Za kmete že vemo. Junijska košnja je bila končana in seno je prijetno dišalo iz kozolcev in s travnikov. Pred njimi pa je bil čas žetve. Klasje na poljih je že dobivalo rumeno barvo in kmalu bodo morali tudi srpe spraviti na plano. Čakalo pa jih je tudi spravilo drugih pridelkov z domačega polja.

Šolarjem je ostal le še dober mesec dni pouka, ki se je v tisti dobi končeval okoli 30. julija, potem pa so do 15. septembra trajale počitnice.

Ljudje po mestih so si pripravljali prtljago, da se pred vročino zatečejo na podeželje, kjer so jih čakali sveži zrak, hladna senca ter kopanje v rekah in potokih.

Delavci pa si niso delali prav nikakršnih načrtov, kajti že o tem, da bi njihov delovnik trajal osem ur, so lahko le sanjali. Od jutranje šeste do popoldanske osemnajste ure so morali vztrajati in si ob potu svojega obraza služiti kruh.

Pa tudi vojakov obveznosti niso pustile pri miru. Lahko so bili veseli, če se poveljstva niso izmislila kakih vaj ali bog ne daj še celo manevrov, ki bi jih sredi najhujše vročine preganjali sem in tja po bojnem polju.

Vse je torej živelo v običajnem pričakovanju naslednjih dveh mesecev, ki naj bi minila v znamenju miru, kot je bilo v navadi že od starih časov.

Nihče pa ni slutil, da se bo že prej kot v tednu dni zgodilo nekaj, kar ne bo zgolj prekrižalo njihovih načrtov, pač pa bo tudi temeljito zasukalo kolo svetovne zgodovine.

Ob meji in bojiščih
Zgodbe o novi evropski vojni, ki naj bi izbruhnila zdaj, zdaj, so polnile časopisje že kar nekaj časa. Vsaj toliko, da jih ni nihče več jemal resno. Nemški ulanci, pripadniki konjeniškega polka, nastanjeni v Šleziji, dobrih deset kilometrov proč od meje z Rusijo, so torej lahko še naprej po stari navadi preganjali svoj dolgčas. »Jedli smo ostrige in se nalivali s šampanjcem. Včasih pa smo tudi vrgli karte. Bili smo srečni. Nihče ni razmišljal o vojni …« je o tistih brezskrbnih dneh zapisal eden izmed njih.

Ime mu je bilo Manfred von Richthofen.

Nemški ulanci so imeli še srečo. Vsekakor večjo kot tisti redno službujoči vojaki in rezervisti v bratski avstro-ogrski monarhiji, ki so jih ravno zadnji teden junija malo pred Vidovim dnevom pognali na bojišča Bosne in Hercegovine. Tudi novica, da jih bo prišel obiskat sam prestolonaslednik Franc Ferdinand, jih ni potolažila.

Vojaške korenine
Richthofnovi so bili že stara nemška plemiška družina. Živeli so na podeželju in se ukvarjali z različnimi poklici. Sodelovali pa so tudi v vojnih spopadih.

Albrecht Philip Karl Julius von Richthofen pa je bil prvi med njimi, ki si je vojaštvo izbral za svoj življenjski poklic. Kot tak je služil v 12. ulanskem - lahkokonjeniškem - polku. Vendar se je zaradi bolezni svoji službi moral kmalu odpovedati. Bil je poročen s Kunigundo von Schickfuss. Ko je kot pripadnik 1. konjeniškega polka služboval v Breslauu, danes Vroclav na Poljskem, se jima je rodil prvi sin. Bilo je to 2. maja 1892. Fantiček je dobil ime po stricu Manfredu, ki je bil tudi pripadnik vojaškega stanu. Stanovali so v kraju Kleinburg, kjer je bil mali Manfred vse do devetega leta deležen zasebnega poučevanja. Nato pa je leto dni obiskoval šolo v Schweidnitzu, kjer se je družina nastanila v novi hiši.

Njegova naslednja postaja je bila kadetska šola v Wahlstattu. Oče mu je namreč namenil vojaški poklic in sin ga je moral ubogati.

V družini Richthofnovih so bili poleg Manfreda rojeni še trije otroci: Ilse, Lothar in Bolko. Oba brata sta se potem tudi podala v vojaške vode, sestra pa med medicinske sestre. Zagrizeni vojaki pa so bili tudi Manfredovi bratranci. Tako zelo, da jih je šest umrlo že ob začetku prve svetovne vojne. Vsi so bili tudi pripadniki cesarske konjenice.

Šolanje
V kadetski šoli, ki jo je obiskoval v letih od 1903 do 1909, se Manfred ni prav izkazal. Enajstletni deček, morda tudi malo razvajen od doma, je imel težave z redom in disciplino. »Nikoli nisem bil dober za učenje,« je priznal pozneje. Šolsko snov je osvajal le toliko, da se je lahko prebijal iz letnika v letnik. Navduševal pa se je nad telovadbo, nogometom in podobnimi športnimi radostmi. S tega vidika je bil deležen pohvale šolskega poveljnika.

Po kadetnici Wahlstattu je še dve leti obiskoval vojaško šolo v Lichterfeldu pri Berlinu. Tam se je že bolje znašel. »Nisem se več počutil tako izločenega od sveta in začel sem živeti kot človeško bitje,« se je spominjal teh zadnjih let svoje šolske epopeje.

Začetek vojaške kariere
Devetnajstletni Manfred je bil takoj po zaključnem izpitu kot podporočnik sprejet v vojsko. Izbral si je 1. ulanski polk, imenovan »Kaiser Alexander III.« (Cesar Aleksander III.). Ta je bil nameščen v Šleziji, njegovi najljubši deželi.

