MMC priporoča
"Nikoli nisem strogo ločeval menedžmenta in vsebine, zato sem se že kot programski človek vedno vtikoval tudi v vodenje. Zdelo se mi je, da brez poznavanja številk in financ tudi vsebine ne moreš izpeljati." Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Treba bi se bilo tudi posvečati kampanjam za ozaveščanje o tem, da je kupovanje knjig pomembno. Imeti lastno knjižnico vpliva na način razmišljanja, na način dojemanja resničnosti in gotovo na boljšo kakovost življenja.       
V mladih letih je bil Čander vnet šahist, kasneje pa ga je k sebi zvabila muza književnosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Založništvo kot panoga je na Slovenskem v izraziti krizi. V zadnjih letih se promet vsako leto skrči za deset odstotkov. S stotih smo že zdrsnili na 77 milijonov evrov, pri čemer za lansko leto še nimamo podatkov, pa mislim, da se bo spet pokazal desetodstotni padec. To je trenutno pomemben problem, s katerim bi se morala prioritetno ukvarjati tudi država.       
Mariborčan je iz primerjalne književnosti diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti, na literarni sceni pa se je pojavil že v devetdesetih. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       V sedanjem svetu je vse preveč narcizma na prvo žogo: tako ali tako smo vsi že medijske zvezde, pa zgodbe in profili na Facebooku. Povsod samo "jaz, jaz, jaz, poglejte me, kako sem poseben!" Ravno to mi je dalo misliti, da je treba začeti o sebi pisati v tretji osebi, z malo manj smrtne resnosti.       
"Investicijski neuspeh slovenskega EPK-ja je v javnosti dostikrat zasenčil druga prizadevanja, ki so bila v marsičem v evropskem kontekstu če že ne revolucionarna, pa vsaj inovativna - na primer vključitev socialnih programov, programskega sklopa Urbane brazde, ki se je ukvarjal s trajnostno lokalno preskrbo, z migranti, Romi, in tako naprej. To je imelo gotovo neki dolgoročen učinek na dojemanje kulture in njene povezanosti s socialnimi vprašanji. Na teh področjih smo pokazali, kako lahko kultura prebudi mesto." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
       Zame je EPK pomenil tri leta izrazito dinamičnega, napornega, a tudi utopične želje polnega življenja. Utopične želje, da se s kulturo nekaj naredi ravno v takem mestu, kot je Maribor - mesto, ki je na kolenih, opustošeno. Del te utopije še vedno hodi z mano.       
Seveda se je del branja že "preselil" na digitalne nosilce, se zaveda Čander - a bistveno je, da književnost preživi, ne glede na format, v katerem se pojavlja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Problem Maribora je v tem, da ni vzel zares prizadevanj, da bi kultura postala generator razvoja, da ni razumel, da za takšno idealistično teorijo obstajajo tudi evropska sredstva. Na ta način lahko mnogim ljudem v mestu ponudiš zaposlitev.       
V svojem prvem romanu se loteva zelo osebne teme, čeprav, kot pravi, brez patetične resnosti: tega, kako stigma slepote vpliva na posameznika v družbi. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Če zbrano bereš, ne moreš vmes osveževati novic, pisati sporočil, in tako dalje. Knjiga zahteva zbranost in predanost - zato se bomo ljudje vedno ločili na bralce in nebralce.       
Zasnoval je tudi Slovensko zgodbo, zbirko petdesetih slovenskih romanov od začetkov do danes, ki jo je izdala časopisna hiša Dnevnik. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Sodobna slovenska literatura je za tako majhno skupnost v dobri kondiciji. Sami smo do sebe vedno kritični in prav je tako, ampak če pogledamo literature z veliko večjim številom govorcev, vidimo, da se lahko mirno kosamo z večjimi od sebe.       
V Sloveniji knjige v slovenščini na elektronskih bralnikih bere okoli 6.000 posameznikov. Dostopnost do e-knjig je v zadnjem letu zelo olajšala knjižnica in e-knjigarna Biblos. Največkrat je bila v Biblosu izposojana knjiga Cavazza Vesne Milek, in sicer 902-krat, sledi ji roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Foto: Biblos
ŠOU in vsi njeni zavodi imajo status institucije javnega prava. S tem se je Študentska založba znašla v neugodni situaciji - po eni strani so bili prepoznani kot institucija javnega prava, a ŠOU oziroma država jih nista financirala, po drugi strani pa se kot neprofitno usmerjen zavod niso mogli prijavljati na nobene razpise. Foto: MMC RTV SLO
Ko je Čander sedel na mesto programskega direktorja zavoda Maribor 2012, mu večina te funkcije ni zavidala. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Doma in na tujem je objavil več kritiških in esejističnih besedil o slovenski in svetovni književnosti. Njegova besedila so prevedena v petnajst evropskih jezikov. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Dodaj v

"Vse preveč je narcizma na prvo žogo"

Intervju z urednikom, direktorjem založbe in pisateljem Mitjo Čandrom
18. marec 2015 ob 06:18,
zadnji poseg: 18. marec 2015 ob 10:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Idealistično, z vero, da lahko s knjigami spremenimo svet, smo se lotili založništva," se časov pred skoraj dvajsetimi leti spominja Mitja Čander, direktor založbe Beletrina, ki je takrat svojo pot začela kot Študentska založba.

