V iskanju svobode: spomin na prelomno leto 1968

Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Pet desetletij mineva od leta 1968, prelomnega obdobja, ko so na različnih koncih sveta na ulico stopili mladi, naveličani rigidnosti starih, nedelujočih sistemov in zahtevali sledenje idealom novih dni.

Eno najkompleksnejših družbenih pojavov 20. stoletja ni vplivalo le na politično dogajanje, temveč je zaznamovalo tako rekoč vse vidike življenja. Nemiri, ki so leta 1968 zajeli večji del razvitega sveta, pa tudi nekatere druge dežele, so se v podrobnostih zahtev sicer razlikovali (v zahodnih državah so nasprotovali vietnamski vojni in rasizmu, zahtevali večji vpliv, pravice in možnosti za napredovanje v družbi; v vzhodnih državah so se upirali nedemokratičnim režimom; slovenski in jugoslovanski študentje pa vse večjemu razslojevanju, ki so ga prinesle politične in gospodarske spremembe, več pravic zase in dejansko uresničevanje samoupravljanja), v jedru pa se borili za podobne ideale – večjo demokracijo, pravičnejšo družbo, strpnost, spoštovanje in mir.

Njihovi nemiri so bili reakcija na hitre spremembe v načinu življenja po drugi svetovni vojni ter na politično polarizacijo sveta, ki je grozila, da bo privedla do jedrske apokalipse. Različna civilnodružbena gibanja so jasneje artikulirala svoja pričakovanja in zahteve, ženske in temnopolti so zahtevali dopolnitev pravne z dejansko enakopravnostjo, ekologi so svarili pred sebičnim izčrpavanjem okolja.

V resnici je bil to tudi spor med generacijami - mladina je zahtevala rahljanje konservativne misli starejših generacij in posluh za drugačno življenje. Poslušali so rock, starše šokirali s kavbojkami in z dolgimi lasmi, ki jih je prinašala beatlomanija. Zlasti jugoslovanska socialistična družba se je mrščila nad posnemanjem zahodne kulture.

Ob 50-letnici revolucionarnih nemirov smo na MMC RTV Slovenija v sodelovanju z Beletrino, zavodom za založniško dejavnost, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Fundacijo solidarnosti Univerze v Barceloni in Hišo srečevanj z zgodovino iz Varšave pripravili posebno spletno mesto, posvečeno zgodovinskemu dogajanju v 1968 in letih, ki so sledila.

Naj so bili manjši ali večji, množični ali individualni protesti zatrti ali ne, začetih premikov ni bilo več mogoče obrniti. Čeprav se svet kljub številnim krutim lekcijam preteklosti tolikokrat vrača k starim vzorcem, pa je obravnavano obdobje prineslo celo vrsto pomembnih korakov naprej. Generacija šestdesetih let je naslednjim izborila marsikatero svoboščino; marsikateri boj pa čaka šele mlade danes in tudi tiste, ki bodo svojo svobodo iskali v prihodnosti. Že zato velja prisluhniti temu, kar nam sporočajo revolucionarji leta 1968.

Maja Kač

Videointervju

Milan Dekleva o 1968: da revoluciji, ampak revoluciji v glavi

Mitja Čander

Pogled na študente, ki zasedajo Filozofsko fakulteto, Adama Franka, ki ga dve "gorili v civilu" skušata odvleči skozi vrata, pa ga "množica ne spusti iz svojega drobovja", Jaša Zlobca z zastavo na strehi, revijo Tribuna in pa imenitne sestanke, ki niti malo ne spominjajo na sestanke, saj se na njih ne pogovarja o tem, česa se ne sme, temveč kaj še bolj norega bi si izmislili, da bi razkurili uradno oblast.

Milan Dekleva se spominja imenitnega vzdušja, ko je kot študent primerjalne književnosti in literarne teorije aktivno prisostvoval pri študentski zasedbi Filozofske fakultete. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Milan Dekleva se spominja imenitnega vzdušja, ko je kot študent primerjalne književnosti in literarne teorije aktivno prisostvoval pri študentski zasedbi Filozofske fakultete. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

To je nekaj podob, ki se Milanu Deklevi izrišejo v spominu ob misli na leto 1968 oziroma leta, ki so temu sledila. Literat je bil med študijem dejavno vključen v študentske proteste, ki so tedaj zajeli v večji meri Ljubljano, pa tudi druga slovenska mesta ter univerzitetna središča tedanje Jugoslavije. Bilo je posebno leto, se spominja: "Bolj kot gledam iz daljave, bolj se mi zdi, da smo imeli z generacijo pravo srečo, da smo stopili v odraslost v tistih letih, ko se nenadoma pojavlja ta razpoka, v katero sta se umestila spontanost in nekaj zelo novega."

Pred kratkim je prebral esej Aleša Debeljaka o letu 1968, ki s perspektive svoje, komaj kakšnih deset let mlajše generacije pravi, da je to leto za njih samo še nostalgična fotografija, zataknjena v album zgodovine. "To pomeni, da je njihova generacija že morala iskati popolnoma nove odzive na dovolj drugačen družbeni in intelektualni položaj. Zato je prav zanimivo, da so tako hitro potegnili do leta 1968 in te generacije neko distanco. In to se mi zdi prav. Govorim namreč o tem, da je spomin treba vedno iskati z rezervo. Če jaz govorim zdaj o tem letu, govorim iz osebnih izkušenj, zelo pa se ogibam nekih posploševanj, saj po mojem mnenju ne bi bila objektivna," pravi.

Sam se je tistih časov na neki način dotaknil v svojem prvem romanu Oko v zraku, vendar z distance, saj je prepričan, da je to edini pravi način. "Že esej bi bil preblizu temu, preveč bi bilo lastnega strahu, da stvari potvarjam, da se grem neko lažno nostalgijo, da vidim zadeve preveč lepe, jih olepšujem. Bi si pa želel, da se kdo iz mlajše generacije skuša spoprijeti s to imenitno tematiko, ki je romaneskna sama na sebi in kar kliče k takim upodobitvam," razmišlja.

Ena od zelo pomembnih stvari, ki bi jo rad ohranil v spominu, je ta, da so študentje zahtevali ne le združitev dela in intelektualnega dela, ampak povezavo med študenti različnih fakultet, se spominja. Foto: Osebni arhiv

Ena od zelo pomembnih stvari, ki bi jo rad ohranil v spominu, je ta, da so študentje zahtevali ne le združitev dela in intelektualnega dela, ampak povezavo med študenti različnih fakultet, se spominja. Foto: Osebni arhiv

Ob zavedanju, da je soudeležen človek težko objektiven, pa se mu ob primerjanju tedanjega in zdajšnjega časa vseeno zdi, da lahko tedaj govorimo o večji barvitosti samega gibanja in dogajanja in spontanosti v smislu eksistencialnega tveganja, ki ga danes zavira medijski oziroma korporacijski nadzor elektronskih medijev. "In morda je ljudem spet vsiljena neka uniformirana misel in ta je zelo banalna, neliberalna pamet profita za vsako ceno, torej izčrpavanja sveta in potrošnje. Je v vozlu, ki ne more prinesti nič pametnega in odrešujočega."

Z Deklevo smo se pogovarjali o revolucionarnih letih, ki po njegovem mnenju v jedru niso bila toliko usmerjena v poskus spreminjanja družbe navzven, ampak predvsem posameznika samega. Ta naj bi začel misliti ekološko in globalno, a ne v smislu tega, kar je globalizem pozneje prinesel, temveč k miselnosti, da smo vsi ljudje del skrivnostne vitalistične mreže, ki jo je treba kar naprej osmišljati s svojo življenjsko prakso. Gre predvsem za odgovornost do tega, kako se vedemo do drugih in drugega, pravi, do stvari in do ljudi.

Se vam je zdelo, da sta Slovenija, Ljubljana del nekega širšega vrenja po Evropi?
Lahko bi rekel, da ja. Vsi, ki smo delali pri Tribuni in Radiu študent v študentskem kulturnem centru, smo spremljali dogajanje v Evropi in smo vedeli, kako je ta plamen zajel od Sorbone do nemških univerz in nasploh vso celino. Zelo živo je bilo dogajanje v Jugoslaviji, jasno. Predvsem v Beogradu, ker so bili dogodki precej ostrejši kot v Ljubljani. Zdi se mi, da je Slovenija kar pametno odreagirala na neko novost. V Beogradu sta bila dva študenta mrtva in takrat je imela jugoslovanska partija precejšnje težave, da je ustavila val negodovanja, ki se je zgodil. Kajti beograjski študentski punt je imel isto namero, kot ga je imel na neki način ljubljanski: združiti proletariat in intelektualno moč. In tega se je najbrž partija ustrašila. Ker če do tega pride, dobi množica nov pogon.

Časopis Tribuna se je v tistih letih soočal z izzivom, kako prepričljivejše nagovoriti študente. Tedanje uredništvo se je usmerilo v predvsem v sprotno odzivanje na tedanje dogajanje, ki ga je kritiziralo na sproščen in duhovit način, predvsem po zaslugi Kostje Gatnika pa je dobil časopis tudi osveženo, bolj barvito podobo. Foto: dLib

Časopis Tribuna se je v tistih letih soočal z izzivom, kako prepričljivejše nagovoriti študente. Tedanje uredništvo se je usmerilo v predvsem v sprotno odzivanje na tedanje dogajanje, ki ga je kritiziralo na sproščen in duhovit način, predvsem po zaslugi Kostje Gatnika pa je dobil časopis tudi osveženo, bolj barvito podobo. Foto: dLib

Kako pa je bilo leta 1968 vse skupaj videti v Ljubljani?
Težko rečem, kje je bil kakšen dogodek, ki je sprožil ves ta val. Mislim, da se je to pripravljalo že nekaj časa. Nekateri o zgodovini radi rečejo: mi smo bili prvi. Daleč od tega, kaj takšnega trditi, bi bilo popolnoma noro. Jasno je, da tega gibanja ne bi bilo brez politične odjuge v času Kavčiča, da pa ga tudi ne bi bilo brez intelektualne moči, ki jo je imela generacija Perspektiv, Odra 57 in vseh drugih še pred tem. Ta nit zgodovine se seveda vali prek nekih obratov, ampak vedno dobi sapo takrat, ko se zgodi nekaj novega, ujame tudi spomin, ki je zanjo pomemben.

Drug tak dogodek, povezan s temi spomini, je bil, ko sem prevajal za mariborsko opero Nesrečnike, muzikal po Hugojevem romanu, ki govori o študentskem odporu leta 1830. Se pravi, da se je takrat tudi neka mlada generacija v Parizu dvignila za to, da bi obudila pravi spomin na tisto, kar je francoska revolucija nosila pozitivnega v sebi in kar je relevantno za nas.

Takrat ste študirali primerjalno književnost. Kakšno je bilo vzdušje?
Takrat sem študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Vzdušje je bilo imenitno. Tukaj smo imeli tudi srečo, da je bil naš profesor Dušan Pirjevec v najbolj intelektualni kondiciji in on nam je veliko pomagal, odprl. Tudi njegova reakcija na leto 1968 je bila zelo zanimiva. Ni namreč z obema rokama zgrabil ali pa pritrjeval temu revolucionarnemu zagonu, najbrž s slabim spominom na to, kar je on preživel kot revolucijo, in z bojaznijo, da bi prišlo do česa podobnega. Da bi ulica spregovorila do te mere, da bi prišlo do kakšnih resnih zapletov. Hkrati je pa z obema rokama podprl tisto, kar je nosilo duhovno prenovo in kar je pomenilo spontanost in stoterost glasov, ki je nenadoma vdrla v to uniformirano partijsko misel, ki je bila še vedno dovolj močna in je prek medijev (predvsem prek televizije) poskušala vsakomur nadeti uzdo.