V svojem poklicu je bil nadvse zadovoljen: »Najboljša stvar za mladega vojaka je, da pripada cesarski konjenici.«

Od velike noči leta 1911 pa do konca njegovega kratkega življenja mu je torej usodo krojil »komis«, običajen vojaški kruh, ki se ga vojaki nikoli niso naveličali.

Manfred je torej dobro zastavil svojo kariero in je kot zvest vojak cesarske vojske že jeseni leta 1912 dobil našitek »lajtnanta«, poročnika.
»Imel sem čudovit občutek, najlepšega, kar sem doživel do tedaj, ko so me ljudje klicali »Herr Leutnant« (gospod poročnik),« pravi v svojih spominih. Oče mu je za darilo kupil prekrasno kobilo, ki mu je nudila odlično ježo v prostih uricah. Z njo in drugimi konji se je udeležil tudi tekem v Breslauu.

Vojna na vidiku
Neposredno po 28. juliju, ko so Avstrijci napovedali vojno Srbiji, je Nemčija napovedala vojno njeni zaveznici Rusiji. Mladi poročnik je tako skupaj z drugimi vojaki že v nekaj dneh prekoračil nemško-rusko mejo, ki je nasprotniku še ni uspelo zavarovati s svojimi možmi. A so se prav kmalu prikazali ruski kozaki. Do spopada pa tedaj še ni bilo.

Pač pa je prišlo povelje, da je moštvo premeščeno na francosko bojišče. Skupaj s konji so jih strpali na vlak. Prepotovali so Luksemburg in del Belgije. Tam so se že znašli na svojih sedlih.

V tem času se je Manfred von Richthofen prvič srečal z letali. Zaradi neizkušenosti in sploh nepoznavanja te nove vojaške sile moštvo na zemlji ni ločilo domačih letal od sovražnikovih, zato so streljali kar na vse enako. »Niti tega nisem vedel, da so nemška letala označena s križi, sovražnikova pa s krogi. Naši starejši piloti še vedno govorijo o svojih bolečih občutkih, ko so nanje streljali sovražniki in prijatelji,« je leta 1917 zapisal v svoji knjigi.

Konec avgusta je Manfredova enota prvič slišala pokanje pušk. Nemške in francoske enote niso kaj dosti napredovale. Fronta se je ustalila na dolgi meji strelski jarkov in še do božiča 1914, ko so že vsi računali, da bo spopadov konec, ni bilo miru. Vojaško življenje je postalo dolgočasno, posebno še za človeka, kot je bil Manfred von Richthofen. Kopanje jarkov in prebivanje v njih nista bili zanj. Konjenica pa v takih razmerah, ko ni bilo nobenega preboja na bojišču, ni bila več potrebna. Domov je pisal: »Mi smo na žalost dodeljeni pehoti, pravim na žalost, saj se je Lothar (njegov brat, op. avtorja) gotovo že udeležil velikih bitk na konju. Zelo si prizadevam, da bi bil odlikovan z železnim križem.«

Opazovanje letal, ki so preletavala vkopane enote, pa ga je navedlo na zamisel, kako se bo rešil te more. Po koncu prve vojne zime je vzel pero in poveljujočemu generalu poslal nič kaj prijazno pisemce, v katerem pravi: »Vaša preljuba ekselenca. Nisem vstopil v vojno, da bi zbiral jajca in sir, pač pa z drugim namenom …«

Pismo sprva ni naletelo na dober odziv, a so nazadnje le upoštevali njegovo željo. In tako je bil konec maja 1915 premeščen v vojno letalstvo (Fliegertruppe).

»Moja največja želja je bila izpolnjena,« je o tem zapisal v svojih spominih.

Ponovno proti Rusom
Letala so v prvem letu vojne v glavnem opravljala opazovalno vlogo. Običajni dvokrilniki so imeli po dva člana posadke. Eden je pilotiral, drugi pa opazoval okolico, fotografiral, metal bombe in tudi streljal, če se je približalo sovražnikovo letalo. Pilotirali so običajno izurjeni letalci, medtem ko so opazovalno vlogo opravljali častniki, ki so dobro poznali razmere na bojišču. Tudi poročniku Richthofnu je bila dodeljena ta vloga. Bil je razporejen v enoto FG (Feldfliegerabteilung) 69.

10. junija 1915 je prispel v vežbališče Grossenhain, od koder naj bi ga poslali kar na fronto. Nameraval pa je opraviti šolo za opazovalca in pilota. Pri tem pa je bil dokaj neučakan: »Bal sem se, da bom prišel na vrsto prepozno, da bo svetovna vojna že končana. Moral bi preživeti tri mesec, da bi postal pilot. Vmes pa bi lahko že sklenili mir.«

Zato je bil vesel, ko so ga že po štiridesetih dneh poslali naprej: v Rusijo.

O življenju v 69. enoti pa je povedal: »Zdaj je prišel najlepši čas. Bivanje pri letalcih je veliko lepše kot pri konjenici. Vsak dan, zjutraj in popoldne. Letel sem in opazoval in prinašal nazaj pomembne podatke.«

V juniju, juliju in avgustu je kot letalski opazovalec sledil prodoru generala Augusta von Mackensena na črti od Gorlic do Brest-Litovska. Bil je v zraku skoraj vsak dan. Pri tem je imel srečo, saj ju s pilotom sovražnikom nikoli ni uspelo sestreliti, čeprav so si za to na vso moč prizadevali. Spominjal se je: »Njihovi streli so zveneli kot pokanje kostanja ob ognju.«

Prelita kri in prvi boj
No, enkrat pa jo je Richthofen vendarle skupil. Toliko, da je lahko rekel, da je tudi on prelil nekaj krvi za domovino. 21. avgusta 1915 so ga namreč premestili na bombnike. Od tedaj je spuščal smrtonosni tovor na sovražnikove položaje. In pri tem je bil na enem izmed poletov zadet v roko.