"Spominjam se recimo novoletne zabave leta 1996, ko sta izšli prvi knjigi. Organizirali smo tako velikansko zabavo, kot da smo izdali že najmanj tisočo knjigo, ne pa prvo in drugo. Veselje nad tem, da se nekaj premika, da gre zares, je bilo ključno za nastanek Beletrine."

A časi se spreminjajo in založba, v kateri na leto izdajo okoli štirideset knjig, precej obsežna pa je tudi njihova dejavnost na drugih področjih, je januarja lani po osemnajstih letih zapustila okrilje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU). "Bili smo v položaju, v katerem smo morali premisliti, kako sploh naprej," razloži Čander. "Krčiti dejavnost ali pa se spustiti v spiralo redukcij, s katero prej ali slej pristaneš pri skrčeni formi "garažne založbe"."

Mitja Čander je v devetdesetih letih urejal študentski časopis Tribuna in bil urednik v mariborski reviji Dialogi, od leta 1996 dalje pa je ključen člen v zgodbi o Študentski založbi. Za svoje literarnokritično delo in zbirke esejev je prejel Stritarjevo in Glazerjevo nagrado. Ob literaturi se je ukvarjal tudi z mladinsko kulturo, se udejstvoval kot dramaturg, kolumnist in pisec scenarijev za dokumentarne filme, širša javnost pa ga je gotovo poznala vsaj kot programskega direktorja Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012. Tokrat smo se z njim pogovarjali o krizi v slovenskem založništvu, o težavah in izkupičkih projekta EPK, pa tudi o njegovem nastajajočem romanesknem prvencu in sodobni slovenski književnosti.

Leto dni je minilo, odkar se je zgodil prenos ustanoviteljstva zavoda Študentska založba s ŠOU na skupino devetih ustanoviteljev in preimenovanja v Založbo Beletrina. Lahko po letu dni že ocenite, kako se je ta preživetvena strategija obnesla? Za kako velik izziv se je izkazalo pridobivanje finančnih virov?

Veliko truda smo vložili v prestrukturiranje založbe oz. vsaj v delno spremembo njenega delovanja. Soočeni smo bili s tem, da so se viri, s katerimi smo tradicionalno lahko računali, začeli manjšati ali pa celo usahnili. Dejansko se je v zadnjih letih čutilo upadanje prodaje, zmanjševanja javnih sredstev, torej subvencij JAK-a, pred letom dni pa smo bili soočeni tudi z izrazitim padcem sredstev z naslova študentskega organiziranja. Bili smo v položaju, v kateri smo morali premisliti, kako sploh naprej kot založba – krčiti dejavnost ali pa se spustiti v spiralo redukcij, s katero prej ali slej pristaneš pri skrčeni formi "garažne založbe". Tretja možnost je bila, skušati zagnati nove zgodbe oz. tiste, ki jih že izvajamo, nadgraditi z neko inovativnostjo. Zadnji dve leti vlagamo izrazite napore v nove ideje, sveže pristope k že znanemu in vesel sem, da so prvi rezultati tukaj. Pravkar smo začeli izvajati pomemben evropski projekt: postali smo koordinator platforme evropskih pesniških festivalov, kar je zelo zahtevna naloga, hkrati pa predstavlja eno izmed novih oblik dejavnosti založbe. Prav tako čakamo še rezultate različnih razpisov in verjamem, da bomo pri tem na daljše proge uspešni.

Gotovo to leto novih začetkov v vas zbudi spomine na čas pred dvajsetimi leti, ko sta z Alešem Štegrom ustanavljala Študentsko založbo. So bile okoliščine mlade kapitalistične družbe bolj prijazne za založniško dejavnost, kot so današnje? Kako in zakaj se je sodelavcem Tribune sploh porodila ideja, ustanoviti založbo?