Milan Dekleva na "kraju zločina", stopnišču Filozofske fakultete, ki so ga v tstih prelomnih letih zasedali kot študenti. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Milan Dekleva na "kraju zločina", stopnišču Filozofske fakultete, ki so ga v tstih prelomnih letih zasedali kot študenti. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Takrat ste se zelo aktivno udeleževali Tribune, študentskega časopisa, ki je že nekaj let prej vznemiril oblast še pod urednikovanjem Nika Grafenauerja, pravzaprav neke čisto druge generacije. Zgolj v nekaj letih se je tudi sama Tribuna popolnoma spremenila v svojem habitusu.
Res je. Mislim, da je prav ta generacija, veliko tudi po zaslugi Kostje Gatnika kot oblikovalca Tribune – za razliko od prejšnje črno-bele je postala naenkrat bavita –, tudi spremenila format. Ta Tribuna se je soočala tudi s to zadrego, da študentje prejšnje niso imeli za svoj list. Kupovali so jo bolj na silo. Kot študent si moral biti naročen oziroma si plačal nekaj podobnega kot danes za nacionalno televizijo. Ampak zdaj se ne pritožujem nad tem drugim, to je že prav. Takrat pa študentje s tem listom niso prav čutili in mislim, da je premalo spremljal sprotna dogajanja in se odzival na situacije, zato smo morali tudi zaradi tega nekaj napraviti. Zdi se mi, da se nam je posrečilo, saj je postala Tribuna priljubljena in so študentje radi razgrabili tiste številke, ki nam jih niso zaplenili. Nekatere so nam, ampak to je bilo že malo pozneje.

Kako je bilo s tisto šalo, ko ste se prelevili v Ivana Cankarja?
To je bil nekakšen odziv Tribune na novo romantično narodotvorno iskanje prave podobe Prešerna. Nekateri časopisi so šli v skrajnosti. Pojavile so se razne slike in montaže. Ne vem, kako so prišli do teh podob, ki s Prešernom po mojem mnenju niso imele nikakršne zveze, so pa pomenile neki nacionalni ponos nad tem velikim poetom. Mi smo se skušali iz tega pošaliti z ironijo in prišel sem na idejo, da bi me Tone Stojko slikal na Kongresnem trgu pred vrati, kjer je Cankar nekaj časa živel. Šel sem domov k svojemu stricu, ki je bil meščan starega kova in je še imel tiste trde ovratnike in metuljčke, si izposodil ves ta rekvizitarij, da smo potem našli novo podobo Ivana Cankarja.

Z neverjetno sproščenostjo ste se odzvali na takratni čas, ki je bil precej siv, precej monoton v smislu nekih partijskih sloganov. Niste samo kritizirali na resnoben način, ampak z nekim veseljem in igrivostjo.
Mislim, da je bilo tako. S te razdalje še vedno vidim stanje tako, da sta bili dve močni struji znotraj tega študentskega gibanja. Ena je bila tista, ki je skušala prenoviti predvsem družbeno situacijo, zanimala jo je socialna stiska takrat obubožanega proletariata in jo motila rdeča partijska buržoazija, ki ji je šlo seveda vedno dobro, takrat pa kvečjemu boljše in ne slabše - kljub ekonomskim zagatam, ki so bile že pred vrati. Kako se torej iti zdaj družbeni revolt? Edino tako, da se postaviš še bolj levo od partijske linije. Levo od levega. Moram reči, da so bile takrat glede tega narejene kar dobre stvari – od Adama Franka do Jaše Zlobca in cele vrste drugih študentov.

V času študentskih protestov sta bili močni dve struji, se spominja Dekleva. Ena je bila tista, ki je skušala prenoviti predvsem družbeno situacijo, zanimala jo je socialna stiska takrat obubožanega proletariata in jo motila rdeča partijska buržoazija, Druga stran je bila bolj za to, da se prenovi pogled na umetnost samo in na umetniški akt, torej proces delanja umetnine. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V času študentskih protestov sta bili močni dve struji, se spominja Dekleva. Ena je bila tista, ki je skušala prenoviti predvsem družbeno situacijo, zanimala jo je socialna stiska takrat obubožanega proletariata in jo motila rdeča partijska buržoazija, Druga stran je bila bolj za to, da se prenovi pogled na umetnost samo in na umetniški akt, torej proces delanja umetnine. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Druga stran se mi zdi, da je bila bolj za to, da se prenovi pogled na umetnost samo in na umetniški akt, torej proces delanja umetnine. To je pomenilo, da se umetnost iztrga iz tega venomeršnjega ideološkega interpretiranja in zaživi svoje življenje. Zato je Taras Kermauner nagovoril to generacijo znotrajtekstualci ali pa ludisti, še veliko teh kratic se je prijelo. Šlo pa je prav za to, da se vrne avtonomnost poetične govorice, da se pokaže, da je poezija sama razpiranje horizontov sveta. In zato se mi zdi, da se je zgodil ta majhen čudež, da so stvari nekako res postale zelo spontane, zabavne in domiselne. Dobile so razno razne podobe; od športa do literarnega maratona, ringa na Filozofski fakulteti, ki je bil neka daljna predhodnica zdajšnjih poetičnih pančev itd. Veliko stvari se je pojavilo – gledališki dogodki, performansi najrazličnejših oblik … Skratka, na noge so se postavile nekatere stvari, za katere prejšnji dan nismo slutili, da se bodo.

Nekaj časa je bil likovni urednik Tribune Marko Pogačnik, v istih letih je bil zelo aktiven tudi OHO.
Dobro, da ste me spomnili. Ko sem prej rekel predhodniki – OHO-jevce štejem med direktne predhodnike, in če vemo, da je bil tukaj tudi Tomaž Šalamun, lahko stvari zelo hitro povežemo. Niso bili zgolj subverzivni v smislu umetniške prakse visokega modernizma, ampak prav tako v tem, da so zahtevali tudi duhovno prenovo in da so podvomili o subjektivizmu, da so ga prvi videli kot neko nihilistično voljo, da jih je zanimala tudi kritika evropocentrizma, da so se obrnili k tujim duhovnim zrenjem in tradicijam, kar je bilo tedaj seveda redko.

Kakšen je bil takrat ta vpliv vzhodne misli? Naenkrat je v Evropo, tudi v Slovenijo prišel Vzhod, mislim predvsem v duhovnem smislu.
Če gledam za našo izkušnjo, se mi zdi, da je to prišlo prek 'underground' tiska, ki ga je imela Tribuna naročenega. Takrat za čuda še ni bilo teh informacijskih cenzur in prek tega je vdrlo v našo sredino marsikaj iz francoske filozofije, nemške kritične filozofske misli frankfurtske šole, predvsem pa 'undergorund' z generacijo ameriških bitnikov, z džezom, rockom, s kantavtorstvom, peto poezijo Lenona, Dylana in Leonarda Cohena itd. Vse to se je nekako naplavilo in začelo kopičiti.
No, vzhod pride preko tega undergrounda, kar prinese tudi izkušnjo drog. Tam je bila cela kopica filozofov, ki se je obrnila na Daljni vzhod in iskala odrešitev za Ameriko in to se je podaljšalo sem k nam. Mene je to kar naprej zanimalo, saj se mi je zdelo, da je edina mogoča distanca do visokega modernizma, ki je še vedno zagovarjal - kar se umetniške prakse tiče - gospostvo nad jezikom, gospodarjenje z jezikom. Mene je zanimalo nekaj drugega: kako jezik presega posameznika, kako moraš poslušati jezik, da te nauči tisto, kar je skrito v sami grški besedi logos kot ustroju vesolja, tiste sile, ki jih ne vidimo fizično pred očmi, ampak vendarle vodijo ta svet in ga usmerjajo. Zato je bila pot k Daljnemu vzhodu zame odprta in me je klicala, kajti ravno zenbudizem, budizem, hinduizem so poudarjali prav to, kako je treba biti do sveta na neki način strpen, pazljiv do lastne akcije, do svojih dejanj. To je pa pomenilo tudi takrat prebujeno ekološko zavest. Onesnaženje sveta je vedno najprej duhovno onesnaženje sveta, šele potem sledi fizično onesnaženje. Tudi Pogačnik in OHO-jevci so zagovarjali to pazljivost do akcije in rajši stopnjevano zanimanje za meditacijo, zato da se človek umakne in premisli svoja dejanja, predvsem pa premisli odgovornost v teh dejanjih.
Tukaj nam je pomagala naslednja pomembna stvar, tako zame kot najbrž tudi za moje kolege – eksistencializem. Naenkrat se je vse to spletlo v klopčič, ki je zelo močno vplival na vso generacijo.

Leta 1968 sicer v Ljubljani praktično še ni bilo mogoče govorit o širšem študentskem gibanju, saj se je takrat situacija šele pripravljala, ki pa je nato vrhunec dosegla leta 1971 z zasedbo Filozofske fakultete. (Iz filma Povečava: Študentska gibanja 1968-1972). Foto: Arhiv RTV SLO

Leta 1968 sicer v Ljubljani praktično še ni bilo mogoče govorit o širšem študentskem gibanju, saj se je takrat situacija šele pripravljala, ki pa je nato vrhunec dosegla leta 1971 z zasedbo Filozofske fakultete. (Iz filma Povečava: Študentska gibanja 1968-1972). Foto: Arhiv RTV SLO

V Tribuni se takrat pojavi ogromno nove poezije, konkretne poezije, vizualne poezije. Vi ste takrat snovali svojo prvo zbirko Muši Muši, kako ste se znotraj vsega tega toka umestili? Kako ste doživljali ta pesniški impulz? Kot zelo mlad pesnik ste potem izdal knjigo leta 1971, kako je nastajala ta knjiga in sploh vaša pesniška govorica?
Obstaja anekdota, ki na neki način odgovarja na to vprašanje. Nekoč sem se na fakulteti pogovarjal s profesorjem Pirjevcem, ki je vedel, da pišem, pa je rekel: "Ja, zdaj nastopi problem, kako pisati po vsem tem dovršenem visokem modernizmu." Ta modernizem, ki je pripeljal do tiste znamenite Tribune, v kateri je Chubby sredi velike bele plahte objavil le dve besedici "drekec pekec". Zbudila je silen revolt, na katerega se je odzval starosta slovenske kritike Vidmar, ki je budno pazil na moralni razkroj. Tako ga je namreč imenoval. Kot je rekel: "Novosti že, ne pa razkroj."
No, Pirjevec mi je rekel: "Kaj pa zdaj, saj to je pa že skrajna točka." Takrat je Zagoričnik izdal svoj Opus nič, ki je bil radikaliziran akt, prek katerega se ni dalo več iti, prazna knjiga, knjiga brez besed. Sam sem rekel, da ne vidim več poti v raztegovanju elastike modernizma, ampak v neki drugi poti. Takrat sem jo videl v zbirki Muši muši, se pravi v pesniški obliki haiku, zato ker je ustrezala tistemu odnosu do sveta, ki sem ga prej opisal in ki je skrajna ekonomizacija govorice. Ker na neki način bolj govori s tistim, kar je zamolčano kot s tistim, kar je povedano.
To sem mu takrat tudi dejal in je rekel, da je morda res to pot, saj ima še Kocbek probleme. Nekako je padel pod vpliv Tomaža Šalamuna, pozabil na svojo prejšnjo poetiko in ni imel več tako močne poezije kot prej. Zdi se mi, da se je kasneje Kocbek - če razmišljam o konotaciji, ki jo je omenil prof. Pirjevec - vrnil k tej svoji poeziji, in to stisko do modernega sveta, ki jo je tudi sam občutil kot neke vrste duhovno opustošenost, izrazil na neki imeniten, močen način.