1. septembra 1915 pa je doživel tudi svoj prvi boj v zraku. Izstrelil je le štiri rafale, potem pa je sovražno letalo zadeto odletelo proč.

Srečanje s pravim letalcem
1. oktobra 1915 je bil Manfred s svojimi prijatelji zopet na vlaku. To vožnjo si je dobro zapolnil, saj je v jedilnem vagonu srečal že preizkušenega letalca, poročnika Oswalda Boelckeja. Ta je imel tedaj za sabo že nekaj zračnih zmag. Letel je na znamenitem Fokkerjevem enokrilcu. Manfred se je opogumil in ga povprašal, kako mu to uspeva. Boelcke pa ga je o tem prijazno poučil in pozneje sta celo odigrala partijo kart.

Ko so prispeli v Champagno, se je Richthofen takoj začel učiti pilotiranja. Na nekem starem letalu mu je kar dobro šlo. Po petindvajsetih učnih urah se je počutil dovolj samozavestno za prvi samostojni polet.

O tem pravi: »Nekega dne mi je inštruktor Zeumer dejal: »Zdaj pa pojdi in poleti.« Zdelo se mi je, da bi mu rad odgovoril: "Strah me je". Vendar je to beseda, ki je nikoli ne sme izgovoriti nekdo, ki brani svojo domovino.«

Mladi Manfred je tako 10. oktobra 1915 opravil svoj zračni ognjeni krst.

Nato je 15. novembra odšel še na izpopolnjevanje v Doeberitz pri Berlinu.

Marca 1916 pa se je že priključil bojnim enotam, ki so že od februarja naskakovale francosko trdnjavo Verdun.

Zdaj je bil pilot cesarske vojske. Kot po navadi je letel na dvosedežniku, s seboj v letalu pa je imel tudi opazovalca. Z njim sta 26. aprila sestrelila sovražnikovo letalo. Ta podvig pa se pozneje ni štel med njegove potrjene zmage.

Na Fokkerjevem enokrilcu
»Od začetka svoje pilotske kariere sem imel veliko željo, da bi letel na Fokkerjevem enosedežnem enokrilcu,« se je leta 1917 spominjal znameniti rdeči baron. Tudi pri tem je imel srečo in to je bila že stopnička dlje pri njegovih prizadevanjih za samostojne polete. Letalo sta si delila s kolegom. Richthofen je letel dopoldne, prijatelj pa popoldne - dokler tega nekega dne ni bilo nazaj s poleta. Potem so Manfredu dodelili drugo letalo.

Znova na ruskem bojišču
Bojna sreča je bila tudi v tistih časih opoteča. Vsa Evropa je bila v ognju in enote so premeščali iz kraja v kraj. Pehota je namreč povsod potrebovala tudi letalsko podporo. Manfreda in prijatelje so tako junija 1916 zopet premestili na rusko bojišče. Treba je bilo bombardirati sovražnikove položaje. To sicer ni bilo prijetno, a se je Manfred kar vživel v to delo.

Vendar je kmalu dobil priložnost za nove naloge. Iz Rusije ga je potegnil znanec, ki ga je nekoč srečal na vlaku za zahodno fronto - letalski as Oswald Boelcke, ki je bil že odlikovan z modrim križem. Ta je avgusta v Rusiji obiskal svojega brata. Iskal pa je tudi može za borbeno eskadriljo na zahodni fronti. Imel je nalogo, da iz raztresenih enot izbere može, primerne za to nalogo. In k temu je povabil tudi Manfreda.

Richthofen je o tem povedal: »Tri dni pozneje sem že sedel na vlaku in prepotoval vso Nemčijo vse do kraja mojega novega službovanja. Moja velika želja se je izpolnila. Začelo se je najlepše obdobje mojega življenja. Tedaj si še nisem drznil upati, da bom tako uspel. Ko sem odhajal iz poveljstva, mi je dober prijatelj zaklical: »Glej, da se ne boš vrnil brez modrega križa.«

Zmaga za zmago
Prijateljeva zahteva se je kmalu uresničila. Manfred von Richthofen je res v kratkem času dobil elitno vojaško odlikovanje, vendar se na vzhodno bojišče ni več vrnil. Pač pa je skoraj dve leti pomenil strah in trepet angleških in francoskih pilotov na zahodni fronti. Že 17. septembra 1916 je namreč tam sestrelil svoje prvo letalo in se ni ustavil, dokler tudi njega samega ni doletela smrt malo pred enainosemdeseto zmago.

Izkazal se je torej že na začetku, ko je prispel v Boelckejevo enoto Jasta 2. Vsi njegovi tovariši so bili tedaj še začetniki in so ravnokar dobili nova letala. Angleži pa so leteli še z zastarelimi dvosedežniki. Manfred torej ni imel težkega dela. Zadel je opazovalca, ki je streljal nanj s strojnico, potem pa še pilota. Temu je sicer uspelo pristati na letališču, vendar je umrl med odhodom v ambulanto.

To je bila prva Richthofnova zmaga. Dogodek je proslavil tako, da je pri berlinskem zlatarju naročil srebrn pokal in nanj napisal datum sestrelitve: 17. 9. 1916. Tudi za vsako poznejšo zmago si je dal narediti podoben pokal.

