Ob vstopu v stanovanje goste najprej pozdravi Urša Žorž, zavita v belo togo, iz kuhinje pa se že vije prijeten vonj prve izmed štirih jedi, ki jih pripravlja njen sin. Tema tokratnega kulinaričnega večera, ki jih Tin vsak mesec pripravlja, da bi zbral denar za šolanje na priznani kuharski šoli Le Cordon Bleu v Parizu (šolnina znaša več kot 40 tisoč evrov), je antični Rim.

"Če si močno želiš, potem veš, da ti bo uspelo"
Tin je prav poseben najstnik, čeprav sam sebe ne dojema kot takšnega: "Imam se za čisto normalnega 15-letnika, počnem, kar počnejo vsi drugi, zraven pa se ukvarjam še s kuhanjem," je povedal za MMC. Simpatičen mladenič, ki goji veliko ljubezen do kulinarike, je že pri devetih letih vedel, da želi postati vrhunski kuharski mojster in v Parizu odpreti svojo restavracijo.

Čeprav ima visoke cilje, verjame, da jih bo dosegel: "Pomembni sta motivacija in podpora sorodnikov, ki ti pomagajo na tej poti. Imeti moraš zastavljen cilj, in če si močno želiš, potem veš, da ti bo uspelo."

Usodni so bili sirovi štruklji
Za kuhanje ga je navdušila babica, ki jo je opazoval med pripravo kosil. "Takrat sem začutil ljubezen do kuhanja. S svojo drugo babico pa sem pripravljal sirove štruklje. To je bila tista jed, ki je pomenila začetek vsega. To je bil tudi edini recept, ki sem se ga naučil od babice, potem pa sem začel kuhati sam. Začel sem kupovati kuharske knjige, iskal recepte po spletu in v televizijskih oddajah," je svoje začetke opisal Tin, ki sicer prihaja iz Nove Gorice.

Odločal se je med modnim oblikovalcem in kuharjem
Tin ima jasno zastavljene cilje, vendar pa kuhanje ni edino, kar ga veseli. V prostem času rad ustvari kakšno sliko ali pa posluša Lady Gaga: "Slikam takrat, ko dobim navdih. Poleg tega sem včasih igral violino, plesal balet in pel v pevskem zboru, ampak sem to končal s koncem osnovne šole, saj za vse preprosto ni bilo več časa."

Tudi idej, kaj bi počel, potem ko bo odprl restavracijo, mu ne manjka – v svojem zvezku ima zapisan cel seznam in na njega je uvrščena tudi lastna znamka oblačil. Kuhanje namreč ni bila njegova prva izbira: "Razmišljal sem o kuhanju in modnem oblikovanju, saj me je oboje navduševalo. Odločil sem se za kuhanje, ampak ko bom starejši, upam, da bom imel tudi svojo modno znamko."

Več o Tinu in njegovih kulinaričnih doživetjih pa lahko izveste v spodnjem pogovoru.

Svojo ljubezen do kuhanja in oblikovanja si že nekako združil. Na tematskih večerjah namreč poskrbiš tudi za svojo in mamino vizualno podobo. Tako sta se na primer za antično večerjo oblekla kot Rimljana.
Ko določim temo večerje, z mamo preučiva, kaj so nosili v tistem časovnem obdobju, in se potem tako oblečeva. Tega ne narediva vsakič, saj niso vse teme primerne za to, gledava pa tudi na to, da lahko uporabiva stvari, ki jih že imava doma.

Kako pa določiš teme za večerje?
Odvisno, včasih se za temo odločim glede na časovno obdobje, takšna je bila na primer valentinova pojedina, običajno pa temo določim glede na trenutni navdih. Če gre za zaključeno skupino, pa si gostje tudi sami lahko izberejo temo.

Med kuhanjem smo te lahko opazovali, kako umerjen in osredotočen si. Nasmeh na obrazu pa se je narisal šele, ko si postregel zadnjo jed.
Nisem živčen oziroma nimam treme, saj to, kar počnem, počnem z ljubeznijo. Rad kuham za nekoga. Jaz gostom nekaj ponudim, oni pa mi vrnejo odziv.

Povedal si, da vse jedi, ki jih kuhaš na svojih kulinaričnih doživetjih, skuhaš prvič. Včasih jih niti ne poskusiš, ampak le postrežeš gostom. Tudi tukaj ni treme, da morda kakšna jed ne bi uspela?
Da, vse kar naredim na večerjah, kuham prvič in nikoli ne ponavljam istih jedi. To mi je všeč, saj mi predstavlja izziv. Večina jedi, mislim, da kar 99 odstotkov, uspe. Pomembno je, da se naravnaš pozitivno. Moraš si reči, da veš, da ti bo uspelo, in potem ti tudi uspe.