Na eni strani je bil prisoten neoavandgardizem, na drugi strani vaša poetika. Zdi se mi, da ste bili po eni strani osebno, pa tudi zelo drugače navezani na barda Tomaža Pengova, ki pa je bil spet nekaj povsem drugega, čeprav je izhajal iz podobnih izhodišč. Kako ste dojemali Tomaža in njegovo skoraj eterično držo?
Komaj dve leti bo od njegove smrti, pa se mi zdi, kot da se ga nihče več ne spominja. Kako kratek je ta spomin, meni se zdi pa on izjemno pomemben in upam, da ne bo izginil iz naše kulturne zavesti in duhovnega spomina. Tomaž je bil unikat in tako trmast v svoji predanosti temu, kar je imel za pomembno v glasbi in poeziji, da ga še vedno občudujem. Ni ga zanimala moda in tudi ni zašel s svoje poti, ko so uspevali v tujini veliki pevci, ki so postali del glasbene industrije. On se je znal dolgo držati stran in delati svoje avtorske stvari, ne da bi se ga to dotaknilo in to je vredno pozornosti in spomina. Če je bil Tomaž v čem unikaten, je bil v tem, da je bil strašno spoštljiv do tradicije. Kot umetnostni zgodovinar je znal ceniti to, kar nam je dala preteklost. Na neki način je bil zaljubljen v stvari, ki so izginevale s tega sveta. Tudi mene velikokrat grabi nostalgija po nekem lepem pisalnem stroju, moram pa uporabljati to serijsko tipkovnico, ki mi jo vsiljujejo velike elektronske korporacije. Žal mi je. Vem, svet se spreminja, ampak ne vidim razloga, zakaj ne bi bili nostalgični. To je naša popolnoma intimna drža in se tiče samo vsakega posameznika. Tomaž je znal to zelo lepo peljati.

Kar se pa tiče glasbe. Tej spontanosti se je takrat pridružilo veliko novih glasbenih skupin, ki niso bile klasične ali sodobne rockovske skupine, ampak so se zgledovale po novih možnostih improvizacijske glasbe. In improvizacija je bila tisto gonilo, ki nas je vse zdramila in nam dala neki popolnoma drugačen način sprejemanja in odzivanja na svet. Se upaš improvizirati? Se upaš skočit na glavo v nekaj, čemur ne vidiš dna? Ja, smo si rekli takrat nekateri in smo to poskušali.

Študentska gibanja po državah so imela sicer različne poudarke, vsa pa so želela doseči več spoštovanja in ljubezni. Foto: Arhiv RTV SLO

Študentska gibanja po državah so imela sicer različne poudarke, vsa pa so želela doseči več spoštovanja in ljubezni. Foto: Arhiv RTV SLO

Vedno, ko se spomnim leta 1968 v Ljubljani, se mi zdi, da je treba to leto misliti v intervalu več let. Da je leto 1968 neke vrste uvertura in je trajalo vsaj do leta 1971, če ne celo 1972.
Lepo, da ste to rekli. Leta 1968 v Ljubljani praktično še ni bilo mogoče govoriti o študentskem gibanju. Takrat se je situacija šele pripravljala. Kakšni dve leti imamo zaostanka za Sorbono, ampak to je še vedno malo v primerjavi z zaostankom, ki smo ga imeli prej v nekaterih umetniških praksah ali pa duhovnih izkušnjah.

Same zasedbe Filozofske fakultete leta 1971 se spominjate?
Se spominjam zelo živo. Spominjam se, na primer, znamenitih Jesihovih predavanj o Dolini totalke, ki so bila masovno obiskovana. S svojim neverjetnim smislom za smeh, dovtip in humor je znal na neki način ironizrati situacijo, ki je bila takrat težka - govorim o enopartijskem režimu. Hkrati pa se je znal posmehniti tudi naši praksi in pijanščinam, poskušanjem z drogo. Bil je nekaj, kar so ljudje sprejeli za svoje in so drli na njegova predavanja v klet FF-ja, kjer je bila garderoba in je stal velik pult. Ta pult je bila njegova predavateljska miza. Avditorij je bil poln do zadnjega, ljudje so sedeli po stopnicah do pritličja.

V tej kleti smo imeli tudi nekakšen disko, ki pa sem ga jaz vodil. Celo noč, 24 ur na dan, smo predvajali predvsem free džez, ki je bil takrat meni ljuba glasba. Vrteli smo vrsto stvari, ki smo jih predvajali tudi na Radiu študent. V glavni avli je bil postavljen že prej omenjeni pesniški ring, kjer se je dogajal 24-urni pesniški maraton. Uro za uro so prihajali novi ljudje s svojimi pesmimi, s svojimi poskusi pisanja. Tukaj so se odvijali skeči, gledališki dogodki itd. V pritličju je bilo več različnih sob, v vsaki je čakalo kakšno presenečenje. Žal že pokojni pesnik in slikar Matjaž Kocbek je naredil temno sobo. Zatemnil je okna, nastala je popolna tema in sredi je stala miza za namizni tenis, ki je bila ob strani oblepljena s svetlečim trakom. Tudi žogica je bila svetleča. To je bil krasen performans, kjer si lahko igral namizni tenis v popolni temi. To je bilo res zanimivo poskusiti. Takih stvari je bilo kar veliko. Med zelo posrečenimi dogodki je bil tudi nastop študentskega big banda. Prišli so namreč na idejo, da bi naredili velik orkester, kjer pa je bil edini pogoj to, da so ljudje igrali tisto glasbilo, ki ga niso nikoli prej igrali, pa so si ga vedno želeli. Ne vem, ali je bilo to do konca upoštevano, nekateri so igrali tudi tisto, kar so znali. Večina je pa res sprejela ta izziv. Jaz sem bil dirigent, spet je prišel v poštev metuljček in frak mojega strica in nastala je kompozicija, ki bi se pred njo poklonil celo Vinko Globokar, če se lahko malo pošalim. Imeniten dogodek. Dvakrat smo nastopili. Velika predavalnica na Filozofski fakulteti je pokala po šivih. Ljudje niso več mogli stopiti vanjo.

Bolj kot gledam iz daljave, bolj se mi zdi, da smo imeli z generacijo pravo srečo, da smo stopili v odraslost v tistih letih, ko se nenadoma pojavlja ta razpoka, v katero sta se umestila spontanost in nekaj zelo novega, pravi Dekleva. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Bolj kot gledam iz daljave, bolj se mi zdi, da smo imeli z generacijo pravo srečo, da smo stopili v odraslost v tistih letih, ko se nenadoma pojavlja ta razpoka, v katero sta se umestila spontanost in nekaj zelo novega, pravi Dekleva. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Na strehi je pa Jaša Zlobec izobesil zastavo.
Z zastavami je bilo sploh večkrat križ. Spominjam se dogodka, ko smo poskušali opozoriti na problem Aškerčeve ceste tako, da smo se zavili v zastave različnih narodnosti oziroma držav in naredili krog pred filozofsko fakulteto. Za to smo bili strogo okarani, ker naj bi bili to prekrški, zaradi katerih lahko letimo v ječo, saj žalimo simbole tujih držav in seveda svoje.
Jaševa zastava pa je pomenila državo v državi. Filozofska fakulteta je za nekaj časa postala svobodni teritorij razmišljanja in svobodnega izraza. Treba se je spet spomniti, da to takrat ni bilo tako samoumevno, kajti še vedno je veljal znameniti 133. člen jugoslovanske ustave, ki je kaznoval miselne delikte. To je pomenilo, da si bil, če si govoril nekaj, kar ni bilo všeč uradni politiki, lahko za to kaznovan.

Čutili pa ste v vsej tej svobodi tudi ta represivni aparat, ki je vendarle nekako previdno, najprej na sami fakulteti, potem pa tudi zunaj fakultete posegel v dogajanje?
Niti ne tako previdno. Previden je bil na fakulteti, ker se je zavedal, da kršenje avtonomije akademskega prostora vendarle ni tako samoumevno. Bili so civilisti, za katere smo že dobro vedeli, da spadajo na drugo stran in so večkrat poskušali minirati protest in je grozilo, da nas potem policija z njihovim blagoslovom, če bi nastal kak pretep, izžene s fakultete. Na to smo budno pazili in imeli ljudi, ki so pazili na red ter opozarjali, če so videli kakšne nasprotnike v naši sredini. Zunaj fakultete si pa pravzaprav vedel, da nas spremljajo. To je lepo videti iz dokumentarnega filma, ki ga je v okviru svoje imenitne oddaje posnela Majda Širca. Policija je spremljala študentske povorke, ki so se valile iz študentskega naselja in Filozofske fakultete. Takrat je bil vodja ljubljanske policije gospod Pavle Čelik, ki je tik pred tem naredil doktorat v ZDA iz boja proti mestni gverili. Skratka, bil je človek, ki je to kar dobro obvladal.
Spominjam se, da so mi obesili mladega uniformiranega fanta, ki se je pripeljal z motorjem ponoči za mano, stopil k meni in mi rekel: "Dekleva, imate osebno izkaznico?" Potem je to postala najina igra, sva nekako razvila kar prijateljski odnos. Prvič jasno nisem imel osebne izkaznice, pozneje pa. Potem mi je rekel, kje da sem bil. Jaz sem rekel, da ga nič ne briga. Sva si rekla lahko noč in šla. Hočem reči, da je neke vrste represija jasno bila in to so nam povedali na dosti kultiviran način. Ni bilo kakšnih pretepaških groženj. Hvala Bogu.

Takrat so bili na oblasti, metaforično rečeno, vaši očetje. Ljudje, ki so izkusili vojno oz. revolucijo, verjetno res niso mogli razumeti mladih, ki so po njihovem mnenju živeli v lepem svetu ali pa vsaj lepšem od tistega, v katerem so oni odraščali. Zdaj pa se razburjajo, upirajo. Kako se spomnite tega odnosa?
Kakor kateri očetje. Tisti, ki so visoko kotirali na partijski borzi, najbrž niso mogli razumeti svojih otrok. Tisti starši, ki so izpadli iz rdeče buržoazije in so ostali idealistični, pravi revolucionarji, ki jih ni revolucija niti pojedla niti obsodila na smrt, ampak jih je pustila v nekakšnem azilu slabo plačanega dela. Tisti so pa zelo dobro razumeli, kaj se dogaja in so podprli svoje otroke. Na primer, ena od zelo pomembnih stvari, ki bi jo rad ohranil v spominu, je ta, da so študentje zahtevali ne le združitev dela in intelektualnega dela, ampak povezavo med študenti različnih fakultet. Skratka, združenje naravoslovcev, eksaktnih znanosti, humanistike in umetniških akademij. Združenje vsega tega ustvarjalnega potenciala, do česar še zdaj, se mi zdi, ni prišlo, pa bi vendarle že zdavnaj moralo. Tudi naša želja, da bi imeli skupno univerzo, skupni kampus, da bi torej dovolj številčna ljubljanska univerza postala kotel, kjer bi brbotalo in vrelo neko novo življenje, se ni uresničila. Nasprotno, zelo so razparcelirali že prej razbite fakultete na nove lokacije, ki so se oddaljevale od centra mesta ali pa od prej zamišljenega univerzitetnega mesta nekje med Mirjem in Inštitutom Jožeta Štefana. Politologijo in novinarske vede so postavili dovolj daleč za Bežigrad, ekonomsko fakulteto spet drugam itd.

Je pa takrat nastal v Rožni dolini unikaten Radio Študent.
Tako je. Ta je bil na neki način že zaradi okolja študentskega naselja na pravi lokaciji – tam je bilo veliko zelo živega dogajanja, mnogo kulturnih dogodkov se je odvijalo v menzi naselja, tudi po različnih blokih, hodnikih. Tudi jaz sem tam dolgo delal kot glasbeni urednik, ampak tisti, ki so bili dalj časa uredniki na radiu, bodo znali boljepovedati, kakšna spontanost se je vse dogajala. Res je bilo nekaj neverjetnega. Takšne postaje po mojem mnenju ni bilo od Radia Kričač.

Šlo je za željo po neki celoviti spremembi – znanosti, vedenja, socialnih razmer – ne nazadnje je šlo tudi za neki utopičen poskus novega načina življenja. Ne nazadnje tudi komune. Vse je šlo proti globalni spremembi življenja.
Točno tako. Kasneje so nekatere komune še delovale, in to tudi dosti uspešno. Znamenita je Pogačnikova komuna, ki jo je preselil iz Ljubljane v Šempas. Ampak tudi v Ljubljani so delovale in prinašale kar nekaj zanimivih pobud, kako živeti drugače. To je tisto, kar sem prej rekel: misliti ekološko, globalno, ampak v dobrem smislu, ne v tem, kar je globalizem pozneje prinesel. Globalno v smislu, da je planet v duhovnem smislu prepleten, povezan, da smo tukaj vsi del neke skrivnostne vitalistične mreže, ki jo je treba kar naprej osmišljati s svojo življenjsko prakso. Z neko novo odgovornostjo do tega, kako se vedeš do drugih in drugega – do stvari in do ljudi. V to področje spada vse od videza naprej. Kar naenkrat si pri nas videl različno oblečene ljudi od hipijev do deklic, ki so pravkar prikorakale z londonske ulice Oxford. Ne le obleka, ne le videz, ampak bistvena dimenzija leta 1968 pri nas je bila v tem: ja revolucija, ampak revolucija v glavi, revolucija v sebi. Revolucije ne moreš več zahtevati od množice, od uniformirane množice, od ulične povorke, ampak mora to storiti vsak zase in za to sprejeti tudi lastno odgovornost.