Še prej kot v tednu dni je Richthofen dosegel že drugo zmago. Tokrat je sestrelil letalo tipa Martynside. Pilot je bil ubit. Richthofen pa je naročil drugi pokal z napisom 23. 9. 16.

Nemški piloti so tedaj redno patruljirali nad bojiščem ob reki Somi. Richthofen se spominja: »Ni bilo lepšega lovišča kot nebo nad bitko pri Somi. Zjutraj, takoj ko sem vstal, so se na nebu že pojavili prvi Angleži in zadnji ni izginil, dokler ni zašlo sonce. Boelcke je dejal, da je to El Dorado za bojne pilote.«

In res je bilo tako. Teden dni zatem je Richthofen zopet drzno posegel v boj in sestrelil dvosedežnika tipa FE 2b. Tudi tokrat sta bila ubita oba letalca. Novi Richthofnov pokal pa je nosil datum 30. 9. 1916.

Nove zmage in izguba komandanta
V mesecu oktobru 1916 je Richthofen še naprej nizal svoje zmage. Do konca meseca je tako sestrelil še štiri letala.

Poveljnik enote Boelcke pa jih je do tedaj naštel že štirideset. S tem je postal najuspešnejši pilot prve svetovne vojne. Vendar je tudi njega doletela kruta usoda. Na poletu 28. oktobra se ga je med zasledovanjem nekega sovražnika s krilom dotaknil eden izmed njegovih pilotov. Sprva je kazalo, da ne bo hujšega, vendar se je krilo naenkrat odtrgalo in slavni pilot je skupaj s svojim letalom padel v globino. Ker padal še niso uporabljali, je to pomenilo neizprosno smrt z raztreščenjem na zemlji. Boelcke je tako žalostno končal star komaj 25 let.

Konec novembra pa se je Richthofen zapletel v zračni boj z odličnim angleškim pilotom majorjem Lanoejem Georgeem Hawkerjem. Ta je letel na slabšem letalu in izid je bil pričakovan. Hawker je bil sestreljen in ubit, Richthofen pa zmagovalec.

Richthofen pa je potem nizal nove zračne zmage. Do konca leta 1916 se mu je tako nabralo petnajst pokalov.

Leto 1917
Mrzla zima ni odvrnila nemških pilotov, ki so redno nadzorovali bojišče nad Francijo. Skoraj vsak dan so se tudi spopadali z angleškimi in francoskimi nasprotniki. Richthofen je neusmiljeno kosil po njihovih letalih. Januarja so padla tri, februarja pa tudi enako število. Marca pa jih je sestrelil še deset.

V tem prvem obdobju leta pa je doživel tudi dve pomembni prelomnici. Ker je bil januarja 1917 s šestnajstimi zmagami najuspešnejši nemški pilot, so ga imenovali za poveljnika eskadrilje Jasta (Jagdstaffel) 11.

Dobil pa je (12. januarja) tudi tisto, kar si je ves čas želel: odlikovanje »Pour le Mérite«, red za zasluge, ki so mu rekli tudi modri križec. Zdaj je postal še bolj zaverovan v svoj smrtonosni posel.

»Bloody April«
In potem je nastopila pomlad in nastopil je tudi april 1917, ki je v angleških poročilih ostal zapisan kot krvavi mesec. Nadeli so mu vzdevek »Bloody April«.

Nemci so namreč tega meseca dobili povsem novo letalo tipa Albatros D III. Njegov trup je bil še vedno lesen, a lepo aerodinamično oblikovan in okrepljen. Poganjal ga je Mercedesov motor s 160 konjskimi močmi.

Stare angleške škatle so padale na zemljo iz dneva v dan. Nemcem je uspelo sestreliti precejšnje število letal. Angleška stran je izgubila 316 pilotov in opazovalcev, torej kar pet eskadrilj. To pa je predstavljalo tretjino njihovega moštva na zahodni fronti.

In spet se je najbolje odrezal prav Manfred von Richthofen. Dosegel je enaindvajset novih zmag, največ, kar jih je do tedaj naštel v mesecu dni.

Ta njegov uspeh je ponovno vzbudil veliko pozornost, posebno še ker je 11. aprila doživel svojo štirideseto zmago in tako dosegel število svojega nekdanjega predstojnika Boelckeja. Na običajno nesrečen dan 13. aprila pa je slavil poseben uspeh, ko je sestrelil kar tri sovražna letala.

Ni nenavadno torej, da ga je še posebej počastil tudi cesar Viljem II. in ga povišal v čin »rittmeistra«, kar je bilo primerljivo s pehotnim položajem stotnika.

Rdeči baron
Letala prve svetovne vojne so bila sprva tako kot vsa vojaška vozila prebarvana v kamuflažne barve. Z vrhnje strani so jih barvali v rjavo-zelenih odtenkih, spodnje strani kril pa v modrih. Richthofen pa se je domislil, da bi svoje letalo in tudi letala eskadrilje, ki jo je vodil, pobarval rdeče. Svoj predlog je utemeljil s tem, da Nemci niso strahopetci in se jim tudi na nebu ni treba nikogar bati. Zato so bila letala njegove eskadrilje v osnovi pobarvana rdeče, vsak pilot pa je dodal še svoje osebne olepšave. Le Richthofen je v celoti ohranil rdečo barvo brez dodatnih risarij.

Zaradi teh okrasitev so Angleži njegovi enoti Jasta 11 nadeli vzdevek »Flying circus« - leteči cirkus.