To je bil čas sredi devetdesetih, ko se je nenadoma pojavilo veliko manjših, recimo temu neodvisnih iniciativ na področju slovenskega založništva. Slovensko založništvo je do osamosvojitve pravzaprav funkcioniralo okrog sedmih, osmih relativno velikih državnih založb, potem pa se je ta položaj drastično spremenil. Ob starih založbah, ki so v nekaterih primerih počasi začele izginjati s tržišča - denimo DZS, Pomurska založba, Založba Obzorja in tako naprej - se je pojavil kup neodvisnih založb, že konec osemdesetih na primer Škuc in Studia Humanitatis. Okrog sebe smo torej imeli model sveže, mlade, neodvisne založbe, res pa je, da so bile te založbe večinoma posvečene teoriji, filozofiji, humanistiki, malo manj pa leposlovju. Želeli smo vzpostaviti nov pogled na književnost in zdelo se nam je, da lahko to najbolje naredimo prav s knjižno zbirko. Takrat je bila moda literarnih revij na višku: pomembna je bila Nova revija, ki je bila ključna v procesu demokratizacije, pa Literatura, ki se je v osemdesetih uveljavila s teorijo postmodernizma, in tako dalje. Idealistično, z vero, da lahko s knjigami spremenimo svet, smo se lotili založništva. Spominjam se recimo prve novoletne zabave leta 1996, ko sta izšli prvi knjigi Beletrine, Bile Matjaža Pikala in prevod Zimskega potovanja Gerharda Rotha. Organizirali smo tako velikansko zabavo, kot da smo izdali že najmanj tisočo knjigo, ne pa prvo in drugo. Veselje nad tem, da se nekaj premika, da gre zares, je bilo ključno za nastanek Beletrine. Dejansko je naša pobuda zrasla tudi iz opozicije do takrat modernega postmodernizma, do metafikcije, z željo, da bi spet prišli do mesa in krvi literature. Pokazati smo hoteli, da so knjige še vedno pomembne, kajti takrat je bilo videti, kot da vse postaja simulaker, neki citat - nam pa se je zdelo, da so knjige še vedno pripete na neko resničnost, na človeško izkušnjo.

To je dobra iztočnica za tisto klasično vprašanje o prihodnosti tiskane knjige. Kdo v času Twitterja in Instagrama, pa tudi e-vsebin sploh še bere tiskane knjige? Ali pa je strašenje z njenim zatonom pretirano?

Vedno sem se skušal držati sintagme "The times are changing", časi se spreminjajo. Za vsakogar je največja nevarnost, da obtiči na enem in istem mestu in se nato jezi, ker njegov pogled na resničnost ni skladen z dogajanjem okrog njega. Gotovo je digitalizacija ena izmed stvari, ki jih je treba vzeti z vso resnostjo: ni več nekaj dodatnega, nekaj, kar bi bilo fakultativno, ampak nekaj, kar dejansko spreminja način razmišljanja, strukturo resničnosti. To ni več to, kar je moja generacija, rojena v sedemdesetih, iz otroštva poznala kot stvar igre, vedoželjnosti, zabave, ne pa kot nekaj zavezujočega. Pri Beletrini skušamo digitalni sferi namenjati vso pozornost, pa ne zato, ker ne bi verjeli v klasično knjigo. Verjamemo v knjigo, verjamemo v zgodbe in teoretsko misel, seveda pa se zavedamo, da se mediji posredovanja spreminjajo. Zato smo pred časom - po mojem mnenju kar pionirsko - zagnali Biblos, zato se ukvarjamo z AirBeletrino kot medijem, zato nastaja evropska platforma za poezijo Versopolis, ki je osredinjena na digitalno sfero, in tako naprej. Skušamo raziskovati, kako medij digitalnega uporabiti v prid knjigi in literaturi, čeprav mislim, da se tiskana knjiga še dolgo ne bo izgubila. Dejstvo pa je, da bo neki delež branja v doglednem času (oziroma že je) na digitalnih nosilcih, pa če nam je to všeč ali ne. Bistveno je, da preživijo pesmi in zgodbe, tudi če morajo za to najti nove nosilce.

Nobena skrivnost ni, da je preživetje na knjižnem trgu težko. Sredstva s strani JAK-a se nižajo, ste omenili, prodaja knjig se zmanjšuje, davek na knjigo zvišuje. Glede na to, da je Beletrina sinonim za resno literaturo in bi si najbrž težko privoščila kako izdajo tipa Petdeset odtenkov sive ali zvezdniške biografije, ki bi pomenila dobro prodajo - kako torej zajeziti krčenje?

Založništvo kot panoga je na Slovenskem v izraziti krizi. V zadnjih letih se promet vsako leto skrči za deset odstotkov. S stotih smo že zdrsnili na 77 milijonov evrov, pri čemer za lansko leto še nimamo podatkov, pa mislim, da se bo spet pokazal desetodstotni padec. To kaže, da je panoga v hudih težavah, da prodaja pada tako v knjižnicah, ki imajo manj sredstev za odkupe, kot tudi pri fizičnih kupcih. To je trenutno izjemno pomemben problem, s katerim bi se morala prioritetno ukvarjati tudi država. Kako najti rešitve? Verjetno s čim več inovativnimi pristopi: knjigarne bi bilo treba spremeniti v kulturna središča, v srečevališča z izrazito profiliranimi programi, z občinstvom, ki bo tja rado zahajalo zaradi atmosfere in iz potrebe po druženju s podobno mislečimi. Verjetno bo treba bolj raziskati tudi poti digitalne prodaje: kako preko spleta prodati čim več fizičnih knjig? Tudi to se v zadnjem času kaže kot vedno bolj pomembna pot: ljudje natančno vedo, kaj hočejo, si to naročijo in pri tem ne izgubljajo časa. Treba bi se bilo tudi posvečati kampanjam za ozaveščanje o tem, da je kupovanje knjig pomembno. Imeti lastno knjižnico vpliva na način razmišljanja, na način dojemanja resničnosti in gotovo na boljšo kakovost življenja. Se pa izkazuje tudi, da je danes za vsako knjigo treba narediti toliko več v promociji, v premisleku, ali je res potrebna za slovenski prostor, koga zanima ... S temi temami se veliko ukvarjamo, čeprav se posvečamo resnejši literaturi; vsak dodaten prodan izvod olajša delovanje institucije, kot je naša, ki je v osnovi neprofitne narave.

