s svojimi odločilnimi akcijami presenetila tako nasprotnike kot tudi lastne politike. Drzna akcija, ki je uspela v Mariboru, pa se je nato na Koroškem izkazala za neuspešno, kajti na samo lokalno vojaško dogajanje je vedno močneje začela vplivati splošna politična in diplomatska situacija," je dinamiko opisal zgodovinar dr. Gregor Antoličič z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa (ZRC SAZU), ki je specialist za politično, kulturno, gospodarsko in vojaško zgodovino v času od začetka 19. stoletja do konca prve svetovne vojne.

Maister je bil prepričan, da je treba po osvoboditvi Spodnje Štajerske na enak način dobiti še Koroško, torej z izvršenim dejstvom vojaške zasedbe, saj bo pogajalska moč za mizo mirovne konference v Parizu tako veliko večja. A neodločna slovenska politika v Ljubljani se je raje odločila za taktiko čakanja. Pisatelja in liberalnega politika Ivana Tavčarja je na primer skrbelo, da ni na voljo dovolj hrane, če bi Koroško res zasedli. "V številnih pogledih je bila retrospektivno gledano slovenska Narodna vlada v Ljubljani deležna kritik na račun nepodpore Maistru, pa tudi Malgaju. Medtem ko so posamezniki na vojaškem področju postopali odločno, so politiki delovali bolj premišljeno in pazljivo. S tem pa so bile v številnih primerih zapravljene priložnosti. Hkrati je po nastanku Kraljevine SHS moč slovenske politike pri samostojnem odločanju glede postopanja na severni meji začela precej pešati. Vedno hitreje se je namreč začela kazati tako politična kot tudi vojaška odvisnost od Beograda. Na drugi strani pa so bili seveda številni prepričani, da bo mirovna konferenca, ki je začela zasedati sredi januarja 1919 v Parizu, pravični razsodnik, zato s pretirano vojaško agresijo niso želeli zakockati izida pariških pogajanj," je Antoličič izpostavil naivno zanašanje na to, da bo o vsem pravično odločila mirovna konferenca in da bo Kraljevini SHS pripadla celotna Koroška. Boji se tako končajo 14. februarja 1919 s premirjem.

Slovenski fantje na Koroškem v Trušnjah. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Narodna vlada si premisli

Pogajanja so potekala iz meseca v mesec in postajalo je vedno očitneje, da Koroška ne bo tako zlahka prepuščena Kraljevini SHS, tako da so v aprilu 1919 tudi v narodni vladi spoznali, kar jim je Maister že ves čas prigovarjal. Na vrat na nos brez kakršnih koli priprav so ukazali napad na Koroško. Slabo opremljene in maloštevilne slovenske čete brez pravega bojnega načrta so napadle v noči z 28. na 29. april 1919, ofenziva pa se je izkazala za eno večjih polomij. Nemška stran je napad odbila in v protiofenzivi prodrla vse do deželne meje med Štajersko in Koroško pri Slovenj Gradcu. Med boji pa je v tragični nesreči pri Tolstem Vrhu 6. maja umrl tudi največji borec za severno mejo Malgaj, ki je z dvema enotama odhitel neuspešno ustavit nemške prodore.

"Kar je meč že odločil, je pero diplomatov prečrtalo"

Slovenski strani je grozil popoln razpad, zato je poveljniški štab iz Beograda poslal okrepitve in sposobne oficirje, kot je bil general Krsta Smiljanić, ki je vodil vojaške operacije. Slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem je bilo na začetku junija 1919 v zmagoviti desetdnevni koroški ofenzivi (28. maj–6. junij) nato končno zasedeno. Vojska Kraljevine SHS je iz smeri Slovenj Gradca bliskovito udarila in popolnoma razbila nasprotnike ter zasedla tako Gosposvetsko polje kot Celovec in severno narodnostno mejo, a bilo je prepozno, saj so velesile v Parizu takrat že določile plebiscitarni območji A in B na Koroškem. "S tem se je končala koroška ofenziva. Slovenske enote so osvobodile zibelko slave slovenskega naroda. Slavno in žalostno Gosposvetsko polje je v njihovih rokah! Zgodovinski vojvodski stol je bil tu ... Toda kar je meč že razsodil in čustvo duše slovenskega naroda blagoslovilo, je pero diplomatov prečrtalo," je v spominih Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu zapisal generalštabni polkovnik Kraljevine SHS Ljubomir Marić.

Borec za severno mejo na Koroškem, nadporočnik Franjo Malgaj, je v tragični nesreči umrl 6. maja 1919 star 24 let. Pri Tolstem vrhu naj bi se mu pri plezanju na drevo, da bi videl, kje se giblje sovražnik, ponesreči sprožila ročna bomba. Foto: Rok Omahen

Propaganda na delu

Sijajna zmaga jugoslovanskih enot, ki se je po izgubljenem plebiscitu izkazala za Pirovo, je pred plebiscitom prav prišla obema stranema v propagandne namene pri vplivanju na volivce. "Vprašanje tega učinka je po mojem mnenju dvorezni meč. Na eni strani je zmaga vsekakor kazala na moč južnoslovanske države, po drugi strani pa so vojaško posredovanje in iz njega izvirajoči negativni pojavi (smrt, trpljenje civilnega prebivalstva) očrnili južnoslovansko stran ter nato avstrijski plebiscitni propagandi ponudili precejšnje polje udejstvovanja proti Kraljevini SHS," je pojasnil Antoličič.

Maister je v coni A uspešno izvajal agitatorsko predvolilno delo, nato pa so ga, kot piše v spominih, na željo velesil poklicali v Beograd in ga tam zadrževali, da ne bi vplival na izid. "Vprašanje razmejitve na Koroškem je bilo iz beograjskega zornega kota samo eden izmed vidikov pogajanj v Parizu. Nova južnoslovanska oblast vsekakor za ugodno rešitev položaja na Koroškem ni želela zakockati preostalih odprtih vprašanj. Kljub temu so se slovenski predstavniki znotraj jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci prvenstveno ukvarjali z ugodno rešitvijo koroškega vprašanja. Na drugi strani so svetovne velesile (Francija, Velika Britanija, ZDA in Kraljevina Italija), ki so v Parizu narekovale glavne odločitve, sledile svojim interesom," je dejstvo komentiral sogovornik.

Slovenski general Rudolf Maister Vojanov (1874–1934) je s hitro akcijo v Mariboru in na Spodnjem Štajerskem zavaroval slovensko narodnostno mejo. Koroško je treba dobiti na enak način, je bil prepričan, a slovenska politika ga ni poslušala. Foto: MMC RTV SLO

Kaj bi bilo, če bi bilo ...

Ugibanja in mnenja med zgodovinarji, kako velik pomen je imelo vojaško dogajanje na terenu, saj je vendarle na koncu o vsem odločala mirovna konferenca, še vedno burijo duhove. Bi se, če bi narodna vlada podprla Maistra pri zasedbi Koroške takoj novembra 1918, izteklo drugače? Sploh ne bi bilo plebiscita? Bi bil, ampak bi slovenska stran zmagala, ker bi prej začeli propagando? Se nič ne bi spremenilo, ker bi velesile v vsakem primeru vztrajale, da je Celovška kotlina nedeljiva geografska enota, in bi na plebiscitu vseeno zmagala nemška stran? Scenarijev si lahko izmislimo nešteto.

"Na vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, ki sodijo v sfero "if" zgodovine, o kateri vsi zelo radi razmišljamo in debatiramo, je seveda težko odgovoriti. Kadar gledamo retrospektivno na zaključene zgodovinske pojave, kot je npr. tudi izid koroškega plebiscita, se nam vedno zazdi, da vidimo, kje so bile tiste točke preloma, ko bi se zgodovina lahko pisala drugače. Toda protagonisti te zgodovine so dogodke, ki jih mi gledamo retrospektivno, doživljali postopno, nevedoč, kaj bo sledilo v prihodnjem trenutku. Zato imamo tudi pri vprašanju boja za severno mejo danes pogosto občutek, da bi bilo lahko tudi vse pridobljeno. Toda po mojem mnenju bi vsi vojaški uspehi slovenske oz. jugoslovanske vojske, tudi ob podpori Ljubljane, težko spremenili dejstva, ki so se ustvarjala v Parizu. Velike sile so tam namreč imele ključno besedo, drugi protagonisti, čeprav so sicer spadali v tabor zmagovite antante, pa so se temu morali podrejati. Tako smo Slovenci pri vprašanju izvedbe plebiscita in iz njega izvirajoče razmejitve z Avstrijo padli v kolesje visoke mednarodne politike, ki je z ameriškim predsednikom Wilsonom za Koroško določila plebiscit," Antoličič razmišlja o tem, kaj bi prinesla takojšnja polna podpora slovenske politike Maistru.

Slovenski vojaki v Velikovcu 17. aprila 1919. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Travma "tužnega Korotana"

Bi lahko kaj spremenil na primer celovški Maister? "Na koroškem resda ni bilo "koroškega Maistra", torej neke vojaške osebnosti. Na drugi strani pa je bilo na Koroškem mnogo slovenskih politikov in duhovnikov, ki so se brez orožja borili za pripadnost Koroške matici. Na tej podlagi sta torej na Slovenskem nastala dva koncepta. Maistrov vojaški v Mariboru, kjer v primerjavi s Koroško ni bilo neke močne politične figure. Na koncu je res, da se je v primeru Maribora Maistrovo postopanje izkazalo za uspešnejše, čeprav moramo tudi to gledati skozi širšo prizmo. V Parizu je namreč tudi na podlagi posredovanja Kraljevine Italije potekal močan "boj" za izpeljavo plebiscita na območju Maribora, ki bi podobno kot na Koroškem lahko, če bi bil seveda izveden, izničil vso Maistrovo hrabrost pri izpeljavi prevzema oblasti v mestu," je odgovoril Antoličič.

Vzroke za bridek poraz na slovenski oz. veličastno zmago na nemški strani je treba iskati predvsem v propagandi, dolgoletni germanizaciji, gospodarskih interesih in deželni pripadnosti, ki je bila pri številnih Slovencih močnejša. "Kljub vsemu temu in nekakšni slovenski nacionalni travmi "tužnega Korotana" pa ne smemo pozabiti, da sta Mežica in Jezersko kot del nekdanje avstro-ogrske kronovine Koroške brez plebiscita pripadla Kraljevini SHS oz. spadata še danes pod ozemlje Republike Slovenije," je sklenil Antoličič.

Izjemno priljubljeni cesar Franc Jožef I. leta 1885. Veljal je za očeta vseh narodov monarhije. Foto: Wikipedia

Iz jarkov 1. sv. vojne v boje za nacionalne meje

Morala vojaštva poraženih sil je bila ob koncu velike vojne na dnu, tudi slovenskih, a vojake je bodrilo zavedanje, da je štiriletna "klavnica" v jarkih končno za njimi in se vračajo domov. "Tako rekoč od začetka leta 1918, ko je avstro-ogrska vojska le še s težavo zagotavljala oskrbo svojih enot, je morala med vojaki začela drastično padati. Ta padec se je nato odražal v različnih uporih, kjer so sodelovali tudi slovenski vojaki. Kljub temu pa je Avstro-Ogrski uspelo na neki način ohraniti delovanje svojih oboroženih sil, kar se je odražalo ob samem koncu vojne, ko je avstro-ogrska vojska v sodelovanju z oblastmi v Ljubljani uspešno izvedla transport enot v njihove domovine. V tem kontekstu so bili seveda tudi slovenski vojaki srečni, da se je vojna končala, čeprav so bili verjetno številni začudeni nad tem, kaj se je vmes zgodilo v zaledju. Ob vrnitvi domov namreč niso živeli več v okviru cesarstva, ampak Države Slovencev, Hrvatov in Srbov," je stanje ob koncu vojne, ko so se vojaki vračali domov v čisto novi svet oz. drugo državo, opisal Antoličič.

Slovenci so v avstro-ogrski monarhiji veljali za cesarju Francu Jožefu zveste, dobre vojake. A v vihri velike vojne, še posebej po smrti cesarja, se je razpoloženje začelo obračati in "dobra stara Avstrija" se je skoraj čez noč prelevila v "ječo narodov". "V primerjavi s civilnim prebivalstvom so imeli številni vojaki, ko so doživljali grozo prve industrializirane vojne, seveda precej negativne poglede na "rajno" monarhijo, državo, ki jih je poslala v vojno. Toda medtem ko se je morda politični preobrat zgodil tako rekoč čez noč, s preprosto obrnitvijo plošče, je proces razumevanja nove politične stvarnosti med prebivalstvom predstavljal daljši proces. Mladi fantje, ki so leta 1914 odšli v vojno za cesarja, so od svojega rojstva naprej odraščali pod vsemogočnim simbolom Franca Jožefa, očeta vseh narodov, živečih pod okriljem habsburške dinastije. Zaradi tega sta prav smrt cesarja sredi vojne in sprememba na prestolu pomagali pri lažji tranziciji zvestih Slovencev iz habsburške monarhije," je pojasnil Antoličič.

Avstro-Ogrska je bila narodnostno izredno pisana. Foto: Wikipedia

"Ječa narodov" kot politična propaganda

Novonastajajoče na nacionalnih temeljih zasidrane državne tvorbe, kot je bila tudi Kraljevina SHS, ki so ozemlja stare monarhije trgale na prafaktorje, so morale upravičiti svoj obstoj in tako ne more biti presenečenje, da je hkrati stekla obsežna propaganda za demonizacijo nekdanje države, ki so jo podpihovale že antantne sile med vojno. "Mlademu cesarju Karlu namreč v dobrih dveh letih na prestolu ni uspelo narodov monarhije vezati nase v tolikšni meri kot Francu Jožefu. Za vse, kar je bilo slabo v monarhiji ob njenem postopnem razkroju, je naenkrat postal odgovoren novi cesar, medtem ko je njegov predhodnik, ki je de facto sprožil vojno, postal večni cesar v podobi dobrega in prijaznega starega dedka. Demonizacija monarhije se je nato začela intenzivirati predvsem po nastanku Kraljevine SHS z novo dinastijo Karađorđevićev na njenem čelu. Nova jugoslovanska stvarnost je tako v želji, da bi sebe prikazala kot boljšo, seveda poskušala prejšnji sistem kar se da očrniti. To pa vsekakor ni neki unikum, ampak običajna praksa ob velikih političnih prelomih. Tako je pač tudi habsburška monarhija po njenem razpadu končala na smetišču zgodovine, kjer je bila deležna demonizacije kot "ječa narodov". Šele v zadnjih letih se je ta slika nekoliko spremenila, saj zgodovinarji monarhijo predstavljajo kot večplastno državo s svojimi prednostmi in slabosti," je Antoličič opisal proces demonizacije v namene politične propagande.

Napis na hrbtni strani: "Se dali slikati v St. Pavlu v Labotski dolini na Koroškem junija 1919, kot v spomin na zmagonosen vojni pohod naše čete." (Na fotografiji mariborski pešpolk, tehnična stotnija, 2. vod). Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

"Valjanje po kavarnah"

Slovenci so prvič zahtevali združitev v revolucionarnem letu 1848, ob t. i. pomladi narodov, a takrat je bil govor o združeni kraljevini Sloveniji pod cesarjem v okviru AO-ja. Zdaj je bil na dlani boj za združevanje v Kraljevini SHS, koliko tega naboja je bilo med vojaštvom? "Nova politična stvarnost je slovenske vojake dohitela ob vračanju v domovino. Seveda se ob tem postavlja vprašanje narodne zavesti oz. naboja, ki bi te vojake, izčrpane in travmatizirane od svetovne vojne, prepričal o tem, da se borijo za obstoj neke nove državne tvorbe. Med številnimi posamezniki je zagotovo vladal neki jugoslovanski oz. južnoslovanski duh, ki so ga že pred vojno javno propagirale posamezne politične stranke oz. njihovi veljaki. Spet drugi si življenja zunaj okvira habsburške monarhije niso niti želeli predstavljati," je odgovoril Antoličič.

Očitek najslavnejšega slovenskega generala Rudolfa Maistra, da se vojaštvo "valja po ljubljanskih kavarnah", namesto da bi samoiniciativno prihiteli na Koroško na pomoč, je po njegovih besedah tako delno na mestu: "Pri tistem delu vojaštva, pri katerem se še ni izoblikovala neka nova goreča narodna zavest, je bila motivacija oz. pripravljenost za nadaljevanje bojev seveda majhna. Hkrati so vojaki, v nasprotju s številnimi vidnimi akterji preobrata, vojno doživljali na lastni koži, torej aktivno na krvavih frontah, medtem ko so spet drugi vojno doživljali v zaledju. V tistih, ki so torej vojno doživeli v vsej njeni krvavi moriji, je verjetno bila pripravljenost za nadaljevanje spopadov toliko manjša. Vsak vojak je verjetno na fronti izgubil kakšnega kamerada oz. prijatelja in je dobro vedel, kaj vojna pomeni. Vsak, ki je imel srečo in vojno preživel, pa se je v določeni meri bal, da v nadaljevanju konflikta morda ne bo imel takšne sreče. Ta razlika med doživljanjem grozodejstev vojne je verjetno v določeni meri tudi vzrok medsebojnega nerazumevanja obeh polov, torej tistega, ki se ni želel boriti, in tistega, ki je to pasivnost kritiziral. Seveda pa so bili motivi pri posameznikih popolnoma različni. V nekaterih primerih je motivacijo za nadaljevanje vojaške kariere oz. boja predstavljal tudi zaslužek, kajti številni vojaki so se po vrnitvi domov morali spopadati tudi z eksistenčnimi vprašanji."

Številni prostovoljci so vseeno zgrabili puške in prihiteli na Koroško ter z Malgajem na čelu opravili veliko delo pri poskusu zavarovanja slovenske narodnostne meje. Mencajoča ljubljanska politika, naivno zaverovana v "pravično" odločanje mirovne konference v Parizu, jih pri tem ni podprla. Na koncu je na demokratičnih volitvah odločilo ljudstvo v coni A, ki je bilo več kot dvotretjinsko slovensko. Iz slovenskega zornega kota so se ljudje odločili "napačno", nemška stran pa je odprla šampanjce.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Intervju z zgodovinarjem in nekdanjim veleposlanikom Andrejem Rahtenom

Karavanke so predstavljale fizično in psihološko pregrado

Ana Svenšek

Zaradi geostrateškega položaja slovenskega ozemlja mednarodno okolje slovenskim narodnim zahtevam po 1. svetovni vojni ni bilo nenaklonjeno. Sam ameriški predsednik Woodrow Wilson na koncu preseka vse kompromisne predloge in za Koroško določi plebiscit.

Slovenski politiki so ob koncu vojne vložili ogromno energije v odhod iz habsburške monarhije, a njihovo delo se je takrat šele dobro začelo. Kako obraniti ta mali košček ozemlja, poseljenega z večinskim slovenskim prebivalstvom, a na križišču apetitov večjih sosed? Zgodovinar Andrej Rahten, ki je bil pred leti slovenski veleposlanik na Dunaju, je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal znanstveno monografijo Po razpadu skupne države, ki je pregled turbulentnih dveh let od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Med drugim ugotavlja, da bi bil izid plebiscita drugačen, če ne bi bilo Karavank, ki so bile fizična, a tudi psihološka ovira. Močno sled je pustilo tudi večdesetletno ponemčevanje tukajšnjega prebivalstva.

Prof. dr. Andrej Rahten je znanstveni svetnik ZRC SAZU, redni profesor Univerze v Mariboru in dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

O podrobnostih, ki so privedle do odločitve za plebiscit, pa več v intervjuju:

V kakšnem vzdušju sta 1. svetovno vojno pričakali slovenska in nemška elita na današnjem slovenskem ozemlju?
Koroška je bila, če pogledamo širši kontekst večnarodne Avstro-Ogrske, vedno izjema. V tej kronovini sta se slovenski in nemški narodni koncept najbolj izključevala. Prevlada nemškonacionalnih krogov je bila prav na Koroškem najmočnejša. To so na svoji koži občutili Slovenci v poskusih narodne emancipacije. Dejstvo je, da se šele na predvečer prve svetovne vojne na Koroškem vzpostavi konkurenčno razmerje med dvema družbenopolitičnima elitama: slovensko in nemško nacionalno. Govorimo o meščanskem taboru, zgodba s socialdemokracijo je drugačna. Šele takrat se vzpostavi slovenska družbena elita odvetnikov, šolnikov, ljudi na upravnih funkcijah, v sodstvu, ki že nakazuje, da je slovensko narodno gibanje prešlo v novo fazo. Ko se v letih pred vojno pojavi pobuda za volilno reformo za volitve v državni zbor, postane koroško vprašanje bojišče v parlamentarnih pogajanjih. Slovenskim parlamentarcem na Dunaju nato uspe zaradi nasprotovanja nemških nacionalistov za koroške Slovence zagotoviti le en poslanski mandat. Po zadnjem uradnem štetju koroški Slovenci predstavljajo petino prebivalstva na Koroškem, po neuradnem štetju pa še več, tako da je jasno, da je bil pritisk nemškonacionalnih sil izjemno velik.

Napetosti so se torej pojavljale že v obdobju Avstro-Ogrske, še posebej po pomladi narodov. Sledita vojna in delitev monarhije. Kakšni so bili prvi politični odnosi med Ljubljano in Dunajem – med dvema na novo nastajajočima ločenima državama?
Da, gre za dve novi državni tvorbi: tako Avstrijska republika kot Država SHS, ki se je po dobrem mesecu dni združila s Kraljevino Srbijo, sta bili novi državi. V Ljubljani, kjer je sedež najprej Narodne vlade SHS-a, nato Deželne vlade za Slovenijo, imajo močne diplomatske ambicije glede Dunaja. Že zelo hitro pošljejo svojega predstavnika Ivana Švegla na Dunaj, nato poskušajo ustvariti predstavništvo tudi v Celovcu prek komisariata SHS-a, ki ga vodi Franc Smodej. Vse to kaže, da ima slovenska narodna politika močne diplomatske ambicije, ki pa so povezane z vprašanjem razmejitve na Štajerskem in Koroškem. Tudi na Dunaju imajo interes za diplomatsko komunikacijo z Ljubljano. Malo znano je, da dunajska vlada kot svojega sploh prvega diplomatskega predstavnika pošlje v Ljubljano Josefa Faschinga, nekdanjega uradnika iz Celja, ki nato postane avstrijski predstavnik v Državi SHS. Težka vprašanja, ki so posledica razpada skupne države, se poskušajo reševati tako v Ljubljani kot na Dunaju.