Ni pa jim bilo kaj dosti do smeha, saj so ob tako okrašeni eskadrilji, ko se jim je približevala, navadno takoj zaznali, da gre za Richthofnove pilote in so čim prej ušli nazaj v svoje oporišče. Richthofnova zamisel je torej imela odličen psihološki učinek, pa tudi sam je postal strah in trepet zahodne fronte. Ko so ujeli nekega letalca, ki ga je sklatil z neba, se je o tem sam lahko zgovorno prepričal. Takole pripoveduje: »Eden od Angležev, ki sem ga sestrelil, je bil ujet in pogovarjal sem se z njim. Seveda se je zanimal za rdeče letalo. Poznali so ga tudi vojaki v jarkih in ga imenovali »Le diable rouge« (rdeči hudič). V njegovi eskadrilji so se širile govorice, da rdeče letalo pilotira dekle, neke vrste Devica Orleanska. Bil je zelo presenečen, ko sem mu zagotovil, da omenjeno dekle stoji pred njim …«

Ta leteči cirkus seveda ni bil tako zabaven kot drugi cirkusi tega sveta. Od januarja 1917, ko ga je Richthofen prevzel, pa do konca aprila je sestrelil več kot sto angleških letal, Richthofen sam pa sedemintrideset. Manfredov uspeh pa je prepričal tudi njegovega brata Lotharja, sicer od nekdaj tudi pripadnika konjenice, ki je bil na fronti že od začetka vojne, da se je priključil letalcem.

Knjiga o velikem bojnem pilotu
Velik Richthofnov uspeh je leta 1917 moralno zelo okrepil nemško vojaško silo, ki tedaj ni dosegala prav nobenih premikov. »Im westen nicths neues«, na zahodu nič novega, se je tedaj glasilo vsakodnevno vojno poročilo. In pisatelj Remarque je po tem besedilu pozneje zasnoval svoj znameniti roman z istim naslovom.

Leta 1917 pa je eden izmed nemških založnikov dobil zamisel, da bi Manfreda navdušil za pisanje spominov, ki naj bi izšli v samostojni knjigi. V Schweidnitz, kjer je bil baron na dopustu pri svojih starših, je poslal stenografinjo in ta je vojnemu heroju pomagala, da je sestavil drobnejšo knjižico, ki jo je naslovil Der rote Kampfflieger (Rdeči bojni letalec). Manfred v njej na 185 straneh popisuje svoje dogodivščine od rojstva pa vse do konca aprila 1917, ko je dosegel že svojo 52. zračno zmago. Založba Ullstein&Co iz Berlina in z Dunaja pa je dodala še nekaj fotografij. Žepna izdaja je takoj postala uspešnica. Veljala pa je eno samo nemško marko.

Richthofen je tedaj vzbujal veliko občudovanje pri nežnem spolu, pri moških pa poleg tega še rahlo zavist. Dobival je na stotine pisem iz ženskih rok, vendar ga je menda omrežila le ena sama oboževalka, katere ime pa je javnosti vse do njegove smrti ostalo nerazkrito.

Zelo pogosto pa je pisal tudi svoji materi in ji razlagal o dogodkih na fronti.

Kraljevski položaj
Večina vojakov prve svetovne vojne je tedaj preživljala velike muke. Tedne in tedne so životarili v strelskih jarkih in se varovali strelov, obenem pa se otepali uši in podgan. V času dežja so gazili po blatu, med sneženjem pa zmrzovali v zasilnih rovih.

Položaj pilotov pa je bil drugačen. Prebivali so v gradovih ali dobro zaščitenih hangarjih. Spali so v pravih posteljah.

Tako se je godilo tudi Richthofnu. Eden izmed časnikarjev je takole opisal njegov položaj: »Ne ovirajo ga utrujene noge; ni se mu treba plaziti čez mrtve ali stati do kolen v blatu. Razvajen odličnik vojne je, zlata mladost pustolovščin.

Vstane iz udobne postelje, po kopeli, po dobrem zajtrku, po tovarištvu v prijetni jedilnici, po skrbnem pregledu letala, ki ga opravijo služabniki, zajezdi svojega bojnega konja. Ko se vrne, mu je treba samo smukniti s sedeža. Za letalo poskrbijo mehaniki, osvežitev in senca poleti ter toplota pozimi pa čakajo tako razvajenega otroka tega pestovanega pustolovskega zbora, ki mu še ni bil dan čisto pravi dar in ki se še ne upa spustiti v prava velika tveganja, kakor tistega, ki si vse to upa, dokler ga ne doleti neizbežen konec.«

Ranjeni junak
Nemško poveljstvo je Richthofna želelo odvrniti od bojne črte, saj jim je bolje služil živ kot mrtvi junak. Zato so ga radi pošiljali na preglede enot in vabili v različne kraje. Sam pa se ni dal zavesti njihovi nameri.

Po mesecu maju, ko ni sestrelil nobenega letala, se je zopet izkazal na bojnem nebu. Junija je sklatil štiri nasprotnike.

Obenem pa je spet dosegel povišanje. 24. junija so ga imenovali za poveljnika letalske flote J.G. 1 (Jagdgeschwader), ki je obsegala štiri eskadrilje; njegovo Jasto 11 ter še Jaste 4, 6 in 10.

Ta skupina je do konca vojne izbojevala 644 zračnih zmag.