Veliko je bilo vedno debat o dediščini leta 1968, kaj je, česa ni prineslo, kje so bili upi izneverjeni. Kakšna se vam zdi dediščina leta 1968, predvsem glede na slovensko stanje?
Posebne dediščine pravzaprav ne vidim. Mogoče zato, ker je ta generacija ravnala tako kot vse pred njo in bojim se, da tudi vse za njo. Da se je torej neka peščica ljudi držala načel, za katera je šlo ob inavguraciji v odraslost, večina pa ne. Večina je izkoristila položaj, da je naredila neko osebno kariero. V tem smislu ne moremo govoriti o kakšni izjemnosti te generacije. Če se spet vrnem k Alešu Debeljaku in nekemu drugemu eseju, ki je nastal 10, 15 let pozneje, pa je vendarle očitno opaziti neke korenine. Govori tudi o tem, da je njihova generacija skušala živeti nekakšno shizofreno generacijo - po eni strani biti intelektualno angažiran v smislu pisanja esejev in kritiških misli, po drugi strani pa iskati avtonomijo umetniške ustvarjalnosti, čisto poezijo, kakršno je Aleš tudi pisal. Čeprav je videl naše gibanje kot razglednico v albumu zgodovine, se je njegova generacija v spremenjenih okoliščinah trudila, da bi imela podoben sen, kot smo ga imeli mi takrat, ko je vzniknila cela paleta umetniških dogodkov, kakršnih prej ni nihče pričakoval.

Vseeno se mi zdi, da prostor ne bi bil enak, če ne bi bilo študentskih gibanj in umetniškega vrenja.
Jasno. Takoj so to mesto, ki ga je politika začela krpati in zapirati, spet začeli odpirati drugi. Ti dediči pa so, recimo pankerji in drugi, odpirali neke nove subverzivne nevralgične točke, rahljali so eno smiselnost družbenih navad in politične moči oz. nadzora.

Kako gledate na današnje mlade?
Ne zavidam jim. Zaradi tega, ker se jim je toliko težje prebiti v lastno misel in spontanost, saj jih nadzorujejo algoritmično izpopolnjeni sistemi, ki jim je težko kljubovati in jih opaziti. Takrat je bila stvar precej preprosta – ali si bil na tej strani ali na drugi; na strani teh, ki želijo vzdrževati status quo ali pa si tega skušal spodnesti kot dober judoist spodnese močnega nasprotnika, torej z neko nežnostjo, nekim užitkom.

Študentske demonstracije v Ljubljani (pred Filozofsko fakulteto), maj 1971. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Kolumna

Aškerčeva se je še naprej utapljala v hrupu, a zdaj je bilo laže stopiti na ulico in reči "ne"

Majda Širca

Bližala se je trideseta obletnica znamenitega leta 1968 in pomembno se mi je zdelo, da to – do takrat edino pomembnejše gibanje v času odtekanja prejšnjega tisočletja – dobi filmski spomin.

V dokumentarcu Študentska gibanja 1968 – 1972 je poleg številnih pričevanj tedanjih protagonistov študentskih uporov zajet predvsem socialni, kulturni in družbeni utrip časa, ki je ljudi silil na ulice in k glasnemu artikuliranju svojih zahtev. Foto: Arhiv RTV SLO

V dokumentarcu Študentska gibanja 1968 – 1972 je poleg številnih pričevanj tedanjih protagonistov študentskih uporov zajet predvsem socialni, kulturni in družbeni utrip časa, ki je ljudi silil na ulice in k glasnemu artikuliranju svojih zahtev. Foto: Arhiv RTV SLO

Oddaje Blow-Up, Povečava, so bile izvorno sicer namenjene filmu (kakih 60 jih je bilo), a so kmalu prešle rob zgolj filmskega. Ukvarjale so se z antropološkimi, zgodovinsko relevantnimi in družbeno pomembnimi temami na način, da jih je vedno prečil tudi film. Bile so mesečne oddaje, zahtevale ogromno študija in raziskav, saj sem izbirala take teme, ki so bile redko osvetljene (TV-bunkerji, Španski državljanski boj, Punk, Spomeniki, Taborišča, Goli, Tigrovci, Politična propaganda, Ženska, AvantGarda itd.). Da je bila njihova dolžina lahko nestandardna (nekatere so trajale tudi po 90 minut) in da je vsaki sledil še ekskluzivni film, ki je nadgrajeval obravnavano temo, smo jih predvajali zunaj terminskega primeža Dnevnik-Odmevi.

Ta, dobesedno mesečni ciklus, ki je sicer nudil ogromno ustvarjalnega zadovoljstva, se je močno zalomil pri Povečavi iz leta 1996 Študentsko gibanje 1968–1972. Preštudirala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, zbrala fotogradivo in za TVS premierno dobila film Oxygen režiserja Matjaža Klopčiča in scenarista Dimitrija Rupla iz leta 1970, ki je bil četrt stoletja zadržan v beograjskih arhivih in ga v Sloveniji nismo videli, razen za kratek čas ob njegovem nastanku.

"Kaj sedaj?" sem tuhtala, ko nisem odkrila tako rekoč nobenega relevantnega arhivskega dokumentarnega posnetka iz časa študentskih uporov pri nas, kaj šele minutke novičk z zasedb Filozofske fakultete.

"Televizija ni časopis, ampak zagonetna govorica gibljivih slik, dokazno gradivo in prostor identifikacija nekega časa," sem bentila ob spoznanju, da razen pričevanja o demonstracijah tujih televizij z različnih koncev sveta, fotografskega in časopisnega gradiva, domačih posnetkov na eno izmed pomembnejših slovenskih pomladi ni. Resda v tistih letih ni bila kamera tako samoumeven del podaljšane roke in očesa kot danes, institucije, ki bi pa to morale dokumentirati, so dogodke bodisi ignorirale bodisi pa jih niso arhivirale. "Bom pač lepila fotke na govoreče glave, kazala FF iz današnjega časa, strgala flajerje po predalih in kazala časopisne ter revijalne članke," sem si pač na koncu rekla.

Tovrstna pripoved me ni niti malo mikala (še danes menim, da so zgolj pred kamero prilepljeni pričevalci brez strukturiranega filmskega jezika podcenjevanje medija), a kazalo je, da mi drugega ne bo preostalo. Scenarij o študentskih gibanjih sem sicer vpela v kontekst filmske umetnosti poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let s filmi skupine OHO na superosmičkah in s ključnimi filmi, ki so podčrtovali družbeno ozračje takratnega obdobja. Toda zame dokumentarec ni prepričljiv, če ne zmore mediju primerljivega "dokaznega" gradiva, ki ga gledalec logično pričakuje. Sploh pa za ponazoritev dogodkov, ki se niso zavrteli v prejšnjih stoletjih.

V dokumentarcu Študentska gibanja 1968–1972 je poleg številnih pričevanj tedanjih protagonistov študentskih uporov zajet predvsem socialni, kulturni in družbeni utrip časa, ki je ljudi silil na ulice in h glasnemu artikuliranju svojih zahtev. Začelo se je s prvimi protesti v Študentskem naselju leta 1968 in končalo z zloglasno zasedbo Filozofske fakultete 1971.

Če so bile demonstracije v Beogradu 3. junija 1968 res množične (sodeč po depeši, ki so jo v Ljubljano poslali s CK ZK Jugoslavije, so "študentje začeli demolirati delavsko univerzo, v kateri je bila proslava brigadirjev, graditeljev Novega Beograda. Incident je prerasel v politično manifestacijo, na kateri je sodelovalo med 1500–3000 študentov. Prišlo je do spopada s policijo. Mnogo jih je bilo ranjenih. Gesla so bila različna – od Dol s Titom!, Zamenjajmo ustavo! do zahtev za reševanje materialnih problemov študentov"), so bile v Ljubljani razmere tisto noč popolnoma obvladane. Stane Dolanc poroča v Beograd, da je bilo v noči med 2 in 3. junijem 1968 v Ljubljani nalepljenih okoli 25 plakatov s parolami "Socialna in regionalna struktura študentov ni ustrezna!, Študirajo naj najsposobnejši, ne najbogatejši!, Zahtevamo več in višje štipendije! Nočemo blagovno tržnih odnosov v šolstvu!" itd., ki so vabili na študentsko zborovanje in jih je oblast kmalu odstranila zato, ker niso bili na dovoljenih mestih.

Ključni premiki so se pri nas zgodili v študentskem letu 1970/71. Zaledje je bilo v Tribuni, na Radiu Študent, ki je začel oddajati po tri ure na dan in v kulturniških ter intelektualno osveščenih vrstah. Foto: Arhiv RTV SLO

Ključni premiki so se pri nas zgodili v študentskem letu 1970/71. Zaledje je bilo v Tribuni, na Radiu Študent, ki je začel oddajati po tri ure na dan in v kulturniških ter intelektualno osveščenih vrstah. Foto: Arhiv RTV SLO

A nekaj dni kasneje je udarilo tudi v Ljubljani. In glej, ob trdovratnejšem brskanju po arhivih ugotovim, da so vendarle sproščeni posnetki arhivov CK-ja. Najdem gradivo, da je policija natančno in na 16-mm filmski trak posnela demonstracije v Študentskem naselju, katerih povod je bilo povišanje stanarin in izselitev študentov iz naselja v času počitnic. Seveda so bila prava podlaga širša vprašanja, kot so bile le sobe v naselju. Moja huda stiska pred tem, da bo dokumentarna zgodba o teh dogodkih ostala brez pričevalne slike in na ravni besede, se je odtajala. Zanimivo je, da z današnjega stališča to zborovanje učinkuje kot kultivirano srečanje, sprehod z dežniki (brez dežja), tiho in uglajeno, daleč od zelo ostrih parol in z nasiljem zaznamovanih protestov v Beogradu. Policija je imela v Ljubljani dobro skrite in kvalitetne kamere - najbrž so čepele nekje v grmovju in za zidovi študentskih blokov v Rožni dolini.

Pohod na ulice v Beogradu in drugje je Titu dal misliti. Beograjskim demonstrantom takoj diplomatsko odgovori in jih celo prosi za pomoč. Govori o tem, da so nas razne investicije in druge reči tako zaslepile, da se je pozabilo na ljudi. Reče, da domači upori niso odraz študentskih gibanj po svetu, temveč odraz naših slabosti, ki jih je treba sanirati. In prosi vse, naj pomagajo pri reševanju problemov.

V Sloveniji se je takratna administracija Staneta Kavčiča lotila študentskih nemirov na mehak način in poskušala vzpostaviti dialog. Sicer pa je bil izplen takratnega zborovanja v Študentskem naselju pridobitev igrišča za mini golf (!) in dva bloka, ki so ju zgradili iz sredstev za gradnjo solidarnostnih stanovanj.