Vsako jed, ki jo postrežeš na večerji, pospremiš tudi z zgodbo. Tako smo na rimski večerji med drugim izvedeli, da so se bogati Rimljani občasno tako najedli, da so jih morali sužnji s peresom žgečkali po grlu, da so izbljuvali hrano.
Zdi se mi lepo, da ljudje ob hrani dobijo tudi neko zgodbo, da vedo, kaj jejo. Tisto, kar jemo vsak dan, se nam morda zdi enolično, in jemo le zato, da se najemo. Zato se mi zdi prav, da kadar ješ nekaj posebnega, izveš še nekaj več o jedi, zgodovini, o tem, kaj je kuhar razmišljal, ko je pripravljal določeno jed. Moj namen je, da bi bila vsaka od mojih večerij nekaj posebnega in da se je bodo gostje z veseljem spominjali.

S temi večerjami zbiraš denar za šolanje na francoski kuharski šoli Le Cordon Bleu. Zakaj si se odločil prav za to šolo?
To šolo sem našel po naključju med brskanjem po spletu. Potem sem jo malo preučil in ugotovil, da ima že dolgo tradicijo ter da je ena izmed najboljših. Zato sem se odločil, da se želim šolati prav tam. Med drugim je Le Cordon Bleu obiskoval tudi slovenski kuhar Bine Volčič, ki mi je razložil, kako poteka sam program. Šolanje traja devet mesecev, dopoldne se učijo različnih tehnik rezanja in priprave jedi, popoldne pa so na vrsti sladice. Lahko izbereš le kuhanje ali kuhanje in sladice, jaz se bom odločil za oboje. Na koncu izberejo tri najboljše učence, ki dobijo še prakso v eni izmed priznanih restavracij.

Prihajaš iz Nove Gorice, lani pa si se z mamo preselil v Ljubljano, ker si začel obiskovati Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Glede na tvoje načrte bo sledila tudi selitev v Pariz. Je bilo težko zamenjati okolje?
Ni bilo težko, saj rad menjam okolje. Zanima me, kako je živeti v različnih krajih, in ni se mi bilo težko privaditi na življenje v Ljubljani. Za zdaj še nisem našel mesta, kjer bi rad živel. Ko bom našel tisto mesto, bom začutil, da je pravo zame, mogoče bo to prav Pariz. Zdaj še ne morem reči, saj ga še nisem obiskal.

Nekaj sredstev za šolnino bo prinesla tudi tvoja prva kuharska knjiga, ki jo trenutno še ustvarjaš. Kakšne recepte boš uvrstil vanjo?
Pišem knjigo v angleščini, v njej pa bodo recepti za zmenke. Razdeljena bo na dva dela, prvi del bo bolj humorističen in bo ponujal 'recepte', česa ne početi na zmenkih, drugi del pa bo vseboval kuharske recepte in nasvete o tem, kako postaviti meni in katero vino postreči zraven.

Imaš jasno začrtane in visoko postavljene cilje, kar ni popolnoma običajno za 15-letnika. Kako dojemaš sam sebe, kako te vidijo vrstniki?
Imam se za čisto normalnega 15-letnika, počnem, kar počnejo vsi drugi, zraven pa se ukvarjam še s kuhanjem. Tudi moj sošolci so zelo v redu, saj me podpirajo in niso ljubosumni. Z veseljem jim tudi pomagam, tako da imamo dober odnos.

Izbrano imaš tudi že ime za svojo restavracijo v Parizu. Zakaj Pariz, meniš, da pri nas (še) ni dovolj razvita kultura prehranjevanja?
Mislim, da kultura prehranjevanja pri nas še ni tako razširjena kot v Franciji, kjer je popolnoma normalno, da greš na večerjo v neko restavracijo. Pri nas se običajno to dogaja le, kadar gre za kakšen poseben dogodek. Ali pa gredo ljudje v picerijo in restavracijo, kjer jim ponudijo hrano, kakršno bi sami pripravili doma.

Kdo pa je tvoj kuharski vzornik?
Moj vzornik je angleški kuhar Heston Blumenthal, lastnik restavracije The Fat Duck, ki ima kar tri Michelinove zvezdice, in restavracije Dinner in London, ki ima dve Michelinovi zvezdici. On mi je všeč ravno zato, ker imajo njegove jedi vedno neko zgodbo. Sam pravim, da imajo kuharji dva načina kuhanja - prvi je tak, da poudarjajo sestavine, drugi pa tak, da poudarjajo zgodbo. Meni je drugi bližji. Seveda tudi pri tem uporabiš najboljše sestavine, ampak jaz menim, da mora biti zraven še neko doživetje, ki ga da zgodba.

Spodaj si lahko ogledate prispevek o Tinu iz oddaje Tednik in nekaj utrinkov iz večerje s temo antični Rim.