2. julija je Richthofen spet sestrelil angleško letalo. Štiri dni pozneje, 6. julija 1917, pa jo je skupil tudi sam. Spet se je približeval nekemu staremu dvosedežniku tipa FE 2b, kakršne je za malico nekaj sklatil, ko je dosegal svoje prve zmage. Anglež se ga je verjetno ustrašil in začel mrzlično streljati, še preden je Nemec priletel v domet njegovih krogel. In za čuda je ena izmed njih zadela v polno.

Manfred pripoveduje: »Nenadoma sem začutil udarec v glavo. Bil sem zadet. Za trenutek sem bil popolnoma paraliziran. Spustil sem roki, noge so mi bingljale s trupa …«

Udarec v glavo je onesposobil tudi njegov očesni živec in bil je popolnoma slep. Ugasnil je motor, da ga ne bi zajel ogenj iz kake morebitne luknje v rezervoarju, in letalo je začelo padati. Na višini okoli 800 metrov nad zemljo pa se mu je vid spet povrnil in hitro je vključil motor ter nadaljeval polet. Kmalu mu je uspelo pristati v nemških bojnih vrstah in odpeljali so ga k zdravniku. Imel je rahlo nalomljeno lobanjo in veliko rano nad levim ušesom.

Vse so mu oskrbeli v vojaški bolnišnici in čez tri tedne je bil zopet na svojem položaju.

V avgustu je ponovno dosegel dve zmagi, potem pa je konec meseca njegova enota dobila nova letala. To so bili najsodobnejši fokkerji Dr. 1 (kar pomeni dreidecker, trokrilec). Tudi to letalo si je dal pobarvati rdeče in postalo je njegov zaščitni znak vse do smrti nekaj mesecev pozneje.

Jesensko-zimski čas 1917/18
Tiste jeseni leta 1917 se je Richthofnov prodor zaradi težav z rano nekoliko upočasnil. Verjetno se je prezgodaj vrnil v enoto, saj se rana ni dobro celila. Videla se je celo lobanjska kost. V septembru je tako dosegel le dve zmagi, oktobra nobene, v novembru dve, decembra pa spet nič. Moral je počivati in si zdraviti glavobole, ki so ga mučili iz dneva v dan. V enoto pa se je vrnil šele januarja 1918 in tam čakal pomlad.

Meseca marca 1918 pa je bil zopet tisti stari Richthofen in uspelo mu je sestreliti kar enajst nasprotnikovih letal. Tudi na začetku aprila je že prvi teden pospravil kar štiri.

Potem pa je konec meseca sestrelil še dva najsodobnejša angleška lovca tipa Sopwith Camel. Bila je sobota, 20. april, in zapisal je še dve zmagi - devetinsedemdeseto in osemdeseto - v svoj seznam. Pilot prvega sopwitha, major R. Raymond-Barker, pripadnik 3. eskadrilje R.A.F. (Royal Air Force), je bil ubit, podporočnik D. G. Lewis iz iste enote pa ranjen in ujet.

To sta bili zadnji žrtvi rdečega barona Richthofna. Glede na število zračnih zmag je bil tedaj najuspešnejši bojni pilot prve svetovne vojne.

Zadnji polet
Naslednjega dne, 21. aprila 1918, je bila nedelja. Dokaj hladen dan. Nemški piloti in njihovi nasprotniki, Angleži, Francozi, Američani in Kanadčani, pa kljub dnevu počitka niso mirovali.

Zjutraj je bilo še megleno, zato so se na polet podali šele v dopoldanskem času.

Richthofen, ki je prejšnjega dne dosegel pomembno okroglo zmagovalno število, je bil dobre volje. Imel je že odobren dopust, ki ga je želel izkoristiti za lov v znanem Schwarzwaldu. Nekaj po deseti uri so se na nebu pojavili nasprotniki s svojimi najnovejšimi Sopwithovimi »kamelami«. Tokrat so jih pilotirali Kanadčani iz 209. eskadrilje.

Nemci so se dvignili v zrak in boj se je začel.

Kanadski poročnik Wilfred May, doma iz Edmontona, je bil še začetnik v bojnih vrstah. Kljub temu mu je uspelo sestreliti nasprotnikovega lovca. Streljal bi še naprej, a se mu je zaskočila strojnica. Obupno se je želel izviti iz bojnega vrveža. Tedaj se mu je na rep »prilepil« rdeči trokrilnik. May se ga je skušal otresti in je z vso silo manevriral sem ter tja. Nato se je končno spustil nizko, le okoli petnajst metrov nad gladino reke Somme. Vendar ga trdosrčni Nemec ni hotel izpustiti iz rok. Njegova napaka, kajti tedaj se mu je od zadaj približal drugi kanadski pilot, Arthur (Roy) Brown, poveljnik jate, ki ji je pripadal zasledovani May. Sprožil je rafale in Nemec se je nevarno zamajal v svojem letalu. Obenem pa je zašel tudi v past, kajti bil je že nad nasprotnikovimi položaji. Po njem so zdaj udarile še strojnice s tal.

Rdeči baron Manfred von Richthofen je bil zadet. Letalo je bilo prerešetano, zanj pa je bila usodna ena sama samcata krogla, ki je prebila pravo mesto. Šla je čez njegov prsni koš od desne proti levi. Vseeno pa mu je letalo kot odličnemu pilotu s spretnim manevrom uspelo pripeljati do tal. A bil je že na sovražnikovem ozemlju. Ko so vojaki avstralskega polka pritekli do njega, mu je odbila zadnja minuta.

Pogreb nasprotnika
Richthofnovo letalo je bilo zaradi trdega pristanka na njivi precej poškodovano in so ga Avstralci takoj razstavili na posamezne delce. Njegovo truplo pa so prepeljali na bližnje letališče in ga temeljito pregledali. Vendar tega, kdo je sprožil usodno kroglo, niso mogli ugotoviti. Nekateri so to pripisali pilotu Brownu, drugi pa so menili, da ga je pokončal strel iz avstralskega strojničnega gnezda.