To predigro so v kasnejših letih (1970-72) zastavili bolj aktivno. Ne le zaradi večje senzibilnosti za domače probleme, temveč tudi zaradi odmeva močnih nemirov in protestov po vsem svetu, ki so spodbijali svetovne imperialistične in militaristične politike. Pred Namo sta zgoreli ameriška in sovjetska zastava, pred številnimi veleposlaništvi so bile demonstracije. Filmska umetnost je bila v šestdesetih seizmograf, sopotnik in vodnik časa. Antonionijevo Avanturo (L'Avventura, 1960), Noč (La Notte, 1961), Povečavo (Blowup,1966) prežemajo tesnoba, razjedajo dvomi in praznina, ki jih posamezniki utapljajo v spodletelih odnosih. Fellinijev Toby Dammit (1967) destruktivno beži pred nemočjo upora, liki v filmih Jean–Luca Godarda (À bout de souffle, 1960) iščejo mesto v svetu relativiziranih vrednot. Film Če (If…Lindsay Anderson, 1968) govori o bedi militarizma. Prebija črni val, Formanov Slači (Taking Off, 1970), Petrijev Delavski razred gre v raj (1971) itd. Leta 1968 je v Cannesu filmski festival prekinjen, naslednje leto pa slavita M.A.S.H (Robert Altman,1970) in Z (Costa Gavras,1969). Na platno prihajajo nove izkušnje mladih in subkulturna gibanja (Goli v sedlu, Easy Rider, Dennis Hopper, 1969) in nastopi čas zavračanja očetov (Diplomiranec, The Graduate, Mike Nichols 1967).

Ko je v Ljubljani premiera političnega trilerja Z (Costa Gavras), delijo letake in zbirajo denar za grško opozicijo. Ko grški zunanji minister govori o dobrih odnosih med Jugoslavijo in Grčijo, študentje zahtevajo bojkot grških ladij in prekinitev diplomatskih odnosov.

Ključni premiki so se pri nas zgodili v študentskem letu 1970/71. Zaledje je bilo v Tribuni (takrat jo preobleče Kostja Gatnik), na Radiu Študent, ki je začel oddajati po tri ure na dan in v kulturniških ter intelektualno ozaveščenih vrstah. Vrstijo se vse bolj artikulirane demonstracije (tudi v podporo zamejskim Slovencem). Na Filozofski fakulteti se zgodi 8-urni maraton, kjer študentje nasprotujejo procesu proti Vladimirju Mijanoviću, ki so ga v Beogradu obsodili na dvajset mesecev zapora. Na maratonu nastopajo progresivni literati in glasbeniki. Etablirani mediji poročajo bolj slabo - dvomljivo, pokroviteljsko ali pa sploh ne. Za televizijo takrat rečejo, da "tevejčki" niso dorasli poročanju.

Te dni sem si ogledala dokumentarni esej Nenada Puhovskega Generacija '68, v katerem se režiser sprehodi po tistih letih in poteh od Beograda do Pariza - tudi s svojo takratno super 8-mm filmsko kamero. V reminiscencah na ta čas mu notranji glas spregovori tudi o tem, da ne velja iz tega časa delati mitov in klesati junakov. A vendarle je šlo za čas, ki resda ni rodil novega sistema in ni prenesel deklariranih idej v življenje, je pa to življenje v nadaljevanju precej spremenil. Nova levica je v svetu vse bolj razkrivala manipulacijske sisteme postkapitalističnih družb, nastopila proti represiji, proti ideološkim in kulturnim monopolom ipd. V omenjenem filmu se nekdanji protagonisti študentskega gibanja (zelo malo žensk je med njimi!) tudi vprašajo: a ni nekaj kontradiktornosti v tem, da smo takrat v Jugoslaviji protestirali proti sistemu, ki je bil teoretično postavljen kot opozicija tistemu sistemu, ki je te upore sploh rodil. Nismo bili v kapitalizmu, ampak v socializmu, kjer (naj bi) veljala vladavina ljudstva, ki se samo upravlja.

V ozadju je bila gospodarska reforma, ki je v drugi polovici šestdesetih poslala milijon jugoslovanskih državljanov na delo v tujino. Foto: Arhiv RTV SLO

V ozadju je bila gospodarska reforma, ki je v drugi polovici šestdesetih poslala milijon jugoslovanskih državljanov na delo v tujino. Foto: Arhiv RTV SLO

Aprila 1971 je prišlo na Filozofski fakulteti na Aškerčevi cesti do zborovanja zaradi hrupa, ki ga je povzročal promet pred fakulteto, ki je posledično oviral študij. Zanimivo, kako so povodi, ki dvignejo pokrovko, vedno nekje drugje in na videz drobceni. Shod se je izpred FF-ja razširil na Kongresni trg in nadaljeval proti skupščini. Končal se je brez incidentov. Lahko pa ne bi bilo tako.

Celotna povorka je bila – kot v dokumentarcu post festum razlaga Jaša Zlobec - na meji eskalacije. Vsak gib je bil kot vžigalica, ki bi lahko razplamtela ogenj.

Leta 1971 ni tega močno utripajočega protestnega zborovanja skoraj nihče posnel. Pa četudi se ga je udeležilo več kot 2000 ljudi in četudi so stekli kazenski postopki zoper Milana Jesiha (ki naj bi "ščuval k uporu in fizičnem obračunavanju z milico") in zoper Franka Adama (zaradi lepaka s tekstom "Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu!"). Obstaja en kolut superosmičke Vilka Filača (kasneje uporabljenega v študentski vaji režiserja Borisa Jurjaševiča), a drugega filmskega materiala nisem našla.

Če ne bi "zasliševala" Karpa Godino, ki ni le mala enciklopedija, temveč tudi arhivar naše zgodovine, bi težko vedela, da je bil v resnici posnet celoten proces demonstracij. Razkril je, da je tisti dan posnel celotno dogajanje na FF-ju in drugje, da pa tega res ne more nihče vedeti, saj je bil film bunkeriran. Šlo je namreč za nastajajoči film Želimirja Žilnika Kapital Sloboda ili strip. Ta film je Žilnik snemal kmalu po Zgodnjih delih (Rani radovi, 1969) in predstavlja nekakšno nadaljevanje Zgodnjih del, kjer je bil ravno tako direktor fotografije Karpo Godina. Gre za dokaj ohlapno zgodbo o dekletih, ki se avanturistično in s starim tovornjakom odpravijo na road trip po različnih krajih Jugoslavije, kjer doživijo različne dogodivščine. Na koncu prispejo v Ljubljano. In to na tisti aprilski dan, ko je bil protest na Aškerčevi.

Vse do takrat tega nisem vedela. Sicer pa, kako naj bi, saj so še nezmontirani film takrat hitro bunkerirali. In pokličem Žilnika.
Bilo je tik pred montažo Povečave in nekaj dni, preden naj bi oddaja šla na program.
Žilnika sprašujem, ali so mu film kdaj potem odmrznili – konec koncev je od takrat minulo že skoraj trideset let, ali ga je dokončal, skratka, kaj je z zaseženimi koluti. In reče, da filma nima, da je še vedno pod ključem, da je pa nekaj rol takrat po naključju rešil in jih skril "pod posteljo".
"Aha," pravim, "pa se kaj od tega lahko vidi?"
In potem ta neverjetni človek reče, da ni problema, in da če hočem, mi jih tudi posodi.

Bilo je leto 1966, bila je vojna, stikov z nekdanjimi republikami ni bilo. In Žilnik gre v klet, vzame originalne role, jih nese v Novem Sadu na avtobusno postajo, naloži na avtobus, ki negotovo potuje v Slovenijo skozi Madžarsko, ter sporoči v Ljubljano, da naj zjutraj počakamo na na ta in ta avtobus.

Tovrstne širokosrčnosti še nisem doživela. Včasih čakamo na role, da pridejo izza tako rekoč sosednje ulice, tedne in tedne. Te pa so prišle čez noč. Unikatne. S prav tistimi slučajno nezaplenjenimi posnetki, ki so prikazovali dogodke v Ljubljani.

V Sloveniji se je takratna administracija Staneta Kavčiča lotila študentskih nemirov na mehak način in poskušala vzpostaviti dialog. Foto: Arhiv RTV SLO

V Sloveniji se je takratna administracija Staneta Kavčiča lotila študentskih nemirov na mehak način in poskušala vzpostaviti dialog. Foto: Arhiv RTV SLO

Vržemo jih v telekino, lovimo ton s sliko in vidimo celotno zasedbo FF: kaj so govorili, kdo je bil tam, kako so se odzivali, kdaj so ploskali, kje so hodili, kdo jih je nadzoroval, kaj je počela policija in kaj ljudje z zavihanimi in belimi ovratniki. Spomnim se, da je kasneje en tak gospod tožil televizijo, ker se je prepoznal med množico in razumel svoj posnetek kot zaroto TVS-ja.

Pred kratkim sva se z Želimirjem pogovarjala omenjenem filmu. "Sedaj, po tolikih letih, bi ta film lahko zmontiral, saj si najbrž našel tudi preostale role," sem mu rekla.

In Žilnik ne bi bil Žilnik, če ne bi odprl še ene zgodbe, vezane na ta film. Javijo se mu nekoč iz beograjske kinoteke, rekoč, da so pri njih neki koluti filma, ki bi utegnili biti njegovi in naj jih pride pogledat. Žilnik gre in vidi, da so to nekoč zaplenjeni koluti filma Kapital Sloboda ili strip. Neskončno metrov neobdelanega materiala. Ampak v Beogradu mu ne dovolijo, da bi jih odnesel iz Kinoteke. Če bi se hotel posvetiti postprodukciji, bi moral seveda role imeti pri sebi. Tako Žilnik uprizori snemanje ne vem česa že, pride v Kinoteko z ekipo, išče (svoj) film, češ da dela film. Kinotečnikom je pred kamero in dokumentiranjem dviga lastnega materiala nelagodno in mu tesnobno in nelagodno izročijo film. Sedaj pravi, da ne ve, kako – in ali sploh – bi se ga lotil ter celoten material pretopil v film. Ker se je izgubilo nekaj tonskih trakov, nekaj pa zmešalo, bi moral za sinhronizacijo najti tolmača za gluhoneme, pa tudi denar za postprodukcijo itd. … Skratka nova zgodba iz starih zgodb.

Hrup na Aškerčevi še zdaleč ni bil glavni cilj zborovanja leta 1971. V ozadju je bila gospodarska reforma, ki je v drugi polovici šestdesetih poslala milijon jugoslovanskih državljanov na delo v tujino. V ozadju so bile naraščajoče socialne razlike, upad pričakovanega gospodarskega razcveta, študenti so prihajali predvsem iz urbanih centrov, fakultete so bile cehovsko zaprte, štipendijska politika neizdelana. Vse naokoli pa je bilo polno patetičnega idealizma.

Aškerčeva ulica se je kasneje še naprej utapljala v hrupu.

A ne glede na to, se je po teh dogodkih ogromno spremenilo. Laže je bilo reči NE. Laže je bilo stopiti na ulico. Laže je bilo vstopiti v institucijo. Laže jo bilo zanikati. Laže je bilo eksperimentirati.

Spodaj si lahko ogledate oddajo Povečava: študentska gibanja 1968-1972, ki jo je avtorica Majda Širca leta 1996 posnela z režiserjem Slavkom Hrenom.

Protestni plakati ob vhodu v Filozofsko fakulteto, maj 1971. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Fotogalerija

Zahtevamo dosledno osebno odgovornost in večjo enakost!

Rok Dovjak

Pisalo se je leto 1968 ... svet se je dvignil na noge in pisal zgodovino. Motivi, ki so ljudi na različnih koncih sveta prignali na ulice, so bili sicer različni, a v jedru dovolj enotni, da jih lahko strnemo: v zavedanje lastnih pravic in nujnost ukrepanja, v pravično obravnavo posameznika in v željo po lepšem jutri.

Zdi se, da je po dveh velikih vojnah in velikih naporih za vnovično vzpostavitev predvojnega stanja v gospodarstvu in kulturi svet stopil v drugo razsvetljensko obdobje. V Združenih državah Amerike so temnopolti glasno opozarjali na neenakopravnost, solidarnost pa so jim izkazali v več študentskih kampusih, kjer so opozarjali tudi na nesmiselnost vojne v Vietnamu. Na Češkoslovaškem je inteligenca vse drzneje pozivala k večji demokratičnosti, spremembe pa je utelesil Aleksander Dubček, ki je marca 1968 odpravil cenzuro tiska. Na Poljskem pa sta protijudovsko nastrojeno politično ozračje po šestdnevni vojni v Palestini ter pretep nastopajočih študentov v gledališki priredbi Mickiewiczeve pesnitve Dziady s kasnejšo prepovedjo igranja (tudi zaradi očitanih protiruskih osti dela) privedla v hitro samoorganiziranje študentov in jasno zahtevo po sprostitvi javnega življenja. Napeto ozračje se je še stopnjevalo po izključitvi dveh študentov z univerze: Henryka Szlajfera in Adama Michnika, študenta judovskih korenin, ki je o dogajanju posredno obvestil radio Svobodna Evropa. Vrh pa se je zgodil maja, ko so v Parizu študentje zasedli univerze ter spodbudili splošno stavko, ki je De Gaulla celo prisilila, da je za krajši čas pobegnil iz države.

