"Potrošniki si želijo varne, kakovostne hrane - in so zanjo pripravljeni plačati več"
"Ljudje bodo morali razumeti, da so bila podeželska območja vedno namenjena kmetovanju, kjer je smrdelo, kjer je bilo blato. Ampak tam se tudi hrana pridela! Hrana vendar ne raste na trgovski polici v Mercatorju v Ljubljani," opozarja ministrica.
Intervju z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleksandro Pivec
Objavljeno: 30. september 2019 ob 06:35
Ljubljana - MMC RTV SLO

Razlika med mladimi in starejšimi kmeti: "Mogoče se bolj zavedajo tega, da je treba takoj, ko prevzamejo kmetijo od svojih staršev, vlagati tudi v prenovo tehnologije, v nove tehnološke obrate ali se odločijo še za kakšno obdelavo takoj na kmetiji ali pa preprosto samo modernizirajo svoje delo v kmetijskih gospodarstvih." Foto: BoBo/Borut Živulović

Aleksandra Pivec je vodenje kmetijskega resorja prevzela pred enim letom. Najprej se je osredotočila na izhodišča za prihodnjo skupno evropsko kmetijsko politiko, a, kot je dejala, projekt trenutno stoji, saj se čaka na oblikovanje nove Evropske komisije.

Lotila se je tudi sprememb zakonodaje, povezane s Skladom kmetijskih zemljišč, s čimer si je nakopala gnev posameznih velikih zakupnikov, ki so se na zamisel o zmanjševanju zakupljenih hektarjev najprej besno odzvali, zdaj pa so se, kot nam je razložila, strasti malo pomirile in tudi zakupniki so pripravili svoj približevalni predlog, ki pa zanjo še vedno ni sprejemljiv.

V intervjuju sva se dotaknili tudi problematike divjih zveri, ugleda slovenske hrane in podnebne krize, ki svoje zobe najbolj kaže tudi v kmetijstvu. Vabljeni k branju.


Ko ste pred enim letom prevzemali kmetijski resor, ste med svoje glavne naloge uvrstili izboljšanje starostne strukture in izobrazbe ljudi na kmetijah, tehnološki razvoj, inovacije. Pred enim mesecem smo na kmetijskem sejmu Agra lahko slišali, da je ta star toliko kot povprečen slovenski kmet, 57 let. V enem letu se tega seveda ne da izboljšati ….

Res je, starostna struktura je splošna težava, ne samo slovenskega kmetijskega prostora, ampak je trend zaznaven v vseh evropskih državah, kar pomeni, da se z vprašanjem visoke starosti nosilcev kmetijskih gospodarstev spopadajo večinoma vse evropske države. Kolikor dobim podatkov iz pogovorov z drugimi evropskimi ministri, se ta starost giblje leto plus-minus našemu. Mi je imamo povprečno starost nosilca kmetijskega gospodarstva 57 let in v teh mejah so tudi druge evropske države. Celo žal še višja, tudi do 59 let. Zagotovo je to težava, ki se je je treba lotiti z zelo strateškim pristopom in pa zagotovo na daljši rok. Seveda ne gre pričakovati spremembe v enoletnem obdobju in tudi naša strategija ni bila takšna.

Je pa prav gotovo treba razmišljati v smeri, da tudi z ukrepi evropske prihodnje kmetijske politike, čemur bo sledila tudi naša strategija razvoja v Sloveniji, podpiramo to generacijsko prenovo. Samo v obdobju obstoječe finančne perspektive 2014–2020 je tako bilo do današnjega dne podprtih približno 1.151 mladih prevzemnikov, kar pomeni, da so bila 1151 izplačana sredstva za mladega prevzemnika. Samo v letošnjem letu oziroma z razpisi 2018 je bilo podprtih 341 mladih prevzemnikov.

Če to postavimo v neki okvir: koliko pa je vseh kmetov v Sloveniji?

V Sloveniji imamo 69.000 kmetov – to je številka, s katero se operira v Sloveniji –, kar seveda pomeni kmetije res v celotnem spektru, tudi tiste ekstremno majhne, kjer gre v bistvu zgolj za vidik obdelovanja krajine in nimajo nobenega gospodarskega učinka in tudi niso tržno usmerjene. Lahko bi rekli, da so to kmetije, ki skrbijo za svoje lastne potrebe.
Ampak da, številka je nekje 69 tisoč. Med temi mladimi prevzemniki, ki se odločijo sodelovati v tem ukrepu, v okviru katerega dobijo bodisi 45 tisoč evrov na mladega prevzemnika (to je v primerih, ko se potem eden tudi zaposli na kmetiji, torej je pokojninsko, zdravstveno in pa invalidsko zavarovan iz naslova kmetijske dejavnosti) bodisi v sklopu B dobijo 18.600 evrov in kjer ni nujno, da so tudi zaposleni na kmetiji. Se pravi, opravljajo to ob nekem drugem delu.

Komisar Hogan: Slovenski kmet veliko govori o denarju, a tega bo iz Evrope manj

V prihodnji kmetijski politiki pa tega ne bo več toliko?

Bo, in sicer se ga bo dalo na drugačen način deliti. Nekaj se ga bo lahko še vedno vodilo skozi program neposrednih plačil, to je prvi steber finančne politike, nekaj pa se ga bo dalo skozi program razvoja podeželja. Mi si še vedno obetamo, do bo končni znesek še vedno isti, mogoče ga bo samo treba voditi skozi drugačno obliko ukrepov. Prav gotovo pa ostaja eden pomembnejših stebrov prihodnje skupne kmetijske politike tudi glede na to, kar sem rekla na začetku: vse evropske države se srečujejo s približno istim stanjem in istim izzivom nujnosti po pomladitvi.

Mi si seveda obetamo, da bo ta pomladitev ali pa večji interes za prevzemanje kmetijskih gospodarstev prišel še z enim drugim trendom. Evropsko kmetijstvo je torej pred velikim izzivom tehnoloških posodobitev, digitalizacije kmetijskih procesov in nekako sklepamo, da je ta zgodba bližje mlajšim generacijam. In če s to posodobitvijo mladi ne bodo več videli kmetijstva kot tradicionalne panoge, povezane z ekstremnimi fizičnimi napori, s slabim dohodkovnim položajem …, bi mogoče tudi ta interes lahko postal nekoliko večji, ker bodo hkrati seveda na voljo tudi sredstva za posodobitev kmetijskih gospodarstev, ki bodo vodila v več inovativnih pristopov, bolj digitalizirano kmetijstvo.

Mladim so tudi ti novi tehnološki pristopi bližje.

Tako je. In ker je mladim to bližje, se bodo najbrž tudi lažje odločali za to. Že zdaj opažamo, da recimo mladi prevzemniki uporabljajo druge ukrepe, pri katerih gre za naložbe v kmetijska gospodarstva.

Druge ukrepe?

Mogoče se bolj zavedajo tega, da je treba takoj, ko prevzamejo kmetijo od svojih staršev, vlagati tudi v prenovo tehnologije, vlagati v nove tehnološke obrate ali se odločijo še za kakšno obdelavo na kmetiji ali pa preprosto samo modernizirajo svoje delo na kmetijskih gospodarstvih. In seveda tudi to z nekim odstotkom, deležem sofinanciranja spodbujamo. Mladi prevzemniki imajo tudi na razpisih 4.1 in 4.2 (to so razpisi za naložbe vkmetijska gospodarstva) večji odstotek sofinanciranja. Tudi tako jih ukrepi potem stimulirajo, da prevzamejo in hkrati modernizirajo svojo kmetijo.