Naslednjega dne, v ponedeljek, 22. aprila, ob štirih popoldne so slavnemu nasprotniku pripravili dostojen pogreb z vsemi častmi v vasi Bertangles blizu Amiensa.

V torek, 23. aprila, pa je nemško bojno letališče v Cappyju nizko preletel pilot 209. eskadrilje in odvrgel kovinsko posodo, v kateri sta bila fotografija in listek z napisom: »Nemškemu letalskemu korpusu! Rittmeister baron Manfred von Richthofen je padel v boju 21. aprila 1918. Pokopan je bil z vsemi vojaškimi častmi.

Od britanskega kraljevega vojnega letalstva.«

Fotografija pa je prikazovala častno stražo, ko je ta izstrelila poslovilno salvo v Manfredov spomin.

Žalostne vesti
Nemški piloti, ki so od nedelje pogrešali svojega poveljnika Richthofna, so torej šele v torek izvedeli, kakšna je bila njegova usoda. O tem je bilo takoj obveščeno tudi časopisje in tako so celo Slovenci izvedeli za njegov žalosten konec. Nemci so nemudoma razglasili dan žalovanja, ob vesti, da je umrl narodni junak, pa se je orosilo marsikatero oko.

Slovenska obvestila
Slovenski časopisi leta 1918 niso več objavljali telegramskih poročil, kot so to počeli še pred tridesetimi leti. Prav zato noben izmed dnevnikov v ponedeljek, 22. aprila, ni objavil novice o morebitnem pogrešanju, sestrelitvi, zajetju ali smrti rdečega barona. Slovenski narod je tako navedel le nemško uradno večerno poročilo prejšnjega dne, ki se je glasilo: »Berlin. 21. aprila (Kor.urad). Z bojišč ničesar novega.« Slovenec ponavlja isto besedilo, le da dodaja še podpis glavnega poveljnika Ludendorfa.

Vsi trije domači dnevniki - Slovenec, Slovenski narod in Edinost - pa so povzeli dogodke pretekle sobote in objavili vest o Richthofnovih zadnjih dveh podvigih. »Rittmojster baron Richthofen je dosegel na čelu preizkušene letalske skupine št. 11 svojo 79. in 80., poročnik Bruckner svojo 31. zmago v zraku,« piše Narod, Slovenec pa enako, le da baronovo enoto imenuje »preganjalna«, Edinost pa »lovska skupina«.

Dva dni zatem, v sredo, 24. aprila, so bili podatki že jasnejši. Slovenec je objavil poročilo berlinskega Wolffovega urada: »Ritmojster baron pl. Richthofen se ni vrnil z nekega poleta ob Sommi. Njegovi spremljevalci in drugi poročevalci poročajo, da je Richthofen zasledoval neko sovražno letalo zelo nizko, a ga je najbrže napaka motorja prisilila, da se je spustil za sovražnimi četami na zemljo. Upali smo, da je Richthofen ujet, a neko Reuterjevo poročilo poroča, da so pokopali Richthofna z vojaškimi častmi na nekem pokopališču 22. aprila.«

Tržaška Edinost pa temu dogodku posveča celoten odstavek pod naslovom »Junaška smrt letalca barona Richthofna«. Takole pravi: »Berolin 23. (Kor.) Dne 21. aprila se ritmojster, baron Richthofen Manfred s poleta ob Sommi ni več vrnil. Po soglasnih opazovanjih njegovih spremljevalcev se je spustil Richthofen na zasledovanju nekega sovražnega lovskega letala jako nizko, ko je dozdevno nenadoma odpovedal motor in je moralo sovražno letalo pristati v sovražnih vrstah. Ker je bilo pristanje gladko, je bilo upati, da je bil ritmojster Richthofen ujet. Toda iz Reuterjevega poročila izhaja nedvomno, da je padel Richthofen junaške smrti. Ker kot zasledovalec ni bil dobro zadet od nasprotnika se zdi, da je postal žrtev slučajnega strela s tal. Po angleških poročilih je bil ritmojster Richthofen pokopan z vojaškimi častmi dne 22. aprila na pokopališču v bližini kjer je pristal.«

Podobno piše tudi Slovenski narod v svojem članku Smrt najznamenitejšega nemškega bojnega letalca.

Slovenskim novicam o padlem pilotu se je v četrtek, 25. aprila, pridružil še nemško pisani ljubljanski dnevnik Laibacher Zeitung. Tudi ta med vojnimi novicami najprej objavlja že zastarelo vest, da se Richthofen ni vrnil s poleta, potem pa na drugi strani objavlja sestavek Der heldentodt Richthofens (torej: junaška Richthofnova smrt). V njem poleg že objavljenih dejstev iz slovenskega časopisja poudarja njegovo junaštvo in izgubo za njegovo enoto in nemško vojno letalstvo sploh.

Istega dne kot Laibacher Zeitung, torej v četrtek, 25. aprila, pa sta Slovenski Narod in Edinost prinesla še nemško uradno poročilo prejšnjega dne, ki pravi: »Rittmojster Richthofen se z zasledovanja nekega nasprotnika nad bojiščem ob Sommi ni več povrnil. Po angleških poročilih je padel.«

Žrtev
21. aprila 1918 je torej ugasnilo še eno življenje v nizu milijonov, ki se niso več vrnili z bojišč prve svetovne vojne. Tokrat se je poslovil mladenič, ki je bil star šele 26 let.