Kaj pa se je tedaj dogajalo v Sloveniji?
Čeprav so pogledi na vir idejne zasnove slovenskega študentskega gibanje leta 1968 različni, se je nesporno začelo 30. maja, ko se je študentski odbor - z vednostjo ljubljanske univerze - odločil, da javno protestira zoper sklep sveta študentskega naselja z 29. maja, da zaradi izgube zavoda (25 milijonov din) v poletnih mesecih 2-3 študentska domova nameni turistični dejavnosti, hkrati pa linearno zviša stanarino za 25 dinarjev. (Za primerjavo: ok. 24-stranski Novi tednik je decembra 1968 stal 60 par; po statističnem letopisu je leta 1968 povprečna neobdavčena srbska plača znašala 825 din; plača knjižničarja v Ljubljani pa je bila leta 1970 ok. 950 din.) Ukrepa nista bila nova, sta povzročila tem večjo nejevoljo, ker sta pomenila selitev dela študentov v izpitnem obdobju.

Kocka je padla
A kazalo je, da se bo za kritje izgub študentskih domov porabil del finančnih sredstev, ki so bila ravno tedaj odobrena šolstvu. Univerzitetni komite je na redni seji tudi obravnaval nastalo problematiko, a je prevladalo stališče, da so gmotne razmere in družbena sestava študentov takšni, da javnega nastopa ni pričakovati. Študentje pa so bili javnemu protestu naklonjeni in so delovanje upravičevali z opominjanjem na širši položaj,obravnavali so še druge študentske stiske, ki so se jih 3. junija dotaknili tudi med sejo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), saj so na njej sodelovali tudi nekateri zaposleni na univerzi. Tedaj pa so udarile vesti o spopadu študentov s policijo v Beogradu, pri čemer naj bi bilo nekaj študentov celo ubitih. Študentje so takoj sklicali sestanek opoldne s podpredsednikom Izvršnega sveta (IS) Skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS), Francem Hočevarjem. Ta je študente nagovoril s "Sprememba da, cirkus ne!", sicer pa se jim je v stališčih precej približal, pod pritiski pa v večernih poročilih vendarle zagrozil s policijo. To je je študente potisnilo v odkrit upor, organiziralo se je široko zbiranje vprašanj in pripomb ter več domskih skupščin.

Univerza javno na stran študentov
4. junija pa je študente javno podprl Komite Univerzitetne konference ZKS, ko je podal politično izjavo: "Ne strinjamo se s tistimi, ki ocenjujejo študentske akcije kot vsebinsko sprejemljive, a neustrezne po načinu; nasprotno smo prepričani, da so taki imenovani 'neustrezni načini' postavljanja upravičenih zahtev pojavljajo tedaj, kadar se tako imenovani 'ustrezni načini' premalo uspešni [...] Ne sprejemamo optimističnih ocen, da so z demokratičnimi oblikami samoupravljanja rešeni vsi politični problemi, ker se te oblike prevečkrat polnijo z nedemokratično vsebino." Nadalje so dodali: "Prepričani smo, da so dosedanje razprave že dovolj vsestransko osvetlile neustrezno socialno-regionalno strukturo študentov ljubljanske univerze. Zavzemamo se za takojšen začetek sanacije. Hkrati zahtevamo, sistemske rešitve, ki naj to stanje trajno ozdravijo [...] Zaupamo v sposobnost študentov voditi demokratično diskusijo, v kateri bodo v naprej onemogočeni vsi demagoški izpadi in nedisciplinirani izgredi."

Pokrajinski klubi študentov so hkrati podali lastno izjavo, v kateri so opozorili na razmere študija apelirali na občinske funkcionarje, naj podprejo študentsko gibanje.

Študentje oblikujejo zahteve
Istega dne zvečer so se sestali študentje doma na Gerbičevi (G59) in po večurni razpravi oblikovali zahteve za javnost v 12 točkah: enakopraven dostop do študija ne glede na premoženjsko stanje v družini, izboljšanje gmotnega položaja šolstva, nadzor nad finančnim okoriščanjem, osebna odgovornost funkcionarjev na vseh ravneh, delovna mesta za diplomante v domovini, spodbujanje sposobnih in nadarjenih, soudeležba študentov v samoupravnih organih univerze, zdravstveno zavarovanje za študente, študentski domovi kot del univerze, pozdrav slovenski vladi v znak sodelovanja pri iskanju rešitev, odgovornost študentskih predstavnikov in domske uprave, obsodba oderuških sobnin pri zasebnikih. Verjetno ni naključje, da so vodila gibanja podali študentje z Gerbičeve, ki niso uživali ugodnosti nastanitve v študentskem naselju v Rožni dolini.

Veliki protestni shod s skupščino je bil napovedan za četrtek, 6. junija, v menzu Študentskega nazselja v Rožni dolini. O njem so obvestili tudi policijo, pri tem pa poudarili univerzalnost svojih zahtev in skladnost z ustavo ter posledično dolžnost policije, da jih ne ovirajo, temveč varujejo. Na veliko presenečenje je policija zagotovila, da se ne bo vmešavala, če bo shod miren.

Tako sta bila 6. junija sprejeta Študentski program reševanja osnovnih vprašanj slovenske univerze (8 točk) in Program reševanja konkretnih problemov študentskih domov (9 točk). Prvi se je zavzel za za vse dostopno visoko šolstvo, kar naj bi država spodbudila s štipendijami, subvencijami in krediti ter ustrezno študentsko infrastrukturo, v kateri pa je treba videti naložbo v gospodarstvo in ne socialno pomoč; ob tem so opozorili, da je raznolikost strukture študentske populacije tolikšna, da mora biti finančna pomoč skladna s potrebami posameznika in ne more biti dodeljena pavšalno.

V četrti točki so se opredelili proti razvrednotenju diplome, saj so zahtevali takšno reformo študija, ki bo nagrajevala sposobne; ob tem so v skladu s samoupravno politiko zahtevali delež pri upravljanju univerze (študentje tedaj v organih univerze in domov niso imeli lastnih vrstniških predstavnikov, kasneje jih je zastopal Vojan Rus) in se zavzeli za dosledno osebno odgovornost, ki da je neločljivo povezana s samoupravljanjem. Zadnji dve točki sta se dotaknili zaposlovanja: kadrovanje naj bo zamišljeno tako, da bodo diplomanti zaposljivi, obsodbe vredna pa je vsak dohodek nad 4000 din.

Drugi program deloma povzema prvega. Po njem je naloga študentskih domov, da zagotovi "normalne pogoje študija preko vsega leta", ne le v smislu nastanitve, ampak tudi vzdrževanja študentov in širjenja infrastrukture, da se financirajo kot družbena ustanova v sestavi in pod upravo univerze, pri čemer ima sindikat študentov pravico predlogov in veta na odločitve sveta zavoda. Vse udeležene stranke imajo pravico do vpogleda v finance zavoda, posebna komisija študentov ekonomije pa naj bi nadzirala namenska sredstva Izvršnega sveta SRS za študente. Program je predvideval tudi ustanovitev izredne in redne komisije (prvo so izvolili takoj, drugo naj bi do leta 1969), ki naj bi na podlagi gmotnega stanja študenta določila višino dotacije za posameznika (ukrep izredne komisije je bil omejen na študente, ki so pomoč nujno potrebovali).

Vse omenjene študentske zahteve po dnevih, skupaj s pismom nepodpisanega beograjskega študenta o razmerah v prestolnici, je 17. junija 1968 objavila Tribuna v znameniti številki 22. S tem se je začelo večletno samoprizadevanje za izboljšanje položaja študentov, ki je preraslo v splošno politično gibanje z vrhom v zasedbi Filozofske fakultete maja in junija 1971, in ki je že kmalu doseglo nekaj otipljivih rezultatov: gradnjo novega doma v Rožni dolini ter ustanovitev Radia Študent. A do leta 1974 je študentska vnema popustila in mnogo zahtev je ostalo neizpolnjenih. Ostala pa je infrastruktura in velika politična moč, ki je danes tudi sama prav tako anahronistična in vprašljiva, kot je bila oblast medvojne generacije in njeni nazori leta 1968.

Pešajoče gospodarstvo glavni vzrok gibanja
Študentske zahteve so imele podlago v spremenjenih gospodarskih in družbeno-političnih razmerah v državi. Od konca druge vojne je minilo več kot 20 let, politični prostor pa je še vedno obvladovala generacija "drugoborcev" in s tem neposredno zanikovala samoupravni koncept, sprejet leta 1950. Hkrati je gospodarsko stanje v Jugoslaviji pričelo stagnirati, gospodarske razprave pa so vse bolj dobivale tudi značaj medrepubliških in nacionalnih nasprotij ...

Obdobje povojne obnove je bilo zaznamovano z vsesplošnim pomanjkanjem in negotovo prihodnostjo; kljub gospodarski zapori vzhodnega bloka (trgovinska menjava med Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami je bila leta 1950 za ok. 35 % manjša kot leta 1948) in povečanim izdatkom za vojsko po sporu z Informbirjem pa je Jugoslaviji uspelo pridobiti politično zaupanje in posojila ZDA ter uspešno zagnati gospodarstvo, pri čemer pa je bila ključna prav administrativna drža države: čeprav je Komunistična partija Jugoslavije oz. Zveza komunistov Jugoslavije javno zagovarjala umik politike iz gospodarstva oz. odmiranje države, je z visokimi prispevki v federacijske, republiške in krajevne sklade etatistično upravljala večino ustvarjenih dohodkov iz gospodarstva. Leta 1961 pa se je zelo visoka, celo nad 10-odstotna letna gospodarska rast prvič po 1953 ustavila.

Razmere so izkoristili za prevpraševanje smiselnosti centralističnega upravljanja. Konservativne struje so se bale, da decentralizacija vodi tudi v dezintegracijo države. Tržna naravnanost bi koristila predvsem razvitima Sloveniji in Hrvaški, manj razviti jug pa pahnila v še večjo bedo in odvisnost, kar bi očitno povečalo neenakost v državi. Mala gospodarska reforma leta 1961 stanja ni rešila. Tedaj spremenjen zakon o delovnih razmerjih je utrdil samostojno odločanje podjetij o delitvi dobička iz leta 1950, kar je ob različni uspešnosti podjetij, vezanosti dobička na gospodarski sektor (posledično višina plača ni bila pogojena zgolj z izobrazbo oz. položajem v podjetju) in večji togosti javne uprave plačne razlike še povečalo. Politika je bila zopet polarizirana med centralisti - konservatici in decentralisti - liberalci. Razprava o načelih prihodnjega gospodarstva je potekala od decembra 1962 do januarja 1963, a ne soglasno. Zvezni zavod za planiranje v Beogradu je konec januarja predstavil t. i. Rumeno knjigo, v kateri je stanje v državi pripisal poskusom liberalizacije, nasprotno pa so vodilni hrvaški ekonomisti Savka Dabčević-Kučar, Jakov Sirotković, Ivo Perišin na pobudo prepričanega decentralista Vladimirja Bakarića v Zagrebu izdali Belo knjigo. V njej so trdili, da je jugoslovansko gospodarstvo s centralističnimi ukrepi doseglo takšno stanje razvoja, da je vsakršno vmešavanje države odveč in se lahko nadalje razvija le v okvirih tržnega gospodarstva.