Že na prvih sejah Narodne vlade SHS v Ljubljani je postala prioriteta meja na Koroškem. Kakšne so bile posebnosti tega vprašanja?
Koroška in Štajerska sta dve različni zgodbi. Čeprav gre v obeh primerih za vprašanje razmejitve, je na Koroškem dominacija nemških sil tako močna, da je manevrski prostor, ki ga ima slovenska politika, precej manjši kot na Spodnjem Štajerskem. V nasprotju s Spodnjo Štajersko, kjer general Rudolf Maister na začetku novembra 1918 s svojo akcijo nemško elito postavi pred izvršeno dejstvo, se na Koroškem po nekajtedenski depresiji nemška elita začne prebujati in postaja samozavestnejša. Kaže se namreč, da imajo slovenske vojaške sile, ki po spontani pobudi prihajajo osvajat ozemlja na Koroško, majhen kadrovski bazen. Gre za nekaj samoiniciativnih častnikov, kot je Franjo Malgaj, ki poskusijo z razmeroma majhnim vojaštvom ustvariti novo izvršeno dejstvo na Koroškem. Če k temu dodamo še, da imamo v Ljubljani previdno vlado, kjer po zadržanosti prevladuje poverjenik za prehrano, liberalni prvak Ivan Tavčar, ki noče ambiciozno poseči v to dogajanje, se lahko koroške nemškonacionalne sile hitro organizirajo. Za sabo imajo namreč več desetletij dominantnega položaja, ki jim omogoča, da hitro preidejo v politično in vojaško ofenzivo.

Slovenec, 3. 12. 1918. Foto: dLib

S kakšnimi dilemami so se spopadali slovenski politiki? Na Koroškem so jim pogosto očitali, da vse upe polagajo predvsem v mirovno konferenco, tam pa se je nato izkazala pomembnost dejanske zasedbe ozemelj.
O tem, ali je dejanska vojaška okupacija ozemelj imela odločilen vpliv na odločitve na pariški mirovni konferenci, se mnenja zgodovinarjev že desetletja razhajajo. Našli boste oba pogleda – tistih, ki zanikajo ta vpliv, kot tudi tistih, ki poudarjajo pomembnost vojaškega delovanja. Zdi se, da je resnica nekje vmes. Dejstvo je, da velesile ponekod izhajajo iz dejanskega položaja na terenu, drugje pa ga ne upoštevajo. Za slovenski primer lahko rečemo, da je imela sama mirovna konferenca velik vpliv. Moja teza je, da je imela večji vpliv od vojaških akcij. Na Štajerskem Rudolf Maister že novembra 1918 res prevzame vojaško poveljstvo in prevladuje prepričanje, da je bilo s tem mariborsko vprašanje rešeno. A to ni res. Pokaže se, da italijanska diplomacija vztraja pri plebiscitu tudi za mariborsko območje, in še nekaj dni pred podpisom senžermenske mirovne pogodbe je v zraku to vprašanje. Zgodba na koroški diplomatski fronti pa je nekoliko drugačna. Vojaška akcija nemškonacionalnih brambovcev na Koroškem je imela določen vpliv na razmišljanje predstavnikov velesil, predvsem na arbitražno komisijo Američana Shermana Milesa. Če ne bi bilo intenzivnih vojaških akcij na Koroškem, potem verjetno tudi ne bi bilo potrebe po arbitražni komisiji. Tukaj so bili nato številni diplomatski preobrati vse tja to začetka junija 1919, ko v Pariz prispe ljubljansko odposlanstvo pod vodstvom Janka Brejca in škofa Jegliča ter poskuša prepričati ameriškega predsednika Wilsona, naj za Koroško vendarle ne določijo plebiscita.

Do katere mere so bili ljubljanska oblast in slovenski predstavniki samostojni v odnosu do Beograda, ki je bil središče novonastajajoče državne tvorbe?
To je bilo obdobje, ko se vse šele vzpostavlja. Kraljevina SHS je decembra 1919 ustanovljena, a to ne pomeni, da je že konsolidirana in da so vpeljane vse pristojnosti Beograda v skladu z vsedržavno ureditvijo. Tudi ko gre za vojaško delovanje, traja kar nekaj časa, preden srbsko poveljstvo tudi na tem območju vzpostavi svojo oblast. Treba je poudariti, da Beograd dopušča veliko manevrskega prostora slovenskim predstavnikom pri dogovarjanju za razmejitev na Štajerskem in Koroškem. Večkrat preberemo, da se je srbska politika premalo zanimala za to vprašanje. Drži, da so bile zunanjepolitične prioritete Srbije pred prvo svetovno vojno in tudi po združitvi v novo državo drugačne od slovenskih narodnih zahtev, a je treba dodati, da to ne pomeni, da srbska diplomacija v Parizu ne podpira slovenskih zahtev. Razen nekaterih diplomatskih nerodnosti v komunikaciji s predstavniki velesil se zdi, da je podpora srbske politike slovenskim narodnim zahtevam izjemno močna.

Preberemo lahko, da so obstajale različne ideje, kje naj bi potekale meje, in hkrati tudi bojazen, da si v novi državi ne želijo preštevilne nemške manjšine.
Nemci, ki so ostali na jugoslovanski strani meje, so bili deležni kompenzacijskih ukrepov, ki jih je jugoslovanska politika izvajala glede na Koroško in tamkajšnji položaj Slovencev. Ob prevratu prevlada neke vrste triumfalni zanos, evforija, ki s sabo nosi ostre ukrepe proti predstavnikom nemštva. Pride do položaja, ko se Slovenci, zlasti na Spodnjem Štajerskem, prelevijo iz domnevno manjvrednega naroda v narod 'gospodarjev'. To se odraža tudi v politiki. Na področju šolstva se pokaže težnja po hitri in učinkoviti slovenizaciji šolskega prostora, kjer se zato dogajajo tudi poteze, ki so z današnjega vidika sporne. Če to postavimo v kontekst revanšizma, ki ga nemški krogi izvajajo na vseh področjih javnega življenja po plebiscitu na Koroškem, dobimo občutek, da je nemška manjšina na jugoslovanski strani v bistvu žrtev obračunavanja s slovensko manjšino na Koroškem.

Po razpadu skupne države simpatij do majhnega naroda ni bilo

Če se ustaviva pri mirovni konferenci v Parizu. Začela se je ob upanju malih narodov, ki jih je vlivalo 14 točk ameriškega predsednika Wilsona in predvsem njegovo načelo o samoodločbi narodov. Hkrati je zahteval, da se tajni medvojni sporazumi ne upoštevajo. A realnost je bila drugačna.
Pričakovanja politične javnosti, da bodo uporabljene nove diplomatske metode, so precej velika. Vsi verjamejo, da bo z novim obdobjem sledila pravičnejša mednarodna ureditev. Na pariški konferenci nato vidimo, da Wilson res nastopi kot ključna oseba – dokler je navzoč na sami konferenci, ki jo zapusti že sredi leta 1919 –, a razkorak med pričakovanji in realno politiko, ki se odvija še vedno v skladu s starimi metodami, je ogromen. To na svoji koži v veliki meri občutijo prav Slovenci. Ne glede na visokoleteča načela se štiri velesile – Velika Britanija, Francija, ZDA in Italija – dogovarjajo glede na svoje lastne interese. Odločitve so prav zato zelo arbitrarne. Na koroškem primeru Wilson vztraja, da je treba preveriti mnenje prebivalstva s plebiscitom, medtem ko po drugi strani preprečuje italijansko ambicijo, da bi Jugoslaviji odvzeli jeseniški trikotnik.

Pomembno je torej bilo, da so si med velesilami našli zaveznike. Jugoslovanska delegacija je bila med najštevilnejšimi v Parizu, kar 110 članov je imela. Kako to?
To je lep dokaz, kako kompleksna je bila takratna jugoslovanska državna stvarnost. Šlo je za novo državo, ki je nastala na ruševinah imperija, vlogo Piemonta pa je imela Kraljevina Srbija. Vse to je bilo zahtevno povezati v celoto, ki bi homogeno delovala tudi na zunaj. To se vidi tudi pri sestavi delegacije, saj je bilo treba upoštevati vse različne interese. Slovenci so želeli imeti na konferenci s svojim znanjem pomembno vlogo, ko je šlo za preprečevanje predstavnikov velesil. Sistematično so se lotili zagovarjanja svojih zahtev s spomenicami, zemljevidi, statistikami, a na koncu je še vedno odločal interes velesil.

Ivan Žolger. Foto: dLib/NUK

Kakšen pa je bil dejanski status slovenskih predstavnikov na konferenci glede na to, da so prihajali iz še nepriznane in na novo oblikovane države, med vojno pa so bili del poražene Avstro-Ogrske?
Slovenska sekcija je imela znotraj jugoslovanske delegacije precejšnjo mero avtonomije. V spominih tistega časa lahko beremo, da se slovenska ekipa oblikuje kot posebna pisarna, ki jo vodi Ivan Žolger, vrhunski pravnik in edini Slovenec, ki je kadar koli postal minister v kakšni od staroavstrijskih vlad. Žolger kot nekdanji visoki uradnik organizira slovensko sekcijo po vzoru staroavstrijskega ministrstva s posameznimi strokovnjaki, ki pokrivajo svoja področja. Zanimivo je v virih spremljati, kako se Žolgerjeva ekipa oblikuje in nato disciplinirano neutrudno deluje od jutra do večera. Žolger je sicer res najvišje pozicioniran Slovenec v delegaciji, vendar so po hierarhiji pred njim še trije delegati. Ključno vlogo ima srbski predstavnik, ministrski predsednik Nikola Pašić, drugi po hierarhiji je hrvaški predstavnik Ante Trumbić, predsednik izseljenskega jugoslovanskega odbora, ki je imel velike zasluge pri rušenju habsburškega državnega okvira in je nato postal zunanji minister. Pričakovali bi, da bi bil na tretjem mestu Slovenec Žolger, saj gre za Kraljevino SHS, vendar to mesto pripade Milenku Vesniću, srbskemu poslaniku v Parizu z močnim političnim pedigrejem in diplomatskimi izkušnjami. Žolgerju torej pripade šele četrto mesto. Res pa je, da so bili samo ti štirje pooblaščeni predstavniki, kar je pomenilo, da so lahko podpisovali mednarodne pogodbe. To je pomenilo, da je Žolger lahko podpisoval mirovne pogodbe. A to mu je bilo najmanj pri srcu, saj so te pogodbe večkrat odločale o stvareh, ki so bile v škodo slovenskim narodnim zahtevam.

V tej diplomatsko-politični zgodbi so bile pomembne tudi same osebnosti slovenskih predstavnikov. Žolger kot minister v zadnji avstrijski vladi ni vzbujal zaupanja sogovornikov v Parizu, tudi ni bil tako socialno vešč. Ko je ameriška arbitražna komisija prišla na vizitacije na Koroško, se je prav tako bolje ujela z bolj socialno veščimi avstrijskimi predstavniki in to je bil eden izmed vzrokov, da se je tehtnica nagnila na avstrijsko stran … Kaj je torej manjkalo slovenskim predstavnikom na različnih področjih? Kje se je dejansko odločalo?
Mednarodno okolje je bilo takrat slovenskim narodnim zahtevam izrazito nenaklonjeno. Slovenski geostrateški položaj je tako pomemben, da so bili tukaj interesi velesil tako močni, da se slovenske narodne zahteve niso upoštevale ali pa le deloma. V bistvu je bila med podporniki najdejavnejša Francija. Prav tako je bila po mojem mnenju nesrečna izbira v kadrovski politiki, čeprav je bilo na voljo nekaj odličnih kandidatov. Tipični primer je Milesova arbitraža in njegova ameriška komisija, ki kaže na neizkušenost in morda politično trmo, ko se v Ljubljani namesto za človeka, ki bi bil za sodelovanje najprimernejši kot slovenski predstavnik – to bi bil Ivan Švegel, nekdanji avstro-ogrski konzul v ZDA, s svojim poznavanjem ameriških diplomatskih navad in vzpostavljenimi osebnimi povezavami –, odločijo, da bo slovenski predstavnik koroški duhovnik Lambert Ehrlich. Slednji je bil sicer velik strokovnjak za razmejitvena vprašanja, a v komisiji, ki jo je vodil mladi ameriški protestantski častnik, je imel njegov nastop manj podpore, kot bi jo verjetno dobil Švegel s svojo diplomatsko rutino iz ZDA. Podobno je bilo kadrovanje za pariško mirovno konferenco, kjer je realna politika prevladovala nad načeli, in šteli so predstavniki v delegacijah, ki so imeli politično težo. Po tem ključu bi moral biti slovenski predstavnik v Parizu Anton Korošec, ki je bil najpomembnejši slovenski politik in najzaslužnejši za prehod avstro-ogrskih južnih Slovanov v Jugoslavijo. A on ne gre v Pariz. Zakaj se je tako odločil, lahko le ugibamo, sam menim, da je bil zaradi epizode v Ženevi na začetku novembra 1918, ko se je neuspešno pogajal z Nikolo Pašićem glede prihodnje ureditve Jugoslavije, tako razočaran, da se je začasno umaknil in prepustil mesto Ivanu Žolgerju. Slednji pa je bil po nastopu bolj profesor kot diplomat. Imamo torej neko kadrovsko kombinatoriko, ki se v primerjavi z avstrijsko izkaže za nezadostno.

To je verjetno tudi posledica tega, da so Avstrijci imeli tradicijo diplomatskega dela, medtem ko v preteklosti ni bilo toliko Slovencev vpetih v najvišja uradniška ali diplomatska mesta?
Med branjem dokumentov v avstrijskem državnem arhivu lahko zasledimo imena diplomatov, ki potrjujejo, da zasedajo ključna mesta v republikanski diplomaciji diplomati iz druge vrste. Če je bilo v času monarhije pravilo, da so bili na najbolj izpostavljenih diplomatskih mestih po svetu visoki aristokrati – na predvečer 1. svetovne vojne imate enega samega veleposlanika, ki je meščanskega porekla, to je bil veleposlanik Dumba v ZDA –, je ta aristokratska elita zdaj umaknjena. Na čelo pride drugi ešalon, a tudi ta je v primerjavi s slovenskimi predstavniki veliko izkušenejši. Večinoma gre za generalne konzule avstro-ogrskega sistema, ki so imeli znanje tujih jezikov in druge izkušnje. Spretno izkoriščajo spomin na prestižen položaj nekdanje države, čeprav uradno kontinuiteto zanikajo.

Kako odločilna je bila vloga Italije v tej zgodbi? Avstrijci kot predstavniki poražene države na začetku pogovorov v Parizu tja niso bili vabljeni, a so dobili zaveznike prav v Italijanih. Ti so imeli apetite po železnici Beljak–Trst, podpirali so tudi tezo o nedeljivosti Koroške in ji dodali še Mežiško dolino in Jezersko. Kakšen vpliv so imeli kot del skupine velikih štirih?
Če je bila pred vojno glavna konkurentka Italije na Jadranu habsburška monarhija, zdaj na njeno mesto stopi novoustanovljena Jugoslavija. Pri vprašanjih razmejitve zato želijo novo konkurentko čim bolj ohromiti. Slovenska nesreča je v tem, da je italijanska diplomacija to najlažje počela prav pri slovenskih narodnih zahtevah. Londonski pakt Italija šteje kot izvršeno dejstvo in okupira precejšen del slovenskega ozemlja. Na zanje stranskih diplomatskih frontah – Štajerskem, Koroškem – Italijani podpirajo avstrijske zahteve. Tudi če Avstrijcev vse do maja 1919 ni v Parizu, imajo prostovoljne odvetnike prav v italijanskih diplomatih. Ti nimajo nobenih predsodkov, da avstrijske zahteve podpirajo precej arbitrarno in Avstriji tudi kaj odvzamejo. Samoumevno jim je bilo, da so Avstriji odvzeli Južno Tirolsko, po drugi strani pa so naredili vse, da bi čim več spornega ozemlja na meji z Jugoslavijo pripadlo Avstriji.

Grenko spoznanje, lahko beremo v spominih slovenskih predstavnikov v Parizu, da so končne odločitve vseeno sprejemale velesile same, pri tem pa večinoma gledale na lastne koristi. Tudi kompenzirali so – če so Italijanom dali južno Tirolsko, bodo pa na Koroškem odločili bolj v korist Avstrije. Kakšno vlogo je imela prej omenjena ameriška arbitražna komisija, ki jo je vodil Sherman Miles?
Ta vloga je bila usodna. Že sama odločitev, da nastane ta komisija, je pokazala neizkušenost na slovenski strani. Ameriška arbitražna komisija je bila že oblikovana tako, da je bila bolj pisana na kožo Avstrijcem kot Slovencem. Predstavniki, ki so se vozili v dveh avtomobilih, obiščejo dostopnejša, zlasti urbana središča in tukaj se pokaže drugačna narodnostna struktura, kot če bi z bolj objektivno metodologijo poskušali oceniti stanje na celotnem južnem Koroškem. Sam miselni svet Shermana Milesa in njegovih častniških kolegov je bil bolj naklonjen Avstrijcem kot Slovencem. To lahko ugotovimo in ni nobena skrivnost, da je z izjemo profesorja Roberta Kernerja, ki je naknadno dodeljen komisiji in je češkega rodu, večina bolj naklonjena Avstrijcem. Slovenski politik Vladimir Ravnihar je zapisal, da so usodo Koroške odločili šampanjec v Gradcu in nemške demi-vierges (lahkoživke). Pristop Avstrijcev do te komisije je bil ameriškim častnikom bolj pisan na kožo kot ravnanje slovenske strani. Miles je bil tako naklonjen Avstrijcem, da je v poročilu zapisal, naj se ozemlje severno od Karavank Avstrijcem prisodi brez plebiscita. Po spletu okoliščin je odločitev velesil, da se za to ozemlje vendarle razpiše plebiscit, dejansko koncesija Jugoslovanom. Druga odločitev v korist Jugoslavije pa je Wilsonova privolitev v to, da se plebiscitno ozemlje razdeli na dve coni, saj je bila cona A po takratnih statističnih podatkih narodnostno slovenska. Zato je predstavnikom velesil in samemu Wilsonu težko razumeti, zakaj slovenski politiki ne podpirajo plebiscita, da se ga celo bojijo, saj če je prebivalstvo tam slovensko, se bo tako tudi odločilo. Wilson se je opiral na Milesovo poročilo, čeprav uradno ni bilo priznano, saj je bila arbitraža izvedena brez soglasja velesil in je francoski diplomaciji uspelo doseči, da so ga zavrgli. A kaj je to pomagalo, če ga je Wilson vzel iz predala in z njim argumentiral svoja stališča do koroškega vprašanja.

Ameriški predsednik Woodrow Wilson na pariški mirovni konferenci. Foto: Bibliotheque nationale de France/www.europeana.eu

Glede Koroške ste zapisali, da je končno odločitev o plebiscitu sprejel kar sam ameriški predsednik Wilson.
Brez Wilsonove samovolje ne bi bilo plebiscita. Presekal je vse kompromise na mizi prav na podlagi ocene, ki je prihajala iz Milesovega poročila. Manj znano je, da so bili celo Italijani pripravljeni na kompromis in delitev Koroške brez plebiscita. Pisma in drugi viri pričajo, da je bil na koncu Wilson tisti, ki je do konca vztrajal pri izvedbi plebiscita in zaradi svoje dominantne vloge na konferenci to tudi dosegel.

Jugoslovanska stran je izpostavljala, zakaj ne razpišejo plebiscita tudi za Primorsko, ki je po med vojno sprejetem londonskem paktu pripadla Italiji. Če pogledamo z današnjimi očmi, je bila to za slovenski narod sreča, saj so tako Primorsko lahko nazaj pridobili po 2. svetovni vojni, medtem ko je meja na Koroškem ostala.
Tukaj je bil znova velik razkorak med izraženimi načeli v 14 točkah in realno politiko. ZDA so sicer edina država med velesilami, ki ne priznajo londonskega pakta, vendar po drugi strani Wilson ne more delati čudežev. Pri primorskem vprašanju je izrazito naklonjen Jugoslovanom in zato vmes Italijani celo protestno zapustijo konferenco, vendar se nato tiho znova vrnejo za pogajalsko mizo. A plebiscita za to območje Wilson vseeno ni bil pripravljen sprejeti, kljub želji slovenske politike. Računali so, da je slovenski živelj na tem področju tako narodno zaveden, da bi na glasovanju ozemlje gladko pripadlo Jugoslaviji. V nasprotju s koroškim primerom, kjer so slovenski politiki ocenjevali, da tam Slovenci nimajo tako močno izražene narodne zavesti, ki bi prevladala nad drugimi argumenti avstrijske strani.

Na Koroškem se je že pred razpadom monarhije desetletja v šolah izvajalo ponemčenje prebivalcev, narodno zavest so skušali buditi predvsem duhovniki. Desetletja poudarjanja nemščine kot občevalnega jezika zunaj doma se verjetno v mesecih pred plebiscitom tudi ni dalo nadoknaditi?
Šolstvo je eden od ključnih elementov, ki so pripomogli, da je nemški nacionalni politiki uspelo v desetletjih pred prvo svetovno vojno ustvariti prevlado na Koroškem. Gre za poseben tip šol – utrakvistične šole –, ki samo na prvi pogled delujejo kot dvojezične, v bistvu pa so bile instrument za ponemčevanje otrok. V teh šolah so samo v prvem in morda drugem dopuščali učenje v slovenskem jeziku, nato pa je pouk potekal večinoma v nemščini. Tudi sama kadrovska politika na Koroškem je bila pred prvo svetovno vojno izrazito naklonjena nemškonacionalnim kadrom. To se nato odraža ne le na področju šolstva, ampak tudi na področjih uprave, sodstva. Po plebiscitu se ta politika nadaljuje še intenzivneje.

Beremo lahko, da so se ljudje lažje pogovarjali z nemškimi sogovorniki kot s predstavniki iz osrednjega dela nove države, saj so jih manj razumeli.
Karavanke so bile ne le geografska, ampak tudi psihološka ovira. Že pred vojno je med slovenskimi politiki zaznati trenja, češ da se Ljubljana ne zanima dovolj za usodo koroških rojakov. To se vidi tudi pri pogajanjih za državnozborsko volilno reformo leta 1906, ko nastane spor med kranjsko politično elito in koroškimi politiki pod vodstvom Janka Brejca, ki je sicer iz kranjske politične šole, a ko pride čez Karavanke, se strinja, da se Ljubljana premalo zanima za koroške Slovence. Odpornost slovenske narodne politike proti nemškonacionalnim pritiskom je po tradiciji slaba in šele nekaj let pred vojno je opaziti večjo samozavest v ravnanju slovenskih politikov.

Kako negotove so bile razmere glede razpisa plebiscita, kaže tudi to, da v prvem osnutku senžermenske mirovne pogodbe med zmagovalkami vojne in Avstrijo tega vprašanja ni omenjenega.
Jugoslovanska stran je trdila, da pogodbe ne bo podpisala, če bo v njej določen plebiscit. Sledila je zanimiva epizoda, ko tik pred predajo osnutka predsednik komisije Georges Clemenceau lastnoročno iztrga del, kjer je zapisana izvedba plebiscita na Koroškem. A nato mora zaradi Wilsonovega vztrajanja jugoslovanska delegacija vseeno formalno privoliti v plebiscit.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Določeno je bilo, da bo plebiscit izveden v dveh delih v dveh conah. Zakaj takšna odločitev?
Gre za koncesijo jugoslovanski strani. Jugoslovanska delegacija je iskala kompromis z zeleno črto, ki je potekala južno od Celovca in ki bi morda nato omogočila takšno razmejitev tudi brez plebiscita. Kljub vsemu je bila torej jugoslovanska diplomacija tako močna, da ji je posamezne določbe glede plebiscita vseeno uspelo preoblikovati v svojo korist, a tudi to na koncu ni zadostovalo.