Kaj pa drugi ukrepi prihodnje kmetijske politike? Rekli ste, da bodo izhodišča znana do konca leta?

Mi še vedno upamo, da bodo. Čakamo na oblikovanje nove Evropske komisije. Danes, do tega trenutka, kar je bilo dogovorjenega, je bolj ali manj v neki fazi mirovanja. Zdaj čakamo na imenovanje nove komisije, ki bo potem z nekimi ključnimi uredbami, ki bodo sprejete na evropski ravni in bodo opredelile tudi finančni okvir, ki še vedno ni dokončno določen, dala tiste osnovne usmeritve, grob okvir, da bomo potem države lahko načrtovale svoje lastne ukrepe.

Nova finančna perspektiva oziroma skupna kmetijska politika bo veliko bolj kreirana na podlagi nacionalnih pristopov, kar pomeni, da bomo pri načrtovanju ukrepov lahko zelo upoštevali tudi specifike posameznih držav.

Kaj točno pa bo Slovenija najbolj izpostavila?

Slovenija je prav gotovo posebna pri tem, da imamo velik delež kmetijskih površin na območjih z omejenimi dejavniki. Več kot 70 odstotkov je takšnih območij, kar pomeni, da imamo zelo veliko gorskih, hribovskih kmetij, veliko kmetijskih površin na različnih vodovarstvenih oziroma zaščitenih območjih. Več kot 30 odstotkov območij je v zaščitenih območjih Nature, kar seveda na neki način pogojuje tudi večjo razdrobljenost slovenskih kmetij.

Podatki kažejo, da je že zdaj okoli 40 odstotkov hrane v javnih zavodih iz lokalnega okolja, kar pa pomeni, da nekateri naročajo 70 odstotkov lokalno pridelane hrane, spet drugi pa pet. Zato je to še vedno prepuščeno tistemu, ki v javnem zavodu skrbi za naročanje hrane. In tukaj je, mislim, zdaj tisti glavni izziv: da bodo ti ljudje, ki se ukvarjajo z naročanjem javne prehrane v javnih zavodih, imeli dovolj zavedanja, da je vendar treba poznati vse možnosti in da ne gre vedno zgolj za vidik najnižje cene. Ker ni vedno pogoj najnižja cena, pravi ministrica. Foto: BoBo/Borut Živulović

Na hribovskih, gorskih območjih kmetije namreč niso velike in so tudi pri produktivnosti drugačne od kmetij na ravninskem območju, kjer je obdelava lažja. Se pravi, inputi so nižji, je manjši strošek dela in potem se seveda to odraža tudi na dohodkovnem vidiku. Zagotovo je to specifiko treba upoštevati, saj ne moremo kmetije na hribovskem območju v velikosti treh hektarjev primerjati s kmetijo na ravninskem območju, ki ima recimo od 30 do 300 hektarjev. To je ena naša specifika.

Zelo veliko območje Nature, kot smo rekli, kliče po tem, da na teh območjih pridelamo pridelke z večjo dodano vrednostjo, kar pomeni večjo usmeritev v ekološko pridelavo, kjer smo v Sloveniji še vedno na precej nizki ravni – prenizki glede na danosti, ki jih imamo. Lahko bi bili veliko bolj ambiciozni in si zadali višje cilje.

Čemu to pripisujete? Se kmetje nočejo spuščati v to zaradi birokratskih ovir ali je kakšen drug razlog?

Mislim, da je več vidikov. Prvi je ta, da tega še vedno ne vidimo kot svojo konkurenčno prednost. Mi še vedno pojmujemo ta območja omejitev, ki jih narekuje naravna zaščita, kot oviro. Sama mislim, da moramo to začeti obravnavati kot prednost, kajti če pogledamo z vidika potrošnika – ti si vedno bolj želijo varne, kakovostne hrane, čim manj obremenjene z različnimi zunanjimi vplivi, fitofarmacevtskimi sredstvi, obdelavami, mineralnimi gnojili, in so seveda za to tudi pripravljeni plačati več.

Počasi bodo seveda tudi kmetje to razumeli kot možnost, da lahko – seveda ob nekoliko spremenjenem načinu razmišljanja in pa dela – svoj pridelek prodajo pod višjo ceno. Trg jim seveda to sporoča oziroma jim mora ta signal dati. Ko bodo razumeli to logiko, se bo tudi večji delež kmetov odločil, da prestopi v ekološko predelavo. Naša naloga pa je, da v strategiji to pokažemo, spodbudimo in seveda tudi z ukrepi in s finančnimi viri to podpremo.

Omenjali ste, da potrošnik to kakovost prepoznava. Pa jo zares dovolj prepoznava?

Nismo še zadovoljni s tem, koliko se kakovost prepoznava, mislim pa, da gre trend v smer, da se potrošnik vedno bolj zaveda dodane vrednosti lokalno pridelane hrane – da je ta hrana pridelana nekje v bližini –, vedno bolj pa je potrošnik občutljiv tudi za to, da je hrana čim varnejša, torej da ni pridelana s številnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, da je prirejena po višjih standardih oziroma na višji ravni.

To je pokazala prav nedavna afera s poljskim mesom, torej da se zavedajo pomena varne hrane.

Tako je. Mislim, da so te afere ... ne ravno dobrodošle …. Seveda niso dobrodošle. So pa včasih dobre zaradi večjega zavedanja, kajti takrat se kupec začne spraševati, kje kupuje hrano, kakšen je sistem pridelave hrane, kakšni so transportni pogoji, kakšen je sistem nadzora v posamezni državi ... In takrat se začnemo spraševati, ali ni vendar vredno dati kakšnega evra več za lokalno pridelano hrano.

Z različnimi shemami kakovosti, kot je recimo slovenska Izbrana kakovost, lahko kupcu jamčimo, da ta je hrana pridelana po višjem standardu in pod bolj nadzorovanimi pogoji in da ni prišla iz nekega sorazmerno neznanega okolja. Je pa ta hrana velikokrat tudi dražja, se pravi zahteva tudi kakšen evro več.

Pa slovenski potrošnik to resnično razume?

Razume. Tudi naše analize to kažejo. Sami konstantno naše promocijske kampanje spremljamo tudi v tem pogledu, torej tudi odzive potrošnika. Pred kratkim izvedena analiza, ki je bila narejena kmalu po aferi s poljskim mesom, kaže, da so kupci pripravljeni plačati tudi do deset odstotkov več za hrano, pri kateri jamčimo za njeno kakovost in za standarde v postopku pridelave.

Torej znak Izbrana kakovost Slovenije potrošniku že simbolizira kakovostno hrano?

Tako je. Je pa res, da smo ta pristop, to shemo kakovosti začeli pred kratkim in da je treba tudi ta sistem nadgrajevati.