Tito je kljub skeptičnosti do sprememb obsodil birokratski etatizem in pozdravil decentralizacijo, k čemur se je nagibal že na govoru 6. maja 1962 v Splitu. To je vodilo v sprejetje nove jugoslovanske ustave leta 1963. Nova ustava je sicer decentralizirala oblast, a je to privedlo le do večje neusklajenosti ter vzpona republiškega birokratizma. Notranji trg je postal še bolj razdrobljen, zaradi plačnih razlik pa so republike morale posegati v cene, kar je povzročilo precejšnjo cenovno nestabilnost - od januarja 1964 do januarja 1965 so se cene ponekod dvignile tudi do petino. Marca 1965 je zato Boris Kraigher predstavil novo gospodarsko reformo, sveženj zakonov je Skupščina SFRJ sprejela 24. julija 1965. Izvedli so davčno reformo in devalvacijo dinarja glede na dolar (1000 starih dinarjev je postalo 10 novih), pridobili za ok. 140 milijonov dolarjev zahodnih in sovjetskih posojil, ukinili več državnih dotacij podjetjem ter uskladili cene surovin s cenami na tujih trgih (korekcija cen, sprememba carin). Zadnji ukrep je sicer razbremenil državo, hkrati pa je zaposlenost prvič po letu 1945 upadla, življenjski stroški pa so se dvignili za ok. 30 %. Država se je odzvala z zamrznitvijo cen.

Ko je gospodarstvo le začelo rasti, je ob Kraigherjevi smrti 1967 reforma zastala. Rast BDP-ja je bila štirikrat nižja kot v petdesetih letih, industrijska rast za tretjino. Čeprav je bil gospodarski položaj Slovenije med vsemi republikami najugodnejši, je gospodarstvo spet začelo stagnirati, tudi v razmerju do preostalih delov države. Povprečni plačni indeks v Sloveniji glede na Jugoslavijo je tako s 130 leta 1964 padel na 114 leta 1968, čeprav je bil indeks produktivnosti dela višji, namreč 124. Zlasti gospodarstvo se je odzvalo tržno in močno omejilo zaposlovanje, merila za zaposlitev pa niso bila vselej meritokratska. Prva stavka v Jugoslaviji se je zgodila 1958 v trboveljskih rudnikih, med gospodarsko reformo in letom 1968 pa so zaznali še 631 "prekinitev dela". Z možnostjo dela v tujini so Jugoslovani tako množično odhajali v Nemčijo - Slovenci še najmanj, pa vendar je po študijah Damirja Josipoviča s trebuhom za kruhom šlo ok. 60.000 Slovencev, največ prav v poznih 60.

Povojna obnova – družbena prenova
Družbeno sta pospešena industrializacija in urbanizacija močno načeli kmečki sloj oz. ustvarila sloj polkmetov; vse več je bilo tudi zaposlenih žensk, kar je znatno pripomoglo k deagrarizaciji in potrošništvu. Delavstvo se je hitro krepilo, a predvsem na račun nekvalificiranih fizičnih delavcev, tudi priseljencev, s čimer so se v družbi vzpostavljale premoženjske razlike. Te so postale še posebej očitne z odprtjem meje, ko si je del prebivalstva lahko privoščil nakupe v Trstu.

Premiki v gospodarstvu in družbi so se odražali tudi v šolstvu: večji vpis, sploh na družboslovne smeri (v skladu z naziranjem, da močna industrija potrebuje dobre tržnike in upravitelje premoženja), večja prepustnost šolskega sistema, večji delež študentk, kar ni bilo povezano le s spremenjeno obravnavo vloge spolov ter odnosa med njima, ampak ob prevladujoči ideji družine kot življenjskega cilja tudi s tveganjem po večjem osipu, torej predčasnem zaključku študija zaradi osnovanja družine, ali s pojavom študentskih družin. Poleg tega je bilo študentsko okolje v 60. tudi izrazito mednarodno, saj so se začeli programi izobraževanja študentov iz Jugoslaviji prijateljskih držav iz gibanja neuvrščenih držav: že 1963 je tako v Rožni dolini stanovalo 23 študentov iz Združene arabske republike.

Čeprav so študentje univerzi očitali zastarelost in avtoritarnost posameznih profesorjev, je bila oblast mnenja, da ji v kulturnem pogledu (OHO, Jovanovič, Perspektive) stvari uhajajo iz rok. Premehko vodstvo je 1964 zamenjal Marko Bulc s sodelavci. Medtem so se organizirali tudi študentje, predvsem v pokrajinske klube, 1966 po francoskem zgledu v Študentski sindikat, obstajalo pa je tudi kulturniško združenje Forum. Središče študentskega življenja je bilo študentsko naselje z leta 1968 sedmimi bloki (8. je bil v gradnji) v Rožni dolini, kjer je bila tudi menza (dislocirane enote zavoda so bile G53 v Mestnem Logu, Akademski kolegij na Vilharjevi in dom medicincev na Ilirski). Študentje so od 1965 poleg stanarine plačevali tudi tretjino zneska za vzdrževanje, kar je sicer iz posebnega sklada zagotavljala država. Z gospodarsko reformo se je tudi začelo poletno oddajanje študentskih domov turistom, saj je zavod, ki je upravljal domove, do neke mere deloval tržno.

Ob vsem naštetem mladostna energija in idealizem nista potrebovala veliko, da sta zagnali gibanje – iskra iz tujine je bila dovolj.[[iframe:1]]

Posebna izdaja časopisa Delo ob dogodkih na Češkoslovaškem, Ljubljana, 1968. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Poziv

Ste bili tam? Pošljite nam svoje spomine na ta prelomna leta.

Na vrata prihodnosti so leta 1968 glasno potrkali tudi študentje slovenskih mest in soustvarjali zgodovino, ki je ne pišejo le učbeniki in študije, ampak jo v zavesti enako ohranjajo fotografije, spomini, pisma in najrazličnejši predmeti, snovni ostanki preteklih dni.

Da bi torej lažje rekonstruirali dogodke konca šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja, ko je nova generacija stari pokazala, da ni le nebogljen opazovalec dogajanja, pač pa zmore reči "ne" in soustvarjati boljši jutri, vas vabimo, da z nami delite morebitno svojo izkušnjo oziroma spomin na tisti čas.

Veseli bomo kakršne koli sledi - naj gre za izkušnjo nekoga, ki je bil dejavno vpet v solidarnostne proteste v podporo Češkoslovaški ali pa poznejšo zasedbo Filozofske fakultete; spomin na spremljanje dogodkov iz medijev; morda povsem vsakdanjo fotografijo sebe, staršev ali prijateljev ob druženju; ali pa le bežen spomin na odmevno dogajanje doma ali po svetu.

Veliko zgodovinskih dogodkov je namreč prineslo leto. Na Češkoslovaškem se je z Dubčkom na čelu komunistične partije začela praška pomlad, ki je bila avgusta zatrta z vdorom čet Varšavskega pakta v Prago. Aprila je svet pretresla vest o atentatu na Martina Lutra Kinga, nekaj mesecev zatem pa še Roberta F. Kennedyja. Ljudje, ki še niso pozabili na bridko izkušnjo druge svetovne vojne, so vse bolj besni spremljali dogajanje v Vietnamu, še en krut spopad, ki ni delal razlik med vojsko in civilisti. Francoski študentje so zasedli pariško Sorbono, nekaj podobnega se je dogajalo tudi v drugih prestolnicah sveta.

Morda se bo kdo spomnil zgodovinske odprave Apolla 8 proti Luni, prve človeške odprave proti drugemu nebesnemu telesu. Družbenokritično vrenje po svetu je seveda hodilo z roko v roki z bogatim umetniškim in popkulturnim ustvarjanjem, ki je prav tako doživljalo ključne premene. Prav tega leta je zasedba The Beatles predstavila svoj Beli album, krstno izvedbo je doživel muzikal Lasje; pri nas pa bil to čas skupin Mladi levi in Belih vran. Na področju vizualne umetnosti je prelomno zarezala skupina OHO, to je bil čas komune Marka Pogačnika in širitve prve ekološke misli. Tudi prva večerna poročila v slovenskem jeziku spadajo v to leto.

Če vas na vse to ali pa morda kak drug dogodek vežejo spomini, jih hranite na fotografijah, razglednicah, v pismih oziroma druge vrste zapisih ali pa vam še danes na omari stoji star radio, gramofonska plošča ali kakšen predmet iz obdobja, ko so mladi starše razburjali z dolgimi lasmi in kavbojkami, vabljeni, da nam pišete na e-naslov: 1968@rtvslo.si ali prek obrazca, ki ga najdete tukaj.

Spomine bomo zbirali vse leto, 1. maja 2018 pa bomo izmed do takrat prejetih izbrali najbolj povedne in vznemirljive ter jih objavili v knjižni izdaji ter vključili v razstavo, ki bo potovala iz Ljubljane v Barcelono in Varšavo.

Leto 1968 je seveda le izhodišče; če bo vaš spomin nekaj let starejši ali mlajši, ga bomo enako veseli. Nobena sprememba se namreč ne zgodi čez noč, vse ima svoje vzroke in posledice, ki se pripravljajo veliko let prej oziroma odzvanjajo še desetletja pozneje.

Če je le mogoče, pospremite poslano gradivo s kar se da natančnimi podatki, kako se je to znašlo v vaših rokah, čigava je postava na fotografiji, kdo se je podpisal pod pismo ali razglednico. Gradivo lahko fotografirate, preslikate z optičnim bralnikom (skenerjem) ali pa nam v primeru pisem in drugih pričevanj pošljete pretipkano različico.

array(12) { ["id"]=> string(6) "445793" ["author"]=> string(50) "Maja Kač, Mitja Čander, Majda Širca, Rok Dovjak" ["published"]=> string(32) "Ljubljana, 15. feb 2018 ob 06:19" ["title"]=> string(47) "V iskanju svobode: spomin na prelomno leto 1968" ["intro"]=> string(2823) "

Pet desetletij mineva od leta 1968, prelomnega obdobja, ko so na različnih koncih sveta na ulico stopili mladi, naveličani rigidnosti starih, nedelujočih sistemov in zahtevali sledenje idealom novih dni.

Eno najkompleksnejših družbenih pojavov 20. stoletja ni vplivalo le na politično dogajanje, temveč je zaznamovalo tako rekoč vse vidike življenja. Nemiri, ki so leta 1968 zajeli večji del razvitega sveta, pa tudi nekatere druge dežele, so se v podrobnostih zahtev sicer razlikovali (v zahodnih državah so nasprotovali vietnamski vojni in rasizmu, zahtevali večji vpliv, pravice in možnosti za napredovanje v družbi; v vzhodnih državah so se upirali nedemokratičnim režimom; slovenski in jugoslovanski študentje pa vse večjemu razslojevanju, ki so ga prinesle politične in gospodarske spremembe, več pravic zase in dejansko uresničevanje samoupravljanja), v jedru pa se borili za podobne ideale – večjo demokracijo, pravičnejšo družbo, strpnost, spoštovanje in mir.

Njihovi nemiri so bili reakcija na hitre spremembe v načinu življenja po drugi svetovni vojni ter na politično polarizacijo sveta, ki je grozila, da bo privedla do jedrske apokalipse. Različna civilnodružbena gibanja so jasneje artikulirala svoja pričakovanja in zahteve, ženske in temnopolti so zahtevali dopolnitev pravne z dejansko enakopravnostjo, ekologi so svarili pred sebičnim izčrpavanjem okolja.

V resnici je bil to tudi spor med generacijami - mladina je zahtevala rahljanje konservativne misli starejših generacij in posluh za drugačno življenje. Poslušali so rock, starše šokirali s kavbojkami in z dolgimi lasmi, ki jih je prinašala beatlomanija. Zlasti jugoslovanska socialistična družba se je mrščila nad posnemanjem zahodne kulture.

Ob 50-letnici revolucionarnih nemirov smo na MMC RTV Slovenija v sodelovanju z Beletrino, zavodom za založniško dejavnost, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Fundacijo solidarnosti Univerze v Barceloni in Hišo srečevanj z zgodovino iz Varšave pripravili posebno spletno mesto, posvečeno zgodovinskemu dogajanju v 1968 in letih, ki so sledila.

