Pogosto ga primerjajo še z enim slavnim Valižanom, Richardom Burtonom. Hopkins se je za igralski poklic odločil prav zato, ker je Burton nanj naredil tako velik vtis. Foto: AP
Pogosto ga primerjajo še z enim slavnim Valižanom, Richardom Burtonom. Hopkins se je za igralski poklic odločil prav zato, ker je Burton nanj naredil tako velik vtis. Foto: AP
Anthony Hopkins
Leta 1992 si je voditelj Billy Crystal na oskarjih privoščil skeč s slavno masko Hannibala Lecterja. Foto: AP
Ko jagenjčki obmolknejo
V "jagenjčkih" je bil na zaslonu vsega skupaj 16 minut (film je dolg 2 uri in dvajset minut). A je bilo dovolj za oskarja. Foto: IMDb
Leta 1980 je v televizijskem filmu Bunker igral Adolfa Hitlerja (in za vlogo dobil emmyja). Foto: AP
Ostanki dneva
Hopkinsova kariera je bila od nekdaj eklektična, igral je vse od očetovskih likov (Meet Joe Black) do karikiranih zločincev (Fracture) in tipično zategnjenih Angležev. Dober primer te kategorije je drama Ostanki dneva (1993), v kateri igra dostojanstvenega, a zadrtega butlerja, ki ne more nikoli izdaviti svojih pravih čustev do gospodinje (Emma Thompson), s katero dela. Foto: IMDb

Zgornji citat je seveda iz kultne srhljivke Ko jagenjčki obmolknejo; vloga genialnega psihopata Hannibala Lecterja, ki je Hopkinsu leta 1992 prinesla oskarja, je verjetno še vedno najbolj prepoznavna in antologijska v igralčevi karieri. Tako markanten je bil najbrž tudi zato, ker je liku dodal cel kup improviziranih detajlov, na primer grozljivi mlaskajoči zvok, ko obuja spomine na to, kako je pojedel tista jetra ubogega statističnega popisovalca. Hannibal med govorjenjem nikoli ni utripal z vekami, Jodie Foster pa je menda popolnoma vrglo iz tira to, kako se je norčeval iz naglasa njene junakinje.

Hopkins je znan predvsem kot mojster preobrazbe: poleg kanibala je bil pred kamero denimo tudi Richard Nixon, Adolf Hitler, Pablo Picasso in Alfred Hitchcock.

Philip Anthony Hopkins se je rodil v Port Talbotu v Walesu v družini peka; za igralski poklic ga je menda navdušila pojava Richarda Burtona, pri akademskih naporih pa je bil, kot sam pravi, "neuporaben učenec". Med letoma 1961 in 1963 je študiral na Kraljevi akademiji za dramsko umetnost v Londonu, nato v Cardiffu. Leta 1964 je v Londonu debitiral kot gledališki igralec, med letoma 1966 in 1973 se je uveljavil kot interpret Strindbergovih in Shakespearovih vlog v Narodnem gledališču.

Rutina gledališkega vsakdana mu ni bila nikoli pisana na kožo. "Veliko sem pil, tako kot vsi igralci," se je tega obdobja spominjal pozneje. "Opazoval sem zloglasne pijance, kakršen je bil John Barrymore; tako vedenje je postalo nekakšen arhetip. Zdelo se mi je, da je to pravi pristop, pa seveda ni, na koncu te ubije. In res sem po malem umiral."

Film je imel raje kot gledališče
Leta 1967 je svoj filmski ognjeni krst prestal v filmu The White Bus, leto pozneje pa je v filmu Lev pozimi, nagrajenim z oskarjem, igral Riharda Levjesrčnega. Od leta 1973 je ustvarjal v ZDA, predvsem kot karakterni filmski igralec stranskih vlog. Proslavil se je, kot smo že omenili, z vlogo forenzičnega psihiatra in serijskega morilca Hannibala Lecterja v kriminalni drami Ko jagenjčki obmolknejo (1991), v kateri je blestel ob Jodie Foster in za katero je prejel oskarja za glavno moško vlogo. Dosežek je še toliko večji, če pomislimo, da je v dve uri in pol dolgem filmu pred kamero pičlih 16 minut.

Lecterja je upodobil tudi v Hanibalu (2001) in Rdečem zmaju (2002), manj uspešnih nadaljevanjih prvega filma. Pomembnejše vloge pa je ustvaril še v filmih Drakula (1992), Ostanki dneva (1993), Dežela senc (1994), Nixon (1995), Amistad (1997) in Ko pride Joe Black (1998). Med novejšimi so med drugim Avtocesta smrti (2016), Thor: svet teme (2013), Hitchcock (2012), Thor (2011), Obred (2011), 360 (2011), Beowulf (2007) in Vsi kraljevi možje (2006).

Kljub vsemu temu uspehu pa še vedno premore tisto tipično britansko nedramatičnost. "Včasih se mi zdi, da je moralo priti do nekakšne napake, da me bo nekdo potrepljal po rami in bom slišal glas: 'Joj, mislili smo nekega drugega Anthonyja Hopkinsa.' Skrbi me, da bodo ugotovili, da ne spadam sem."

Zamudil ni niti "televizijske revolucije"
Lani je kot dr. Robert Ford nastopil v seriji o uporu robotov proti človeku Westworld (Zahodni svet), televizijski priredbi istoimenske znanstvenofantastične filmske klasike iz leta 1973.

Včasih posname tudi kakšen zelo komercialen film, ki mu že s svojo prisotnostjo vdahne manjkajoči gravitas. "Saj me ne boste prosili, da vam obnovim vsebino, kajne?" je prostodušno izjavil v nekem intervjuju, ko je promoviral najnovejši del Transformerjev, v katerem je nastopil. "Ker je vse skupaj res zapleteno in povezano z mitologijo iz prejšnjih štirih filmov. Moram priznati, da ne razumem čisto vsega."

Britanski vitez, ki živi v sončni Kaliforniji
Legendarni igralec, ki ga je sredi 70. let režiser Richard Attenborough označil za "največjega igralca svoje generacije", je dobitnik številnih nagrad in priznanj. Poleg oskarja je lastnik tudi dveh emmyjev - za Lindberghovo ugrabitev (1976), kjer je upodobil Bruna Hauptmanna, ter za Bunker (1981), v katerem je igral Adolfa Hitlerja. Leta 2006 mu je Združenje tujih dopisnikov v Hollywoodu namenilo nagrado Cecila B. DeMilla za življenjsko delo, od leta 1992 pa ima tudi britanski viteški naziv sir.

Hopkins danes živi v Malibuju v Kaliforniji. Poleg igranja ga veseli tudi slikanje. Od leta 2003 je poročen s Stello Arroyave, z nekdanjo ženo Petronello Barker pa ima 50-letno hčer Abigail Hopkins, sicer glasbenico, igralko in gledališko režiserko.