V Sloveniji obstaja, se mi zdi, relativno veliko število založb, ki izdajo precejšnjo množico naslovov, a v nizkih nakladah. Se vam zdi ta razdrobljenost dober model?

Naša založba ne sodi niti med tistih nekaj največjih, ki imajo največji promet in delujejo najbolj komercialno, niti med množico malih, "garažnih" založb. Ravno za tako založbo, kot je naša, se je v zadnjem času pokazal strukturni problem manjšanja virov, tako javnih kot zasebnih. Bili smo, kot sem že omenil, pred odločitvijo: ali skrčiti celoten aparat založbe in se spremeniti v malo založbo, ki lahko nudi preživetje dvema, trem ljudem, ali pa si omisliti nekaj novega. Založba, ki želi imeti profesionalen aparat na vseh ravneh delovanja - od produkcije knjige do trženja in poslovanja založbe - seveda nekaj stane. V smislu javnega financiranja to vprašanje pri nas nikoli ni bilo rešeno. Poleg filma je založništvo edino področje umetnosti, ki nima priznanih infrastrukturnih stroškov.

Boste 20-letnico založbe naslednje leto na kak način posebej obeležili?

Predvsem bi si obletnico želeli dočakati v dobri kondiciji, pripravljeni na nove izzive časa. To se mi zdi največ, kar lahko sebi in temu prostoru damo. Se pa bomo potrudili, da bo obletnica tudi karnevalska, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Nekaj si bomo že poskušali izmisliti.

Koliko naslovov pošiljate v izdajo letos, v primerjavi s prejšnjimi?

Če bo šlo vse po pričakovanjih, bo ob ponatisih letos približno 40 novih naslovov. To je podobna številka kot lani, dejansko pa je nekoliko nižja, kot je bila še tri ali štiri leta nazaj. Produkcijo smo nekoliko zožili, a to se mi ne zdi nič slabega, ker se skušamo toliko bolj fokusirati na naslove, ki jih imamo. Tudi to je po mojem mnenju eden izmed receptov za prihodnost: biti realen glede svojih načrtov in tisto, kar nameravaš izpeljati, izpeljati čim bolje.

V prejšnji Študentski založbi ste bili "samo" urednik, zdaj ste urednik zbirke in še direktor založbe, kar gotovo zajema precej širši spekter tudi bolj prozaičnih nalog, kot je samo ukvarjanje z literaturo. Zakaj ste se sklenili potegovati za funkcijo? Je tukaj kakšno vlogo igrala tudi izkušnja s programskim vodenjem EPK-ja?

Glavni urednik založbe je Aleš Šteger, s katerim že od začetka sodelujeva, tako da je v tej delitvi precej strokovnih vprašanj in odločitev na njem. Po skoraj dvajsetih letih dela pri založbi se mi je zazdelo, da morebiti prihaja čas, da neposredno prevzamem odgovornost za njen menedžment. Dejstvo je, da je bila zame tu odločilna izkušnja Evropske prestolnice kulture, saj je bilo tam treba voditi zelo velik projekt ; tam sem pridobil tudi neka nova znanja, povezana predvsem s sodelovanjem pri evropskih projektih. Ne nazadnje sem imel to srečo, da sem tam sodeloval z Romanom Didovičem, ki je bil moj pomočnik za finance, in z Almo Čaušević, ki je bila pomočnica za produkcijo. Oba sta bila pripravljena priti z menoj na Beletrino, kjer lahko v tem smislu delamo naprej. Hkrati pa je ekipa, ki je bila tu že prej, izrazito izkušena in inovativna. Nastopil je trenutek, da skušamo skupaj ambiciozno narediti korak naprej, ne pa da počivamo na lovorikah nečesa, kar je bilo že doseženo. Lep primer tega se mi zdi ravno festival Fabula, ki se je pravkar zaključil in je bil prvi projekt v teh nekaj mesecih mojega mandata.