Kakšno je bilo stanje v obeh conah v času do izvedbe plebiscita?
Formalno gledano bi morale potekati priprave tako v coni A kot v coni B. A v praksi so imeli Slovenci preveč dela v coni A, zato cona B ni prizorišče volilnih spopadov. Na lokalni ravni so se ustanavljali volilni odbori, vsak je moral imeti predstavnike tako jugoslovanske kot avstrijske strani. Jugoslovanska stran je imela velike težave, da je tudi v coni B lahko imenovala v vse volilne organe svoje predstavnike, medtem ko avstrijska stran ni imela takšnih težav. Jugoslovani so želeli preprečiti, da bi se z odprtjem demarkacijske črte širila avstrijska volilna propaganda iz cone B v cono A.

Kaj je v praksi pomenila demarkacijska črta?
To so bile tako fizične ovire kot navzočnost carinskih organov. Cilj jugoslovanske strani je bil, da bi ta demarkacijska črta ostala do samega glasovanja, medtem ko je avstrijska stran zahtevala, da se čim prej odpre. A tudi konferenca veleposlanikov v Parizu sklene, da je treba to črto umakniti. Vseeno traja nekaj časa, da medzavezniška plebiscitna komisija sprejme sklep, in avgusta 1920 se zgodi odprtje demarkacijske črte. To je velik diplomatski poraz jugoslovanske strani in dodatni udarec za tiste, ki so bili za Jugoslavijo. Z njihovega vidika je bil to dokaz šibkosti, kar ni pozitivno vplivalo na glasovanje.

Analize tega dogajanja, ki nastajajo zadnjih 100 let, med drugim večkrat omenjajo, da jugoslovanska stran ni naredila dovolj, da bi pritegnila ljudi, ki so bili vseeno gospodarsko in drugače vezani na avstrijsko stran. Kakšna so vaša opažanja?
Imamo cel niz različnih argumentov v že napisani literaturi. Sam sem v zadnji knjigi želel odkriti še kakšnega, ki do zdaj ni bil tako izpostavljen. Omenili ste gospodarsko merilo, ki je bilo zagotovo eden izmed ključnih. Kmečko prebivalstvo s svojimi pridelki je bilo vezano na Celovec in Beljak. Predstava, da bo pridelke treba tovoriti čez Karavanke, je odigrala svojo vlogo. Drugi sklop argumentov je vezan na identiteto Kraljevine SHS, ki jo je avstrijska stran spretno poudarjala: država s pravoslavnim kraljem, ki je po tradiciji militaristična in ima močne zunanjepolitične ambicije na Balkanu, ki se uresničujejo v vojaških pohodih. Na plebiscitu so glasovale tudi ženske in imele pred očmi, da bodo njihovi sinovi, možje, bratje mobilizirani v armado države, ki je bila militaristična in pravoslavna. Po mojem mnenju je bil to močan argument.

Avstrijski propagandi letak: "Mati, ne štimajte za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat za kralja Petra!" Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Vpoklici v novo jugoslovansko vojsko in odhodi proti jugu so se v tem času že dogajali.
Vpoklici da, vendar za bojevanje na severu. Če gledamo vpliv na glasovanje, je vprašanje služenja v jugoslovanski vojski pomembno. Potem pa lahko najdemo še različne kombinacije teh argumentov, vezane na materialni status in miselnost tistega časa. Milesova komisija na primer naleti na starejšega moškega, in ko ga vprašajo, kje bi najraje živel, odgovori, da bi najraje imel nazaj staro Avstrijo s cesarjem. Takih ljudi morda ni bilo tako malo. Marsikdo je glasoval za Avstrijo, saj je prisegal na staro monarhijo. Ironija je, da so na plebiscitu nato zmagali politiki, ki so v javnosti napadali stari monarhistični režim in so bili pangermansko usmerjeni, a na Koroškem o tem niso govorili, temveč so izbrali parolo o koroški deželni zavesti: "Borimo se za nedeljivo in svobodno Koroško." In to je bila zmagovita parola, ki je pritegnila tudi sicer slovensko narodno zavedne ljudi. Pozabljamo, da na plebiscitu ni šlo za odločitev o slovenski narodni zavesti, temveč o pripadnosti določeni državi. Avstrijski predstavnik v medzavezniški plebiscitni komisiji zahteva, da bi moralo na glasovalnih lističih pisati Republika Avstrija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zavedal se je, da bi se verjetno še kakšen volivec več odločil za Avstrijo kot kraljevino, ki ima na prvem mestu ime Srbov.

A na propagandnih materialih in glasovalnih lističih niso uporabljali imena Kraljevina SHS, temveč samo Jugoslavija.
Res je. Ena izmed koncesij medzavezniške plebiscitne komisije jugoslovanski strani je ta, da na listkih piše le 'Jugoslavija' in 'Avstrija'. Jugoslavija takrat sicer pravnoformalno ni obstajala pod tem imenom.

Ustaviti se morava še pri generalu Rudolfu Maistru. O njem govorimo predvsem v okviru mariborske zgodbe, vojaškega posredovanja in bojev za severno mejo z orožjem. A vendar je imel opazno vlogo tudi na Koroškem.
Ko se beograjska oblast odloči, da bo ključno pobudo glede koroškega mejnega vprašanja prepustila slovenski politiki, imata ključno vlogo dva človeka, ki že po funkciji odražata vodenje slovenske politike: predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc, ki ima večletno izkušnjo vodenja koroških Slovencev že pred prvo svetovno vojno, in Rudolf Maister, ki se ga pošlje v koroški ogenj, ker se ga drži sloves nepremagljivosti. Slovenski narodnjaški krogi vidijo v njem zagotovilo za zgodbo o uspehu. Postane vodja narodnega sveta in drži v rokah vajeti na terenu – tako v vojaškem kot propagandnem smislu. A če so bile Maistrove metode na Spodnjem Štajerskem na koncu zmagovite, so bile te iste metode na koroškem terenu manj uspešne, v številnih primerih tudi protiučinkovite. S svojo politiko trde roke je marsikoga odbil. Koroška deželna oblast je prek svojih civilnodružbenih poganjkov, kot je Kärntner Heimatdienst – Koroški Heimatdienst oziroma Koroška domovinska služba –, delovala izrazito vključujoče in želela pod svojo streho spraviti tudi slovensko narodno zavedne Korošce. Nikogar ne mečejo ven. In to je bila njihova pot do uspeha. Na drugi strani pa imamo izrazito nacionalistično kampanjo jugoslovanske strani, ki se predvsem obrača na slovensko čuteče ljudi in t. i. nemškutarje izloča iz tega kroga. S tem se še dodatno krči volilna baza v podporo Jugoslaviji. Na avstrijski strani so zastavili propagando bolj prefinjeno, bila je bolj pisana na kožo Korošcev.

Na plebiscitni dan je 95-odstotna udeležba, 59 odstotkov volivcev v coni A se opredeli za avstrijsko stran. Takoj se pojavijo informacije o morebitnih zlorabah, tudi o tem, da je prišlo volit večje število ljudi, kot bi smelo. Merilo je sicer bilo, da si moral biti v coni A rojen ali imeti domovinsko pravico že pred prvo svetovno vojno.
Ivan Tomšič je pred desetletji kot pravnik argumentirano seciral posamezne vidike glasovalnega postopka. Ugotovimo lahko, da so seveda bili posamezni ekscesi na voliščih. Tudi sam potek glasovanja kaže, da so bile mogoče določene malverzacije. A vseeno lahko ugotovimo, da tega ni bilo toliko, da bi jugoslovanska stran lahko zahtevala revizijo, zato se v Beogradu razmeroma hitro odločijo, da priznajo izid glasovanja. Razlika je bila tako visoka, da bi bilo težko prepričati velesile o ponovnem glasovanju.

Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Sledi razočaranje na jugoslovanski strani, na avstrijski pa takoj politika izvršenih dejstev …
To bi lahko z eno besedo označili kot revanšizem. Po 10. oktobru nastopi obdobje triumfalne miselnosti v koroških vladnih krogih, ki se agresivno obrne proti Slovencem. In to ne glede na to, ali so glasovali za Jugoslavijo ali Avstrijo, oboji so deležni enakih ukrepov. Pokaže se težnja, da obglavijo slovensko narodno skupnost z izgoni duhovnikov in učiteljev. V nekaj mesecih je slovenska manjšinska skupnost brez vodstvenega kadra. Dogajajo se tudi ekscesi in celo fizični napadi. Kmalu se znova vzpostavi gospodarska hierarhija na podeželju, ko nemške gospodarske organizacije slovenskega kmeta postavijo v podrejeni položaj. Tako imamo znova ureditev, ki je veljala v 19. stoletju: dominantna nemška meščanska elita in slovenska skupnost, ki je vezana na podeželje in ostane brez svoje inteligence, zato se njen položaj še poslabša. V nekaj mesecih je prišlo do prelomljenih obljub, ki so jih pred plebiscitom dajali koroški vladni krogi o tem, kako bodo varovali slovensko manjšino.

Po plebiscitu je po Rahtenovih besedah Koroško zapustilo okoli 3000 beguncev. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Čeprav so v mirovnih pogodbah dodani členi, ki naj bi ščitili manjšine v posamezni državi.
Na načelni pravnoformalni ravni je slovenska manjšina na Koroškem dobro zaščitena. V času habsburške monarhije varuje status Slovencev znameniti 19. člen avstrijskega temeljnega državnega zakona, ki Slovencem omogoča enakopravnost na javnem področju. Ta člen leta 1920 formalno preide v novi zvezni avstrijski ustavni zakon, a ga nato z 8. členom zrelativizirajo. V 8. členu je namreč kot državni jezik določena nemščina. V času habsburške monarhije je bilo prav vprašanje razglasitve nemščine kot državnega jezika tisto, kjer so se kopja najbolj lomila. Stara Avstrija je tudi po formalni plati ohranjala večnarodni značaj. Zdaj pa smo v položaju, ko je ta člen sicer zapisan v ustavi, a nemščino razglasijo za državni jezik. V praksi to pomeni, da slovenščina na Koroškem ni več enakopravni jezik nemščini, ampak je podrejena državnemu jeziku. To s sabo prinese še večjo nemško prevlado v šolstvu, upravi, sodstvu. Tudi če so v senžermenski pogodbi členi, ki zagotavljajo varovanje manjšine, je procedura za zagotavljanje teh pravic tako dolgotrajna in kompleksna, da si Slovenci z njo ne morejo veliko pomagati.

Kot nekdanji veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju ste verjetno tudi v živi politiki opazili, kakšno je danes vzdušje na obeh straneh meje ob obletnicah koroškega plebiscita?
Običajno primerjam dve obdobji, ki ju lahko ocenim na podlagi osebnih izkušenj. Obdobje, ko sem bil v prejšnjem stoletju sredi devetdesetih let študent na celovški univerzi in je bila 75. obletnica plebiscita. Takrat je bilo še vedno močno vzdušje triumfalizma, tudi v javnosti je bil zelo opazen. 25 let pozneje je vzdušje drugačno, veliko bolj odprto. Dvojezičnost je postala vrednota in ni več zmerljivka. Menim, da je k temu pripomogel vstop obeh držav v Evropsko unijo. Predvsem pa je v zadnjih dveh desetletjih intenzivna komunikacija. Dialog se je začel dogajati v pravem pomenu besede, in ne le formalno. Lep dokaz je ravnanje deželnega glavarja Petra Kaiserja, ki s svojimi nastopi vedno znova potrjuje, da so nastopili drugačni časi. Seveda se še vedno zgodijo posamezni primeri, ko se zazdi, da smo kot mesec dni po plebiscitu, splošno gledano pa se je položaj slovenske manjšine izboljšal. Pred kratkim sem zasledil, da bo v kratkem odprtje dvojezičnih jasli v Celovcu v kompleksu nove stavbe Mohorjeve ob kolodvoru. To je prvič v zgodovini. Torej je mogoče povzeti dogajanje z ugotovitvijo, da lahko koroški Slovenci z večjim optimizmom gledajo na ohranjanje svoje narodne identitete, kot je to bilo še pred desetletji.

Oddaja: Sto let pozneje

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Gasparijeve razglednice in predplebiscitna propagandna prizadevanja

"Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela"

Maja Kač

Ko se je približeval dan plebiscita, sta z enega izmed plakatov nagovarjala dekle v noši s šopkom v eni in belo glasovnico v drugi roki ter fant, ki tlači zelenega zmaja pod nogami, v rokah pa ima pretrgano zeleno glasovnico.

Upodobitev temelji na simbolični in povsem praktični binarnosti, na katero je stavila cela vrsta podob, ki so krasile letake in razglednice, s katerimi so na Koroškem živeče Slovence nagovarjali, kako naj 10. oktobra 1920 glasujejo.

Praktični zato, ker so tako narekovala volilna pravila: volivci so namreč prejeli dve glasovnici, belo za jugoslovansko stran in zeleno za avstrijsko-nemško.

Pohojen zeleni zmaj: jugoslovanski plebiscitni plakat, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. Zbirka Koroški plebiscit, TE 1, ovoj SI_PAM/1760 : 00001/3.19, Pokrajinski arhiv Maribor

Obe so morali tudi oddati, in sicer so tisto, za katero so glasovali, v ovojnico položili celo, drugo pa pretrgali. Da ne bi bilo kakršne koli zmede in posledično neveljavnih glasovnic, so v slovenskem časopisju in na plakatih natančno navajali navodila glasovnega postopka: "Na beli glasovnici je tiskano: Jugoslavija (Jugoslawien), na zelenih pa Österreich (Avstrija). S kuverto in obema glasovnicama stopi v volilno celico, deni belo glasovnico celo in popolnoma nepoškodovano v kuverto, raztrgaj zeleno glasovnico na dva dela in utakni ta dva razstrgana kosca papirja tudi v kuverto. Na to zalepi kuverto, stopi iz glasovalne celice in izroči to kuverto predsedniku občinske glasovalne komisije. Na glasovnico ne smeš ničesar napisati ali pripisati. Eno pa si predvsem zapomni: Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela."

Na simbolični ravni propaganda temelji na starem dualizmu med dobrim in zlim, čistim in umazanim, svetlobo in temo … Plakati in razglednice so izkoristili dvobarvnost glasovnic in tako je jugoslovanska stran z belo obarvala angela, ki stoji nasproti zelenemu hudiču z zmajevskimi krili. Avstrijska seveda prav nasprotno. Na sploh je motiv zloveščega zelenega zmaja, po katerem hodi že omenjeni v slovensko nošo oblečen fant, precej pogost, s tem pa se naslanja na tradicionalno povezovanje zmaja s hudičem, ki ga na stari krščanski ikonografiji teptata Marija ali pa sv. Jurij. Zeleni so tudi avstrijsko-nemški oguljeni suknjiči, ki kot tujki motijo idilično slovensko pokrajino.

Korošci pozor!! Naše glasovnice so bele - Nemške so zelene!!!! : jugoslovanski plebiscitni plakat, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. Zbirka Koroški plebiscit, TE1, ovoj SI_PAM/1760: 00001/3.18, Pokrajinski arhiv Maribor.

To nemara še danes med vsemi slikarji najbolj povezujemo s slikarjem Maksimom Gasparijem (1883−1980), vesnanom, ki je že med prvo svetovno vojno ustvaril številne propagandne razglednice, pred koroškim plebiscitom pa bil pravzaprav vodilni umetnik, ki je prispeval svoje podobe, da se razširijo med ljudi.

Kni škoda za črivle, za tvoje noje, da za spufano Avstrijo brusiš pete: plebiscitna razglednica Narodnega sveta za Koroško št. 12, 1920. Avtor: Maksim Gaspari.

"Slovenci, za zmiraj gre!"
"Gaspari se je plebiscitnih razglednic lotil tudi zato, ker je bil njegov motiv za slikanje "iz naroda za narod", bil pa je tudi osebno veza
n na Koroško, saj je njegova žena Frančiška prihajala iz doline Rož na Koroškem. Zato se ga je dogajanje zelo dotaknilo in se je kot izjemen karikaturist, likovnik tudi lotil politične propagande," pove Zdenka Semlič Rajh, soavtorica razstave "Slovenci, za zmiraj gre!" Razstava ob 100. obletnici koroškega plebiscita, ki sta jo pod vodstvom Dragana Matića pripravila Arhiv RS in Pokrajinski arhiv Maribor, odpirajo pa jo na predvečer koroškega plebiscita.

"Kolikor poznam gradivo, so od slovenskih razglednic kot takšnih nastale zgolj Gasparijeve. Gaspari se je povezal z Narodnim svetom za Koroško, ki je vodil propagando in jih je verjetno naročal ter potem poskrbel za raznašanje tega gradiva po terenu," pojasni.

Pokrajinski arhiv Maribor je v zgodbo vpet kot hranitelj največje zbirke plebiscitnega propagandnega gradiva, ki zajema tako letake, lepake in razglednice kot tudi časopisje, ki je izhajalo v času plebiscita. Hrani pa gradivo obeh strani, se pravi tako jugoslovansko kot nemško propagando. Nekaj je tudi upravnega gradiva, katerega provenienca so upravni organi, ki so delovali na ozemlju, ki je bilo predmet plebiscitnega odločanja.

Koroški plebiscit na Televiziji Slovenija:
Dokumentarni film Sto let od koroškega plebiscita (scenarij in režija Valentin Pečenko) - na TV SLO 1 13. oktober ob 20.55.

Dokumentarni film Sine Legibus (scenarij in režija: Milena Olip) - na TV SLO 1 18. oktober ob 22.05.

V sklopu, ki bo na razstavi namenjen propagandi, želijo dati torej ob vsem dobro poznanih Gasparijevih razglednicah priložnost tudi predstavitvi druge vrste gradiva, s katerim sta obe strani nagovarjali ljudi in odgovarjali druga drugi. Na slovenski oz. jugoslovanski strani je propagando vodil Narodni svet za Koroško, ki je bil ustanovljen na pobudo generala Rudolfa Maistra, ki je svet tudi vodil in bil na začetku gonilni motor jugoslovanske propagande. Na avstrijski strani je propagando vodil precej agresivnejši Heimatdienst.

Namesto nacionalnih ljudem pomembni gospodarski interesi
Zdenka Semlič Rajh, sicer tudi v. d. direktorice Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki kot nekdanja arhivistka Pokrajinskega arhiva Maribor dobro pozna tam hranjeno bogato gradivo, poudari, da pri koroškem plebiscitu ni šlo toliko za izrekanje o nacionalni pripadnosti, ampak prej za pripadnost državi kot taki. "Prebivalstvo je dobilo možnost, da se samo odloči in odloča med nacionalnimi interesi in tudi drugimi, predvsem pa gospodarskimi interesi. Demarkacijska črta je namreč prinesla določene slabosti. Kmetje so bili odsekani od trgovskih središč, novozačrtane meje so Avstrijo odrezale tudi od strateških surovin za njeno industrijo in infrastrukturo. Slovenska propaganda se je na začetku zelo naslanjala na etnično pripadnost, na slovenski jezik, nagovarjala je predvsem slovensko govoreče Korošce, ki naj bi igrali odločilno vlogo. Potem pa se je izkazalo, da motiv nacionalne pripadnosti sploh ni bil tako zelo pomemben," razloži.

Se en paver lih vsika, se že ozdravi. Se pa Avstrija shavžje pa žavbe nič ni : plebiscitna razglednica Narodnega sveta za Koroško št. 10, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. Zbirka Koroški plebiscit, TE 1, ovoj SI_PAM/1760: 00001/2.3, Pokrajinski arhiv Maribor.

Na kaj sta stavili obe strani propagandne vojne?
Medtem ko je jugoslovanska stran propagirala predvsem združitev vseh slovenskih oz. jugoslovanskih bratov, ki so živeli na območju propadle monarhije, je avstrijsko-nemška poudarjala nedeljivost Koroške, da bi morala ostati enotna, složna skupnost dveh narodov. Jugoslovanska stran je obsojala "nemčurje" kot privržence nemške države. Pojavljale so se celo prikrite grožnje, ki pa so se izkazale za veliko napako v propagandni strategiji. Medtem je nemška propaganda poudarjala razliko v mentaliteti med Jugoslovani in Nemci, pri tem pa izkoriščala nezadovoljstvo tistega dela prebivalstva, ki sta mu nova jugoslovanska uprava in nov uradni jezik prinašala nevšečnosti. Kot pove soavtorica razstave, so na nemški strani Slovenijo tudi videli kot neke vrste slugo za srbsko državo. "To je bil eden od ključnih elementov, ki jih je nemška stran videla kot problematične."

Med najmočnejšim orožjem jugoslovanske propagande so bili gospodarski argumenti. Ves čas so poudarjali zelo slab gospodarski položaj Avstrije, slabo stanje krone, pomanjkanje živil in hrane. "Tu so se naslanjali predvsem na izjave avstrijskih politikov, ki so tudi v časopisju pisali o tem, da je Avstrija v zelo slabem stanju, da se ne bo mogla sama preživeti in bi bilo zato najboljše, da se pridruži nemški državi. To je s pridom izkoriščala jugoslovanska stran, ki je poudarjala te bedne razmere v Avstriji."

Lakota, pred katero lahko reši le Jugoslavija
Pisalo se je, kako predvsem otroci in starejši stradajo, po drugi strani pa so jim na jugoslovanski strani obljubljali dovolj živeža za vse. "Opozarjali so predvsem na to, da je avstrijska stran pred bankrotom, na drugi strani pa so Jugoslavijo povzdigovali in predstavljali kot žitnico Evrope, deželo, v kateri je dovolj hrane, v kateri ljudje niso lačni," razloži.

Povzdigovali so kmete in svarili pred Judi v Avstriji kot tistimi, ki krojijo svoje zakone. Obenem pa pozabili na delavstvo, ki je bilo vendarle zelo močno. Avstrijska stran je poudarjala enotnost Celovške kotline, ki bi jo ogrozila jugoslovanska zasedba, s tem pa kmete odrezala od trgov, kot sta Celovec in Beljak.

Ne maram za staro falirano Avstrijo... Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo! : jugoslovanski plebiscitni plakat, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. Zbirka Koroški plebiscit, TE 1, ovoj SI_PAM/1760 : 00001/3.17, Pokrajinski arhiv Maribor

Jugoslovanska stran je svarila, da bodo ob morebitnem uspehu avstrijske strani sledili izgon duhovščine, zaprtje cerkva, prepoved cerkvenih obredov, kar je pravzaprav nekaj, kar se je na koncu zares uresničilo.