Slovenski trg je poln zelenjave neznanega izvora

Začeli ste z mesom, perutnino, govedino in potem šli na mleko in mlečne izdelke …

Tako je, najprej so bili meso, perutnina, govedina, mleko, tudi sadje je že v shemi kakovosti – za zdaj seveda najbolj množično z jabolki. Zdaj pa v shemo vstopa tudi prašičereja, sektor prašičereje je podpisal dogovor, da pristopa. V prihodnje pa si želimo, da k shemi pristopi tudi zelenjava oziroma sektor pridelave zelenjave.

V Sloveniji smo z zelenjavo zelo slabo samooskrbni, verjetno je to razlog, da še niso?

Da, zelo slabo. Največjo težo pri vstopu v shemo ima sam sektor, pridelovalci se za to odločajo sami. In ko je sektor dovolj zrel, ko si želi pristopiti k shemi, je treba prej urediti zadeve, povezane s certificiranjem, ker je treba v vseh postopkih pridelave dokazovati določeno raven doseganja standardov, ki so pogoj za shemo, tu so potem tudi stroški, ki so povezani s certificiranjem, nato pa lahko sektor pristopi k shemi, kot je zdaj to storil prašičerejski.

Stroške certificiranja krijejo ministrstvo ali pridelovalci?

Stroški so deljeni. Zato pravim, da je ključno, da je sektor pripravljen sodelovati. Podobno je potem tudi pri promociji – del prispeva sam sektor, del pa ministrstvo.

Omenili ste, da je k shemi zdaj pristopil tudi sektor prašičereje. Težava pri tem sektorju je, da je samooskrba s svinjino v Sloveniji zelo nizka.

Pri prašičereji smo pred kratkim sklenili poseben dogovor, v okviru katerega se je sektor odločil, da vstopi v sistem certificiranja – torej bo tudi svinjina šla skozi postopke. Najprej je seveda na vrsti priprava predpisov oziroma parametrov standardov v postopku certificiranja in potem pristopijo tudi k certificiranju, kar so prvi pridelovalci oz. rejci že naredili, imamo že nekaj primerov.

Je pa res, da smo si zadali prav poseben pogoj, da sheme Izbrana kakovost Slovenije za prašičje meso ne bomo promovirali, dokler sektor na doseže določene ravni v številu prirejenih prašičev. Ni smiselno na terenu zelo promovirati tega, dokler ne dosežemo zadostnega števila prašičev. In ta meja je 190.000 v Sloveniji rojenih, prirejenih in predelanih prašičev.

Zdaj trenutno je ta številka okoli 120, 130 tisoč?

Več. Približno 130, tudi 140 tisoč. Imamo tudi nekaj težav s podatki s terena in moramo najprej poenotiti evidence in ugotoviti, od kod razlika v podatkih. Številke niso čisto takšne, kot bi si jih želeli, kar seveda ne predstavlja nekega ekstremne težave za trg ali potrošnike, je pa prav, da se poenotijo zadeve in da potem natančno vemo, kdaj bomo dosegli številko 190.000. V tistem trenutku pa – gre za dogovor sektorja, to ni naše pravilo ali pa naša omejitev – bomo začeli tudi promovirati znak Izbrana kakovost za prašičje meso.

Ministrstvo je v zadnjih letih veliko sredstev vložilo v te sheme, v promoviranje zdrave hrane. Koliko sredstev na leto?

Tu moram najprej poudariti, da tudi v promocijske kampanje vstopamo na podlagi odločitev posameznega sektorja, to ni politika ministrstva. Ni ministrstvo tisto, ki reče "zdaj bomo pa promovirali v takšnem znesku recimo mleko in mlečne izdelke". Odločitev je pri sektorju. Ta zbira prispevke svojih pridelovalcev. In potem glede na to, koliko zbere sektor, enak znesek doda ministrstvo. Torej, 50 odstotkov da sektor, 50 pa ministrstvo.

Zadnja kampanja je znašala – šlo je triletno kampanjo – 3,5 milijona. Toliko je bila predvidena pogodbena vrednost. Koliko natančno bo na koncu, bomo pa videli.

In ta kampanja traja do kdaj?

Zdaj se končuje. In se začenja nova. Kot sem rekla, odvisno je od tega, koliko zbere sektor, ampak recimo če je bila pogodbena vrednost 3,5 milijona, je to milijon na leto, od tega zneska ministrstvo prispeva polovico.

Pa učinki?

Ti se sproti merijo. Že na začetku, ko se kampanja začne, se določijo parametri, ki jih bo spremljal (odziv trga, prepoznavanje izdelkov …) sektorski odbor, ki jih spet večinsko sestavi sektor. Ministrstvo je tu zgolj zato, da vodimo postopke. Ampak sektor je tisti, ki pogleda, ali smo dosegli želene učinke kampanje – seveda jih morajo oni čutiti tudi po finančni plati, poznati pa se morajo tudi pri prepoznavnosti oziroma pri potrošniku.

Z različnimi shemami kakovosti, kot je recimo slovenska Izbrana kakovost, lahko potrošniku jamčimo, da je ta hrana pridelana po višjem standardu in pod bolj nadzorovanimi pogoji in da ni prišla iz nekega sorazmerno neznanega okolja … Je pa ta hrana velikokrat tudi dražja, se pravi zahteva tudi kakšen evro več. Foto: BoBo/Borut Živulović

In očitno jih čutijo.

Očitno glede na to, da se vse kampanje nadaljujejo. Letos začenjamo še eno novo, generično kampanjo ekoloških izdelkov, kjer pa – glede na to, da še nimamo teh izdelkov dovolj (trenutno pokrivamo približno šest odstotkov tržnih potreb po ekoloških pridelkih) – bomo promocijo vodili na način, da bomo – zelo grobo povedano – animirali obe strani: potrošnika, da bo začel prepoznavati to dodano vrednost višjega standarda ekoloških izdelkov, in na drugi strani tudi pridelovalce, da bi se vendar v večji meri odločali, da začnejo to preobrazbo od konvencionalne, klasične pridelave do ekološkega sistema pridelave. In kot sem rekla že na začetku, bomo to podprli z različnimi ukrepi.

Saj teh ukrepov je že zdaj kar nekaj, ampak ugotavljamo, da žal še vedno nismo zelo ambiciozni na tem področju. V pripravi bo kmalu tudi nov akcijski načrt ekološke pridelave v Sloveniji. Trenutno je odprt javni poziv, s katerim iščemo izvajalca, ki bo pripravil nov akcijski načrt, in v tem načrtu želimo zastaviti cilje in jih nato tudi z ukrepi podpirati, da bi dosegli veliko večji odstotek v ekološki pridelavi.

Še vedno je težava tudi v javnih zavodih, kjer bi morda več posegali po lokalno pridelani hrani, a jim zakonske omejitve, povezane z javnim naročanjem, to onemogočajo. Težava pa je tudi, da tudi sami pridelovalci ne zmorejo pridelati več, kot pridelajo zdaj. Razmišljate o kakšni spremembi na tem področju? Ali je ta odstotek sploh mogoče povečati?