Sicer pa nikoli nisem strogo ločeval menedžmenta in vsebine, zato sem se že kot programski človek vedno vtikal tudi v vodenje. Zdelo se mi je, da brez poznavanja številk in financ tudi vsebine ne moreš izpeljati. Tudi svojega sedanjega dela tako ne razumem kot nevsebinskega, prej obratno. Stvari je treba intelektualno in operativno premisliti, preden se nečesa lotiš.

Kako celo zgodbo z EPK-ja ocenjujete danes, z malce zgodovinske distance? Celotna izkušnja je bila precej divja vožnja, še pred uradnim začetkom ste zagrozili z odstopom. Po koncu projekta je župan Fištravec na osnovi revizijskega poročila grozil s kazenskim pregonom odgovornih na Zavodu Maribor 2012 …

Osebno EPK ocenjujem kot veliko življenjsko izkušnjo. Zame je to predstavljalo tri leta izrazito dinamičnega, napornega, a tudi utopične želje polnega življenja. Utopične želje, da se s kulturo nekaj naredi ravno v takem mestu, kot je Maribor - mesto, ki je na kolenih, opustošeno. Del te utopije še vedno hodi z mano, zato tudi vidim smisel v vseh projektih, ki se jih lotevamo. Gledano za nazaj se mi zdi, da se je vse skupaj zgodilo v tudi zame osebno zelo pomembnem trenutku. Takrat je EU ravno načrtoval svojo prihodnjo kulturno politiko in Evropske prestolnice kulture v letih '11, '12, '13 so bile na neki način poskusni zajčki. Preizkušali so kriterije, ki jih danes uporabljajo kot ključne pri evropskih projektih (na primer razvoj publike, audience development, pa sam pojem kreativnosti kot nekaj širšega od same kulture). Hočeš nočeš smo se morali z njihovo logiko v tistem času veliko ukvarjati, ugotoviti, kaj dejansko hočejo. V Sloveniji se malokrat poudarja, da smo ravno od evropske komisije dobili odlično oceno za izvedbo programa, ravno zaradi spoštovanja njenih parametrov. Zaradi tega danes na založbi bolj razumemo medsektorsko sodelovanje, s katerim naj bi kultura dejansko postala generator razvoja v Evropi. To je seveda utopična misel, a kaj se v tej smeri vedno da narediti.

Zdi se, da nekih trajnostnih učinkov na regijo, kar je bil eden izmed ciljev, ni imela, vsaj ne, kar zadeva infrastrukturo. Kje se je zalomilo? Pri lokalni politiki?

Infrastruktura je bila velika zgodba Maribora, ki pa ni uspela. Načrti so bili narejeni v obdobju konjunkture, nekje v letih 2006/7, in ti načrti se po izbruhu finančne krize niso primerno revidirali. Niso se določile finančne prioritete, župan Kangler pa je imel preveč ambicij, stavil na preveč adutov hkrati. Pri taki igri se velikokrat zgodi, da na koncu ne dobiš ničesar. Zavod EPK ni imel nobene zveze z izvedbo infrastrukturnih načrtov, a ne zanikam, da EPK v tem pogledu ni bil uspešen. Samo Pécs na Madžarskem je imel v svojem mandatu recimo investicije v vrednosti 200 milijonov evrov, Košice na Slovaškem pa leto za nami 60 milijonov evrov. Ta investicijski neuspeh slovenskega EPK-ja je v javnosti dostikrat zasenčil druga prizadevanja, ki so bila v marsičem v evropskem kontekstu, če že ne revolucionarna, pa vsaj inovativna - na primer vključitev socialnih programov, programskega sklopa Urbane brazde, ki se je ukvarjal s trajnostno lokalno preskrbo, z migranti, Romi, in tako naprej. To je imelo gotovo neki dolgoročen učinek na dojemanje kulture in njene povezanosti s socialnimi vprašanji. Na teh področjih smo pokazali, kako lahko kultura prebudi mesto. Je pa res, da je izostal institucionalni okvir, ki bi po letu 2012 s prijavami za evropska sredstva poganjal živahno življenje in spodbujal iniciative med mladimi v Mariboru, od Centra alternativne produkcije do Salona uporabnih umetnosti in kupa drugih dejavnosti, ki bi bile vredne vse podpore, pa se nimajo kam nasloniti. A ponavljam, da je imel Maribor tisto leto izjemno ponudbo, in to še vedno za desetino sredstev, ki jih vsako leto za svoje delovanje porabi Ljubljana. A kot se v majhnih mestih rado zgodi, so politična nesoglasja in skrb za lastno korist oz. želja po zabetoniranju določenih interesov privedli do uničenja okvirja, na katerem bi bilo mogoče delati naprej. Problem Maribora je v tem, da ni vzel zares prizadevanj, da bi kultura postala generator razvoja, da ni razumel, da za takšno idealistično teorijo obstajajo tudi evropska sredstva. Na ta način lahko mnogim ljudem v mestu ponudiš zaposlitev.