Zelena žaba pred plebiscitom - zelena žaba po plebiscitu : jugoslovanski plebiscitni plakat, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. Zbirka Koroški plebiscit, TE 1, ovoj SI_PAM/1760 : 00001/3.20, Pokrajinski arhiv Maribor

Ob napačni izbiri vrnitev na fronto fantom ne uide
Obe strani sta izkoristili tudi še vedno svež strah pred grozotami in uničenjem vojne. Jugoslovanska stran je poudarjala, da bo želela Avstrija zaradi slabega položaja, v katerem se je znašla kot poraženka velike vojne, to nadomestiti in odkorakala nad Prusijo in druge države, s tem pa fante in može znova odvlekla na bojišče. Na drugi strani pa je avstrijska stran podobno očitala jugoslovanski, da bodo morali biti koroški mladeniči in možje vpoklicani v vojsko kralja Petra, in med ljudmi se je razširil strah, se bodo morali boriti in umirati za osovraženo državo. Pri tem so pritiskali predvsem na matere, naj ne glasujejo tako, da bodo njihovi sinovi znova padali na oddaljenih bojiščih.

Kje je propaganda zgrešila?
V časopisju in tudi na propagandnem materialu je v dneh pred plebiscitom zaznati optimizem, češ da je odločitev za Jugoslavijo zagotovljena. Prešteti glasovi po 10. oktobru so bili zato toliko večji udarec. Kje se je propaganda uštela? Kateri pristopi so bili zgrešeni? Po končani propagandni vojni se je izkazalo, da volivci vendarle niso toliko pomena pripisovali nacionalni pripadnosti kot gospodarskim interesom in povsem življenjskim vprašanjem. "Torej vsakdanje življenje, ki je z demarkacijsko črto prineslo celo vrsto težav. Gospodarski interes je očitno prevladal nad etničnim," pove Zdenka Semlič Rajh.

Sveti Lintvern prosi za naše grešnike – koroške nemčurje! : plebiscitna razglednica, 1920. Avtor: Maksim Gaspari. TE 1, ovoj SI_PAM/1760: 00001/2.8, Pokrajinski arhiv Maribor.

Ljudi torej ni toliko skrbelo narodno vprašanje, saj so že z narodnim programom Zedinjene Slovenije v sredini 19. stoletja in prvimi slovenskimi časopisi kljub pritiskom ohranjali močno narodno zavest. Obenem je Koroški deželni zbor izdal proklamacijo, v kateri je Slovencem oz. tistim, ki so se deklarirali za Slovence, obljubil, da bodo lahko tudi po plebiscitu uporabljali svoj materni jezik, govorili v slovenščini in jim bodo nudili enake pravice kot Avstrijcem, kar pa se potem, kot vemo, ni uresničilo.

Pogled v idilično slovensko krajino, kakršno je znal ujeti le Gaspari
Če se v tem kontekstu vrnemo h Gasparijevim razglednicam, je v teh prepoznati predvsem dva prevladujoča poudarka, oba usmerjena v poudarjanje narodnega vprašanja in identitete. Prvi se ga subtilno dotika s prepoznavnimi simboli, kot so gorenjski nageljni in srčki, idealistični pogled v slovensko pokrajino z gorenjsko naravo in cerkvenimi zvoniki. Drugi poudarja nacionalno pripadnost z diskreditiranjem nasprotnika kot zelene žabe, ki se bo razpočila, ali pa pohojenega zelenega zmaja oz. hudiča. Podobe s subtilno narodno motiviko, ki je tako zelo značilna za Gasparija, so večinoma ostale na razglednicah, tiste, ki so se nanašale na poudarjanje nacionalnega momenta, pa so bile tiskane tudi v obliki plakatov. Kot denimo v uvodu opisani plakat z dekletom in fantom, ki v narodnih nošah hitita glasovat, podoba, ki so jo izbrali tudi kot vodilno vizualno vodilo za omenjeno razstavo. To bo v kratkem pospremil tudi istoimenski katalog k razstavi, ki bo poleg vsega razstavljenega gradiva vseboval tudi podrobnejše razprave na temo koroškega plebiscita in razstavljenega gradiva.


Slikovno gradivo sta prispevala Pokrajinski arhiv Maribor in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Za pomoč pri gradivu in podatkih se posebej zahvaljujem tudi Marku Štepcu.

Časopis Slovenski narod 15. oktobra 1920. Foto: dLib.si/zajem zaslona

Kaj sta o plebiscitu na Koroškem pisala osrednja slovenska časopisa?

Kakor koprneča nevesta pripravlja se slovenska Koroška na glasovanje

Gorazd Kosmač

"Nemci so si prisleparili zmago pri ljudskem glasovanju na Koroškem. Ni zmagala svobodna ljudska volja, marveč je zmagala goljufija in korupcija," piše Slovenski narod 15. oktobra 1920. Pričakovana je bila gladka zmaga, zato razočaranje ne preseneča.

"Kakor nežna, koprneča nevesta na poroko, pripravlja se slovenska Koroška takozvanega pasa A na glasovanje. Nadela si je belo obleko nedolžnosti, ponižnosti. Mirno, ali samozavestno bo stopila pred oltar domovine, izrekla bo tiho, toda odločno usodni "da" in za vekov veke se bo spojila z Jugoslovanom, s kojim jo druži ljubezen že stoletja in stoletja," so v liberalnem ljubljanskem časopisu Slovenski narod zapisali na dan plebiscita 10. oktobra 1920. Dvomov na slovenski strani v gladko zmago ni bilo prav nobenih. "Dunajski listi so polni vesti o Koroški. Neue Freie Presse je posvetil danes Koroški celo številko. List javlja, da sodijo nemški optimisti, da je zmaga Nemcem s 70 do 75 odstotki zagotovljena," pa so poročali, da tudi nasprotna stran pričakuje lahko zmago. Mineva okroglih 100 let, odkar sta bili obe strani, tako slovenska kot nemška, slepo zaverovani v svoj prav.

Tudi v konservativnem ljubljanskem časopisu Slovenec na dan plebiscita tako ni zaznati kakšnih skrbi glede zmagoslavja na plebiscitu. V prispevku, naslovljenem V ponedeljek zažgite kresove!, so zapisali: "S Koroškega smo prejeli: Kresovi bodo kot znamenje zmage goreli po vsem Koroškem v ponedeljek 11. oktobra zvečer. Kranjci, ko zagledate kresove na Kepi, Golici in Stolu, Štajerci, ko vidite ogenj na Sv. Uršuli, tedaj pokažite tudi vi, da smo eno steblo, ena kri, zažgite tudi vi kresove, ne samo v svojih srcih, ampak tudi na vseh gorah v dalekovidljiv znak naše zmage, rešitve naše stare domovine."

"Veliki štirje", ki so na pariški mirovni konferenci odločali o vsem (od leve proti desni David Lloyd George, Vittorio Orlando, Georges Clemenceau, Woodrow Wilson). Foto: AP

Senžermensko mirovno pogodbo, ki je za Celovško kotlino predvidela plebiscit, je Avstrija s silami antante podpisala 10. septembra 1919. Prebivalci Koroške morajo imeti popolnoma svobodno izbiro, glasovanje pa mora biti tajno. "Prosto nemških okov in verig se je naše ljudstvo probudilo, narodno zavedlo. Na številnih shodih se je glasno in jasno izjavilo za Jugoslavijo. Tu poseže vmes glasovalna komisija v Celovcu. Odredila je, da se odstrani demarkacijska črta, ki je ločila pas A od pasa B. Vdrli so zopet v naše kraje bivši nemški in nemškomisleči učitelji, sodniki, žandarji, folksverovci, tolovaji in razna sodrga iz Celovca. Pričel se je nemški teror. Da prevarijo javno mnenje, očitajo Nemci slovenski upravi in slovenskemu zavednemu ljudstvu nasilno postopanje ... In glasovalna komisija in ostali krivo informirani, nam neprijazni svet jim verjame. Slovenec terorist!" so zapisali v časopisu Slovenski narod.

Ko so zapele pesti ...

Razmere na Koroškem v dneh tik pred usodnim plebiscitom in po njem so bile zelo razburkane. Deželo je preplavila propaganda z obeh strani, med slovenskimi in nemškimi agitatorji pa so pogosto zapele pesti. "Nemški Volkswherovci (nemška paravojaška organizacija, sestavljena pretežno iz nekdanjih avstro-ogrskih vojakov, op. a.) kar mrgole po vseh krajih. Danes ponoči so aretirali naši orožniki v Šmarjeti 7 delavcev iz celovške usnjarne. Pri njih so našli bodala, revolverje, kije in nože. Pod humberškim gradom so orožniki prijeli 150 oboroženih Nemcev, ki so jih razorožili, orožje pa poslali ententni distriktni komisiji. V Žihpolju so včeraj aretirali 4 folksverovce, ki so bili oboroženi s smrtonosnimi korobači (biču podobna priprava iz jermenov ali vrvi za udarjanje)," 10. oktobra poroča časopis Slovenec.

Vdrli so zopet v naše kraje bivši nemški in nemškomisleči učitelji, sodniki, žandarji, folksverovci, tolovaji in razna sodrga iz Celovca. Pričel se je nemški teror. Da prevarijo javno mnenje, očitajo Nemci slovenski upravi in slovenskemu zavednemu ljudstvu nasilno postopanje ... In glasovalna komisija in ostali krivo informirani, nam neprijazni svet jim verjame. Slovenec terorist!

Slovenski narod, 10. oktober 1920

"Vprašam vas: Kdo je s koli in noži pobil našega orožnika Petra Karbona v Malem Št. Vidu? Nemčurska druhal na dan, ko so se celovški izmečki v avtomobilih prevažali po naši zemlji. Kdo je požigal na dan slovenskega tabora v Velikovcu pri zavednem Slovencu Francu Vedeniku v Čačah pri Važenberku? Kdo je vpepelil dom pri Miglarju v Tinjah? Kdo je s kamenjem napadel naša dekleta v Apačah pri Galiciji in nevarno ranil učiteljico Ježovnik? Kdo je čelo razbil slovenskemu fantu v Lovankah pri Dobrli vasi? Kdo je zavratno napadel slovenskega pismonošo Lončarja v Sinci vasi in mu do kraja pokvaril itak bolno oko? Kdo je težko ranil našega orožnika v Kamenu pri Škocijanu? Kdo je vdrl v slovensko gostilno v Dobrli vasi in hišo po tolovajsko oblegal baš na dan, ko je moralo vse naše nekoroško orožništvo oditi in sta ostala za stražo za cel okraj samo dva neizkušena orožnika? Kdo je našega fanta v Trušnjah zabodel iz zasede? In kdo je v Sinči vasi istotako iz zasede napadel slovenskega fanta Franca Križnika, mirno idočega domov? Nemci in po Nemcih najete, podkupljene propalice. In to niso vsi slučaji. In kje, kedaj in koga so napadli in nevarno ranili Slovenci? Niti en slučaj ni znan. Slovenec pozna le pest in kvečjemu gorjačo, pa še to samo tedaj, če je izzvan," so v Slovenskem narodu našteli zločine nemške strani.

Oba slovenska časopisa o morebitnih slovenskih zločinih v zvezi s plebiscitom ne poročata, saj Slovenci praviloma nastopajo kot "dobri fantje" in je za vse slabo kriva "nemčurska druhal (nemška drhal)". Obe strani, tako slovenska kot nemška, sta naravnost demonizirali druga drugo.

Propagandna vojna

Tako na eni kot na drugi strani so bili prepričani, da so v plebiscitarni coni A navzoče množice njihovih nasprotnikov, ki tam nimajo česa početi. "V Šmarjeti so Nemci baje napadli naše ljudi, pa so jih ti napodili. Nemci zaradi tega letajo okoli in kriče: "Die Sokolen mussen hinaus!" Ker teh Sokolov seveda ni in obstojajo samo v nemški fantaziji, se nemška želja ne bo uresničila. V Celovcu so danes vse prodajalne zaprte. Moških ni videti; baje so vsi v coni A," v Slovencu namignejo, da je resnica prav nasprotna od nemških trditev in je cona A polna nemških agitatorjev iz Celovca. Nemška stran je tako kričala, da je Koroška polna članov telovadnih društev Sokol in Orel iz Kraljevine SHS, ki tepejo Nemce, slovenska stran pa, da je vsepovsod polno t. i. folksverovcev, ki pretepajo Slovence.

Propagandna vojna na obeh straneh je bila neusmiljena. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Predstavniki v 1. sv. vojni zmagovite antante v plebiscitarni komisiji so imeli pri vzdrževanju ravnovesja težko delo, pri čemer je po pisanju Slovenca veljalo, da gredo Italijani zaradi lastnih interesov "povsod na roke Nemcem", Francozi naj bi držali s Slovenci, zaradi česar jih "napada" dunajski časopis Wiener Telegraph, Angleži pa naj bi bili nekako resnično nevtralni. "Laškemu zastopniku v distriktni ententni komisiji se je sanjalo, da so se danes pripeljali celi bataljoni Orlov in Sokolov na Koroško. To seveda ni resnica. Laški zastopnik je od naših zahteval, naj se vsi tujci odstranijo iz plebiscitnega ozemlja. Na to so naši odgovorili, da teh tujcev sploh ni, če pa so, naj on preskrbi v prvi vrsti, da se odstranijo iz plebiscitnega ozemlja nemški Volkswehrovci," še pišejo v Slovencu.

"Letaki najpodlejše vsebine"

Propagandna vojna je potekala na vseh ravneh. "Pričeli ste s podkupovanjem: sladkor, petrolej, sol, usnje in drugo robo, ki ste si jo nabavili za antantne groše, da olajšate bedo svojemu ljudstvu, ste dovažali v naše Kraje iz beraške Avstrije. Naše ljudstvo pozna nemško prazno mavho in se smeje celovškim "dobrotam"," piše Slovenski narod.

"Preplavili ste naše kraje z lažnjivimi zelenimi letaki najpodlejše vsebine. Izbirati je treba med Jugoslavijo in Avstrijo, vi Nemci pa na sleparski način varate glasovalce, da znači bela glasovnica SHS, zelena pa "nedeljeno Koroško" in vas je sram izpregovoriti ime "Avstrija"," so v Slovenskem narodu nemški strani očitali "sleparsko taktiko". Poleg tega so opozorili na dva nekdanja "propadla duhovnika" ali kriva preroka, kot so ju poimenovali. "Zloglasnega Fajnika in Križaja, da za Judeževe srebernike sejeta ljuljiko med vernim ljudstvom – tako delajo Nemci pred nosom plebiscitarne komisije."

Poziv v časopisu Slovenec 13. 10. na dan razglasitve izidov, naj Kraljevina SHS z vojsko zasede plebiscitarno cono in zaščiti ljudi. Foto: dLib.si/zajem zaslona

Zakaj jugoslovanske enote čakajo?

V dneh po plebiscitu 10. oktobra so se incidenti stopnjevali na krilih nemškega prepričanja o zmagi. Zelenosrajčniki oz. t. i. folksverovci so dobili krila in "oborožene tolpe" so lomastile po coni A ter napadale Slovence. Dogajali so se napadi, požigi in poboji, tudi na slovensko župnišče so se pregreti nemški nacionalisti spravili.

"Danes se je v Vovbrah nabrala tolpa Volkswherovcev, približno 200 mož, obkolili so župnišče, ki ga je stražilo nekaj domačih fantov, ter oddali več strelov na župnišče. Naši fantje so jih aretirali in jih odgnali s seboj, morali pa so jih v Velikovcu izpustiti. Opoldne je hotela veilkovška tolpa navaliti na Narodni dom. Gostilničar pa je pravočasno zaprl vrata, orožništvo je tolpo zapodilo. Za večer so pripravljali napad na Slovence. Poklicali smo domače prebivalstvo in straže iz okolice. Tolpe Volkswherovcev, ki so se vračale v Celovec, so na naše ljudi streljale pri Št. Rupertu, pri Velikovcu iz gostilne pri "Jagerwirtu". Gostilničarko pri "Krajcarjiu" so na cesti proti Celovcu dejansko napadli, ji nastavili revolver na glavo ter ji grozili, češ da drži s "Čuši". Varnost domačega slovenskega prebivalstva v sodnem okraju Velikovec je zelo ogrožena," piše Slovenski narod 13. 10. 1919.

Tudi v Hodišah v bližini Celovca se je zgodil incident. "Danes ob 8. zvečer je približno 15 Volkswherovcev napadlo brata učitelja Bitenca v Hodišah. Ranjen je s samokresom v glavo. Napad se je izvršil na cesti, približno 5O korakov od župnišča. Napadalci so zbežali v gozd. Orožništvo jih zasleduje." Časopis poroča, da je med ljudstvom vladalo pričakovanje, da bo jugoslovanska vojska zasedla in zavarovala plebiscitarno cono A, takoj ko se bodo zaprla volišča. "Jako slab vtis med našim ljudstvom je naredilo, da se ni izpolnilo pričakovarje, da bo takoj ob 6. zvečer naše vojaštvo zasedlo cono A. Naše ljudstvo nestrpno pričakuje zasedbe, ker se boji napadov."

Mimohod srbske enote v Celovcu po uspešni majski ofenzivi 1919 in zasedbi Koroške. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

"Potvorjen plebiscit"

Razglasitev izidov (59,1 za Avstrijo in 40,9 za SHS) 13. oktobra 1920 je za slovensko stran priletela kot hladna prha. Nihče ni mogel verjeti, kako je to sploh mogoče. V obeh osrednjih slovenskih časopisih pa so takoj ponudili razlago. Nobenega dvoma ne more biti, da si je nemška stran "prisleparila zmago", in poraz na plebiscitu je bil tako "čista goljufija". Za to so takoj ponudili tudi nekaj dokazov, med drugim naj bi glasovalo več ljudi, kot je volivcev, priročno pa naj bi tudi zmanjkovalo elektrike, ko je bilo treba šteti glasovnice, kar naj bi nemški strani ob pomoči "Lahov" (italijanskih predstavnikov antante) omogočilo ponoči zamenjati glasovnice.

Še tik pred plebiscitom naj bi se namreč razglašalo, da je volilnih upravičencev okoli 34.000, zdaj pa naj bi našteli kar 40.000 glasov. "Od kod so vzeli teh 6000 glasov? Več kakor gotovo je, da so jih vtihotapili v glasovalne imenike po preteku reklamacijskega postopanja," piše Slovenski narod 14. 10. v članku Potvorjen plebiscit. "V glasovalni imenik v Št. Jakobu so Nemci spravili vse železniške uslužbence, ki so kdaj služili v Podrošci, ne glede na to, dali so bivali 1. januarja 1919 v območju občine ali ne. In število teh glasovalnih upravičencev, ki so raztreseni po vsej Avstriji, znaša več kakor 400," so namignili, od kod so se vzeli vsi odvečni volivci.

Zmanjka elektrike po naključju?

To pa še ni vse, po pisanju časopisja so se domnevno dogajale tudi hude malverzacije s samimi glasovnicami. V Borovljah glasov v volilnih skrinjicah niso prešteli takoj po koncu volitev, pač pa šele naslednje jutro, ker je zmanjkalo elektrike, kar naj bi se pogosto dogajalo tudi drugje. "Ako se uvažuje, da je opolnoči nastal v lokalu, kier so bili shranjeni glasovalni akti, nepričakovano kratek stik, da je ugasnila luč, dočim je povsodi drugod v Borovljah v tem času gorela električna luč tudi v hišah okrog tega poslopja, ki imajo isti električni vod, kakor obrtna šola, in da so ljudje, ki so bili pozvani na pomoč, slišali v onem lokalu sumljiv šum, se človek ne more ubraniti prepričanju, da jo bil kratek stik namenoma vprizorjen, da bi se omogočila Nemcem zločinska manipulacija z glasovnicami," namigujejo v časopisu Slovenski narod.

Tudi v Slovencu opozarjajo na malverzacije z glasovnicami in taktiko z izklapljanjem elektrike. "Nemci so s pomočjo laških oficirjev v masah (množično, op. a.) zamenjavali slovenske glasovnice z nemškimi. V to svrho se je prekinjal električni tok v glasovalnih prostorih, tako se je v starih slovenskih trdnjavah sfabriciralo (ponaredilo, op. a.) 50 odstotkov nemških glasov," so zapisali 14. 10. Oba časopisa pozivata, naj Kraljevina SHS izida glasovanja ne prizna.

"Končano je", Slovenec, 19. oktober 1920. Foto: dLib.si/zajem zaslona

Ponovna zasedba in hiter umik

Dan po razglasitvi izidov, predvsem kot odgovor na nasilje v deželi na poziv slovenske vlade, je jugoslovanska vojska 14. oktobra znova zasedla plebiscitarno cono A. "Da zaščitijo naše prebivalstvo in njega imetje, ki je skrajno ogroženo po organiziranih in neorganiziranih nemških tolpah," piše Slovenec. "Odzvali so se na obupni krik koroškega slovenskega prebivalstva, ko so nameravali Nemci uprizoriti šentjernejsko noč s koroškimi Slovenci in kuriti kresove s slovenskimi domovi."

Antante velesile za pritožbe in obtožbe glede volilnih goljufij niso imele nobenega posluha, za njih je bila zgodba končana. Pritisnile so na Beograd in ukazan je bil umik iz Koroške. Časopis Slovenec na tej točki obtožujoči prst v članku Končano je 19. 10 uperi v Beograd, ki je popustil pod pritiskom velesil. "Nič ni pomagal odločni nastop vlade za Slovenijo, ki je ugotovivši volivne sleparije in pristranost zaveznikov v glasovalnem ozemlju, takoj od Belgrada zahtevala, da zasede zopet Koroško, dokler se ne popravi krivica, storjena našemu narodu. Belgrad očividno smatra našo vlado in celo Slovenijo za nobenega upoštevanja vreden faktor in se je uklonila pred diktatom tistih zaveznikov, katerim je žrtvovala ne samo na stotisoče padlih junakov v borbi zoper Germanijo, temveč zdaj tudi najstarodavnejši del našega naroda in eno v gospodarskem oziru najbolj cvetočih dežel Jugoslavije."

Dejstvo, da se je ozemlje s slovansko večino izjavilo za Avstrijo, potrjuje našo trditev, da severno pobočje Karavank geografično in gospodarsko teži k Avstriji. To dejstvo pa je tudi dokaz, da ima naša tako opsovana država kot mirna republika brez militarizma nedvomno privlačno silo.