S tem se ukvarjamo tako rekoč ves čas od začetka nastopa mandata, ker je to sovpadlo tudi z afero s poljskim mesom, ko se je začelo zelo javno odpirati vprašanje, kaj pa v resnici jemo v slovenskih javnih zavodih. Moram povedati, da stanje ni tako slabo, kot je videti na prvi pogled, je pa res, da je v sistemu mogoče ali pa potrebno tudi še marsikaj popraviti. Torej že zdaj zakonski okviri – tako zakon o javnem naročanju kot tudi zakon o zelenem javnem naročanju – dopuščajo kar precej možnosti: dovolj za naše razmere, da javni zavodi lokalno pridelano hrano uživajo. Za zdaj je ta delež lokalno pridelane hrane določen pri 20 odstotkih, dodatno pa lahko naročajo še posamezne izvzete sklope v vrednosti 80.000 evrov, ki jih lahko naročnik z naročilnico sam izbere, kar pomeni, da določeni javni zavodi že zdaj dosegajo veliko večji odstotek, kot je teh predpisanih 20. Ker lahko s temi sklopi pridejo na več kot 20 odstotkov, nekateri zavodi po naših podatkih pridejo tudi na več kot 50 odstotkov lokalne hrane.

In glede na to, da imamo vzpostavljen tudi katalog za naročanje živil, ki so ga izdelali skupaj Zadružna zveza ter Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij in KGZS, lahko mi tudi sledimo temu, kaj ljudje naročajo. Ta katalog je bil izdelan, da olajša postopke naročil, kar na eni strani omogoča pregled vseh lokalnih pridelovalcev, pri katerih se lahko naroča in je hkrati oblikovan po sklopih živil.

Torej, ko se naročnik prehrane v javnem zavodu loti javnega naročila, ima tam po sklopih mleko in mlečne izdelke, meso itd. razdeljeno po pridelovalcih in tudi po območjih, da so ta čim bolj zaokrožena. V tem sistemu tako naročniki naročajo, hkrati pa lahko mi z njim sledimo, kaj vse naročajo. Pa ne zaradi nadzora, ampak nam sistem samo pokaže podatke. In ti kažejo, da je že zdaj okoli 40 odstotkov hrane v javnih zavodih iz lokalnega okolja, kar pa pomeni, da nekateri naročajo 70 odstotkov lokalno pridelane hrane, spet drugi pa pet. Zato je to še vedno prepuščeno tistemu, ki v javnem zavodu skrbi za naročanje hrane. In tukaj je, mislim, zdaj tisti glavni izziv: da bodo ti ljudje, ki se ukvarjajo z naročanjem javne prehrane v javnih zavodih, imeli dovolj zavedanja, da je vendar treba poznati vse možnosti in da ne gre vedno zgolj za vidik najnižje cene. Ker ni vedno pogoj najnižja cena. Pogoj oziroma zakonodaja je oblikovana tako, da vedno lahko uporabimo tudi druga merila, ne nujno najnižje cene. Zakon o zelenem javnem naročanju pa predpisuje, da je treba najmanj 15 odstotkov naročati iz sheme Izbrana kakovost in 15 odstotkov ekoloških živil oziroma živil iz drugih shem – na primer biodinamične pridelave, ekološke pridelave, shem kakovosti, kjer dopuščamo vse sheme kakovosti, ki so uradno certificirane.

In zdaj bomo ta odstotek dvignili. Pri ekoloških pridelkih tega odstotka sicer ne bi bilo smiselno dvigniti, ker ni ponudbe, in ostaja na 15 odstotkih, pri shemi kakovosti pa se razmišlja o dvigu na 20 ali pa 30 odstotkov kot obvezno, se pravi minimalno toliko. V tem trenutku sicer še preverjamo, kakšen odstotek v resnici dosegamo, kaj je realno. Da ne bi z določitvijo tega praga povzročili težav, da bi se pojavila premajhna ponudba na terenu.

Ključna pa je še ena stvar, s katero se tudi v tem trenutku ukvarjamo: nadzor nad doslednim izvajanjem te zakonodaje. Nič nam ne pomaga, če imamo predpisanih 15 odstotkov ekoloških in 20 odstotkov živil izbrane kakovosti, če ni vzpostavljenega nadzora, ki bi se potem preverjal, ali javni zavodi to dejansko spoštujejo. Trenutno se dogovarjamo z ministrstvom za javno upravo – oni so skrbniki zakona –, da bi se nadzor na terenu dejansko tudi izvajal.

Kakšni pa so razlogi za tovrstna odstopanja? Pomanjkanje sredstev na posameznih zavodih ali nezainteresiranost tistega, ki naroča?

Mislim, da nezainteresiranost. Določeni javni zavodi imajo pomanjkanje kadra. Morate vedeti, da določene manjše šole tudi nimajo kadra, ki bi se ukvarjal zgolj z naročanjem hrane, in to počnejo kar učiteljice ali pa celo, kar je še slabše, za to najemajo zunanje izvajalce, v veliko primerih to počnejo kar pravne pisarne, ki pa potem dejansko na to gledajo z vidika javnega naročila, se pravi razpisa, in najnižje cene.

Mislim, da je do tega treba pristopati z določenim zavedanjem, zato ker sredstva niso takšna težava. Čeprav je ta številka navzven videti nizka, ko pogledamo, koliko je cena za obrok, ampak nam prav tisti, ki zelo veliko takih živil naročajo, povejo, da je sredstev načeloma vedno dovolj, treba je le s pravilnim odnosom in z dovolj angažmaja na terenu pogledati, kaj se za ta denar najboljšega dobi.

Zajc pozval evropske ministre, naj prevzamejo slovenske medvede in volkove

Pomembna tema v zadnjih mesecih je tudi upravljanje velikih zveri. Javnost je pri tej temi popolnoma razdeljena, tudi stroka si ni enotna. Ministrstvo za kmetijstvo se je v zadnjih tednih, vsaj tak občutek imam, umaknilo iz pogovorov. Zakaj?

To vprašanje je še eno takih, kot je bilo prvo, ki se dotika celotnega evropskega prostora, ne samo Slovenije. In predstavlja resnično težavo, predvsem zaradi polarizacije. Na eni strani zaščitniki narave oziroma naravovarstveniki in na drugi kmeti, ki v tem pogledu v največ primerih utrpijo škodo, ki jo povzročajo zveri. Ne bi rekla, da smo se umaknili. Mi smo se v tem prostoru pojavili takrat, ko je bila tematika izrazito pereča – in je še danes – predvsem zaradi tega, ker smo želeli tej tematiki dati dovolj velik poudarek z našega vidika. Se pravi ne gre za to, da smo mi nasprotniki zaščite živali – predpisi so tako in tako jasni tako na evropski kot tudi na nacionalni ravni, kar zadeva zaščitene zveri –, treba pa je poudarjati, da je zato, da bi dosegli neko normalno ali pa okoljsko in družbeno sprejemljivo situacijo, treba izvajati oba mehanizma ukrepov.

Treba je izvajati zaščito kmetijske pridelave na eni strani (v tem primeru seveda govorimo najbolj o živinoreji, ki utrpi največjo škodo) in na drugi strani upravljati populacijo divjih zveri. Takšni sta tudi evropska in nacionalna zakonodaja. Ne gre samo za to, da je treba uporabiti za vse pridelovalce, vso pridelavo, vso živinorejo neke zaščitne ukrepe – bodisi ograje bodisi pastirske pse ali druge za to prepisane ukrepe –, pri čemer je ta zaščita spodbujana in jo tudi mi sofinanciramo. Na drugi strani je treba opravljati tudi učinkovito upravljanje zveri, ki mora biti strokovno načrtovano. To pomeni, da treba opravljati tudi reden odvzem, sicer se populacije namnožijo. Zaradi neupravljanja smo pred težavo, kakršna je nastala v Sloveniji.