Premakniva se v malo bolj osebno sfero. Doslej smo vas poznali kot avtorja kritičnih del in esejev, trenutno pa pišete svoj prvi roman. Kako to, da ravno zdaj? Je to odločitev, ki je potrebovala svoj čas, da je dozorela, ali pa ste čakali na zatišje, da ste se lahko posvetili delu?

Vsi imamo v življenju nekatere konstante, okrog katerih plešemo, in moja konstanta je knjiga. Obenem pa se mi zdi tudi prav, da se kdaj podam v nepredvidljivo - ravno primer EPK je bil taka zgodba. V enem samem popoldnevu sem se odločil, da sprejmem izziv in stopim v neznano. Če nas v osebni kreativnosti vodi neka želja po novem, potem preizkušamo njene različne lege. Sam vidim vse svoje delo kot poskuse kreativnih delovanj, od založbe in EPK-ja pa do dokumentarnih filmov in seveda pisanja knjig, ki mi pomeni nekaj posebnega. Pri tem novem podvigu ni šlo za neko vnaprejšnjo odločitev, da bom napisal roman. Šlo mi je za to, kako se lotiti osebne teme, teme opredeljenosti s slabim vidom. Forma nekako pride sama od sebe. Georgi Gospodinov je na Fabuli povedal, da živimo v času, ko je zelo težko pisati v enem samem, čistem žanru. Že ločevanje med fikcijo in fakcijo je v svetu virtualne resničnosti pravzaprav težko. Roman sem tako vzel kot nekakšno ustvarjalno igro, h kateri je treba pristopiti z distanco do samega sebe. Če imaš to distanco, morda lahko tvoj pogled zanima še koga drugega. V sedanjem svetu je vse preveč narcizma na prvo žogo: tako ali tako smo vsi že medijske zvezde, pa zgodbe in profili na Facebooku. Povsod samo "jaz, jaz, jaz, poglejte me, kako sem poseben!" Ravno to mi je dalo misliti, da je treba začeti o sebi pisati v tretji osebi, z malo manj smrtne resnosti.

Omenili ste svojo opredeljenost s slabovidnostjo.

Pri meni gre pravzaprav za invalidnost. Moj vid so le še ostanki vida, pet odstotkov. Medicinsko gledano je to slepota. Gre za temo, kako tovrstna stigma vpliva na človeka v socialnem, osebnem, spoznavnem smislu, torej v različnih dimenzijah. To se mi zdi pomembno narediti na igriv način, ne pa na način profetskega moraliziranja.

Kako je vaš odnos do knjig, branja formiralo to, da imate težave z vidom? To me spomni na tisto slavno Borgesovo pesem o "veličastni ironiji Boga", ki mu je hkrati dal noč in knjige.

Gotovo so knjige neko ozemlje svobode, pa ne samo zame oz. za slepe in slabovidne. Zame je bilo to morebiti le bolj izrazito, kajti v realnosti ali preko televizije in fotografij nisem mogel videti toliko detajlov kot normalno videči: zdelo se mi je, da mi knjige lahko še toliko bolj približajo oddaljeno življenje, celo druge čase, gusarje in podobno. Knjiga je kot čudežni stroj, ki nas lahko prestavi v čisto drug svet. Ta čarobnost me pri knjigah na neki način še danes navdihuje. Nisem prepričan, da mi kaka knjiga lahko pri mojih štiridesetih letih svet še predstavi na čisto nov način, čeprav verjamem, da ljudje lahko preberejo knjigo in začutijo, da je vse drugače. V mladih letih se mi je dogajalo, da mi je knjiga obrnila percepcijo sveta na glavo, ali pa sem vsaj mislil, da mi ga je. Še vedno pa mi dobra knjiga pričara nov svet, ki ga prej nisem poznal, pa naj bo to z geografijo, časovno dimenzijo ali percepcijo resničnosti. Od tod tudi izhaja Borgesova ideja o knjižnici kot vesolju z neskončnim številom galaksij in planetov, med katerimi lahko v nedogled krožimo in se jim čudimo. Čudenje ob novem literarnem svetu se mi še vedno zdi ena najlepših stvari v življenju.

Katere so bile torej bralske izkušnje, ki so vas v mladosti tako zelo zaznamovale? In kateri avtorji vplivajo na vas kot pisatelja zdaj?

V mladih letih ima vsak neke knjige, ki so zanj iniciacijske, ki ga vpeljejo v svet književnosti oziroma vprašanj, ki jih književnost odpira. Zame je bila prva ključna knjiga Tolstojeva Ana Karenina v prvem letniku gimnazije. Odprla mi je drugačen svet, kot sem ga do tedaj poznal iz kriminalnih ali pustolovskih romanov, kjer je na koncu vedno zmagalo dobro, svet pa je bil urejen. Pri Ani Karenini pa mi ni bilo jasno že to, zakaj se ne loči, zakaj sama rine v nesrečo, zakaj nima pravic, ki naj bi jih imela ... Svet naenkrat ni bil več v skladu z racionalnim pravilom in to mi je pri petnajstih letih dalo misliti. Knjige so se mi odprle kot nekaj, kar te lahko nagovori tudi zunaj matematične formule, kar ima lahko sporočilo, ki se ga ne da strniti v eno samo modrost ali napotilo za življenje, ampak te šele pošlje na pot razmisleka o tem, kdo si in kaj hočeš.