Avstrijski kancler Karl Renner

Renner: Razumemo, da boli

Odziv na izid plebiscita takratnega avstrijskega kanclerja Karla Rennerja, ki je zavzel precej spravljiv ton, je Slovenski narod 19. 10. citiral takole. "Dejstvo, da se je ozemlje s slovansko večino izjavilo za Avstrijo, potrjuje našo trditev, da severno pobočje Karavank geografično in gospodarsko teži k Avstriji. To dejstvo pa je tudi dokaz, da ima naša tako opsovana država kot mirna republika brez militarizma nedvomno privlačno silo. Kolikor se da stvar pregledati, so delavci v glasovalnem pasu A, posebno v Pliberku, Velikovcu in Borovljah, odločili nam v prid. Delovnemu ljudstvu so republikanske svoboščine in socialna zakonodaja seveda najdražji zaklad. Poleg tega je in more biti republika Avstrija v narodnih stvareh potrpežljiva. Vsi imamo pravico, veseliti se nad tem uspehom. Razumemo, da Jugoslavijo in zlasti Ljubljano ta izguba zelo boli. Mi to dobro razumemo, ker smo občutili izgubo Južne Tirolske in Nemcev na Češkem in Moravskem," je izjavil v parlamentu na Dunaju.

V nadaljevanju ugotavlja, da je bilanca za Jugoslavijo pozitivna. "Jugosloveni nam na podlagi plebiscita odstopajo približno 30.000 soplemenjakov, mi pa smo brez glasovanja izgubili vse Nemce na mariborskem in celjskem ozemlju ter kočevske Nemce. Bilanca se torej sklepa z ogromno aktive za Jugoslavijo. Dobili so obljudena prometna mesta, ki so v pretežni večini izjavila, da so nemška, izgubili pa so pokrajino, ki je po veliki večini dežela. Tudi gospodarsko se bilanca sklepa z našo pasivo. Vem, da na narodnih stvareh ne smemo šteti duše, upam pa, da se bo jugoslovanska javnost lažje spoprijaznila z izidom plebiscita kot mi, ki smo morali sprejeti nasilje, narekovano nam v St. Germainu (senžermenska mirovna pogodba 10. 9. 1919 med antanto in poraženko Avstrijo, op. a.). Ko bodo določene meje na našem jugu, potem bodo izginile vse ovire, ki bi nas utegnile ločiti od Jugoslovenov. Potem bomo lahko trajno dobri sosedje," je še dejal Renner.

Strahovit udarec za Slovence

"Izid ljudskega glasovanja na Koroškem je strahovit udarec za slovenski narod, če bi pri tem ostalo, imamo v kratkem pričakovati, da se naš narod definitivno razkosa na štiri kose – eden bo podložen Italiji, drugi Avstriji, tretji, čeprav neznatni, Madžarski, tako da bi komaj dve tretjini našega ozemlja ostali svobodni kot del Jugoslavije," razplet plebiscita pesimistično komentirajo v časopisu Slovenec in napovedujejo, da bodo, če pri tem ostane, "naši bratje v Avstriji gotovo obsojeni na narodno smrt".

Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Nenavadna zgodba majhne vasi na obrobju državne meje

Ko so drugi slavili ali žalovali, so se Libeličani šele začeli boriti

Ana Svenšek

Libeličani so se 13. oktobra 1920 zbudili v Avstriji. Večji del vaščanov je to zadelo kot strela z jasnega in po začetnem šoku so se odločili, da tega ne sprejmejo. Majhna obmejna vas je začela svoj boj za priključitev k matičnemu narodu.

Cesta, ki se od Dravograda vije v bližini reke Drave, vodi skozi zaselke vse do zadnje vasi, za katero je jasno označena državna meja. Ta zadnja vas so Libeliče, kot podkev vkovane pod Libeliško goro in s pogledom na prostrana polja, ki segajo tja čez "na drugo stran". Del te druge strani so bili dve leti tudi Libeličani, saj je njihova vas spadala pod plebiscitno cono A. In čeprav so v vasi večinsko glasovali za priključitev h Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji, kot je pisalo na glasovalnem lističu, je bil po izidih glasovanja mejni kamen postavljen pod njimi. Kot del celotne cone A so bili priključeni k avstrijski državi.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

"Libeliški mežnar Ivan Ridl nam je otrokom pripovedoval, da je izide občutil kot najhujšo gripo, bolelo ga je celotno telo, zato se je zaprl v sobo in dva dni samo strmel v strop," pove zgodovinar Marjan Kos. Rojen Libeličan je bil s svojo rojstno vasjo povezan tudi skozi svojo profesionalno kariero v Koroškem pokrajinskem muzeju in je eden najzaslužnejših, da lahko zgodbo o vaščanih in plebiscitnem obdobju tudi danes podoživimo med ogledom stalne razstave. Postavljena je v župnijski hiši, veliki obokani zgradbi z debelimi zidovi, ki je desetletja vaščanom nudila duhovno, kulturno in tudi družabno zatočišče.

Pred župniščem danes stoji kip župniku Antonu Vogrincu, ki je bil zaveden Slovenec. Duhovniki in učitelji so takrat zelo vplivali na mnenje ljudi. Libeliče so bile od začetka nastajanja občin sredi 19. stoletja središče večje občine. "Ves čas so bili župani in izvoljeni občinski svetniki Slovenci, ne spomnimo se, da bi bil kdaj izvoljen kak avstrijski Nemec. Šlo je torej za izrazito slovensko vas," med sprehodom do cerkvice sv. Martina, ki stoji na začetku vzpetine in se dviga nad okoliškimi kmetijami, razloži Kos.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Pritisk ponemčevanja

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Ljudje strnjeno tukaj živijo že stoletja, o čemer priča dobro ohranjena kostnica. Zgradili so jo že v 12. stoletju, vanjo pa so ob razsajanju smrtonosnih bolezni, ko je pokopališče ob cerkvi postalo premajhno, pokopavali kosti umrlih. Naselje se v virih prvič pojavlja leta 1201. Podatki iz 17. stoletja kažejo, da je na območju Libelič živelo 25 družin in takrat so se pojavila poimenovanja domačij, ki se jih kot domača imena držijo še danes: Pšeničnik, Karbon, Norec, Lužnik … Ko je bilo sredi 19. stoletja izvedeno štetje prebivalstva, je bilo v Celovški kotlini kar 90 odstotkov prebivalstva slovenskega.

A na tem delu habsburške monarhije je bil pritisk ponemčevanja najmočnejši. 19. stoletje je namreč stoletje industrijske revolucije, Trst postane okno v svet za nemški nacionalni prostor, slovensko govoreči ljudje pa ovira na tej poti. "Slovenščina je bil jezik malih kmetov, dekel, hlapcev, z njo si se lahko pogovarjal od ene do druge hiše, kakor koli pa si želel kaj več, si moral govoriti nemško. Tudi v dvojezičnih utrakvističnih šolah so le v nižjih razredih učili v slovenščini in nemščini, da so lahko v višjih razredih slovenščino izključili," poudari Marjan Kos.

Ko so leta 1910 znova izvedli popis prebivalstva, je bil delež Slovencev v Celovški kotlini uradno le še 45-odstoten. A takrat so uporabili drugačno merilo: ne, kaj si po narodnosti, ampak kateri jezik uporabljaš v vsakdanjem življenju. Ker je bil nemški jezik jezik vladajočega razreda, je vsak, ki je želel napredovati, moral uporabljati nemščino.

Slovenščina se ohranja prek kulture

Slovenci so se na tem območju ohranili le zaradi razvite kulture – s čitalnicami, taborskim gibanjem, ljudskim petjem in delom duhovnikov. "Vse slovenske koroške narodne pesmi so počasne in otožne in to je odraz duše koroškega človeka," slikovito doda naš sogovornik.

Hrana je bila preprosta – zelje na več načinov, meso le ob posebnih priložnostih. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Večina Libeličanov se je preživljala s kmetijstvom, družine so bile številne. Na šoli, zgrajeni leta 1906, je bilo tudi 150 otrok.

Šole so bile ves čas sredstvo politične manipulacije in ponemčevanja, slovenske narodne zavesti niso spodbujali. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Boj za meje novih držav

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

V skrbi za zemljo in preživetje so Libeličani pričakali konec prve svetovne vojne, ki je globoko zarezala in pustila sledi v skoraj vsaki družini tudi na Slovenskem. In če so se ob sklenitvi premirja novembra 1918 ljudje po svetu veselili novega življenja v miru, se na severnem delu slovenskega narodnega ozemlja boji še niso končali. Nekdaj velik skupni imperij je razpadel, začel se je boj za meje novonastalih držav. Na Koroškem, kjer se je slovenski živelj prepletal z nemškim, se je v splošni negotovosti vsak postavil na svoje okope.

V Libeličah je nastala slovenska narodna straža pod vodstvom župnika Antona Vogrinca, a to ni bilo tisto, kar bi se pričakovalo za obrambo tega ozemlja. Novonastala slovenska narodna vlada pa ni imela na razpolago dovolj vojaštva. Med boji za severno mejo so bile Libeliče bombardirane in večkrat izropane, tudi župnišče je zato po Kosovih besedah še danes brez prave opreme.

Ko se v letu 1919 zmagovalne sile sestanejo v Parizu na mirovni konferenci, se začne kupčkanje z razdelitvijo nove podobe Evrope. Del teh iger in merjenja moči postane tudi koroško vprašanje. Tedanji libeliški župnik je v župnijsko kroniko zapisal: "Libeličani so dobri verniki, toda Bog jim odpusti, da se vedno nekaj puntajo. Hudo leto nas čaka. Iz Celovca prihajajo čudni glasovi o nekem glasovanju. Nemci so začeli propagando, da je v Avstriji bolje, toda v Libeličah jih nihče ne posluša. Če bo res prišlo do tega plebiscita, kot mu pravijo, potem bo samo hudir vesel, ljudi pa čaka žalost ..."

Plebiscit in negotovost

Končno potezo potegne ameriški predsednik Woodrow Wilson in določi, da se bo o usodi Koroške odločilo na plebiscitu. Libeliče postanejo del cona A, kjer bo glasovanje izvedeno najprej.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

"Župnik Anton Vogrinec je prebivalcem rekel: glasujte za Jugoslavijo. Režimi se spreminjajo, narod pa ostaja. Če boste izločeni iz svoje matice, boste izumrli kot narod," o dogajanju pred glasovanjem pove Marjan Kos. V župnišču kot del razstave visi meglena fotografija, na kateri je zamrznjen trenutek na dan plebiscita pred libeliško šolo: na vozičku pripeljejo možaka z ene izmed višje ležečih kmetij, ki je bil hrom, a je vseeno želel oddati svoj glas.

In prav odročne hribovske kmetije postanejo kraj tajnih srečevanj slovensko zavednih Libeličanov, ki se na dan razglasitve izidov plebiscita znajdejo v neželeni resničnosti. Meja je zakoličena pod vasjo, postanejo del avstrijske države. Kljub drugačnim obljubam med avstrijsko propagandno kampanjo se razmahne revanšizem. Dogajajo se požigi slovenskih kmetij, poveča se pritisk na slovenske izobražence. Členi v mirovnih pogodbah o varovanju manjšin so le mrtva črka na papirju.

Libeličani hočejo na svoje

Libeliče so imele v tistem času od 600 do 700 prebivalcev – samo središče okoli 300 ljudi, okolica pa še enkrat toliko. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Tudi v Libeličah se takoj pojavijo narodnostni konflikti. Ko orožniki zapustijo vas, nemško usmerjeni domačini obračunajo z nekaj projugoslovanskimi posamezniki. Sankcij ni bilo. In Libeličani so sklenili, da se z novo realnostjo ne bodo sprijaznili. "Ker je meja potekala točno pod vasjo, so čutili, da lahko še kaj spremenijo. Višje na avstrijski strani to ni bilo več mogoče," poudari zgodovinar Kos. Že prvo noč, ko je bila postavljena meja, je nekaj fantov iz vasi izruvalo mejne kamne in prerezalo žico.

Začel se je 'libeliški punt'. Marjan Kos nam opiše, da so se domačini na skrivaj dobivali in peli slovenske in slovanske pesmi. Shodi so bili iz tedna v teden bolje obiskani. Izogibali so se nemških trgovin – v Libeličah je bilo tedaj šest gostiln in tri trgovine, vsaka je imela svojo klientelo in nemški trgovec je le s težavo preživel. Avstrijska stran je začutila, da se tukaj nekaj dogaja, zato so začeli obljubljati, da bo občina postala gospodarsko močna. A Libeličani niso sprejemali ponujenih posojil in nepovratnih sredstev. Obrtniki so nehali trgovati s tradicionalnimi odjemalci na avstrijski strani. Orožniki so imeli veliko dela s postavljanjem novih in novih mejnikov, ki so jih ponoči izruvali. Popolna neposlušnost.

Spomin na Antona Vogrinca. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Pomoč so iskali tudi na jugoslovanski strani. Po aktivizmu so izstopali župnik Anton Vogrinec, šolski upravitelj Janko Gačnik in šolski nadzornik Rudolf Mencin. Župnik Vogrinec se je leta 1921 moral izseliti čez mejo, saj so mu grozili z ubojem.

Prve mesece jugoslovanska stran Libeličanov ni razumela in ni podpirala. Ko pa je za določitev natančne meje na terenu na Koroško prišla mednarodna razmejitvena komisija, se je odnos Jugoslavije začel spreminjati. Komisija je hodila od hiše do hiše in anketirala ljudi. "Če bi na slovensko-hrvaški meji delali podobno, bi jo verjetno hitreje določili," se posmeje Kos. Prišli so tudi v Libeliče in nadzorniku Mencinu je uspelo, da si ji je pridružil. Znova so pregledali tudi izide glasovanja in konstanten upor domačinov je privedel do odločitve: meja se premakne za vas.

Libeliče pridejo pod Jugoslavijo v zameno za hribovito območje levo od Drave, ki je bilo redko poseljeno, prebivalci pa so bili izrazito nemško usmerjeni.

Jutro, 1. oktober 1922. Foto: dLib

29. septembra 1922 vas zapustijo nemški orožniki, odseli se tudi okoli 150 nemško usmerjenih domačinov. Sem vkoraka jugoslovanska obmejna straža, vrnejo se izgnani domačini. V vasi priredijo veliko slavje. "Zavedali so se, da bodo gospodarsko nazadovali, da bodo izgubili avstrijski trg, ker so gravitirali proti Pliberku in manj proti Dravogradu, a so kljub temu praznovali, saj so uresničili svoje želje," doda Kos. Gre vendarle za redek primer, da si je peščica krajanov izborila izključitev iz mednarodno pravno priznane države in priključitev k matičnemu narodu.

Za odločitev jim ni žal

Ta zgodba živi v podzavesti Libeličanov še danes. Marjan Kos pomisli: "Ne spomnim se, da bi se kdaj v gostilni pogovarjali o plebiscitu. Šlo je za tako pomembno zadevo, da se niso o njej pogovarjali ob pijači." In ko jih turisti povprašajo, ali jim je kaj žal za to odločitev, vsak vaščan resno odbije, da ne. "Včasih so ljudje hodili delat na graščakovo zemljo, danes hodijo delat čez mejo v Avstrijo – spremenilo se glede tega ni kaj veliko, a vas je ostala slovenska."

Marjan Kos. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Turisti, izletniki in šolarji so pred koronakrizo Libeliče redno obiskovali. Okoli 600 domačinov se namreč še danes rado poveže in s skupnimi močmi skrbi za vas s posebno zgodovino. Lokalni vodniki vas tako popeljejo od kostnice do treh dobro založenih zgodovinskih zbirk: o plebiscitu, razvoju šolstva in po obnovljenem skednju, kjer hranijo obsežno zbirko starega kmečkega orodja. V župnišču je ohranjena črna kuhinja, kjer so nekdaj nastajale lokalne dobrote, ki so danes zapisane in izdane v Libeliški kuharici. Med njimi je tudi posebna pogača ali trenta. "Ko so pekli kruh, jim je ostalo nekaj testa, 'potrentali ' - potolkli so ga in ga nadevali z domačimi ocvirki, skuto ali medom. To je bila poslastica za otroke," se spominja Marjan Kos.

Ročna gasilska brizgalna. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Posebna pozornost pa je namenjena stari gasilski brizgalni, ki stoji pred vaškim gasilskim domom. Njega zgodba je tesno povezana z obmejnim povojnim dogajanjem in Kos jo obnovi: ko so oktobra Avstrijci zapuščali vas, so brizgalno odpeljali s seboj. Nato so se norčevali iz libeliških gasilcev, češ kakšni so gasilci brez brizgalne. Te pa je to začelo vse bolj jeziti. Junija 1923 so sklenili, da nekaj ukrenejo. Ponoči so se po polju odtihotapili čez mejo in odpeljali brizgalno. Domačini iz sosednje avstrijske vasi Potoče so jih opazili in nastavili zaporo na cesti, a so jih Libeličani prevarali in brizgalno odvlekli po polju, ker so jim na roko šle suhe junijske noči. Zamera je bila velika, a ko je čez nekaj mesecev izbruhnil požar, so libeliški gasilci pripeljali brizgalno in pomagali gasiti, zato so se napetosti umirile. Več kot sto let stara gasilska črpalka pa je še danes lep dokaz čezmejnega sodelovanja: pojavlja se na gasilskih proslavah na obeh straneh meje.

Nekdaj precej neprepustna meja se je v zadnjih desetletjih povsem sprostila. Po osamosvojitvi Slovenije so bile znova očiščene stare gozdne poti, obnovljene so ceste, ljudje se sprehajajo kot nekoč. Desetletja ločenosti od nekdaj skupnega koroškega prostora pa so pustila tudi svoj davek. V Libeličah danes obratuje le še ena trgovina, osnovna šola je štiriletna, gostilne pa sploh nimajo več. Kljub temu se vas pomlajuje in izročilo stoletja stare uporniške zgodbe vaščanov se predaja naprej.

Foto: BoBo

Intervju z Rudijem Voukom

Manjka kritični pogled, kaj se je z nami zgodilo in kaj bi bilo treba narediti

, Ksenija Horvat, TV Slovenija

Kako gre Slovencem danes, po stotih letih življenja v Avstriji? O tem s koroškim odvetnikom Rudijem Voukom.

Rudi Vouk je mladost preživel v občini Dobrla vas. Ko je bil star sedem let, se je na avstrijskem Koroškem zgodil napad na dvojezične table »Ortstafelsturm« in ni razumel, zakaj se nekaj, kar je napisano v zakonu, ne udejanji, zato je odšel študirat pravo. Danes dela v odvetniški pisarni Grilc-Vouk-Škof.

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Ko je avstrijsko ustavno sodišče za občino Škocjan odločilo, da mora dobiti dvojezični napis, ker tam živi okoli deset odstotkov slovensko govorečega prebivalstva, je to manjšini dalo nov zagon. Vouk je v tem kraju namerno prekoračil dovoljeno hitrost in ni hotel plačati kazni, ker krajevni napis ni bil dvojezičen, kot je to določala avstrijska državna pogodba. Po njegovem mnenju bi postopek moral potekati dvojezično. Po enakem postopku bi morali table postaviti v 30 občinah, pokojni koroški deželni glavar Jörg Haider je table prestavljal, nanje lepil majhne napise, na koncu pa je bil po veliko zaslugah Rudija Vouka sklenjen tudi topografski kompromis o postavitvi dodatnih dvojezičnih tabel.

Pred stoto obletnico koroškega plebiscita je ustanovil iniciativo SKUP, ki opozarja na nerešena manjšinska vprašanja, tudi na številne dvojezične napise, ki jih na avstrijskem Koroškem še niso postavili.

Rudi Vouk

Z odvetniško pisarno, ki jo je pred več kot 40 leti ustanovil Matevž Grilc in v kateri ste danes zaposleni, vas veže še nekaj drugega. Z njo ste se srečali že kot dijak, ko ste vodili Zvezo koroških dijakov in organizirali proteste na celovški glavni železniški postaji, ker niso prodajali vozovnic v slovenščini. Potem ste bojkotirali prodajna okenca, to je bilo takrat zelo pomembno dogajanje. Povejte nam kaj o tem času in o tem dogodku.
Takrat niti nisem vedel, kaj sem s tem sprožil. Zadeva se je dogajala že nekaj časa pred mano, saj so že dve, tri leta dijaki in dijakinje, ki so živeli med tednom v internatu, ob odhodih domov ob koncih tedna zahtevali vozovnice v slovenščini. A so jih ignorirali. Potem so pač stali tam pred okencem tiste pol ure, dokler se ni odpeljal vlak in je bila zadeva spet mimo. Stvar ni prišla v javnost, ni odmevala, ljudje niso vedeli, za kaj se dijaki sploh zavzemajo, in to mi je šlo na živce. Pomislil sem, da moramo stvar organizirati na drugačen način. Tudi sam sem se nato čudil, da je uspelo in da so vsi sošolci sodelovali. Neko soboto smo se že zjutraj postavili pred okence, in ko nismo dobili vozovnic v slovenščini, pač nismo odšli. Kolodvor je bil blokiran ves dan, prišla je policija, prišla je tajna policija in na vsem lepem naslednji dan zvezni kancler Kreisky zaradi tega odpove pogovore s predstavniki koroških Slovencev. Kakšen val ogorčenja smo s tem sprožili! A sam tega niti približno nisem imel v mislih, ampak je šlo za akcijo. Zdelo se nam, da je treba nadaljevati tisto, kar so naši predniki pred nami doživeli. Bili smo premladi in velikih protestov leta 1977 nismo fizično doživeli. Smo pa iz pripovedi in s fotografij občudovali starejše kolege, ki so bili tam prisotni.

To so bili drugi časi, ko je bil raznarodovalni pritisk zelo močan, ampak tudi manjšina je znala zelo odločno nastopiti s svojimi zahtevami. Kakšni pa so bili uspehi takšne politike?
To so bili drugi časi seveda. Ampak odločnost manjšine je bila takrat absolutno potrebna. Če takrat ne bi bilo teh velikih demonstracij, avstrijskega solidarnostnega gibanja s koroškimi Slovenci, tega aktivizma, potem danes o slovenski manjšini na Koroškem ne bi mogli več govoriti. Morda bi bila le še kakšna folklorna skupina, ampak v političnem sistemu ne bi igrali nikakršne vloge. Ne bi se bilo več treba pogovarjati o pravicah koroških Slovencev. Koroški Slovenci so bili konec 60. let že tako daleč, da so dejansko šli na pot folklore, in ta 70. leta so jih znova zbudila. Od tega, kar se je takrat začelo ustanavljati, na marsikaterem področju živimo še danes.

Kako pa je danes na železniški postaji v Celovcu? Se lahko vozovnica normalno kupi v slovenščini?
Danes je zadeva precej drugačna, ker ti vozovnico danes prodaja avtomat. Ni več okenca. Ampak pravzaprav bi avtomat moral znati tudi slovensko, česar ne zna. A mislim, da so tudi na Koroškem tako daleč, da če bi rekel "vozovnico za Pliberk", bi jo verjetno dobil.