V Sloveniji imamo v tem trenutku približno 1.200 medvedov in nekaj več kot 100 volkov. Sama ne želim soditi o številkah, ampak če pogledamo številke v obdobju zadnjih od 15 do 20 let, nam podatki zelo hitro pokažejo, da v nekem obdobju, ko smo redno upravljali, torej izvajali redni letni odvzem, teh škod ni bilo toliko.

"Treba je izvajati zaščito kmetijske pridelave na eni strani (v tem primeru seveda govorimo najbolj o živinoreji, ki utrpi največjo škodo) in na drugi strani upravljati populacijo divjih zveri. Takšni sta tudi evropska in nacionalna zakonodaja. Ne gre samo za to, da je treba za vse pridelovalce, vso pridelavo, vso živinorejo uporabiti neke zaščitne ukrepe – bodisi ograje bodisi pastirske pse ali druge za to prepisane ukrepe –, pri čemer je ta zaščita spodbujana in jo tudi mi v sofinanciramo. Na drugi strani je treba opravljati tudi učinkovito upravljanje zveri, ki mora biti strokovno načrtovano." Foto: BoBo/Borut Živulović

Kaj pa število ovčerejcev?

Ovčerejcev je veliko manj. Mi imamo izrazito težavo, ker je po navadi prav ovčereja oziroma reja drobnice na splošno tisto kmetijsko področje, sektor, ki je izrazit na hribovskih in gorskih območjih. Kaj nam to govori? To nam pove, da je reja drobnice izjemno pomembna za naš kmetijski sektor, ker so to območja, ki jih je mogoče obdelati in za njih skrbeti edino na ta način. Edino s pašnimi živalmi, bodisi z drobnico bodisi z govedom. Tega je vedno manj, ker je kmetovanje na takšnih območjih izrazito težko, je nedobičkonosno, je manj produktivno in seveda ne zagotavlja takšne ravni prihodka, da bi si ljudje tam to želeli početi.

Se pravi, imamo tako in tako težave s tem, da sploh zadržimo na teh območjih kmetovanje. In vsaki dodatno povzročeni stroški ali škode, ki jih povzročijo zveri, seveda ljudi še bolj odvračajo od tega. Pogosto je slišan očitek, češ zakaj pa usmerjate predelavo na ta območja. V trenutku, ko se bo ta pridelava oziroma ta kmetijska dejavnost umaknila s hribovitih območij, bomo tam dobili zaraščeno območje. Sama si zelo težko predstavljam, da bo tam kdo kosil ali pa obdeloval s traktorjem, ker ne bo. Zato je tam edina mogoča oblika kmetovanja – in teh območij je v Sloveniji 70 odstotkov – reja drobnice.

Seveda so predeli, kjer se to da zaščititi z različnimi zaščitnimi ukrepi, kot so visoke elektromreže, so pa območja, kjer to preprosto ni mogoče iz različnih naravnih danosti in niti ni dobičkonosno. Ker zagraditi na primer območje pašnika na 140 hektarjih … naj mi nekdo pokaže, kako se zagradi 140 hektarjev z 1,7 metra visoko mrežo. In kaj bo potem iz naše krajine nastalo, če bodo vsepovsod postavili ograje? Sama sem si šla ogledat območje pašne skupnosti Tolmin, kjer se ta paša izvaja od nadmorske višine 400 pa do 1400 metrov tako, da se čreda premika navzgor na vsakih nekaj dni. In kako zdaj to zagraditi? Ves Tolmin?

In tudi ekonomsko to ni upravičeno. Treba je presoditi, kdaj je to še rentabilno. Najbrž je nesmiselno dajati sto tisoč evrov v ograjo, če je letni prihodek oziroma dobiček kmetije tisoč evrov. Ni tako preprosto, kot je videti.

Na kmete pa letijo očitki, da razmere izkoristijo …

Da dobivajo visoke odškodnine, da. Kmetje ne dobijo visokih odškodnin, ker nikoli kmet ne dobi za odškodnino toliko sredstev, kolikor bi dobil za tisto žival ali pa za proizvod (mleko, mlečne izdelke).

Torej ti očitki …?

... ne zdržijo. In to govorijo ljudje, ki ne poznajo tega. Zato včasih že malo grobo povem: ne soditi o subvencijah, če ne poznate sistema subvencioniranja in za kaj so te subvencije namenjene. Zelo malo kmetov je, ki so obogateli na račun subvencij. Seveda so pa povsod kakšne špekulacije, tudi sama si ne delam utvar, da jih ni, ampak ne gre teh stvari posploševati, saj s tem delamo veliko škodo podobi, ugledu kmetijstva in kmetov.

Omenjali ste že naravne danosti – teh nam v Sloveniji za kmetijstvo že tako primanjkuje, potem pa še tisto, kar imamo rodovitne zemlje, najboljših kmetijskih zemljišč, velikokrat pozidamo – s stanovanjskimi stavbami, cestami, z drugo infrastrukturo, tudi s tovarnami. Kako to, da ministrstvo takim posegom ne nasprotuje (dovolj)?

Zelo težko primere komentiram za nazaj, ni umestno, da sodim, zakaj so se ti primeri zgodili v preteklosti. Samo pa sem in bom vodila izrazito politiko zaščite vsakega hektarja kmetijskih površin. Slovenija ima ekstremno težavo z omejenim številom hektarjev kmetijskih zemljišč, kar nam tudi na neki način narekuje in pogojuje našo možnost za večji odstotek samooskrbe.

Imamo približno 500.000 hektarjev kmetijskih površin. Seveda smo s temi površinami tako omejeni, da popolnoma samooskrbni ne bomo nikoli, to je dejstvo. Vsak hektar, ki ga izgubimo, pa gre na račun še nižje samooskrbe na določenih segmentih. Torej vodili bomo zelo striktno politiko, mislim, da smo že striktni.

Zakonodaja načeloma je kar stroga.

Zakonodaja nam omogoča, da takšno striktno politiko tudi izvajamo. Najbrž ste zasledili, da pripravljamo pravilnik o trajnem varovanju kmetijskih zemljišč, ki bo šel v izvajanje še v letošnji jeseni, v tem trenutku je še v pripravi. In ko bo pravilnik o trajnem varovanju kmetijskih zemljišč dokončan, bodo občine dobile nalogo, da znotraj svojih prostorskih aktov opredelijo območja kmetijska pridelave kot trajno varovana območja, kar pomeni, da najmanj deset let ne bo mogoče spreminjati namembnosti.

Pa so občine pravi akterji za določanje tega?