Če bi obveljal mir med narodi Evrope in vsega sveta, bi si verjetno ustvaril družino, tako pa je bil obsojen na to, da iz dneva v dan ubija svoje nasprotnike, može in fante, ki so prav tako hrepeneli po življenju kot on sam.

Bil je potegnjen v vrtinec prve svetovne vojne in pod njegovimi streli je umrlo 75 pilotov. Umrli so takoj ali pa pozneje zaradi ran. Le petindvajsetim, ki jih je vzel na muho, je uspelo končati v ujetništvu. Usoda nekaterih drugih sestreljenih pa je neznana. Po končnem izračunu je bilo tako zaradi njegovega bojnega delovanja prizadetih 124 ljudi.

Neizbrisen spomin
Veliki pilot prve svetovne vojne, rdeči baron Manfred von Richthofen, je bil torej mrtev in pokopan - »todt und begraben«. Nikakor pa ni bil pokopan spomin nanj.

Znamenito eskadriljo letečega cirkusa je nasledil Wilhelm Reinhard, nato pa Herman Goering, ki se je v vojni okitil z manjšim številom zmag. Manfredov brat Lothar pa jih je dosegel 40 in je umrl po vojni (leta 1922) v neki letalski nesreči.

Čeprav je bil narodni junak mrtev, je njegov duh še naprej živel med nemškimi ljudmi. Oblast je dosegla, da so njegovo truplo po vojni odkopali in ga prenesli v Nemčijo.

Leta 1927 je v New Yorku izšla uspešna knjiga Floyda Gibbonsa, ki jo je naslovil The Red Knight of Germany - Rdeči vitez Nemčije. Gre za romansiran prikaz baronovega življenja, ki je že v kratkem doživel izredno veliko ponatisov. V dobrih štirih letih (1927-1931) so jih namreč našteli kar sedemnajst.

Ker je morala Nemčija po svetovni vojni uničiti svoje letalstvo, se tudi Richthofnovo ime javno ni več tako pogosto pojavljalo. Obudilo pa se je zopet po prihodu nacistov na oblast. Po njem je bila imenovana ena izmed lovskih enot v nemški vojski, še preden je Nemčija sprožila drugo svetovno vojno. Med vojno je po njem nosil ime eden najbolj znanih lovskih polkov.

Primer Hartmann
Richthofnov duh pa je nemške pilote preveval tudi v civilnih vrstah. Največji letalski as druge svetovne vojne, (zopet) Nemec Erich Hartmann, rojen leta 1922, umrl 1993, se je v svojem zadnjem pogovoru za ugledno revijo World War II spominjal, kako so se mladeniči navduševali nad letalstvom prav zaradi Richthofnovega vzgleda. Njegova knjiga je bila tudi med vojnama mnogokrat ponatisnjena. Tudi Hartmann se je pridružil letalcem zaradi njega. In prav Hartmann je svojega vzornika v izdatni meri presegel. Ponaša se namreč s 352 zračnimi zmagami. Po vojni so ga zajeli anglo-ameriški zavezniki, a so ga morali zaradi sporazuma v Jalti izročiti Sovjetski zvezi, saj je svoje zmage koval na ruskem nebu. V ujetništvu je bil do leta 1955, torej celih deset let. In prav ta Hartmann je leta 1959 postal poveljnik prve letalske enote v povojnih letalskih silah Nemčije. Imenovala se je »Jagdgeschwader 71 Richthofen«. Hartmann je v njej vztrajal do leta 1970. Ker je bila Nemčija tedaj že v Natu, lahko torej rečemo, da je Manfred von Richthofen, stari bojevnik iz prve svetovne vojne, nekoliko »okužil« tudi natovsko nebo.

Mnogovrstne radosti v spomin na rdečega barona
Čeprav rdeči baron že skoraj sto let počiva v črni zemlji, ga njegov sloves v vsaki generaciji še vedno na novo prikliče na plan.

Že v času njegovega življenja so njegovo slavo oznanjale razglednice, pozneje pa njegova knjiga, ki so jo Angleži (J. Ellis Barker) prevedli že leta 1918, ko se boji na frontah še niso umirili. Imela je naslov The Red Battle Flyer.

Vsekakor pa je njegov sloves obudila petdesetletnica prve svetovne vojne, ko je v letih 1964-1968 zopet korenito stopil v svetovno javnost - tokrat poleg številnih zgodovinskih knjig tudi s plastičnimi ali lesenimi maketami in modeli njegovega trokrilnega letala.

Pojavil se je tudi v filmih, stripih in romanih.
Kot kaže, vsak najnovejši izum izkoristi tudi spomin nanj, zato so Richthofnovo taktiko prevzele tudi računalniške igrice.

Replike njegovega letala se pojavljajo na letalskih mitingih, opevajo pa ga tudi rockglasbeniki.

Tudi v Sloveniji je spomin nanj pognal korenine. Videli smo ga v nekaterih uvoženih filmih. Pred leti smo prisluhnili popevki, ki je preklinjala zloglasnega barona in Nemčijo in je bila prevod angleške skladbe iz risanega filma Snoopy Vs. The Red Baron, uspešnice skupine Royal Guardsmen. Pela jo je Lidija Kodrič.

Rdeči baron pa se je imenovala tudi slovenska rockovska skupina, ki je razpadla že pred leti.

Glede na iznajdljivost trgovcev z novci - ali tudi takih brez njih - pa lahko sklepamo, da nam različnih domislic na Richthofnov račun še dolgo ne bo zmanjkalo.