Naj so bili manjši ali večji, množični ali individualni protesti zatrti ali ne, začetih premikov ni bilo več mogoče obrniti. Čeprav se svet kljub številnim krutim lekcijam preteklosti tolikokrat vrača k starim vzorcem, pa je obravnavano obdobje prineslo celo vrsto pomembnih korakov naprej. Generacija šestdesetih let je naslednjim izborila marsikatero svoboščino; marsikateri boj pa čaka šele mlade danes in tudi tiste, ki bodo svojo svobodo iskali v prihodnosti. Že zato velja prisluhniti temu, kar nam sporočajo revolucionarji leta 1968.

Maja Kač

" ["fullcontent"]=> string(179) "" ["section_id"]=> string(3) "524" ["location"]=> string(9) "Ljubljana" ["intro_photo_url"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776.jpg" ["intro_photo_subtitle"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["intro_photo_source"]=> string(58) "Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije" ["debug"]=> array(41) { ["id"]=> string(6) "445793" ["section_id"]=> string(3) "524" ["portal_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(47) "V iskanju svobode: spomin na prelomno leto 1968" ["content"]=> string(2823) "

Pet desetletij mineva od leta 1968, prelomnega obdobja, ko so na različnih koncih sveta na ulico stopili mladi, naveličani rigidnosti starih, nedelujočih sistemov in zahtevali sledenje idealom novih dni.

Eno najkompleksnejših družbenih pojavov 20. stoletja ni vplivalo le na politično dogajanje, temveč je zaznamovalo tako rekoč vse vidike življenja. Nemiri, ki so leta 1968 zajeli večji del razvitega sveta, pa tudi nekatere druge dežele, so se v podrobnostih zahtev sicer razlikovali (v zahodnih državah so nasprotovali vietnamski vojni in rasizmu, zahtevali večji vpliv, pravice in možnosti za napredovanje v družbi; v vzhodnih državah so se upirali nedemokratičnim režimom; slovenski in jugoslovanski študentje pa vse večjemu razslojevanju, ki so ga prinesle politične in gospodarske spremembe, več pravic zase in dejansko uresničevanje samoupravljanja), v jedru pa se borili za podobne ideale – večjo demokracijo, pravičnejšo družbo, strpnost, spoštovanje in mir.

Njihovi nemiri so bili reakcija na hitre spremembe v načinu življenja po drugi svetovni vojni ter na politično polarizacijo sveta, ki je grozila, da bo privedla do jedrske apokalipse. Različna civilnodružbena gibanja so jasneje artikulirala svoja pričakovanja in zahteve, ženske in temnopolti so zahtevali dopolnitev pravne z dejansko enakopravnostjo, ekologi so svarili pred sebičnim izčrpavanjem okolja.

V resnici je bil to tudi spor med generacijami - mladina je zahtevala rahljanje konservativne misli starejših generacij in posluh za drugačno življenje. Poslušali so rock, starše šokirali s kavbojkami in z dolgimi lasmi, ki jih je prinašala beatlomanija. Zlasti jugoslovanska socialistična družba se je mrščila nad posnemanjem zahodne kulture.

Ob 50-letnici revolucionarnih nemirov smo na MMC RTV Slovenija v sodelovanju z Beletrino, zavodom za založniško dejavnost, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Fundacijo solidarnosti Univerze v Barceloni in Hišo srečevanj z zgodovino iz Varšave pripravili posebno spletno mesto, posvečeno zgodovinskemu dogajanju v 1968 in letih, ki so sledila.

Naj so bili manjši ali večji, množični ali individualni protesti zatrti ali ne, začetih premikov ni bilo več mogoče obrniti. Čeprav se svet kljub številnim krutim lekcijam preteklosti tolikokrat vrača k starim vzorcem, pa je obravnavano obdobje prineslo celo vrsto pomembnih korakov naprej. Generacija šestdesetih let je naslednjim izborila marsikatero svoboščino; marsikateri boj pa čaka šele mlade danes in tudi tiste, ki bodo svojo svobodo iskali v prihodnosti. Že zato velja prisluhniti temu, kar nam sporočajo revolucionarji leta 1968.

Maja Kač

" ["active"]=> string(1) "1" ["stamp"]=> string(19) "2018-02-15 06:19:24" ["stamp_modified"]=> string(19) "2018-02-15 06:19:23" ["location"]=> string(9) "Ljubljana" ["redirect"]=> string(87) "http://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/v-iskanju-svobode-spomin-na-prelomno-leto-1968/445793" ["keywords"]=> string(31) "1968,protesti,V iskanju svobode" ["fullcontent"]=> string(179) "" ["highlights"]=> array(0) { } ["show_comments"]=> string(1) "1" ["vir_id"]=> string(1) "0" ["subtitle"]=> string(0) "" ["lead_image"]=> array(6) { ["type"]=> string(5) "image" ["alt"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["subtitle"]=> string(58) "Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije" ["source"]=> string(0) "" ["title"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776.jpg" } } ["lead_short"]=> string(205) "Pet desetletij mineva od leta 1968, prelomnega obdobja, ko so na različnih koncih sveta na ulico stopili mladi, naveličani rigidnosti starih, nedelujočih sistemov in zahtevali sledenje idealom novih ..." ["export"]=> string(1) "1" ["section"]=> array(22) { ["id"]=> string(3) "524" ["self_id"]=> string(1) "0" ["alias_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(11) "MMCpodrobno" ["weight"]=> string(2) "62" ["has_permissions"]=> string(1) "0" ["show_banners"]=> string(1) "0" ["show_lastnews"]=> string(1) "1" ["show_signature"]=> string(1) "0" ["openx_id"]=> string(1) "2" ["iprom_sid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid_landing"]=> string(0) "" ["url"]=> string(11) "mmcpodrobno" ["domain"]=> string(0) "" ["keywords"]=> string(0) "" ["description"]=> string(0) "" ["portal"]=> string(6) "condor" ["top_section_id"]=> string(3) "524" ["flags"]=> array(1) { ["fpshow"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(13) "/mmcpodrobno/" ["links"]=> array(3) { ["rss"]=> string(17) "/mmcpodrobno/rss/" ["arhiv"]=> string(19) "/mmcpodrobno/arhiv/" ["story"]=> string(20) "/zgodbe/mmcpodrobno/" } } ["link"]=> string(66) "/mmcpodrobno/v-iskanju-svobode-spomin-na-prelomno-leto-1968/445793" ["news_id"]=> string(6) "445793" ["author_id"]=> string(3) "796" ["author_short"]=> string(2) "-1" ["author_extra"]=> string(50) "Maja Kač, Mitja Čander, Majda Širca, Rok Dovjak" ["author"]=> array(14) { ["news_count"]=> string(4) "8198" ["title"]=> string(9) "Maja Kač" ["content"]=> string(0) "" ["position"]=> string(0) "" ["image"]=> string(0) "" ["link_twitter"]=> string(0) "" ["tags"]=> string(3) "MMC" ["id"]=> string(3) "796" ["stub"]=> string(8) "maja-kac" ["tagsList"]=> array(1) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3148260457" ["title"]=> string(3) "MMC" ["stub"]=> string(3) "mmc" } } ["inic1"]=> string(5) "M. K." ["inic2"]=> string(6) "M. Ka." ["inic3"]=> string(6) "Ma. K." ["inic4"]=> string(7) "Ma. Ka." } ["authors"]=> array(0) { } ["source"]=> string(11) "MMC RTV SLO" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3816273708" ["title"]=> string(4) "1968" ["stub"]=> string(4) "1968" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1644675149" ["title"]=> string(8) "protesti" ["stub"]=> string(8) "protesti" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(8) "96576743" ["title"]=> string(17) "V iskanju svobode" ["stub"]=> string(17) "v-iskanju-svobode" } } ["lead"]=> string(205) "Pet desetletij mineva od leta 1968, prelomnega obdobja, ko so na različnih koncih sveta na ulico stopili mladi, naveličani rigidnosti starih, nedelujočih sistemov in zahtevali sledenje idealom novih ..." ["images"]=> array(2) { [0]=> array(6) { ["type"]=> string(5) "image" ["alt"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["subtitle"]=> string(58) "Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije" ["source"]=> string(0) "" ["title"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776.jpg" } } [1]=> array(6) { ["type"]=> string(5) "image" ["alt"]=> string(5) "Praga" ["subtitle"]=> string(128) "Vdor čet Sovjetske zveze in zaveznic iz Varšavskega pakta v Prago, kjer so nasilno zatrli praško pomlad in okupirali državo." ["source"]=> string(7) "Reuters" ["title"]=> string(5) "Praga" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653.jpg" } } } ["side"]=> array(2) { [0]=> array(6) { ["type"]=> string(5) "image" ["alt"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["subtitle"]=> string(58) "Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije" ["source"]=> string(0) "" ["title"]=> string(59) "Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, 1968." ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/07/65471776.jpg" } } [1]=> array(6) { ["type"]=> string(5) "image" ["alt"]=> string(5) "Praga" ["subtitle"]=> string(128) "Vdor čet Sovjetske zveze in zaveznic iz Varšavskega pakta v Prago, kjer so nasilno zatrli praško pomlad in okupirali državo." ["source"]=> string(7) "Reuters" ["title"]=> string(5) "Praga" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/12/65473653.jpg" } } } ["related"]=> array(4) { [445727]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "445727" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(61) "Milan Dekleva o 1968: da revoluciji, ampak revoluciji v glavi" ["stamp"]=> string(19) "2010-02-13 12:34:38" ["stamp_modified"]=> string(19) "2010-02-13 12:34:39" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(89) "/mmcpodrobno-neaktivno/milan-dekleva-o-1968-da-revoluciji-ampak-revoluciji-v-glavi/445727" ["type"]=> string(7) "normal2" ["date"]=> string(10) "13.02.2010" ["time"]=> string(8) "12:34:38" ["timestamp"]=> int(1266060878) } [445734]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "445734" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(99) "Aškerčeva se je še naprej utapljala v hrupu, a zdaj je bilo laže stopiti na ulico in reči "ne"" ["stamp"]=> string(19) "2010-02-13 11:35:08" ["stamp_modified"]=> string(19) "2010-02-13 11:35:08" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(121) "/mmcpodrobno-neaktivno/askerceva-se-je-se-naprej-utapljala-v-hrupu-a-zdaj-je-bilo-laze-stopiti-na-ulico-in-reci-ne/445734" ["type"]=> string(8) "galerija" ["date"]=> string(10) "13.02.2010" ["time"]=> string(8) "11:35:08" ["timestamp"]=> int(1266057308) } [445795]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "445795" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(56) "Zahtevamo dosledno osebno odgovornost in večjo enakost!" ["stamp"]=> string(19) "2010-02-13 10:20:54" ["stamp_modified"]=> string(19) "2010-02-13 10:20:54" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(84) "/mmcpodrobno-neaktivno/zahtevamo-dosledno-osebno-odgovornost-in-vecjo-enakost/445795" ["type"]=> string(8) "galerija" ["date"]=> string(10) "13.02.2010" ["time"]=> string(8) "10:20:54" ["timestamp"]=> int(1266052854) } [445952]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "445952" ["section_id"]=> string(3) "521" ["title"]=> string(62) "Ste bili tam? Pošljite nam svoje spomine na ta prelomna leta." ["stamp"]=> string(19) "2010-02-13 09:10:42" ["stamp_modified"]=> string(19) "2010-02-13 09:10:42" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(2) { ["comments_disabled"]=> string(1) "1" ["commenting_expired"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(89) "/mmcpodrobno-neaktivno/ste-bili-tam-posljite-nam-svoje-spomine-na-ta-prelomna-leta/445952" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "13.02.2010" ["time"]=> string(8) "09:10:42" ["timestamp"]=> int(1266048642) } } ["date"]=> string(10) "15.02.2018" ["time"]=> string(8) "06:19:24" ["timestamp"]=> int(1518671964) ["rating"]=> array(7) { ["vote_sum"]=> string(1) "0" ["vote_count"]=> string(1) "0" ["rating_average"]=> float(0) ["vote_user"]=> int(0) ["rating"]=> string(3) "0.0" ["vote_text"]=> string(18) "Ocenite to novico!" ["rating_text"]=> string(21) "Ocena 0.0 od 0 glasov" } ["comments"]=> bool(false) } }

Arhiv MMCPodrobno...