Knjiga je posebna v tem, da zanjo vedno potrebuješ daljši časovni okvir, ne glede na to, ali jo bereš na tablici ali na papirju, kot jo praviloma sam. Od bralca zahteva deset, ali pa šest ali osem ur - v vsakem primeru pa neki kontinuirani časovni vložek. V tem je bistveno drugačna od trenutne medijske in naše siceršnje resničnosti, ki temelji na hitrih sunkih, sporočilih. Če zbrano bereš, ne moreš vmes osveževati novic, pisati sporočil, in tako dalje. Knjiga zahteva zbranost in predanost - zato se bomo ljudje vedno ločili na bralce in nebralce.

Nad sodobno slovensko literarno produkcijo imate gotovo širši pregled od večine ljudi. Kakšna je njena identiteta? Tranzicijska literatura to verjetno ni več, še vedno pa se pisatelji raje osredotočajo na osebne kot na širše družbene zgodbe. Ali pa ni tako?

To je popolnoma natančno spoznanje. Celotno obdobje tranzicije pa vse do danes, do recimo temu postranzicijskega obdobja, je za slovensko literaturo značilna osredotočenost na osebne zgodbe - niti ne osebne, pač pa male osebne zgodbe. Ogromno je razvojnih romanov, pa kratkih zgodb o ljubezenskih zagatah junaka. Zelo malo pa je literature, ki bi skušala ambiciozneje zajeti širšo družbeno problematiko (čeprav imamo seveda tudi te primere). Sodobna slovenska literatura je za tako majhno skupnost v dobri kondiciji. Sami smo do sebe vedno kritični in prav je tako, ampak če pogledamo literature z veliko večjim številom govorcev, vidimo, da se lahko mirno kosamo s precej večjimi od sebe. Osebno sem vesel, da se je razvila mlajša generacija avtoric in avtorjev, da imamo ogromno ljudi med 25. in 35. letom, ki pišejo - prav od te generacije vsi pričakujemo neko svežino in inovativnost. Od svoje generacije in starejših pa seveda tudi pričakujem, da bodo nastopili z neko zrelostjo. Marsikdo v tem obdobju napiše svoje osrednje delo, zato je pritisk nanje velik. Držim pesti, da, kot pri košarki, roka ne bo zadrhtela v nepravem trenutku (Smeh).

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
zofija1
# 18.03.2015 ob 08:05
Dober intervju, optimistično realističen, če bi človek ne poznal te elitne srenje, ali kot pravi Jellahudin Rumi: "Je to, kar govorim, resnica?"
ZeK
# 18.03.2015 ob 10:49
zakaja je Beletrina, ki je v zasebnih rokah, še vedno del upravnega odbora Tribune.
in te zadeve, pojasni Čander...!
TeksViler
# 18.03.2015 ob 11:51
Kingston
Če si se že vprašal: Beletrina je verjetno tista slovenska založba, ki je največ svojih avtorjev uspela lansirati v tujino, ker sistematično neguje kontakte s tujimi založniki. Včasih že skoraj preveč familijarno.
ABADON
# 18.03.2015 ob 09:35
Vse lepo in prav. Samo da bo jasno. Cander govori o sebi. Nasplosno, pa tudi konkretno. In tudi te anomalije bodo enkrat razkrite. Enkrat. Ko bo kdo upal spregovorit.
tikataka80
# 18.03.2015 ob 23:08
"Lep primer tega se mi zdi ravno festival Fabula, ki se je pravkar zaključil in je bil prvi projekt v teh nekaj mesecih mojega mandata."
kolega, zdi se mi, da je ta festival imel programsko direktorico ki je -javno znano- vse do zadnje potankosti domislila in realizirala sama in mobilizirala celo LJ. Ob tem ko omenjaš didoviče in čaušoviče bi se bilo dobro spomniti tistih, ki so dejansko obraz te založbe. A je fino sedet na tujih lovorikah?
Bivši uporabnik
# 18.03.2015 ob 10:47
Slovenska literatura je kvalitetna, vsakoletno podeljevanje Prešernove nagrade avtorje spodbuja pri pisanju in ustvarjanju. Le malo manj bi morali moralizirati okoli nepomembnih stvari in se bolj posvečati knjigam, ki so slogovno kvalitetno napisane in žanrsko zanimive. Nekaterim je npr. všeč fikcija, drugim biografija, tretji spet berejo enciklopedije.
Bivši uporabnik
# 18.03.2015 ob 10:16
Založništvo kot panoga je na Slovenskem v izraziti krizi. V zadnjih letih se promet vsako leto skrči za deset odstotkov. S stotih smo že zdrsnili na 77 milijonov evrov, pri čemer za lansko leto še nimamo podatkov, pa mislim, da se bo spet pokazal desetodstotni padec. To je trenutno pomemben problem, s katerim bi se morala prioritetno ukvarjati tudi država.