Tudi zaradi neuveljavljenih pravic koroških Slovencev ste se odločili za študij prava. Je bil to tudi glavni razlog za vašo karierno pot?
To je bil eden od razlogov, prav gotovo. Kolodvorska akcija, pa tudi druge stvari v dijaških letih, ko sem se zares začel spraševati, kako to, da imamo državo, ki brezhibno deluje skoraj na vseh področjih in spoštuje to, kar je predvideno, le na manjšinskem področju – v sedmem členu državne pogodbe za koroške Slovence piše, kakšne pravice naj imamo – se v praksi nič od tega ne dogaja. To me je grozno motilo. Nisem razumel, kako je mogoče, da ena država, ki ima sama sebe za pravno državo, na vseh drugih področjih samoumevno spoštuje vse zakone, samo tukaj ne. Hotel sem razumeti, zakaj je to tako.

Torej si danes tega istega vprašanja ne postavljate več?
Spoznal sem, da tudi na drugih področjih ni čisto tako, kot se mi je takrat zdelo. Kot odvetnik doživiš, da ne deluje povsod, ampak kljub temu pa je manjšinsko področje še zmeraj posebno področje, kjer je včasih ignoranca pravne države nepredstavljiva. Edino področje, za katero bi rekel, da je morda še primerljivo zadnje čase, je odnos Avstrije do evropskega prava. Tu se Avstrija včasih vede podobno: naj v Bruslju pišejo, kar hočejo, nas to ne zanima.

Predsednika v skupni izjavi po 100 letih od plebiscita poudarjata sodelovanje

V zadnjem času je bilo kar nekaj državniških, diplomatskih obiskov v Sloveniji in v Avstriji – torej predsednik Borut Pahor je julija obiskal Koroško, avstrijski kancler Sebastian Kurz je bil pred kratkim v Sloveniji, pred dnevi tudi avstrijski zunanji minister. Ste po vseh teh pogovorih razbrali kakšno pomembno sporočilo za Slovence v Avstriji? Človek bi pričakoval, da bi kaj bilo.
Odkrito rečeno, ne. Glavno sporočilo, ki je do zdaj prišlo do nas, je, da so odnosi izvrstni, da smo prijatelji in da je vse lepo, ampak nič konkretnega. Na primer, da bi Avstrija imela namen ob priložnosti stote obletnice plebiscita na kakšnem konkretnem področju kaj izboljšati za koroške Slovence. O tem do zdaj nismo izvedeli ničesar. Dvomim, da bi se do 10. oktobra lahko kar koli zgodilo, ker če bi hoteli kaj takega, bi morala biti zakonodajna procedura že zdavnaj sprožena. Občutek je, da je trenutno v ospredju samo ustvarjanje vtisa, da je tako in tako vse lepo in prav, kar pa seveda z resničnostjo nima opravka.

Avstrijski zunanji minister je v pogovoru za časopis Delo na vprašanje, zakaj Dunaj še ni v celoti izpolnil mednarodnih obveznosti do slovenske narodne skupnosti v Avstriji, odgovoril: "Avstrija v celoti izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti. Naredili smo velik napredek, zlasti v zadnjih desetih letih, obletnica je priložnost za nadaljnjo krepitev dialoga in občutka za skupnost in prihodnost vseh Korošcev. Naš vladni program vsebuje namenske ukrepe za nadaljnjo podporo slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem."
Prvi stavek ni resničen, Avstrija ne spoštuje svojih mednarodnih obveznosti v celoti. Deloma da, ampak smo še zelo daleč od tega, da bi jih v celoti. Naj gre za šolsko področje, kjer bi v otroških vrtcih že zdavnaj moralo veljati, da so otroci lahko deležni dvojezične vzgoje, pa nimamo zakona o tem. Kar zadeva uradni jezik, na številnih sodiščih manjka možnost, da bi lahko uporabljali slovenščino. Na občinah je prišlo celo do poslabšanja leta 2000 v primerjavi s prejšnjim stanjem. Glede dvojezične topografije je uresničen delček. Torej ni treba govoriti, da je člen sedem izpolnjen, in to je mednarodnopravna obveznost Avstrije. Res je, da je v vladnem programu obsežen točkovnik, kaj želi vlada storiti na manjšinskem področju, in to je prav gotovo napredek, saj česa takega že 30 let nismo imeli. A konkretno uresničeno od tega ni še nič. Seveda, prišla je koronakriza, morda zaradi tega še ni nič. A skrajni čas bi bil, da začnejo uresničevanje teh točk, ker sicer čas hitro mineva. Kmalu bo več kot polovica mandatne dobe vlade, in če do takrat ne bodo ničesar položili na mizo, potem se spet ne bo izšlo.

Zunanji minister je omenil koroško manjšino in manjšino na Štajerskem. Je to zdaj običajno, da visoki avstrijski politiki omenijo tudi manjšino na Štajerskem?
Čisto običajno ni. Menim, da se je zunanji minister kot diplomat zavedal, da so v sedmem členu omenjeni tudi štajerski Slovenci in da jih zato mora omeniti. Ampak seveda, če bi bili pošteni, potem bi moral priznati, da za štajerske Slovence ni uresničena niti ena sama točka člena sedem. Potem sploh ne moremo govoriti o tem, da se mednarodne obveznosti spoštujejo, ker tam kratko malo nimajo ničesar. Niti šolstva, niti uradnega jezika, niti ene tablice, nič, razen neke skromne finančne podpore. Štajerskim Slovencem želim vse najboljše, ampak ne moremo primerjati situacije na Štajerskem s situacijo na Koroškem.

Slovenski premier Janša je opozoril, da ostaja še nekaj odprtih vprašanj glede položaja slovenske avtohtone narodne manjšine v Avstriji, a se bodo lažje reševala v sedanjem boljšem ozračju v primerjavi z desetletji v preteklosti. Takšnih političnih ocen, da so zdaj odnosi bolj prijateljski, da je ozračje bolj sproščeno, prijateljsko in tako naprej, je kar nekaj. Kaj to pomeni? Ta prijateljskost ni dovolj?
Seveda je lepo, če so prijateljski odnosi. Vedno boljše, kot če se nekdo prepira, ampak resnici na ljubo je treba že povedati, da kar smo v preteklosti dosegli, smo si morali izboriti sami. Nič nismo dobili iz prijateljstva, skoraj vse, kar imamo, smo si priborili s tem, da smo se pritoževali na ustavno sodišče, hodili demonstrirat, zelo glasno postavljali naše zahteve. Prostovoljno nam Avstrija doslej ni dala ničesar. In zato tudi ponavljam: sem za prijateljstvo, ampak hkrati vidim tudi določeno nevarnost, ki se že zdaj dogaja, da če nekdo na Koroškem opozarja na to, da še zmeraj ni vse v redu in da še marsikaj manjka, jih hitro sliši – deloma celo od lastnih ljudi – češ bodi tiho, ne kali zdaj tega dobrega vzdušja in prijateljskih odnosov, ali hočeš, da bi se spet prepirali. To je že dvorezen meč, prijateljstvo da, ampak vsako prijateljstvo temelji na korektnih odnosih. Sam tudi ne bom s sosedom prijatelj, če mi ta stalno hodi čez mejo ali pa se do mene ne vede korektno, ne spoštuje, kar je mojega, in ne spoštuje mojih pravic. Če bomo imeli korektne odnose, potem bo prijateljstvo še boljše.

Od kod dobivate pripombe "ne kali vode" – od slovenske manjšine ali iz avstrijskih krogov?
Od obojih. Na Koroškem imamo največji koroški časopis Kleine Zeitung, ki ima že desetletja dolgo navado, da rad piše o ekstremistih na obeh straneh. Torej meče tiste Slovence, ki se zavzemajo za pravice, v isti koš kot nemške nacionaliste in desne ekstremiste, kar absolutno ni korektno. Nekdo, ki se zavzema za pravno državo, ne dela istega kot nekdo, ki odklanja spoštovanje manjšinskih pravic. Ampak tudi od lastnih ljudi deloma. Nekateri predstavniki koroških Slovencev so zadnje čase zavili na neko pot, ko samo še poudarjajo dobro sožitje in si ne upajo postavljati nobenih zahtev ter s tem dejansko po mojem mnenju narodni skupnosti delajo celo škodo.

Imate pa zdaj na Koroškem deželnega glavarja, ki je slovenski manjšini najbolj naklonjen v številnih desetletjih doslej. Marsikdaj spregovori v slovenščini, ima svoj program reševanja odprtih vprašanj. Torej, glasbena šola je zdaj delujoča tudi v slovenščini, imate krškega škofa, ki je Slovenec. Veliko je pozitivnih znakov, ki kažejo, da se vendarle nekje tudi napreduje.
Drži. Še enkrat, odnosi med prebivalstvom so neprimerljivo boljši kot še pred 20 leti. Nepredstavljivo je, da bi se dogodki iz 70. let danes lahko ponovili. Ampak politika ob tem bistveno izboljšanem vzdušju doslej še ni naredila ničesar. Menim, da velika večina koroškega prebivalstva ne bi imela nikakršnih težav, če bi se vlada lotila doslednega uresničevanja tega, kar bi morala storiti že pred 65 leti, in celo uveljavljanja nekih manjšinskih pravic v smislu enega jezikovnega načrtovanja, da se to, kar je bilo izgubljeno, morda znova oživi. Prepričan sem, da bi Korošci z veliko večino to podprli. Le koroška politika si tega še danes ne upa, ker ima še zmeraj strah pred tisto manjšino nemško nacionalnih volivcev, ki seveda še zmeraj so. Ves čas slišimo, če nekdo glasno opozarja, da različne zadeve še niso urejene, češ ne bodi tako glasen, zdaj imamo deželnega glavarja Kaiserja, ki je do nas prijazen, ki govori slovensko, ali si želiš, da bi spet prišel deželni glavar, kot je bil prej. Moramo ven iz te pasti. Mora biti mogoče, da se dobro razumemo, da imamo prijateljske odnose, ampak da kljub temu rečemo bobu bob in da kljub temu prav v tej situaciji povemo, zato ker smo dobri prijatelji, bi bil čas, da uredimo zadeve, ki bi morale biti že zdavnaj urejene.

V enem izmed vaših člankov sem zasledila podatek, da če bi v letu podpisa avstrijske državne pogodbe, torej leta 1955, uresničili sedmi člen, bi merilu desetodstotkovnega deleža slovenskega prebivalstva ustrezalo še skoraj celotno dvojezično območje, kar pomeni, da bi bilo recimo dvojezičnih tabel kar 800, to je pa daleč od 164, kot jih določa kompromisni dogovor iz leta 2011. Kako se je to zgodilo? Kako to, da se je ta raven varovanja pravic manjšine tako zelo spremenila od leta 1955 do leta 2011? Kako prideš z 800 tabel na 164 tabel?
Tako, da manjšinskih pravic ne uresničuješ. Asimilacija je v tem času napredovala prav zaradi neuresničenih manjšinskih pravic. Če potem leta 2001 ustavno sodišče reče, dvojezične table morajo biti tam, kjer je deset odstotkov slovenskega prebivalstva ... Ne gredo gledat, kakšen je bil položaj leta 1955, temveč pogledajo zadnje ljudsko štetje, ki je bilo 2001, a potem bi prišli kljub temu še zmeraj na okoli 350 dvojezičnih napisov. Dobili smo jih pa 164. Se pravi, niti tega niso naredili, kar je ustavno sodišče odločilo z več kot 40-letno zamudo. Celo od tega smo dobili samo polovico in zato ne razumem zahtev, da bi morali biti zdaj hvaležni, ker so to neki velikanski koraki naprej. So koraki naprej, so koraki v pravilno smer, ampak velikanski pa res niso, temveč so majhni in prvi koraki, ki bi jim morali slediti še številni drugi.

Kako je mogoče, da notranja zakonodaja, ne glede na to, da je to ustavno sodišče, povozi, revidira mednarodnopravne obveze, ki jih je Avstrija kot poraženka po drugi svetovni vojni dala ne le Sloveniji, ampak se je tudi zavezala pred zavezniškimi državami?
Tu imamo opravka z mednarodno politiko. Nad avstrijsko državno pogodbo bedijo države podpisnice državne pogodbe. Mi bi se teoretično lahko obrnili na Združene države, Rusijo, Francijo, na Anglijo, a veste, da se bodo morda nasmehnili – v primerjavi z drugimi težavami, ki jih ima svet, to ni realno.

Sedmi člen še velja ali ne?
Mednarodnopravno velja, le notranje državno so nam roke zavezali s tem, da so novo ureditev postavili na ustavno raven in se, vsaj kar zadeva upravni jezik in dvojezično topografijo, ne moremo več obrniti na ustavno sodišče, ker pač ustavno sodišče ustavnih zakonov ne more razveljaviti. Kljub temu je sedmi člen še mednarodnopravno veljavna pogodba. Edini, ki se lahko danes sklicuje na to, je Republika Slovenija kot država zaščitnica. Če Republika Slovenija tega ne bi več počela, potem je nevarnost, da bi člen sedem v tej obliki, kot ga poznamo danes, svojo veljavo začasno izgubil. Mednarodno pravo ima namreč to slabo lastnost, da je prav tisto, kar realno obstaja. In če nečesa ni skozi desetletja in se nihče ne vplete v to ter nihče ne reče, da to ni korektno, potem pač to obvelja.

Torej bi vam pri uveljavljanju vaših pravic še vedno koristilo, če bi se Slovenija obrnila na depozitarko – na današnjo Rusijo – in pri njej notificirala avstrijsko državno pogodbo?
Mislim, da bi bilo to koristno. Slovenija znova zamuja ugodne trenutke, ko bi to lahko storila. Bilo jih je že več, a so žal očitno zmeraj v ospredju neki drugi interesi, ki so pomembnejši in zaradi katerih Slovenija ne želi kaliti odnosov z Avstrijo. Kljub temu je to formalni korak, ki bi ga morala Slovenija nekega dne storiti. Razen če Avstrija sama od sebe dejansko dosledno uresniči vsa določila, potem bomo prepričani, da tega ni več treba. Ampak tako daleč pa še nismo.

Nekateri spodbudni znaki so v zadnjem času bili: na primer občina Žitara vas in Sele. Vas, kjer se je upokojeni ravnatelj Franc Kukovica z vašo pomočjo boril, da bi bil tudi napis Sele tam. V Šentjakobu pri Rožu so spomladi obljubili, da bodo vse vasi dvojezično označene.
So, čeprav je primer Sele absurden. Gospod Kukovica se je še letos februarja moral zagovarjati pred sodiščem, ker je opozarjal na manjkajoči dvojezični napis v Selah. Nalepko je nalepil na enojezično tablo in so mu očitali, da je s tem poškodoval to enojezično tablo, ter ga postavili pred sodišče – in to na pobudo žitrajskega župana. To je bilo še letos in zdaj bodo v Selah postavili dvojezični napis ter to slavili kot velik napredek. Lepo vas prosim, če mora nekdo naprej dvakrat pred sodišče, preden se to doseže, je to že zelo visoka cena. Če mora Florjan Lipuš, ki je prejemnik najvišje avstrijske kulturne nagrade, vrniti znak častnega občana občini Žitara vas, ker pač ni bila pripravljena postaviti tega napisa v kraju, kjer je Florjan Lipuš doma ... Žal nima vsaka koroška vas enega Kukovico in enega Lipuša, ki bi se tako zavzemala za pravice tamkajšnjih Slovencev. Kajti če bi bili korektni, imajo Sele okoli 15 odstotkov slovenskega prebivalstva pri zadnjem ljudskem štetju, imamo pa 37 vasi na Koroškem, ki imajo višji delež, pa kljub temu še zmeraj nimajo dvojezičnega napisa. Kaj naj to potem pomeni, da bodo v Selah postavili dvojezični napis, če ne bodo hkrati povedali, da bodo postavili tudi vse druge? Tudi primer Šentjakob pri Rožu je pozitiven, treba ga je pozdraviti, ampak je treba tudi vedeti, da bi Šentjakob dvojezične napise moral dobiti že leta 1977, po takratni ureditvi, pa so ga izpustili. Že dobrih deset let tam poteka diskusija o uvedbi cestnih imen, ki bodo samo nemška, čemur so se tamkajšnji Slovenci silovito zoperstavljali, ker bi potem tudi naslovi bili samo še nemški. Zdaj so našli neki kompromis, ostala bodo samo nemška cestna imena, ampak zato pa bodo tudi dvojezični krajevni napisi. Stvar torej v tem primeru ni samo bela, temveč ima tudi že nekatere sive odtenke.

V iniciativi SKUP, katere soustanovitelj ste, ste zdaj pozvali vse župane dvojezičnih občin, da označijo svoje kraje dvojezično. Imate že kak odziv, kaj si obetate od tega?
Ne, kakšnega odziva do zdaj ni. Lepo bi bilo, če bi bil, ampak resnici na ljubo ga nisem pričakoval. Pred 10. oktobrom česa takega prav gotovo ne bo, ker se na Koroškem v glavah še zmeraj odvija 10. oktober na tradicionalen način. Tu je še zmeraj nekakšno slavje zmage nemštva. Tega danes ne bodo več rekli na glas, ampak v glavah ostaja to mišljenje. Zato imam občutek, da nam vse obljubljajo za prihodnje leto, in ne letos pred 10. oktobrom, ker nočejo sprovocirati tistih, ki želijo proslavljati v tradicionalni obliki. Potrebno pa se mi zdi, da ves čas opozarjaš na nerešena vprašanja, kajti če niti koroški Slovenci tega ne delamo več, nam ni treba čakati, da bodo to prostovoljno storili drugi. V tem času je pač treba nekoliko popravljati to sliko, da je vse tako lepo in prav, ker pač ni res. Škoda, da je bilo treba ustanavljati iniciativo SKUP, da se take iniciative sprožajo, ker bi to bila naloga naših zastopniških organizacij.

Imate tri krovne organizacije, ki bi morale opozarjati, se zavzemati. Kaj lahko vi kot civilna družba naredite drugače in boljše?
Civilna družba postane potrebna oziroma dejavnost civilne družbe postane potrebna, ko tisti, ki bi sicer morali nekaj početi, tega ne delajo, in to se je pač zgodilo tudi pri nas. Imamo tri krovne organizacije, ki deloma stojijo druga drugi napoti in v zadnjih letih niso bile aktivne, tako kot vsi to od njih pričakujemo. Morda je treba nekoliko izvzeti Narodni svet, ker je bil od vseh treh še najbolj dejaven, ampak tudi ne tako, kot bi si ljudje želeli.

Kot ste zapisali v enem od vaših člankov, vsebinsko ne vedo, kaj hočejo, kadrovsko so izčrpane, saj ni ljudi, ki bi bili pripravljeni delovati, škoda se jim zdi zapravljen čas v takih strukturah.
Drži, je ostra kritika, ampak kar bi mi potrebovali že zdavnaj, so učinkovite zastopniške strukture. To, kar imamo danes, ni učinkovito. Eden nasprotuje temu, kar predlaga drugi, in obratno. Tako ne pridemo naprej, ker je potem za vsako vlado najbolj preprosto, da se nasloni nazaj in reče, da, prosim, poenotite se, potem bomo to naredili. Tudi Slovenija nam to zmeraj znova pravi. Ampak, ali bi prišli v Avstriji ali v Sloveniji na zeleno vejo, če bi imeli samo politične stranke, ne pa parlamenta, in rekli: politične stranke, dogovorite se in po tem, ko se boste dogovorile za nekaj, bomo pa to naredili? Kaos bi bil, anarhija. Od nas pa zahtevajo, da naj bi to nekako delovalo, da se bomo poenotili in da si bomo v vseh vprašanjih enotni. Ne. Mi potrebujemo mehanizme odločanja tudi znotraj naših manjšinskih struktur, potrebujemo pristojnosti, ki nam jih mora dati država, samoupravo do določene mere, kot jo poznajo številne manjšine po vsej Evropi. Tudi v Sloveniji sta italijanska in madžarska skupnost organizirani na podoben način. In mi pač tako ne bomo prišli naprej, če ravno ob priložnostih, kot je stota obletnica plebiscita, naše organizacije niso v stanju formulirati enotnih stališč, kaj pričakujejo od Republike Avstrije. Pobuda, da smo sploh ustanovili iniciativo SKUP, je bila, da smo od naših organizacij zahtevali, da vsaj ob tej priložnosti naredijo točkovnik, kaj je treba narediti. Pa ga niso.

Foto: BoBo

Koliko vam manjšincem stoji ob strani slovenska politika? Večkrat ste bili zelo kritični do slovenskih politikov, ki morda včasih niso znali dobro razbrati politično-narodnostne situacije. Recimo po letu 2011 in tistem kompromisnem sporazumu, do katerega ste bili sami zelo kritični, je prišel tedanji slovenski premier na postavljanje dvojezičnih tabel in dejal, da se jim s tem odpirajo vrata v prihodnost. Pozdravil je junake, ki so ta kompromisni sporazum sestavili. Kaj je v slovenski politiki, da ne razume vaših notranjih razmerij in tega, kar je dobro za skupnost?
Da ne bo nesporazuma: brez podpore in pomoči Republike Slovenije nas ne bi bilo več. To je treba povedati. Podpore iz Slovenije so še zmeraj višje kot pa tisto, kar dobivamo iz Avstrije.

Govorite o finančni podpori? Govorila sem o drugačni podpori. Da je treba reči takrat, ko je kaj treba reči.
O tej drugačni podpori mislim, da Slovenija morda nima enotnega mnenja. Posamezni politiki, diplomati, uradniki zelo dobro razumejo, kaj je treba, in jim je treba biti tudi zelo hvaležen za to, kar delajo. Ni pa neke celote. Menim, da Slovenija pričakuje od nas preveč, če pravi, mi se ne bomo vmešavali, vi se najprej sami poenotite in potem vas bom podprla. Ker tudi s tem se Slovenija vmešava, ker namreč pove, da ne bodo podprli tega ali pa onega programa, dokler na Koroškem ne bo enotnosti o tem. Slovenija se mora opredeliti. Mislim, da je to njena dolžnost in da mora tudi na Koroškem povedati, če nekateri od naših zastopnikov zastopajo stvari, ki so za Slovenijo po mojem prepričanju nesprejemljive. Mislim, da tu nevtralnost ni na mestu.