Saj občine ne bodo same tega počele, ampak bomo to počeli s pomočjo izbranih izvajalcev, podobno kot v primeru prostorskega načrtovanja. In tukaj bodo pravila jasna. Pravila bodo zastavljena na način, da bodo kmetijska zemljišča sploh po rangu njihove bonitete dobila oznako trajno varovanih kmetijskih zemljišč, kar bo občina morala upoštevati, zato ker bo to s pravilnikom na takšen način, pa tudi z zakonodajo, opredeljeno in določeno. Ko pa gre za pomembne, izjemno strateško pomembne odločitve na posameznih območjih – in to politiko vodimo že zdaj –, ko cesta prečka neko kmetijsko zemljišče, ko gre za kakšen pomemben infrastrukturni projekt, na primer vodovod, postavitev električnega omrežja, pa zahtevamo nadomestna zemljišča. To pomeni, da ima občina vedno možnost, da v določenem primeru vzame kos tistega zemljišča in ga nadomesti na nekem drugem delu, ki pa je bilo mogoče predvideno v zazidalne namene, vendar pa se tam v prihodnosti ne bo zgodila nobena naložba, torej da nam da to zemljišče za nadomestilo.

Naj malo karikirano rečem, da po koncu svojega mandata na želim imeti pod črto nobenega zmanjšanja kmetijskih zemljišč, kvečjemu revitaliziranje kakšnega že opuščenega zemljišča ali pa da bi pridobili nova, da bi to številko 500.000 hektarjev dvignili.

Je pa res, da je tudi zaraščenih kmetijskih zemljišč vedno manj. Tudi s subvencijskimi ukrepi se to izboljšuje. Prav danes smo ustanovili svet za vinogradništvo in ugotavljali, da je ukrep revitaliziranja opuščenih površin že zelo dobro zaživel in da se tudi trend zaraščanja zemljišča zmanjšuje, da se zemljišča dajejo nazaj v kmetijsko rabo. Te ukrepe moramo in tudi želimo nadaljevati v prihodnje. Je pa še en pomemben vidik, ki si ga tudi mi kot enega pomembnejših svojih strateških usmeritev zadajamo, in sicer izboljšati aktivno zemljiško politiko.

Ta pravilnik je verjetno del sprememb zemljiške politike.

Je ločen, ampak sovpada s tem svežnjem sprememb zakonodaje o zemljiščih in skladu kmetijskih zemljišč, ki uvajajo spremembe, ki bodo vodile tudi v zaščito kmetijskih zemljišč, lažji in bolj razvojno načrtovan promet s kmetijskimi zemljišči in upravljanje državnih kmetijskih zemljišč, za kar skrbi sklad. Da bi tudi ta zemljišča podeljevali bolj razvojno usmerjenih kmetijam, ki bodo usmerjene na tista področja, ki jih bomo mi opredelili kot pomembna, in pa mladim prevzemnikom … Zelo težko se bomo šli generacijsko prenovo kljub finančnim spodbudam, če mladi ne bodo imeli dostopa do kmetijskih zemljišč, in če hočemo, da bo mlajša generacija prevzemala kmetije svojih staršev, jim bomo seveda morali omogočiti, da bodo lahko dostopali še do drugih kmetijskih zemljišč. Da bi preživeli dve generaciji na kmetiji, je treba povečati tudi prihodek te kmetije.

Državno zemljo bi namesto velikim zakupnikom dali mladim kmetom

V kateri fazi je zdaj ta osnutek? Spomladi je šel v javno obravnavo.

Zakon je sklenil javno obravnavo tik pred poletjem, namerno smo pustili malo daljše obdobje. Zdaj smo pregledali vse te predloge, pripombe. Nobena skrivnost ni, da največ duhov buri zmanjševanje zakupa večjim zakupnikom. Zdaj ko so malo čustva polegla – prva debata je bila zelo žolčna …

Zelo veliko kritik se je na vas usulo ob predlogu, češ da jim hočete vzeti zemljo.

Kritike velikih sistemov. Te kritike so vezane na 17 ali 18 poslovnih subjektov, na drugi strani imamo pa 69.000 kmetov, njihov glas se pa ne sliši.

Boste torej zdaj kaj popustili?

Ne bom. Ne bom popustila. Sklad kmetijskih zemljišč upravlja zgolj 10 odstotkov kmetijskih zemljišč v Sloveniji, nekje med 40 in 50 tisoč hektarjev je v upravljanju sklada kmetijskih zemljišč. To so državna zemljišča in mislim, da ima država pravico in dolžnost s temi zemljišči ravnati na način, ki je koristen za državo in ki je seveda skladen s strateškimi usmeritvami v tem primeru našega resorja. Še vedno je 450 tisoč hektarjev, kar je slabih 90 odstotkov vseh kmetijskih površin, na prostem trgu. Tam nimam nobene pravice in tudi nobene želje posegati. Še vedno imajo vsi možnost, da do teh kmetijskih zemljišč dostopajo.

Strategija ministrstva je voditi politiko v smeri generacijske prenove, mlade želimo usmeriti v upravljanje kmetij v prihodnje, želimo se usmeriti v področja, ki so deficitarna (prašičereja, pridelava zelenjave, pridelava sadja) … Mislim, da mora država s svojimi politikami potem temu slediti. Zelo težko mlade spodbudim, da bodo prevzeli kmetijo, hkrati pa jim ne dam možnosti, da bi najeli državno kmetijsko zemljišče.

In še vedno govorimo zgolj o enem odstotku vseh kmetijskih zemljišč, ki bi jih na ta način ne odvzeli, ampak samo zmanjšali pravico do zakupa. O enem odstotku govorimo. To je 4.000 hektarjev ... od 500.000. In potem dobimo zelo smešne podatke, zbanalizirane analize, da bo to za osem odstotkov zmanjšalo prehransko varnost v Sloveniji. Naj mi prosim eden izmed ekonomistov razloži, kako lahko en odstotek kmetijskih zemljišč za osem odstotkov zmanjša prehransko varnost. Pa saj kmetje ne bodo stolpnic gradili na teh njivah! Isto bodo imeli kmetijsko pridelavo oziroma bodo pridelovali hrano pod popolnoma enakimi standardi kot podjetja.

Sklad kmetijskih zemljišč upravlja zgolj 10 odstotkov kmetijskih zemljišč v Sloveniji, nekje od 40 do 50 tisoč hektarjev je v upravljanju sklada kmetijskih zemljišč. To so državna zemljišča in mislim, da ima država pravico in dolžnost s temi zemljišči ravnati na način, ki je koristen za državo in ki je seveda skladen s strateškimi usmeritvami v tem primeru našega resorja. Še vedno je 450 tisoč hektarjev, kar je slabih 90 odstotkov vseh kmetijskih površin, na prostem trgu. Tam nimam nobene pravice in tudi nobene želje posegati. Foto: BoBo/Borut Živulović

In tisti očitek, da so manj produktivni ... Da, so manj produktivni, če se vzame, kot je bilo navedeno v tej analizi, vseh 69.000 kmetov in njihovo povprečje. Ker imamo med njimi tudi vrtičkarje. Če pa vzamemo 10 odstotkov najboljših slovenskih kmetij, so te ne samo primerljive, ampak so v številnih primerih v produktivnosti boljše kot podjetja. Tisto je bilo res zelo zaničevalno do kmetov in zato mene niso v nobenem segmentu prepričali. Seveda so spremembe težke. Sama ne želim nobene vojne, mi želimo to doseči v pogovoru za skupno mizo, moramo se usesti za skupno mizo in povedati, na kakšen način bomo te spremembe izvedli, da nobena stran ne bo utrpela prevelike škode. Reči zgolj "mi našega ne damo, ker to potrebujemo", seveda ni rešitev. Na drugi strani pa kopica mladih.