Meni se zdi, da je pri nas problem v prevelikem moraliziranju. Založništvo naj spodbuja izdajo slogovno in žanrsko kvalitetnih knjig, manjši delež le teh je lahko tudi prevedenih iz tujih jezikov. Mimogrede, ali beseda narcizem sploh obstaja v SSKJ? Za narcisizem sem že slišal, za narcizem še nikoli.
sportivko
# 18.03.2015 ob 09:02
"Vse preveč je narcizma na prvo žogo" ...in preveč je folka , ki temu naseda!
Gloom
# 18.03.2015 ob 12:10
Ana Jurc, od kod takšna afiniteta do literarnih elit in njihovih ponavadi res slabih odgovorov? Zakaj se zdijo samoumevni? Mar ne vemo, da je Beletrina pred kratkim usodno posegla v uredniško politiko Tribune? In da so se njeni sodelavci angažirali v določenem boju?

Ta zdravorazumarski tip intervjev je lahko odraz dvojega: 1.) hude nelucidnosti pri razumevanju domačega kulturniškega terena in neobveščenosti o dogajanju na njem (brez skrbi, takšna je prisotna večinsko), 2.) politična intervencija, naklonjena elitam. Ne vem, kaj je slabše, vsekakor bi se pa v splošnem vprašal, kje je kritično in raziskovalno novinarstvo (vem, da ga je v Slo. znatno težko izvajati, ampak popolna odsotnost krediblinega novinarstva je zastrašujoiča).

Pred kratkim skrajno banalni intervju Lenka. Zdravorazumskost odgovorov, ki so podani v njem, mejijo na absurdnost. Kulturna kritika je še vedno na nivoju tistega, kar se je pri nas razumelo kot postmodernizem, je bilo pa vulgarna adaptacija fukuyamovstva, in je služilo ter še vedno služi specifični političnim interesom okoli osamosvojitve in institucionalizaciji kulture, kakršna vztraja še danes.

Ne, ne gre za "ljubosumnost" "nerazumljenih genijev." Gre za družbeno dejstvo, ki postaja evidentno in bo postajalo vedno bolj evidentno. Onkraj distinkcije hipsterizirane Beletrine in Kinodvori, ki ohranjajo stopnjo elitnosti, a so vsebinsko popolnoma prazni in neprebojni, na eni strani, in na drugi strani Kolosej trasha (oboje je tresh), korumpiranih javno zasebnih partnerstev na eni strani torej, in masovnega trga na drugi, kmalu ne bomo imeli ničesar več; nobene dejansko koltrakulturne umetnosti in publicistike. Zakaj se to jemlje za samoumevno, oz. se tega ne reflektira?

MMC?
Sultanka
# 19.03.2015 ob 00:55
Žal, Slovenci nimamo praktično nobenega odnosa do lastne (slovenske) knjige. Na knjižnih sejmih Slovenci veliko gledajo, barantajo, hodijo sem in tja in na koncu ne kupijo ničesar. Pogosto jih slišim reči: Eh, za knjige pa že ne bom metal denar skozi okno. V glavnem, Slovenci kupujejo/mo knjige, kadar so v posebno znižani akciji, sicer pa so za knjige ja na voljo- knjižnice…Ne morem verjeti, kako drugačni so v tem od nas Srbi ali pa Hrvatje. Na njihovih knjižnih velesejmih ljudje kupujejo knjige dobesedno na kile, ker vsak hoče imeti svoj lastni izvod, knjige obožujejo… včasih si želim, da bi se nekaj njihovega domoljubja in ljubezni do svojega jezika prelilo tudi na Kranjsko (pa imajo nižji standard od nas, Srbi prav gotovo, tako da denar ni izgovor!)

Slovenci smo tako konkretni- nova fasada ja, nova obleka ja, nova strešna kritina ja, novi seksualni pripomoček ja, knjige- ja, to je pa že nekaj preveč abstraktnega…
Prešeren je zapisal pred skoraj 200 leti:
Slep je kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže,
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umre brez d'narja.
Kljub vsemu želim slovenskim založbam veliko uspeha v prihajajočih časih. Morda pa se bodo Kranjcem le zjasnila vremena!
Javorovina
# 18.03.2015 ob 11:53
Cinizma tudi.
kingstone
# 18.03.2015 ob 12:04
ko se bodo nehale talati subvencije za književnost bomo pa lahko sklepali o kvaliteti.
trenutno pa je to v ogromni večini samo sranje namenjeno vlečenju subvencij...
Kazalo