Po eni strani poslušamo o dvojezičnih vrtcih, vrtcih v slovenskem jeziku. Po drugi pa, če ne obiskuješ treh srednjih šol – gimnazije in še dveh srednjih šol, ki sta na voljo vaši mladini –, se po osnovni šoli konča uradna izobraževalna pot v slovenščini. Po drugi strani pa poslušamo in beremo podatke, da se število vpisov k učenju slovenskega jezika povečuje, da je dvojezično šolstvo v porastu bolj kot pri drugih izobraževalnih projektih. Kaj je tu zdaj res?
Res je oboje. Interes raste, zdaj je že skoraj polovica otrok na dvojezičnem ozemlju prijavljenih k dvojezičnemu pouku. A to velja za ljudsko šolo, za prva štiri leta, na prelomu do srednje šole, od petega razreda, pa število prijav pade za več kot polovico, skoraj za 60 odstotkov. V štirih letih se nihče ne bo naučil jezika, znanstveniki pravijo, da je potrebnih za neko jezikovno utrjevanje najmanj šest, sedem let. To je potrata energije, kar počnemo na Koroškem. Moderno je postalo, da se prijavijo k dvojezičnemu pouku, ker s tem pokažeš, da si razgledan človek in da ne misliš tako ozko. Ampak že tu nastane težava: če v tretjem razredu nekdo zahteva, da bi otrok moral znati napisati nekaj stavkov v slovenščini, pa tega ne zna, in zahteva, da ne more imeti enice ali dvojke s tem znanjem, temveč kvečjemu kakšno trojko ... Ne, če bo dobil trojko, pa otroka takoj spet odjavim. Tako ne more biti, da imamo prijave k dvojezičnemu pouku samo zato, da je lepše videti. Če hočemo dejansko imeti na južnem Koroškem prebivalstvo, ki vsaj v določeni meri obvlada slovenščino, potem je treba dvojezični pouk razširiti tudi na srednjo šolo, da traja celotno obdobje obveznega šolanja. Razširiti ga je treba tudi prej, uvesti v otroških vrtcih dvojezično vzgojo. Razpravljati bi morali o tem, ali se ne bi vrnili k temu, kar smo že enkrat imeli ob državni pogodbi, namreč dvojezičnemu pouku za vse.

Torej obvezen dvojezični pouk.
Tako. Kot nihče ne sprašuje, ali se je treba učiti angleščine, nihče ne sprašuje, ali se je treba učiti še drugega tujega jezika in si lahko samo izbereš, ali je to italijanski ali francoski, zakaj bi diskutirali o tem, ali se sme poučevati slovenščina. Res pa je, da imamo v Avstriji še danes določilo v ustavnem rangu, da se sme poučevati slovenščina samo s privoljenjem staršev. Slovenščina je edini jezik na svetu, ki ga ne bi smeli poučevati. Vse drugo bi lahko uvedli in ni treba vprašati staršev. To je v bistvu rasistični zakon proti slovenščini, ki ga imamo še leta 2020 in na kar opozarjamo že leta, da je to treba odpraviti, pa ni nobenih znakov, da bi tu kmalu lahko kaj spremenili.

Za ljudi, ki se ne poglabljajo vsak dan v položaj slovenske manjšine v Avstriji, nam manjka še ena dimenzija. Velikokrat primerjamo položaj Avstrijcev na Južnem Tirolskem in jih postavljamo kot zgled spoštovanja manjšinskih pravic za celotno Evropo. Kaj bi vi še morali imeti, da bi imeli tako zgleden položaj, kot ga imajo Avstrijci v Italiji?
Menim, da se danes tega ne da niti približno primerjati. Lahko pa primerjamo, da vidimo, kaj se je zgodilo s koroškimi Slovenci. Če se ozremo nazaj – leta 1920 je bil položaj zelo podoben, Južnih Tirolcev in nas, koroških Slovencev.

Ampak takrat je bilo koroških Slovencev 80.000, danes recimo 13.000. Medtem ko na Južnem Tirolskem število prebivalstva raste. Kako je to mogoče?
Saj to je tista razlika. Bili smo podobno številčni, oboji smo postali po prvi svetovni vojni manjšina, nekateri so doživeli fašizem, drugi nacizem, zelo podobna zgodovina, le Južnim Tirolcem je uspelo, da danes rastejo in da so zgled Evropi, nas pa so zdesetkali. In Južni Tirolci danes ne govorijo več o tem, kakšne jezikovne pravice bi potrebovali oziroma kaj je treba uresničiti od njihovega svežnja avtonomije, ki si jim ga je uspelo priboriti konec 60., začetek 70. let, temveč kaj je treba v današnjem svetu še dodatno storiti, da se jezikovna skupina, kot so Južni Tirolci, ohrani in razvija. Mi pa se še zmeraj pogovarjamo o tem, kaj bi bilo treba iz nekega zakona, ki je star 65 let, ki je doživel že upokojensko starost, danes še uresničiti, česar še zmeraj niso naredili. Razlika je v tem, da ko so Južni Tirolci dobili svojo avtonomijo, so vsa ta določila bila urejena in so se potem začeli pogovarjati o tem, kaj še potrebujemo, ker se svet vrti naprej. Mi pa se pogovarjamo o 60, 70 let starih zadevah in do tega niti ne pridemo, da bi razmislili, kaj potrebujejo koroški Slovenci leta 2020, kako vpliva na nas globalizacija, kako vpliva na nas potek urbanizacije – ker tudi Koroški Slovenci odhajajo, ne samo v Celovec, tudi na Dunaj, v Gradec, drugam –, kaj za nas pomeni digitalizacija. Vse to niti ni tema, še zmeraj se pogovarjamo o nekih tablah, ki bi morale stati že 70 let.

Mladi intelektualci, kot pravite, zapuščajo Koroško. Našla sem zanimiv citat, ki kaže, kako angažirana in tudi kritična je vaša mladina. Klubi slovenskih študentk in študentov z Dunaja, iz Gradca in na Koroškem so spomladi sprejeli skupno izjavo, v kateri pravijo, da bodo do plebiscitnega vprašanja izredno kritični, ker menijo, da se nemško nacionalno in rasistično praznovanje zavije v nov papir, natisnjen z dobrim sožitjem in dvojezično Koroško. Je to preostro rečeno ali bi se strinjali?
Mislim, da je privilegij mladine, da je kritična. Če študentje ne bi bili več kritični, bi bilo zelo slabo za nas. Je ostro formulirano, ampak dejstvo je, da so s tem izrazili to, kar sem tudi sam prej rekel, da danes samo poudarjamo to dobro sožitje, manjka pa tisti kritični pogled na to, kaj bi morali storiti. V resnici bi morali govoriti o tem, da je potreben temeljit popoln zasuk manjšinske politike, če hočemo, da bomo koroški Slovenci čez nekaj desetletij še sploh lahko govorili, kajti asimilacija še zmeraj napreduje. Omenili ste številko 13.000. Da, to je zadnji uradni rezultat iz leta 2001. Ne vem, kje smo danes. Prav gotovo število ni višje, temveč še nekoliko nižje, ampak če hočemo vsaj zaustaviti ta proces asimilacije in ohraniti tisto majhno jedro, ki je še ostalo, potem je treba od izobraževalnega področja do slovenščine v javnosti temeljito spremeniti vse to, kar se danes dogaja na Koroškem. Kar se danes pogovarjamo, pa je v resnici še zmeraj kozmetika. In zato imajo študenti seveda prav, če opozarjajo na to, da je takšno praznovanje prazno, brez vsebine. Manjka kritični pogled nazaj, kaj se je z nami zgodilo. Manjka analiza rezultatov tega kritičnega pogleda nazaj, kaj je treba danes storiti. To se ne dogaja.

Kje boste v času zaznamovanja stote obletnice plebiscita? Se boste udeležili slovesnosti, ki jih pripravlja Avstrija v tem času?
Nimam se namena udeležiti teh slovesnosti, ker mislim, da bi bilo neverodostojno, če po eni strani kritiziraš to, kar manjka, po drugi strani pa se potem udeležuješ povork ali podobnih zadev. Mislim, da bi bilo 10. oktobra zanimivo prirediti kak znanstveni, pravni, kulturni dogodek, kjer se ukvarjamo s tem, kaj je bilo, kaj je potrebno. Tega bi se rad udeležil. Obeleževanja in proslavljanja pa niso moja stvar.

Kaj si želimo v prihodnjem stoletju? Si želimo absolutno sožitje in tako tudi spoštovanje vseh pravic, ki jih imate koroški Slovenci zagotovljene že z avstrijsko državno pogodbo?
Menim, da bi bila želja za prihodnjih 100 let, da nam uspe preiti iz te ozke manjšinske zaščite, ki jo imamo na nacionalni ravni, na manjšinsko zaščito na evropski ravni, kajti potem bo tudi marsikaj lažje. Potem ne bo več mogoče, da na primer Avstrija čisto upravičeno za Južne Tirolce zahteva to ali ono, česar nikakor ni pripravljena dati koroškim Slovencem. Še marsikatera druga država, ki se vede na podoben način, bi morala spremeniti svoj odnos do manjšin. Gre za to, da imamo vse manjšine enake pravice.

Jože Marketz je postal drugi slovenski škof na Koroškem v zgodovini. Foto: TV Slovenija/zajem zaslona

Koroški katoliški škof Jože Marketz

Moja babica je glasovala za SHS, ded pa za Avstrijo

, Igor E. Bergant, TV Slovenija

Kakšno vlogo je med koroškim plebiscitom odigrala Katoliška cerkev in kakšno je današnje stanje slovenske skupnosti v njej? O tem s krškim (koroškim) škofom Jožetom Marketzem.

Papež Frančišek je Jožeta Marketza za 66. krškega škofa imenoval 3. decembra 2019, ta pa je tako po Jakobu Peregrinu Pavliču postal šele drugi slovenski škof na avstrijskem Koroškem. Umeščen in posvečen je bil 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Na koroški plebiscit pred 100 leti ga veže spomin na babico in deda, ki se jima ni uspelo uskladiti, katero glasovnico bosta oddala – belo ali zeleno? Ded je tako glasoval za zeleno Avstrijo, babica pa za belo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Marketz je otroštvo preživljal v vasici Šentlipš med Celovcem in Velikovcem, leta 1975 maturiral na gimnaziji v Plešivcu, nato pa študiral teologijo v Salzburgu in Ljubljani. Po študiju je leto dni deloval kot diakon v Ekvadorju v Južni Ameriki, nato pa leta 1982 prejel duhovniško posvečenje. Začel je kot kaplan v Borovljah, leta 1992 iz teologije doktoriral na Dunaju, bil imenovan za ravnatelja Slovenskega dušnopastirskega urada krške škofije in leta 1994 za župnika na Radišah. V letu 2014 je prevzel vodenje koroške Karitas, leta 2004 pa je bil imenovan za papeževega častnega kaplana (monsignor).

Vabljeni k branju pogovora, posnetega za televizijsko oddajo Sto let pozneje.

Od plebiscita mineva 100 let, kar pomeni, da velika večina izmed nas dogajanja ni doživela, vendar pa je vsekakor vplival na naša življenja. Nam lahko zaupate, kako je odločitev na plebiscitu vplivala na vašo družino in življenjsko pot?
V naši družini je – kot vem od babice in deda – babica glasovala za SHS, ded pa za Avstrijo. Tudi pozneje je bilo tako, da je moja mama volila slovenske stranke, oče pa ne. Pri nas otrocih pa se je potem 'zglihalo', bi lahko rekli. To je bila odločitev, ki je gotovo vplivala na moje življenje. Če si predstavljam, da bi ostali čisto na robu najprej Jugoslavije in potem Slovenije, ne vem, v kakšno šolo bi lahko šel. Ne vem, kakšne bi bile politične razmere predvsem med 2. sv. vojno. Ne bomo zdaj fantazirali, a gotovo bi bilo moje življenje drugačno. Sem duhovnik, škof in razmerje med Cerkvijo in državo se je v Sloveniji drugače razvijalo kot pri nas. Da, to bi močno vplivalo na moje življenje.

Ko govoriva o veri: Cerkev je vedno bila precejšnja opora koroškim Slovencem, vera je vedno igrala zelo močno vlogo. Vi ste kot škof seveda predstavnik vseh verujočih ne glede na narodnost. Kakšno je bilo stališče Katoliške cerkve na Koroškem do plebiscita in tega, kar se je dogajalo po njem?
Vemo, da je v tedanjem času krški (v slovenščini neuradno tudi koroški, op. n.) škof glasoval in tudi vernike skušal prepričati, da bi glasovali za Avstrijo. Ampak odgovoren je bil glavni vikar cone A iz Dobrle vasi, ki je čisto jasno nastopal za Kraljevino SHS. Bila sta drugačnega mnenja in tako je velikokrat tudi ostalo. Po plebiscitu je mnogo slovenskih duhovnikov zapustilo in moralo zapustiti Avstrijo, tisti, ki so ostali, pa so se vedno zavzemali za slovenski jezik, narod in kulturo. Tudi med 2. svetovno vojno, ko so vsi morali zapustiti svoje župnije, so, ko so se vračali, znova bili zelo trden steber za slovenski jezik in kulturo. Cerkev je vedno bila na strani slovenske narodne skupnosti, v 70. letih, ko smo imeli sinodo, pa je Cerkev ubrala novo pot in se je trudila za sporazumevanje med narodoma. Tudi pri liturgiji, bogoslužju se je trudila za dvojezičnost. Ne pa v eni župniji nemško, v drugi slovensko, to ni bilo v redu, ker so bili pripadniki druge narodne skupnosti navzoči pri teh bogoslužjih. Posledično zdaj zasledujemo pot dvojezičnosti. Naše župnije smo umirili, to je trajalo nekaj desetletij. Cerkev se je trudila, da bi se ljudje res iskreno ukvarjali s težavami, da imajo pogum, da se tudi sprejo. Tudi to je pomembno, da potem natančneje veš, kako in v katero smer hočemo vsi skupaj. Vsak mora povedati svoje in pri vsem tem je Cerkev pomagala. Mislim, da smo na dobri poti.

Vaše imenovanje je zagotovo eden izmed zgodovinskih trenutkov v življenju Cerkve na Koroškem, hkrati pa to nalogo opravljate v izredno zapletenih časih. Na eni strani odliv vernikov iz Cerkve, na drugi pa asimilacija slovenske skupnosti na Koroškem. Kako bi opisali trenutno stanje Cerkve na Koroškem in slovenske skupnosti v njej?
Moram reči, da že več kot 15 let nismo imeli nove maše, torej nimamo mladih duhovnikov. To bo imelo posledice. Za zdaj duhovnike, ki znajo slovensko in vodijo dvojezične župnije, še imamo, ampak dolgo tako ne bo več ostalo. Potem bo to verjetno bolj odvisno od laikov. Kar zadeva vernost, Slovenci na Koroškem še vedno veljajo za pobožnejše, vernejše kot drugi, ampak resnici na ljubo moram reči, da se približujemo nemški liberalnosti, po kateri Koroška pravzaprav slavi. Menim, da Slovenci ne bomo tako hitro izumrli. Manj nas je, ampak skupnost sama po sebi je vedno bolj kakovostna. Skoraj vsi Slovenci imajo narejeno maturo, zelo dobro so se naučili slovenskega jezika in vsem je slovenska kultura zelo pomembna. Mislim, da bi se morali še bolj zavedati, da smo sosedje s Slovenijo, da je to en slovenski kulturni prostor, da se bolj počutimo kot Slovenci in manj vidimo te meje, ki jih pravzaprav ni več, a kljub temu smo jih tako navajeni, da je težko živeti drugače.

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Koroški založnik Lojze Wieser

Kjer je največji pritisk, je tudi največja iznajdljivost

, Igor E. Bergant, TV Slovenija

Kaj so bili najpomembnejši mejniki slovenske skupnosti na Koroškem po plebiscitu in kakšno vlogo igra jezik? O tem s publicistom in založnikom Lojzetom Wieserjem.

Lojze Wieser je založnik iz Celovca, ki že štirideset let skrbi, da se slovenska dela prevedejo v nemščino in da na avstrijski knjižni trg prihaja kakovostna literatura jugovzhodnega dela Evrope. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen, leta 1990 je postal najboljši avstrijski založnik. Kot avtor se posveča okusom in kulinariki, išče ozadje, zakaj in kako so nastale posamezne jedi in njihov specifični okus, pri tem pa združuje raziskovanje okolja, filozofije, socialnega položaja in drugih okoliščin. Njegovo televizijsko serijo Okusi Evrope predvajajo na ORF-u in 3satu, trijezično knjigo Svatba okusov – Poroka Alp in Jadrana pa so nagradili z mednarodnim priznanjem najboljše knjige v kategoriji kulture hrane in pijače.

Pomena ohranjanja svojega maternega jezika se je zavedel že kot otrok, sledil pa mu je skozi vso svojo profesionalno kariero.

Vabljeni k branju pogovora, posnetega za televizijsko oddajo Sto let pozneje.

Kako je odločitev na plebiscitu vplivala na vašo družino in na vaše življenje?
Leta 1920 se niso dogajali prelomni dogodki le na Koroškem. Takrat se je zgodil razpad Rusije, Avstro-Ogrske, Osmanskega cesarstva, doživeli smo, da je naenkrat ostalo 120 milijonov ljudi brez strehe. Samo za naš konec so določili plebiscit, zakaj, bo verjetno treba še raziskati. Obstaja občutek, da je šlo za protislovanski refleks, ki je takrat začel razdeljevati Evropo. Blizu mi je Prežihov pogled, da to ni stvar posameznega človeka, temveč gre za strateško-politično zgodbo. Naši predniki so občutili tragične posledice, saj so iz dežele po plebiscitu pregnali vse intelektualce. Živeli so trdo življenje, kar smo občutili tudi otroci, rojeni v 50. letih.

Kljub vsemu se zdi, da so na kulturno-umetniškem področju koroški Slovenci ogromno ustvarili, več, kot bi lahko v takšnem položaju kdo od njih sploh pričakoval. Kako si to razlagate?
Iz zgodovine vemo, da tam, kjer je največji pritisk, je tudi največja iznajdljivost, saj ljudje iščejo izhode. Če se to zazna, je to lepo in pokaže, da se lahko iz vsake situacije v življenju najde izhod. Na tem področju smo veliko pokazali, a smo veliko tudi zamudili.

Kaj je po vašem mnenju dogodek, ki je najbolj zaznamoval Koroško in koroške Slovence v času po plebiscitu?
Bilo jih je kar nekaj. Prvi dogodek je bil gotovo pregon vsakršnega intelektualca. Franci Zwitter mi je povedal, da je bilo preštetih pet intelektualcev, ki so ostali na Koroškem. Druga stvar je razočaranje med ljudmi, ki so zaupali v obljube pred plebiscitom, da se bosta uveljavili demokracija in enakopravnost za vse. Tretji dogodek pa še vedno počasi prihaja v zavest, in sicer osvobodilni boj Slovencev, predvsem hlapcev, revnih, ki so šli v gozd in se uprli nacifašizmu ter s tem celotni Evropi pomagali ubraniti demokracijo.

Vaša kariera je eden izmed največjih dosežkov intelektualcev moderne generacije. Ves čas ste gradili mostove, most je postala kar Drava. Borite se za večjezičnost. Jezik je nekaj, kar narod najbolj opredeljuje, hkrati pa lahko tudi povezuje. Kako na to gledate v 21. stoletju?
V Celovcu smo pred 40 leti prvič na glas povedali, da živimo v enotnem kulturnem prostoru. V zadnjih 40 letih se je položaj še bolj 'raznarodil', kar ni nujno negativno. To le pove, da je ozemlje, v katerega so bili nekoč združeni tudi slovensko govoreči ljudje, ni več združeno, temveč je jezik postal nekaj povsem individualnega. Od posameznika je odvisno, da s tem jezikom pravilno in zaupljivo ravna. Vsak zase je odgovoren, ali bo jezik, ki je hrbtenica vsakogar, preživel ali ne. To lahko rešimo tako, da spoštujemo drug drugega, in ne, da gradimo meje, kot se trenutno dogaja v Evropi.

Poznani ste ne le kot založnik, ampak tudi kot 'gastrozof' – človek, ki raziskuje različne okuse in jih umešča v prostor in čas. S kakšnim priokusom pričakujete prihodnost?
V zadnjih treh letih smo v Celovcu nekaj pokazali z iznajdbo dni jadranske kuhinje. Združitev alpskih in sredozemskih jedi, nižine in višine, ki se ne ozira na državne meje, temveč črpa iz tega, kar so znale naše prababice, babice in mame dati v enolončnico. To pa je enolončnica, podkovana z vsemi najboljšimi okusi, ki jih narava daje v tem mikrokozmosu. Če je ta mikrokozmos sposoben iznajti in skuhati take dobre jedi, potem to pokaže, da so tukaj dobri ljudje. Samo dobri ljudje lahko nekaj dobrega skuhajo.

array(12) { ["id"]=> string(6) "538476" ["author"]=> string(73) "Ana Svenšek, Gorazd Kosmač, Maja Kač, Ksenija Horvat, Igor. E. Bergant" ["published"]=> string(31) "Ljubljana, 9. okt 2020 ob 06:33" ["title"]=> string(61) "Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost" ["intro"]=> string(228) "Pred 100 leti je med Korošci brbotalo. Pariška mirovna konferenca je nanje prenesla odločitev, v kateri državi želijo živeti. Prebivalci, ki so čutili pripadnost Koroški kot deželi, so bili razdvojeni. Belo ali zeleno? " ["fullcontent"]=> string(8491) "

Določanje meja novonastalih držav na ruševinah prvega svetovnega spopada, ki je prinesel propad starih velikih imperijev, je bila zahtevna naloga. Vodile so jo štiri zmagovite sile – ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija. Upanje malih narodov, da bodo končno upoštevali njihov glas, je hitro zbledelo, stare ozemeljske težnje pa so se uresničevale na ramenih tistih, ki jih je bilo najlažje žrtvovati.

Slovensko narodno ozemlje leži na strateško pomembnem področju med morjem, naravnimi pregradami in prehodno ravnico. Apetiti sosednjih držav so bili močni. Na mirovni konferenci so z ravnilom odmerjali mejo na kar treh straneh. Na zahodni je Italija brezkompromisno uveljavila zahteve iz tajnega medvojnega londonskega pakta, čeprav je bil kot eden izmed pomembnih nastavkov nove povojne diplomacije prav neupoštevanje tajnih sporazumov. Na vzhodu je meja nastala kot poskus preprečitve širjenja boljševiške revolucije z madžarske strani. Severna meja pa je postala predmet kompenzacije in koncesij eni in drugi strani. Če so zavezniške sile pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo vendarle opustile misel na plebiscit na mariborskem območju, pa se jim na Koroškem temu ni uspelo izogniti.

Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Obveljalo je namreč načelo o nedeljivosti Celovške kotline, ki jo je zase ob podpori Italije in ameriške arbitražne komisije zahtevala Avstrija. Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v to ni želela privoliti, saj so Slovenci prav Koroško videli kot zibelko slovenstva. Najmočnejšo podporo so jim na pogajanjih nudili Francozi. Končno odločitev, kako rešiti ta zapleteni vozel, je sprejel sam ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je na ta način želel med drugim tudi kompenzirati za Avstrijo izgubljena ozemlja na Južnem Tirolskem in za sudetske Nemce na Češkem. Vseeno je roko ponudil tudi Jugoslovanom in privolil vsaj v izvedbo plebiscita v dveh delih. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena.

Jugoslovanska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Prebivalcem so torej prepustili, ali se bodo odločili za predvsem gospodarski interes, saj so kraji gravitirali proti Beljaku in Celovcu, ali pa se bodo odločili po narodnostnih težnjah. Začela se je srdita propagandna vojna, vsaka stran je poskušala prepričati ljudi tako z vabljenjem kot z zastraševanjem. Prvič so lahko volile tudi ženske, in to ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. "Pojdimo vsi k glasovanju! To je naša sveta dolžnost, domovina nas kliče. Korošci ste in Korošci ostanite," so na avstrijski strani poudarjali predvsem deželno zavest. "V nemški Avstriji ne sme noben človek slovensko govoriti!" so na jugoslovanski strani trkali na narodnostna občutja.