Pa saj ni njihovo. Včasih jim, ko rečejo, da bodo "nekaj dali", odgovorim: Pa saj to ni vaše, kako boste kaj dali? To je državno in država ima dolžnost voditi racionalno politiko. Samo to si želimo. Ampak zakaj čakam? Čakam toliko časa, da se čustva pomirijo.

In kdaj gre zadeva naprej?

Zdaj nadaljujemo dialog. Smo že dogovorjeni. Zdaj ima tudi stran, ki nasprotuje temu predlogu, približevalni predlog, ki je nekako tak: Mi bi to dali mladim v rabo, ampak tega ne zapisati v zakon. Težko verjamem, da se da to narediti mimo zakona. Gre ... med nami, ki se bomo to dogovorili. Ampak moramo vedeti, da smo vsi minljivi. Podjetja prevzemajo druge, večje korporacije. Primer Perutnine Ptuj: prevzemnik MHP iz Ukrajine je na pladnju dobil 4.000 hektarjev državnih kmetijskih zemljišč, ker ni nobene možnosti več, da bi ta zemljišča upravljala država. Torej zadeve se spreminjajo. In če tega ne bomo zakonsko opredelili, je samo vprašanje dneva, kdaj se bo zamenjal lastnik, kdaj bo prišla druga vodstvena garnitura, zato je to nujno treba v zakonu opredeliti.

Simon Zajc: "Zame je bolj kot tovor pomembna voda"

Še ena pomembna tema nama je ostala. Ravno zdaj ste se vrnili z neformalnega zasedanja kmetijskih ministrov na Finskem, kjer ste razpravljali o podnebni krizi in dejavnejši vlogi kmetov v boju proti podnebnim spremembam.

Podnebne spremembe oziroma celo bolj vpliv podnebnih sprememb, ki ga čutimo vsi, je dejstvo, ki se dogaja po celotnem svetu, je pa tudi vprašanje, ki je tesno povezano s kmetijstvom. Zato se tudi na evropski ravni v okviru zasedanja ministrov, ne samo tega, na katerem sem bila pravkar, ampak na splošno pri načrtovanju skupne kmetijske politike izjemno dotikamo tega vprašanja. Seveda se bodo podnebna vprašanja dotaknila prav vsake kmetijske pridelave. Zato je tudi že sprejeta odločitev, da se bo moralo približno 30 odstotkov vsakega proračuna, ki bo dodeljen posamezni državi, nameniti blaženju vplivov, ki povzročajo neugodne podnebne krize oziroma spremembe. Slovenija bo morala, kot tudi druge države članice, začeti uporabljati do okolja prijazne, sonaravne, trajnostne kmetijske prakse, ki bodo okolje čim manj obremenjevale, in skrbeti za ohranjanje svojih naravnih virov. Govorimo o prsti, ki je bila tema tokratnega srečanja, o vodi, o zraku in navsezadnje tudi o vseh drugih zdravstvenih vplivih, ki iz tega potem izvirajo.

Seveda si ne želimo nobenih rigoroznih sprememb, kar te bi bile tako rekoč nemogoče in ker, kot vemo, vsake revolucionarne spremembe hitro povzročijo upor, prav gotovo pa se moramo vsi zavedati, da si moramo na neki daljši rok zelo konkretne in zelo zavezujoče cilje določiti, jih z ukrepi spodbujati in počasi začeti tudi naše kmetijske prakse usmerjati tako, da bodo do okolja in narave, naravnih virov prijazne.

Omejitve bodo oziroma boste postavljali od zgoraj, torej na ravni Evropske unije, ali od spodaj, pri posameznih državah članicah?

Določeni okviri bodo prav gotovo postavljeni na ravni Evropske unije, ki bo na tem področju prav gotovo izjemno striktna, točno zavezujoče bo, kakšen odstotek sredstev bo treba nameniti v ta namen in skozi katero vrsto ukrepov. Pogojevali bodo na primer KOPOP-ukrepe, okoljska plačila, naloga države članice pa bo, da jih bo lahko prilagodila svojim specifikam. Glede na to, da Slovenija ima – kot sva danes že večkrat omenili – izjemno velik odstotek OMD-jev (območij z omejenimi dejavniki), bomo seveda morali svoje ukrepe prilagoditi temu. Drugačne ukrepe bo najbrž predvidela Nizozemska, ki je ravninska država. Torej specifike države bomo potem lahko skozi ukrepe upoštevali. Bo pa zavezujoče, kakšen delež sredstev in za katere namene bodo porabljena.

Kateri ukrepi bodo torej najbolj pri nas prišli v poštev?

To bodo različna okoljska in podnebna plačila, različne ekosheme, kot se bodo po novem imenovale, tu so različna okoljska podnebna plačila (KOPOP-ukrepi), poleg tega pa bomo morali tudi v druge ukrepe vključevati to okoljsko komponento. Naše mnenje namreč je, da je v te ukrepe treba iti čim bolj (koliko se pač da) nezavezujoče, torej bolj spodbujati kot pa sankcionirati in strogo usmerjati.

Če bodo to spodbujevalni ukrepi, ki bodo kmetu pokazali možnost, da bo ta videl, da ima lahko od tega korist in večjo dodano vrednost, o čemer sva na začetku govorili – čistejši pridelki, sonaravna prehrana, sonaravni postopki pridelave hrane ter ohranjanje okolja na drugi strani, ker tukaj ne bodo kmetovale še tri, ampak najbrž še 300 generacij – bodo tudi kmetje to tako razumeli. Čim pa je to prisilen ukrep … Če rečemo, da od jutri naprej ne smejo uporabljati glifosata, povzročimo na eni strani seveda korist, ki se je vsi zavedamo – in jaz sem prva, ki podpišem, da ga prepovemo, vendar ne gre na mah. V tem vmesnem času pa je treba najti neke alternativne zaščitne ukrepe, ki bodo lahko ta sredstva nadomestili. Sesutje pridelave, ker smo šli v en rigorozen ukrep, lahko povzroči ne samo za državo, ampak za celotno človeštvo več škode kot koristi.

In tukaj so včasih nekatere zahteve različnih nevladnih organizacij zelo rigorozne. Nekaterih sprememb ne moremo delati čez noč. Mi imamo res konstanten boj, ki je iz dneva v dan izrazitejši, med kmetijstvom in nasprotniki kmetovanja. Vendar moramo tukaj iskati kompromise. Na eni strani moramo videti koristi, torej da je to sektor, ki prideluje osnovno človeško dobrino, skrbi za pridelavo hrane, in na drugi strani seveda tudi ta sektor mora spoštovati okolje in naravne vire. Ampak vedno moramo iskati vmesno pot, kompromise.
Različne civilne iniciative, ki vsakodnevno na nas naslavljajo različne prošnje, po prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev, po prepovedi gradnje hlevov na podeželskih območjih, po izseku hmelja na zgornjesavinjskem območju, po nasprotovanju vožnji traktorja po cesti … do takih banalnih … Mi moramo vendarle razumeti, da iz tega sektorja dobimo hrano. Ljudje bodo morali razumeti, da so bila podeželska območja vedno namenjena temu, kmetovanju, kjer je smrdelo, kjer je bilo blato. Ampak tam se tudi hrana pridela! Hrana vendar ne raste na trgovski polici v Mercatorju v Ljubljani.