Avstrijska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Kako so razmišljali domačini? V zadnjih stotih letih so bile o tem spisane kopice knjig in študij, pregledani dokumenti in pričevanja. Glede na projekcije, koliko je bilo pripadnikov katerega naroda, je 10.000 koroških Slovencev moralo glasovati za priključitev k Avstriji. Odločali so se o nedeljivosti dežele, ki so jo številni imeli kot pravo domovino, ne glede na to, v kateri državi bo. Odločali so o tem, kam bodo prodajali svoje izdelke – ali čez Karavanke ali po utečenih poteh v Beljak in Celovec. Odločali so, ali bodo možje, bratje in sinovi morali na večletno vojaško obveznost stotine kilometrov daleč. Marsikdo pa se je odločal, ali ne bi nazaj imel kar dobro poznane cesarske stare Avstrije, pa čeprav je v resnici ne bo nikoli več.

Kako so glasovali po okrajih? Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za zeleno glasovnico in Avstrijo. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani in v Kraljevini SHS pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana. Nov dan je prinesel novo resničnost, propaganda je poniknila, nad slovensko usmerjenimi prebivalci Koroške pa so se takoj pojavili pritiski, grožnje in tudi izgoni.

Kaj je prineslo zadnjih 100 let? Zahteve in želje slovenske manjšine so bile desetletja spregledane, pravica do dvojezičnosti kršena, številčnost koroških Slovencev pa posledično zdesetkana. Danes, ko sta obe državi znova združeni pod krilom Evropske unije, ko so meje padle in so se odnosi normalizirali, je sožitje dveh narodov lažje. A rožnata očala nikoli ne prinesejo napredka, zato je treba vedno znova pogledati tudi v preteklost, da bo prihodnost svetlejša.

Ana Svenšek

Vabljeni, da v preteklost pogledate skupaj z nami.

" ["section_id"]=> string(4) "1257" ["location"]=> string(9) "Ljubljana" ["intro_photo_url"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301.jpg" ["intro_photo_subtitle"]=> string(101) "Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek (Vir: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Muzej NZS)" ["debug"]=> array(41) { ["id"]=> string(6) "538476" ["section_id"]=> string(4) "1257" ["portal_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(61) "Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost" ["content"]=> string(8491) "

Določanje meja novonastalih držav na ruševinah prvega svetovnega spopada, ki je prinesel propad starih velikih imperijev, je bila zahtevna naloga. Vodile so jo štiri zmagovite sile – ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija. Upanje malih narodov, da bodo končno upoštevali njihov glas, je hitro zbledelo, stare ozemeljske težnje pa so se uresničevale na ramenih tistih, ki jih je bilo najlažje žrtvovati.

Slovensko narodno ozemlje leži na strateško pomembnem področju med morjem, naravnimi pregradami in prehodno ravnico. Apetiti sosednjih držav so bili močni. Na mirovni konferenci so z ravnilom odmerjali mejo na kar treh straneh. Na zahodni je Italija brezkompromisno uveljavila zahteve iz tajnega medvojnega londonskega pakta, čeprav je bil kot eden izmed pomembnih nastavkov nove povojne diplomacije prav neupoštevanje tajnih sporazumov. Na vzhodu je meja nastala kot poskus preprečitve širjenja boljševiške revolucije z madžarske strani. Severna meja pa je postala predmet kompenzacije in koncesij eni in drugi strani. Če so zavezniške sile pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo vendarle opustile misel na plebiscit na mariborskem območju, pa se jim na Koroškem temu ni uspelo izogniti.

Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Obveljalo je namreč načelo o nedeljivosti Celovške kotline, ki jo je zase ob podpori Italije in ameriške arbitražne komisije zahtevala Avstrija. Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v to ni želela privoliti, saj so Slovenci prav Koroško videli kot zibelko slovenstva. Najmočnejšo podporo so jim na pogajanjih nudili Francozi. Končno odločitev, kako rešiti ta zapleteni vozel, je sprejel sam ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je na ta način želel med drugim tudi kompenzirati za Avstrijo izgubljena ozemlja na Južnem Tirolskem in za sudetske Nemce na Češkem. Vseeno je roko ponudil tudi Jugoslovanom in privolil vsaj v izvedbo plebiscita v dveh delih. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena.

Jugoslovanska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Prebivalcem so torej prepustili, ali se bodo odločili za predvsem gospodarski interes, saj so kraji gravitirali proti Beljaku in Celovcu, ali pa se bodo odločili po narodnostnih težnjah. Začela se je srdita propagandna vojna, vsaka stran je poskušala prepričati ljudi tako z vabljenjem kot z zastraševanjem. Prvič so lahko volile tudi ženske, in to ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. "Pojdimo vsi k glasovanju! To je naša sveta dolžnost, domovina nas kliče. Korošci ste in Korošci ostanite," so na avstrijski strani poudarjali predvsem deželno zavest. "V nemški Avstriji ne sme noben človek slovensko govoriti!" so na jugoslovanski strani trkali na narodnostna občutja.

Avstrijska propaganda. Foto: dLib/Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Kako so razmišljali domačini? V zadnjih stotih letih so bile o tem spisane kopice knjig in študij, pregledani dokumenti in pričevanja. Glede na projekcije, koliko je bilo pripadnikov katerega naroda, je 10.000 koroških Slovencev moralo glasovati za priključitev k Avstriji. Odločali so se o nedeljivosti dežele, ki so jo številni imeli kot pravo domovino, ne glede na to, v kateri državi bo. Odločali so o tem, kam bodo prodajali svoje izdelke – ali čez Karavanke ali po utečenih poteh v Beljak in Celovec. Odločali so, ali bodo možje, bratje in sinovi morali na večletno vojaško obveznost stotine kilometrov daleč. Marsikdo pa se je odločal, ali ne bi nazaj imel kar dobro poznane cesarske stare Avstrije, pa čeprav je v resnici ne bo nikoli več.

Kako so glasovali po okrajih? Foto: MMC RTV SLO/Tomaž Drnovšek

Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za zeleno glasovnico in Avstrijo. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani in v Kraljevini SHS pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana. Nov dan je prinesel novo resničnost, propaganda je poniknila, nad slovensko usmerjenimi prebivalci Koroške pa so se takoj pojavili pritiski, grožnje in tudi izgoni.

Kaj je prineslo zadnjih 100 let? Zahteve in želje slovenske manjšine so bile desetletja spregledane, pravica do dvojezičnosti kršena, številčnost koroških Slovencev pa posledično zdesetkana. Danes, ko sta obe državi znova združeni pod krilom Evropske unije, ko so meje padle in so se odnosi normalizirali, je sožitje dveh narodov lažje. A rožnata očala nikoli ne prinesejo napredka, zato je treba vedno znova pogledati tudi v preteklost, da bo prihodnost svetlejša.

Ana Svenšek

Vabljeni, da v preteklost pogledate skupaj z nami.

" ["active"]=> string(1) "1" ["stamp"]=> string(19) "2020-10-09 06:33:07" ["stamp_modified"]=> string(19) "2020-10-09 06:33:08" ["location"]=> string(9) "Ljubljana" ["redirect"]=> string(100) "https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/sto-let-koroskega-plebiscita-zeleno-veselje-in-bela-zalost/538476" ["keywords"]=> string(36) "koroški plebiscit,manjšina,Korotan" ["fullcontent"]=> string(7) "

" ["highlights"]=> array(0) { } ["show_comments"]=> string(1) "1" ["subtitle"]=> string(0) "" ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704301.jpg" } ["lead_short"]=> string(228) "Pred 100 leti je med Korošci brbotalo. Pariška mirovna konferenca je nanje prenesla odločitev, v kateri državi želijo živeti. Prebivalci, ki so čutili pripadnost Koroški kot deželi, so bili razdvojeni. Belo ali zeleno? " ["export"]=> string(1) "1" ["section"]=> array(24) { ["id"]=> string(4) "1257" ["self_id"]=> string(1) "0" ["alias_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(4) "1920" ["weight"]=> string(3) "118" ["has_permissions"]=> string(1) "0" ["show_banners"]=> string(1) "1" ["show_lastnews"]=> string(1) "1" ["show_editor"]=> string(1) "1" ["show_signature"]=> string(1) "1" ["openx_id"]=> string(1) "0" ["dotmetrics_id"]=> string(4) "4147" ["iprom_sid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid_landing"]=> string(0) "" ["url"]=> string(4) "1920" ["domain"]=> string(0) "" ["keywords"]=> string(0) "" ["description"]=> string(0) "" ["portal"]=> string(6) "condor" ["top_section_id"]=> string(4) "1257" ["flags"]=> array(1) { ["show_comments"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(6) "/1920/" ["links"]=> array(3) { ["rss"]=> string(10) "/1920/rss/" ["arhiv"]=> string(12) "/1920/arhiv/" ["story"]=> string(13) "/zgodbe/1920/" } } ["link"]=> string(71) "/1920/sto-let-koroskega-plebiscita-zeleno-veselje-in-bela-zalost/538476" ["rating"]=> array(7) { ["vote_sum"]=> string(1) "0" ["vote_count"]=> string(1) "0" ["rating_average"]=> float(0) ["vote_user"]=> int(0) ["rating"]=> string(3) "0.0" ["vote_text"]=> string(18) "Ocenite to novico!" ["rating_text"]=> string(21) "Ocena 0.0 od 0 glasov" } ["news_id"]=> string(6) "538476" ["author_id"]=> string(5) "27666" ["author_short"]=> string(1) "0" ["author_extra"]=> string(73) "Ana Svenšek, Gorazd Kosmač, Maja Kač, Ksenija Horvat, Igor. E. Bergant" ["author"]=> array(14) { ["news_count"]=> string(4) "7005" ["title"]=> string(12) "Ana Svenšek" ["content"]=> string(0) "" ["position"]=> string(0) "" ["image"]=> string(0) "" ["link_twitter"]=> string(0) "" ["tags"]=> string(14) "MMC, Slovenija" ["id"]=> string(5) "27666" ["stub"]=> string(11) "ana-svensek" ["tagsList"]=> array(2) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3148260457" ["title"]=> string(3) "MMC" ["stub"]=> string(3) "mmc" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1617745627" ["title"]=> string(9) "Slovenija" ["stub"]=> string(9) "slovenija" } } ["inic1"]=> string(5) "A. S." ["inic2"]=> string(6) "A. Sv." ["inic3"]=> string(6) "An. S." ["inic4"]=> string(7) "An. Sv." } ["authors"]=> array(0) { } ["source"]=> string(11) "MMC RTV SLO" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(5) { ["custom_section_name"]=> string(11) "MMCPodrobno" ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["show_podrobno_icon"]=> string(1) "1" ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["type"]=> string(4) "five" ["signature"]=> string(87) "Ana Svenšek, Ana Svenšek, Gorazd Kosmač, Maja Kač, Ksenija Horvat, Igor. E. Bergant" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "490128558" ["title"]=> string(9) "manjšina" ["stub"]=> string(8) "manjsina" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2285697057" ["title"]=> string(7) "Korotan" ["stub"]=> string(7) "korotan" } } ["lead"]=> string(228) "Pred 100 leti je med Korošci brbotalo. Pariška mirovna konferenca je nanje prenesla odločitev, v kateri državi želijo živeti. Prebivalci, ki so čutili pripadnost Koroški kot deželi, so bili razdvojeni. Belo ali zeleno? " ["related"]=> array(8) { [538450]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538450" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(72) "Vojaški uspehi težko spreminjajo dejstva, ki so se ustvarjala v Parizu" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 12:00:00" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 12:00:00" ["subtitle"]=> string(41) "Boji za severno mejo kot uvod v plebiscit" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(201) "Uvodno poglavje plebiscita na Koroškem so gotovo boji za slovensko severno mejo, ki so izbruhnili po koncu 1. sv. vojne, ko je stara monarhija Avstro-Ogrska razpadala v anarhiji po nacionalnih črtah." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/09/29/65701966.jpg" } ["keywords"]=> string(36) "boji,severna meja,plebiscit,Koroška" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(1) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" } ["link"]=> string(99) "/mmcpodrobno-neaktivno/vojaski-uspehi-tezko-spreminjajo-dejstva-ki-so-se-ustvarjala-v-parizu/538450" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(4) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1486632536" ["title"]=> string(4) "boji" ["stub"]=> string(4) "boji" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "164887756" ["title"]=> string(12) "severna meja" ["stub"]=> string(12) "severna-meja" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1228055904" ["title"]=> string(9) "plebiscit" ["stub"]=> string(9) "plebiscit" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3877837759" ["title"]=> string(8) "Koroška" ["stub"]=> string(7) "koroska" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "12:00:00" ["timestamp"]=> int(970999200) ["comments"]=> int(0) } [538023]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538023" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(59) "Karavanke so predstavljale fizično in psihološko pregrado" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 11:30:02" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 11:30:03" ["subtitle"]=> string(70) "Intervju z zgodovinarjem in nekdanjim veleposlanikom Andrejem Rahtenom" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(258) "Zaradi geostrateškega položaja slovenskega ozemlja mednarodno okolje slovenskim narodnim zahtevam po 1. svetovni vojni ni bilo nenaklonjeno. Sam ameriški predsednik Woodrow Wilson na koncu preseka vse kompromisne predloge in za Koroško določi plebiscit." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/04/65703208.jpg" } ["keywords"]=> string(60) "Andrej Rahten,koroški plebiscit,pariška mirovna konferenca" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["show_video_icon"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(87) "/mmcpodrobno-neaktivno/karavanke-so-predstavljale-fizicno-in-psiholosko-pregrado/538023" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "186930302" ["title"]=> string(13) "Andrej Rahten" ["stub"]=> string(13) "andrej-rahten" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2163225352" ["title"]=> string(27) "pariška mirovna konferenca" ["stub"]=> string(26) "pariska-mirovna-konferenca" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "11:30:02" ["timestamp"]=> int(970997402) ["comments"]=> int(0) } [538445]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538445" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(85) ""Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela"" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 11:00:26" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 11:00:26" ["subtitle"]=> string(67) "Gasparijeve razglednice in predplebiscitna propagandna prizadevanja" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(229) "Ko se je približeval dan plebiscita, sta z enega izmed plakatov nagovarjala dekle v noši s šopkom v eni in belo glasovnico v drugi roki ter fant, ki tlači zelenega zmaja pod nogami, v rokah pa ima pretrgano zeleno glasovnico." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/07/65704165.jpg" } ["keywords"]=> string(56) "Koroški plebiscit,propaganda,razglednice,Maksim Gaspari" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["show_gallery_icon"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(111) "/mmcpodrobno-neaktivno/bela-glasovnica-mora-ostati-cela-zeleno-glasovnico-pa-moras-raztrgati-na-dva-dela/538445" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(4) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "Koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1014536706" ["title"]=> string(10) "propaganda" ["stub"]=> string(10) "propaganda" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3676660128" ["title"]=> string(11) "razglednice" ["stub"]=> string(11) "razglednice" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3721572572" ["title"]=> string(14) "Maksim Gaspari" ["stub"]=> string(14) "maksim-gaspari" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "11:00:26" ["timestamp"]=> int(970995626) ["comments"]=> int(0) } [538449]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538449" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(70) "Kakor koprneča nevesta pripravlja se slovenska Koroška na glasovanje" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 10:31:19" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 10:31:20" ["subtitle"]=> string(70) "Kaj sta o plebiscitu na Koroškem pisala osrednja slovenska časopisa?" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(256) ""Nemci so si prisleparili zmago pri ljudskem glasovanju na Koroškem. Ni zmagala svobodna ljudska volja, marveč je zmagala goljufija in korupcija," piše Slovenski narod 15. oktobra 1920. Pričakovana je bila gladka zmaga, zato razočaranje ne preseneča." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704181.jpg" } ["keywords"]=> string(37) "koroški plebiscit,100 let,časopisje" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(1) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" } ["link"]=> string(98) "/mmcpodrobno-neaktivno/kakor-koprneca-nevesta-pripravlja-se-slovenska-koroska-na-glasovanje/538449" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1783931347" ["title"]=> string(7) "100 let" ["stub"]=> string(7) "100-let" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "4026918502" ["title"]=> string(10) "časopisje" ["stub"]=> string(9) "casopisje" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "10:31:19" ["timestamp"]=> int(970993879) ["comments"]=> int(0) } [538085]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538085" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(73) "Ko so drugi slavili ali žalovali, so se Libeličani šele začeli boriti" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 10:00:14" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 10:00:15" ["subtitle"]=> string(53) "Nenavadna zgodba majhne vasi na obrobju državne meje" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(248) "Libeličani so se 13. oktobra 1920 zbudili v Avstriji. Večji del vaščanov je to zadelo kot strela z jasnega in po začetnem šoku so se odločili, da tega ne sprejmejo. Majhna obmejna vas je začela svoj boj za priključitev k matičnemu narodu." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/06/65703776.jpg" } ["keywords"]=> string(43) "Libeliče,koroški plebiscit,1920,1922,meja" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["gallery_type"]=> string(7) "compact" ["show_gallery_icon"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(98) "/mmcpodrobno-neaktivno/ko-so-drugi-slavili-ali-zalovali-so-se-libelicani-sele-zaceli-boriti/538085" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(5) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2908233824" ["title"]=> string(9) "Libeliče" ["stub"]=> string(8) "libelice" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2311125530" ["title"]=> string(4) "1920" ["stub"]=> string(4) "1920" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1741593398" ["title"]=> string(4) "1922" ["stub"]=> string(4) "1922" } [4]=> array(3) { ["id"]=> string(8) "62073834" ["title"]=> string(4) "meja" ["stub"]=> string(4) "meja" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "10:00:14" ["timestamp"]=> int(970992014) ["comments"]=> int(0) } [538365]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538365" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(79) "Manjka kritični pogled, kaj se je z nami zgodilo in kaj bi bilo treba narediti" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 09:33:03" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 09:33:04" ["subtitle"]=> string(25) "Intervju z Rudijem Voukom" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(112) "Kako gre Slovencem danes, po stotih letih življenja v Avstriji? O tem s koroškim odvetnikom Rudijem Voukom. " ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704178.jpg" } ["keywords"]=> string(47) "Rudi Vovk,slovenska manjšina,koroški Slovenci" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" ["show_video_icon"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(107) "/mmcpodrobno-neaktivno/manjka-kriticni-pogled-kaj-se-je-z-nami-zgodilo-in-kaj-bi-bilo-treba-narediti/538365" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "459647013" ["title"]=> string(9) "Rudi Vovk" ["stub"]=> string(9) "rudi-vovk" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3636476276" ["title"]=> string(19) "slovenska manjšina" ["stub"]=> string(18) "slovenska-manjsina" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "277742373" ["title"]=> string(17) "koroški Slovenci" ["stub"]=> string(16) "koroski-slovenci" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "09:33:03" ["timestamp"]=> int(970990383) ["comments"]=> int(0) } [538513]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538513" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(51) "Moja babica je glasovala za SHS, ded pa za Avstrijo" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 09:00:55" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 09:00:58" ["subtitle"]=> string(39) "Koroški katoliški škof Jože Marketz" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(184) "Kakšno vlogo je med koroškim plebiscitom odigrala Katoliška cerkev in kakšno je današnje stanje slovenske skupnosti v njej? O tem s krškim (koroškim) škofom Jožetom Marketzem." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704334.jpg" } ["keywords"]=> string(50) "Jože Marketz,intervju,100 let plebiscita,Koroška" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(1) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" } ["link"]=> string(80) "/mmcpodrobno-neaktivno/moja-babica-je-glasovala-za-shs-ded-pa-za-avstrijo/538513" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(4) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "471046569" ["title"]=> string(13) "Jože Marketz" ["stub"]=> string(12) "joze-marketz" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2656673472" ["title"]=> string(8) "intervju" ["stub"]=> string(8) "intervju" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3741037992" ["title"]=> string(18) "100 let plebiscita" ["stub"]=> string(18) "100-let-plebiscita" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3877837759" ["title"]=> string(8) "Koroška" ["stub"]=> string(7) "koroska" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "09:00:55" ["timestamp"]=> int(970988455) ["comments"]=> int(0) } [538526]=> array(20) { ["id"]=> string(6) "538526" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(58) "Kjer je največji pritisk, je tudi največja iznajdljivost" ["stamp"]=> string(19) "2000-10-08 08:23:30" ["stamp_modified"]=> string(19) "2000-10-08 08:23:30" ["subtitle"]=> string(31) "Koroški založnik Lojze Wieser" ["highlights"]=> array(0) { } ["lead"]=> string(166) "Kaj so bili najpomembnejši mejniki slovenske skupnosti na Koroškem po plebiscitu in kakšno vlogo igra jezik? O tem s publicistom in založnikom Lojzetom Wieserjem." ["lead_image"]=> array(2) { ["image"]=> array(16) { ["fp0"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp0.jpg" ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp3.jpg" ["fp4"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp4.jpg" ["izbor"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_izbor.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_show.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_thumb.jpg" ["fp-sm"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-sm.jpg" ["fp-md"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-md.jpg" ["fp-lg"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-lg.jpg" ["fp-xl"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-xl.jpg" ["fp-bb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-bb.jpg" ["fp-fb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-fb.jpg" ["fp-us"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435_fp-us.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435.jpg" } ["src"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/10/08/65704435.jpg" } ["keywords"]=> string(55) "Lojze Wieser,koroški Slovenci,jezik,koroški plebiscit" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(1) { ["gallery_type"]=> string(4) "grid" } ["link"]=> string(85) "/mmcpodrobno-neaktivno/kjer-je-najvecji-pritisk-je-tudi-najvecja-iznajdljivost/538526" ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(4) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2118375654" ["title"]=> string(12) "Lojze Wieser" ["stub"]=> string(12) "lojze-wieser" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "277742373" ["title"]=> string(17) "koroški Slovenci" ["stub"]=> string(16) "koroski-slovenci" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(9) "778115704" ["title"]=> string(5) "jezik" ["stub"]=> string(5) "jezik" } [3]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "2890351017" ["title"]=> string(18) "koroški plebiscit" ["stub"]=> string(17) "koroski-plebiscit" } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "08.10.2000" ["time"]=> string(8) "08:23:30" ["timestamp"]=> int(970986210) ["comments"]=> int(0) } } ["filters"]=> array(0) { } ["date"]=> string(10) "09.10.2020" ["time"]=> string(8) "06:33:07" ["timestamp"]=> int(1602217987) ["read_time"]=> array(2) { ["words"]=> string(3) "838" ["read_time"]=> string(3) "251" } ["comments"]=> int(1) } ["newType"]=> bool(true) }

Arhiv MMCPodrobno...