Zato pravim, da je to treba reševati kompromisno, ne samo nasprotovati, jutri vse prepovedati. Zdaj prepovedati fitofarmacevtska sredstva na hmelju, jutri bo ta zahteva šla na vinorodna območja in na njive … se pravi, čez tri leta prepovedati kmetijstvo. Ker kmetijstva brez fitofarmacevtskih sredstev pa še ni. So omejitve, pri ekoloških in pri drugih načinih, biodinamičnih na primer, ampak na mah to prepovedati, je lahko zelo velika škoda. Slediti pa bomo morali tem praksam, vedno večja je usmerjenost v iskanje alternativnih virov, veliko se govori o ohranitvenem kmetijstvu z minimalnim posegom v zemljo, v obdelavo. Seveda se bomo usmerjali k temu, ampak ne moremo čez noč vsi presedlati s konvencionalnih metod na ekološko kmetovanje. Tu mora biti vedno neka srednja pot, kjer upoštevamo kompromisno rešitev.

Kaj pa lahko slovenski kmet stori sam, da se zaščiti pred vplivi podnebne krize, različnimi ujmami?

Zdaj sva govorili o pristopu na dolgi rok. Z upoštevanjem okolja, sonaravnosti, trajnosti, s številnimi do okolja prijaznimi praksami lahko zmanjšujemo te vplive, ampak tega seveda ne bo čutiti v eni generaciji.

Drugače pa mi že zdaj, v prihodnje bomo pa najbrž še z večjo podporo usmerjali pridelovalce k čim več vložka v zaščitne ukrepe. Kaj to pomeni? Protitočne mreže, namakalni sistemi za primere suš, saj imamo tudi sušnih obdobij vedno več in najbrž jih bo v prihodnje še več, različni oroševalni sistemi, ki ščitijo pred zmrzaljo v zimskem in pomladnem času. In zato bodo na voljo sredstva. Ljudje bodo morali razumeti, da jih pred različnimi vremenskimi ujmami lahko zaščitijo samo ti preventivni ukrepi. In pa zavarovanje pridelka, ki se že veča.

Tudi zavarovanje ni vedno rešitev: kmet sicer dobi povračilo sredstev, ampak ostane brez pridelka.

Z vidika potrošnika oziroma nas, porabnikov hrane, je vedno škoda vsakega pridelka, ampak z zavarovanjem se kmetu izpad dohodka na ta način povrne. Tudi kmet mora preživeti, če nima pridelka, nima prihodka.

Zato si mi želimo čim več zaščitnih ukrepov, to spodbujamo. Ko si na terenu ogledamo škodne primere pri tistih, ki so uporabljali zaščitna sredstva, je škoda pri njih neprimerno manjša. Na primer protitočne mreže zelo dobro zaščitijo pred točo, je pa res, da ne pridejo vsepovsod v poštev – kot sva rekli glede zaščitnih ograj za zveri. Zdaj dati 50 hektarjev vinogradov pod mrežo na nekem haloškem območju, kjer je naklon hriba 70-odstoten … Nekatera območja teh ukrepov ne dopuščajo, tam so pa smiselna zavarovanja. In mi si želimo čim več pridelovalcev spodbuditi k zavarovanju, saj država ne bo imela vedno sredstev, da bi večno z interventnimi zakoni te škode izravnavali, kajti tega je in bo v prihodnje vedno več. Narava … Svoje smo naredili in narava že vrača s povračilnimi ukrepi.

Pred dnevi je generalno skupščino ZN-a nagovorila Greta Thunberg, ki že kakšno leto opozarja na podnebno krizo in nujnost ukrepov, nanjo pa so se znova usuli zaničujoči komentarji nekaterih politikov. Kako vi gledate nanjo in na njena opozorila?

Sama mislim, da je podnebna kriza dosegla tako stanje, ko so tovrstne dejavnosti, kot jih izvaja Greta, ki nas k temu poziva in ozavešča, ne samo nujne, ampak stopnjo več od nujnega. Mislim, da je situacija tako resna, da se moramo te težave zavedati vsi, predvsem pa odločevalci, in da moramo nemudoma ukrepati. Tako in tako bodo ti naši ukrepi, boljši odnos do okolja, do narave, do vpliva, do tega, kar se bo v prihodnje dogajalo, vidni šele čez dve ali tri generacije.

Ampak če ne bomo ukrepali danes, mislim, da se nam piše zelo slaba prihodnost.
Zelo razumem te klice in imam do njih zelo pozitiven odnos. Moramo pa nekaj razumeti: ni ukrepov, ni odziva, ki bi lahko to škodo na zelo kratek rok odpravil. Zato so različni klici po zelo revolucionarnih spremembah in ukrepi neumestni. Ker s tem, ko bomo naredili nekaj na eni strani, bomo povzročili škodo na drugi strani. Z nenadno prepovedjo fitofarmacevtskih sredstev, in če v Sloveniji ne bi smeli postaviti nobenega hleva več, bi to povzročilo prehransko krizo. To, kar smo počeli zdaj desetletja, stoletja, ne moremo zdaj v treh letih opustiti, spremeniti, nadomestiti.

Pogosti klic je prepoved živinoreje, ki povzroča izjemne okoljske vplive, izpuste. V Sloveniji imamo 80 % kmetijstva živinorejskega. Se zelo strinjam, da ga je postopoma treba zmanjševati in da se je treba preusmerjati na stran kmetijske pridelave. Ampak to ne gre čez noč. Sicer lahko kar jutri zapremo 40 odstotkov kmetij, kar pa ne bo prav, ker bomo povzročili izjemno krizo na področju preskrbe s hrano. Postopoma, strateško, kamor sega moje razmišljanje, je, da bi živinorejo usmerjali na hribovita območja oziroma tista, ki so za rastlinsko pridelavo manj ugodna, na izrazito njivska pa, postopoma seveda, usmerjali in spodbujali rastlinsko pridelavo. Danes j na njivskih območjih izjemno veliko živinoreje. Ne bo šlo hitro.

Na teh območjih je izjemno problematična tudi pridelava rastlin, ki se nato uporabljajo za biogoriva itd.

To zdaj z zakonom prepovedujemo. Vsaj na državnih zemljiščih bomo kot prvi posevek prepovedali energetske rastline. Drugo je, če v drugem posevku pridelajo neko energetsko rastlino, na primer v prvem koruzo, v drugem tritikalo. To je v redu. Ampak primarno mora biti kmetijsko zemljišče namenjeno pridelavi hrane. Mi imamo možnost, kot sem že prej rekla, posegati samo na državna zemljišča. Na teh 10 odstotkih zemljišč pa ne bomo dovolili pridelave energetskih rastlin. Energetika je pomembna, seveda je, in tudi alternativni viri energije. Ampak primarna mora biti prehranska oskrba.

Tanja Kozorog Blatnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj